Časopis Delo je na dan ene najhujših rudarskih nesreč na Slovenskem objavil novico z naslovom Zagorje v črnini. Ob eksploziji metana na odkopu štev. 1944, obrata Kotredež, je življenje izgubilo trinajst rudarjev.

V množici, ki se je že takoj po nesreči zbrala ob vhodu v Vinski rov, je še tlelo rahlo upanje, da nesreča le ni tako huda. A na veliko žalost prebivalcev Zagorja ob Savi temu žal ni bilo tako. Dvanajst rudarjev Mlakarjeve skupine je v nedeljo, 12. marca 1961 okrog enih zjutraj končalo svoj poslednji »šiht«. Rudolf Frim, ki je nesrečo preživel, je umrl dopoldne istega dne v trboveljski bolnišnici. Franc Marn, Jože Mlakar, Karel Novak, Rafael Romih, Franc Sladič, Franc Zidar, Albin Bajda, Sulejman Dizdarević, Rudolf Frim, Alojz Gasior, Seid Kadić, Miroslav Knežević in Slavko Knežević.

Nesreča je zaznamovala delo rudarjev v Zagorju in tudi širše. 

Vse delo v dolini je ta dan zastalo, šole in uradi so bili zaprti, prireditve so bile odpovedane, na pročeljih hiš pa so se pojavile črne zastave ali pa bile spuščene na pol droga. V avli tedaj novo zgrajenega Delavskega doma so na dan pogreba, 12. marca 1961, ob 16. uri položili devet krst s ponesrečenimi rudarji. Posmrtne ostanke štirih rudarjev so odpeljali v njihove rojstne kraje, Slavka in Miroslava Kneževića v Fojnico, Sulejmana Dizdarevića v Bosansko Krupo, Franca Zidarja pa v Dole pri Litiji. Rudarska sirena jim je še zadnjič zatulila, tri rudarske godbe na pihala so igrale žalostinke. Več kot 300 rudarjev iz vseh slovenskih rudnikov v svečanih rudniških oblačilih in delegacij ostalih jugoslovanskih rudarjev, pa so se postrojili v poslednjo častno stražo njihovim »kameradom«.

Edini član Mlakarjeve skupine, Milan Čuček, ki je po čisti sreči ostal živ, je za časopis Delo povedal: »Bil je petkov delovni večer kot stotine drugih. Ob 21. uri smo se v kopalnici zbrali prvi rudarji. Nismo veliko govorili. Tokrat sem delal v tej skupini prvič. V jami smo se lotili vsak svojega dela, pripravljali smo les, brigadir Mlakar pa se je pripravljal, da zavrta v premog. Nekje sredi noči sem odšel proti zasilnemu stranišču. Ko sem se vračal po lestvah, sem začutil pridušen pok in močan pritisk. Komaj sem se obdržal. Stisnilo me je pri srcu. Nekoliko dalje sem že srečal tovariše iz sosednjih številk. Govorili so o eksploziji metana na našem delu. Bilo je polno dima. Moji delovni tovariši so bili odrezani od nas.« (Časopis Delo, 13. marec 1961).

Blejsko jezero in njegova okolica s svojo naravno slikovitostjo od nekdaj privlačita ljudi. Na Blejskem otoku je bilo že v predkrščanski dobi postavljeno svetišče slovanski boginji življenja in plodnosti Živi, pozneje pa so tukaj postavili cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je postala priljubljena romarska pot. Bled je postajal zanimiv tudi za druge obiskovalce, ki so občudovali njegove naravne in kulturne znamenitosti ali pa so v termalnih vrelcih ob jezeru iskali zdravje in dobro počutje. V sredini 19. stoletja se je kraj začel razvijati v turistično središče. Ob jezeru so zrastle počitniške vile premožnejših meščanov in plemičev, s čimer je Bled postal kraj srečevanja družbene elite. V tem času je eno izmed zemljišč ob jezeru kupil Ernest Ferdinand Weriand knez Windischgrätz, član ene najpomembnejših rodbin habsburške monarhije. Tu je dal postaviti dvorec Windischgrätz, znan tudi kot Schloss Seebach, v katerem je preživel vsaj dva meseca na leto.

9. junija 1922 je kralj Aleksander I. Karađorđević s svojo ženo kraljico Marijo prispel na poročno potovanje na Bled. Nastanila sta se v dvorcu, ki ga je kralj slaba dva meseca pozneje odkupil od nekdanjih lastnikov in Bled razglasil za kraljevo poletno rezidenco. Dvorec je bil preimenovan v Suvobor po hribu v Srbiji, kjer je med prvo svetovno vojno Kraljevina Srbija porazila avstro-ogrske čete. Že ob nakupu je kralj Aleksander I. imel v načrtu, da v bližini dvorca zgradi poslopja za dvorne oficirje in uradnike, vojašnico za gardiste ter zimsko garažo.

Kraljeva družina se je čez poletje umaknila na Bled pred vročino Beograda. Tu so imeli na voljo kopališče, teniško igrišče ter lepo urejene vrtove, kjer so se igrali najmlajši pripadniki kraljeve dinastije, jezero pa je ponujalo še dodatno možnost rekreacije. Kralj Aleksander I. in njegova žena kraljica Marija sta bila strastna lovca, zato sta se večkrat podala na lov po bližnji okolici. V Suvoboru je bil 28. junija 1929 rojen najmlajši sin kraljevega para princ Andrej. Poleg dvorca na Bledu so imeli Karađorđevići na Gorenjskem v lasti tudi grad Brdo pri Kranju in lovski dvorec v Bohinju.

V poletnih mesecih je postal Bled središče političnega in diplomatskega življenja tedanje kraljevine, saj se je skupaj s kraljem sem preselil tudi velik del dvora, visoki politiki in tuji veleposlaniki. Kralj je potreboval večji dvorec, zato je arhitektu Jožetu Plečniku zaupal izdelavo načrtov za novo poslopje, ki bi bilo umeščeno na posestvu. Gradnja se je začela leta 1934, vendar jo je le nekaj mesecev pozneje zaustavil atentat na kralja v Marseillu 9. oktobra 1934. Kraljica Marija del ni nadaljevala. Sklenila je porušiti stari dvorec in na njegovem mestu zgraditi novega. Načrte zanj je izdelal beograjski arhitekt Rajko Tatić. Leta 1939 so na mestu v letih 1937–1938 porušenega dvorca Suvobor začeli z izgradnjo novega poslopja, ki pa jo je zaustavila druga svetovna vojna.

V času nemške okupacije je nedokončani dvorec postal last nemškega gradbenega urada. Tu naj bi postavili Grajski hotel v skladu z nemško strategijo za razvoj Bleda, ki naj bi postal eno najjužnejših nemških letovišč. Leta 1947 je nova jugoslovanska oblast posestvo nacionalizirala, na njem pa uredila poletno rezidenco Josipa Broza Tita, ki je danes preurejena v hotel Vila Bled.

V matičnem koncentracijskem taborišču (KT) v Mauthausnu in njegovih 49 podružnicah je bilo zaprtih več kot 4100 Slovencev. Pripeljani so bili kar iz 19 zaporov in taborišč. Zadnji Slovenec je prišel v KT Mauthausen 1. maja 1945. Največ Slovencev je bilo v KT Gusen (I, II, III) in KT Ebensee. Po podatkih je umrlo v matičnem taborišču in njegovih podružnicah več kot 1500 Slovencev.

Po do sedaj zbranih podatkih je bilo v koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III najmanj 1468 Slovencev.

Koncentracijsko taborišče Gusen so kot zunanje taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen pričeli graditi konec leta 1939. Maja 1940 so bili registrirani prvi zaporniki.

V začetku leta 1944 je bilo koncentracijsko taborišče Gusen razširjeno še z novo podružnico Gusen II. Taboriščniki so morali v bližnjem St. Georgnu zgraditi tunelski sistem za oborožitveno industrijo pod kodnim imenom “Bergkristall”. Decembra 1944 je bilo v Lungitzu, nekaj kilometrov stran, odprto taborišče Gusen III. Od izgradnje do osvoboditve maja 1945 je bilo v taboriščih zaprtih vsaj 71.000 taboriščnikov iz skoraj 30 držav. Več kot polovica jih ni preživela.

Prvi so prišli v taborišče Gusen Slovenci z Avstrijske Koroške. Že leta 1940 je bil v taborišču Anton Tuder iz Lipe nad Vrbo (Lind ob Velden), ki je umrl v Gusnu avgusta 1941. Med prvimi so bili zaprti tudi Slovenci borci v španski republikanski armadi, ki so bili zajeti v Franciji. Tako je 25. januarja 1941 prišel v Gusen Alojz Ivanc iz Gorice pri Krškem. V istem transportu tudi Martin Gostinčar in pet soborcev. Zajeti so bili 4. junija 1940 pri Dunkerqueu, kjer so delali pri utrdbenih delih. Vsi so umrli še isto leto. Pozneje sta prišla še dva španska borca, ki sta ravno tako umrla, eden po dveh mesecih leta 1942, drugi pa po desetih mesecih leta 1943. Skupno je bilo v Gusnu devet Slovencev španskih borcev.

Iz Slovenije pa so bili v KT Mauthausen prvi taboriščniki prepeljani 24. avgusta 1941 iz Maribora.

V koncentracijska taborišča Gusen I, II in III so prišli Slovenci v najmanj 63. transportih. Prihajali so iz zaporov v Begunjah, Mariboru, Borlu in Trstu. Največkrat so prihajali iz Begunj od koder so prišli v 26. transportih. Prestavljeni so bili tudi iz drugih koncentracijskih taborišč – Dachau, Natzweiler, Flossenbürg, Auschwitz, Gross Rosen. Zadnji transport je bil 15. februarja 1945 iz Gross Rosna.

Navajamo le nekaj najpomembnejših transportov. Iz zapora v Begunjah je prišel prvi zapornik v Gusen že avgusta 1941, v naslednjem transportu 18. novembra 1941 pa štirje. Povprečna preživetvena doba je bila tri mesece in ta se v nadaljnjih vojnih letih ni spreminjala. V transportu iz KT Dachau je 30. maja 1942 prišlo deset Slovencev. Večinoma so bili to udeleženci januarske vstaje leta 1942 na Dovjem in Mojstrani. Umrli so v dveh mesecih po prihodu. Slovenci, ki so bili premeščeni iz KT Auschwitz so prišli 10. junija 1942. Dva sta prišla v Gusen in umrla že po mesecu dni. Iz Gusna so 1. septembra 1942 prestavili 17 Slovencev nazaj v Mauthausen in ti so dobili nove taboriščne številke. Celotni transport iz Begunj je prispel v Gusen 9. januarja 1943 in je štel 30 zapornikov. Umrlo jih je 24, le trije so preživeli več kot eno leto, ostali so umrli v dveh do štirih mesecih. Iz Begunj je tudi 24. januarja 1943 prišlo 31 oseb. Med njimi je bilo 26 partizanov borcev Kokrškega odreda, ki so bili zajeti v Udinem Borštu septembra 1942. Prvi zapornik je iz Maribora v Gusen prišel 21. maja 1943.

12. oktobra 1943 je prispel iz italijanskega koncentracijskega taborišča Cairo Montenotte transport 875 Primorskih Slovencev (iz vasi Žabče, Volče, Vrabče, Sela, Štjak, Čiginj…). V Gusen so bili prestavljeni 13. oktobra. Do spomladi 1944 so jih odpustili 789, umrlo jih je 201.

12. januarja 1944 je prišlo prvih sedem Slovencev iz Trsta. V transportu iz Flossenbürga je 11. marca 1944 prišlo šest Slovencev. Iz Natzweilerja je 15. in 31. julija 1944 prišlo v Gusen pet Slovencev. Od 5. do 7. avgusta 1944 so prišli iz Srbije in Trsta štirje slovenski zaporniki. Iz Natzweilerja je 25. avgusta 1944 prišel transport, med njimi tudi pet mladoletnih Slovencev, eden izmed njih je bil Dušan Stefančič. Iz Auschwitza so prišli prvi Slovenci v Gusen že 10. julija 1942. Trije so prispeli 29. januarja 1945, še dva pa 2. februarja 1945.

Po osvoboditvi

KT Gusen je bil osvobojen 5. maja 1945, nacionalni taboriščni odbori pa so organizirali vračanje.

Po osvoboditvi taborišča je bila večina stavb v kratkem času porušenih. Velik del območja taborišča Gusen I in II je bil zelo kmalu pozidan. Na območju taborišča je bila zgrajena nova stanovanjska soseska. Leta 1947 so sovjetske okupacijske sile poskušale uničiti tunelski sistem “Bergkristall”, vendar so bili le delno uspešni. Pokopališče žrtev, ki ga je uredila ameriška vojska na območju med taboriščema Gusen I in Gusen II je bilo opuščeno sredi petdesetih let, posmrtni ostanki umrlih pa so bili preneseni v spominsko središče Mauthausen. Večina ohranjenih stavb ali arheoloških ostankov je bilo v zasebni lasti.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so mednarodni taboriščni odbori poskrbeli za izgradnjo spomenika v Gusnu. Sestavni del je bil tudi krematorij. Od leta 1997 je Republika Avstrija odgovorna za vzdrževanje spomenika. Leta 2004 so ob njem odprli center za obiskovalce in razstavo.

Republika Avstrija je v letih 2021/22 končno odkupila od zasebnih lastnikov zemljišč več nepremičnin na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča Gusen I na območju občin Langenstein in St. Georgen an der Gusen. Na njih se nahajajo dve SS baraki, drobilnik kamenja in del nekdanjega zbornega mesta. Pridobila je tudi zemljišče na vhodu v sistem predorov “Bergkristall” v kraju St. Georgen an der Gusen.

Obstoječe spominsko območje se je tako močno razširilo, v prihodnjih letih naj bi bila vsa nova območja zasnovana kot spominska območja, povezana z obstoječimi spominskimi obeležji Spominskega središča Gusen. V letu 2022 se je začel postopek vključitev mednarodnih, nacionalnih in regionalnih interesnih skupin v pripravo projekta.

_{Spominski plošči v Spominskem centru Gusen, 2022. Foto: Aleksandra Elenovski, MNSZS}

V Spominskem centru v Gusnu je postavljena tudi slovenska spominska plošča, v prostoru ob krematoriju pa je tudi več individualnih spominskih plošč. Slovenski taboriščni odbor Mauthausen se skupaj s slovenskim veleposlaništvom vsako leto udeleži komemoracij v Mauthausnu in Gusnu. Koordinator slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen je Dušan Stefančič, članica je tudi dr. Monika Kokalj Kočevar. Dušan Stefančič je tudi častni predsednik Mednarodnega odbora Mauthausen (CIM), dr. Monika Kokalj Kočevar pa je članica izvršnega odbora CIM.

Kongres, ki je potekal med 20. in 22. januarjem 1990 v Beogradu je zaznamoval konflikt med slovenskimi in srbskimi poslanci. Slovenska delegacija je na tem kongresu med drugim predlagala konfederacijo in uvajanje političnega pluralizma, reformi, ki sta bili v Sloveniji in na Hrvaškem že izpeljani, saj so v obeh republikah potekale priprave na prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Ker so bili predlogi slovenskih poslancev zavrnjeni, je slovenska delegacija protestno zapustila kongresno dvorano, sledila pa ji je najprej hrvaška delegacija, nato pa še delegaciji Bosne in Hercegovine ter Makedonije.

Dogodek je bil kulminacija trenj znotraj Zveze komunistov Jugoslavije in predstavlja enega ključnih mejnikov v procesu razpada SFRJ.

Na fotografiji je slovenska delegacija po pristanku na Brniku, nekaj ur za tem, ko so 22. januarja 1990 predčasno zapustili 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije.

V okviru repatriacijskih baz za sprejem, ki so bile ustanovljene v Sloveniji konec vojne 1945, je tudi na Dunaju delovala jugoslovanska zbirna baza. Predstavljala je možni vmesni postanek na poti proti domu in podporo vračajočim. Tu so lahko prespali in se okrepčali. V sklopu je delovala tudi bolnišnica. Jugoslovanski odbor je tam izdajal tudi dokumente za pot proti domu. Namen postavitve te baze je bila pospešitev repatriacije.

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne smo na enem mestu zbrali blog zapise, povezane z drugo svetovno vojno. Seznam sproti osvežujemo z novimi zapisi, ki jih pripravljajo kustosinje in kustosi Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Fotoreportažo iz Gozda Martuljka, kjer lahko opazujemo otroke na okrevanju v lepem gorskem okolju, je časopis Tovariš objavil v 29. številki, ki je izšla 25. julija 1947. Fotograf Vlastja Simončič je fotografijo posnel 20 dni pred objavo, 5. julija 1947.

Otroci si na fotografiji krajšajo čas s psom in posedajo na svežem zraku. Država je tudi po koncu druge svetovne vojne želela nadaljevati preventivno delovanje za bolehne otroke iz socialno ogroženih družin, ki je bilo zastavljeno že v obdobju med obema svetovnima vojnama. Leta 1923 je bil v Ljubljani v sklopu socialnopolitičnega urada ustanovljen mladinski oddelek, ki se je začel posvečati skrbi za otroško in mladinsko zdravje. Največji napredek pri pomoči zdravstveno šibkejšim otrokom se je v času socialistične Slovenije zgodil pri organizaciji počitniških kolonij, ki so se lokacijsko odvijale tako v gorskem kot obmorskem okolju. 

Pravijo, da stisk roke o človeku pove veliko. Rokovanje, ki predstavlja simbol miru in prijateljstva, je postalo najsplošnejša in najbolj razširjena oblika pozdrava. Če verjamemo opravljeni raziskavi univerze v Glasgowu naj bi to, kako močno stisnemo roko, o nas povedalo tudi kako dolgo bomo živeli.

Med ljudmi pa so še dlje prisotne vraže. Gre za verovanje, prepričanje, da lahko kakšna stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga. Že od sredine16. stoletja je razširjeno vraževerje o dimnikarjih. Dimnikar v svoji umazani črni obleki in sajastim obrazom naj bi ob srečanju prinašal srečo. Če ima poleg še lestev, je še toliko boljše. Ko zagledamo dimnikarja pa naj bi se po vraži, prijeli za gumb in izpolnila naj bi se nam skrita želja. Kaj pa ko se srečata kar dva dimnikarja?

V novem letu vam zaposleni Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije želimo čim več iskrenih stiskov rok ter srečno in uspešno leto 2025.