Razvoj Kranjske Gore kot turistične destinacije se je začel zlasti po odprtju železniške proge med Jesenicami in Trbižem leta 1870, nov zalet pa je doživel po prvi svetovni vojni. Njen status so že pred drugo svetovno vojno utrjevale tudi objave v časopisju, ki so Kranjsko Goro in Mojstrano razglašali za glavni središči zimskega športa v Sloveniji.

Iz zbirke častnika »Ilustrirani Slovenec«, ki je izhajal med leti 1924 in 1932, tokrat predstavljamo veduto Kranjske Gore, posneto s pašnikov na Galeršah. Pogled proti jugu in Julijskim Alpam z Razorjem, Prisojnikom in Mojstrovko nam odkriva tudi nekdanji izgled danes mnogo bolj pozidane Kranjske Gore. Ob robu naselja je dobro vidna nekdanja železniška postaja (danes Koroška ulica 13) in proga med Jesenicami in Trbižem, ki je bila ukinjena leta 1966. Danes je na nekdanji trasi proge urejena kolesarska pot.

Zaradi stalnih težav z nastanitvijo vojske v Ljubljani je bila na podlagi načrtov arhitekta Adolfa Wagnerja in Viljema Trea zgrajena nova mestna pehotna vojašnica ob Travniški ulici, poznejši Metelkovi cesti. Obsežen vojaški kompleks šestih stavb okrog velikega vojaškega dvorišča oziroma zbornega prostora za vojake s pomožnimi stavbami in vojaškim zaporom, je  zgradila Kranjska stavbinska družba v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja. V njej je bilo tudi 16 stanovanj za častnike. Vojašnica je bila končana leta 1888. Območje na robu Šentpetrskega predmestja v Kravji dolini prek t. i. Dolgih njiv in Friškovca je segalo na vzhodu od današnje Maistrove, takratne Vojaške ulice, do ceste ob južni železnici, današnje Masarykove na severu in Vidovdanske ceste na jugu. Do konca prve svetovne vojne se je vojašnica imenovala po cesarju in kralju Francu Jožefu I.

Franc Jožef I je vojašnico osebno obiskal maja 1895, po Velikonočnem potresu v Ljubljani. Omenjeni potres je poškodoval več ljubljanskih vojašnic. Staro mestno vojašnico, v kateri je bil nameščen topniški polk, in zasebno Nušakovo vojašnico so morali vojaki zaradi poškodb, ki so nastale ob potresu, zapustiti. Kljub temu, da je novo-zgrajeni pehotni vojašnici potres povzročil le manjše poškodbe, ki so jih hitro popravili, so vojaki v času potresa spali v šotorih na obsežnem dvorišču med stavbami.

Vojaški kompleks pehotne vojašnice je bil skrbno prostorsko načrtovan in zasnovan po takrat najsodobnejših zahtevah in merilih. V njej so bili nastanjeni vojaki 27. pehotnega polka avstro-ogrske skupne vojske. Polk je imel naborno območje in »dopolnilne okraje« v štajerskem Gradcu in okolici. Po nacionalni strukturi moštva ga je sestavljalo 94 % Nemcev. Trije njegovi bataljoni so bili nastanjeni v Ljubljani, en bataljon (tretji, št. III) pa je bil nameščen v Gradcu. Njihova vojašnica je bila med Ljubljančani znana kot Belgijska kasarna. Pokrovitelj polka je bil namreč belgijski kralj Albert I. Polk se je do leta 1915 tako uradno imenoval Steirisches Infanterie Regiment »Albert I. König der Belgier« Nr. 27, prevedeno kot Štajerski pehotni polk »Albert I. kralj Belgijcev« št. 27. Med prvo svetovno vojno je postal in do 1918 ostal le še Pehotni polk št. 27 oziroma Infanterie Regiment Nr. 27. V ljudskem spominu pa je vojašnica ohranila »belgijsko« ime vse do danes, ko je večina Ljubljančanov izvor imena že skoraj pozabila. V pozabo je šel tudi 27. pehotni polk, ki je bil ustanovljen 1682, in njegova bogata zgodovina. Polkovna barva, ki je krasila ovratnike uniform je bila »cesarsko rumena«, »kaisergelb«. V mestu, v katerem je bilo vedno prek 5 % ali več stalnega prebivalstva vojakov, so bili vojaki 27. pehotnega polka precej močno vključeni v mestno življenje in družabni utrip. Predvsem častniki so bili na prelomu stoletij pomembni ustvarjalci družabnega življenja predvojne Ljubljane. Bili so člani Kazinskega društva, ki so se zbirali v »nemški« Kazini. Veljala je za središče ljubljanskega nemštva.

V gospodarskem in finančnem smislu je bila prisotnost vojaštva mestu koristna in med prebivalstvom zaželena. Takratni sprehajalci na ljubljanski promenadi so, drugače kot po letu 1918, na poti od Prešernovega spomenika na Marijinem trgu, pri glavni pošti praviloma zavijali levo proti Kazini in parku Zvezda. Tam so lahko prisluhnili rednim javnim koncertom vojaškega orkestra 27. pehotnega polka. Poleg promenadnih koncertov so vojaški glasbeniki igrali na paradah, na dogodkih ob cesarjevih obletnicah in rojstnih praznovanjih. Poslušalci so jim lahko prisluhnili tudi v deželnem gledališču, na simfoničnih koncertih, v kinematografu in ob številnih drugih priložnostih.

A prav tako dolga in obenem manj prijetna je zgodovina incidentov, sporov in konfliktov med civilnim prebivalstvom in vojaštvom, ki je leta 1908 dokončno preseglo drobne incidente iz nočnih kronik in nepovratno skalilo tradicionalne dobre odnose med mestnimi prebivalci in »soldatesko«. V nedeljo, 13. septembra 1908, so člane Družbe sv. Cirila in Metoda, ki so se na Ptuju zbrali z namenom krepitve slovenske narodne zavesti, pričakali njim nasprotni nemški nacionalisti in jih na poti od kolodvora do Narodnega doma zasuli z vpitjem in zmerjanjem. Obmetavali so jih tudi s kamni, jajci, barvo in črnilom. Dogodek je sprožil precejšnjo ogorčenje v Ljubljani, zato na »povračilnem« shodu 18. septembra v ljubljanskem Mestnem domu ni bilo dovolj prostora za vse udeležence. Pred dvorano se je nepričakovano zbrala velika množica, ki je po končanem uradnem delu zavila proti nemški Kazini in jo zasula s kamenjem. Tarča jeze ni ostala le Kazina in spominska plošča Anastazija Grüna Auersperga, ampak je množica po ulicah razbijala vse nemške trgovine in poslopja. Demonstranti so protestirali tudi proti ravnanju vlade, ki ob ptujskih dogodkih ni zaščitila napadenih članov slovenskega društva. Tretji dan demonstracij je bila poleg policije na ulice poslana tudi vojska, natančneje vojaki 27. pehotnega polka, ki so pri Pogačarjevem trgu uporabili strelno orožje. Pri tem sta bila poleg več težje ranjenih ubita petnajstletni dijak Ivan Adamič in dvaindvajset letni tiskarski tehnik Rudolf Lunder. Smrt obeh je močno odjeknila na Kranjskem, odmevala po celotni monarhiji in okrepila ogorčenje med slovenskim prebivalstvom. Ulice v Ljubljani in drugje na Kranjskem so se odele  v črne zastave, ljudje so protestno nosili žalne trakove. V Ljubljani so se pojavile zahteve po odstranitvi nemških napisov in ponoči se je začelo njihovo uničevanje. Pogreb obeh »narodnih mučencev« in »slovenskih trpinov« Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra, se je spremenil v veliko narodno manifestacijo. Udeležilo se ga je prek 30.000 ljudi. Pozneje so k njima v grob pokopali tudi Arnošta Windisherja, ki je bil zaradi sodelovanja na demonstracijah obsojen na osem mesečni zapor in naj bi za posledicami zaporne kazni umrl aprila 1911. Slovenski odnos do avstro-ogrskega vojaštva in posebej do 27. pehotnega polka se je hitro ohladil in spremenil. Septembrske dogodke je na lastne oči videl tudi pisatelj Ivan Cankar in jih je nekaj dni pozneje opisal v časopisnem članku pod naslovom Krvavi dnevi v Ljubljani.

_{Polkovna zastava 27. pehotnega polka, 1913.  (R 5466, Zbirka razglednic, MNSZS)}

Vso to vrenje je grobo in nepričakovano prekril začetek prve svetovne vojne. Ljubljana je ob italijanskem napadu na Avstro-ogrsko postala pomembno zaledno in prometno središče.  Vojake ljubljanske garnizije so pomnožili na fronto odhajajoči vojaki, vojni ujetniki, begunci in ranjenci. Vojašnice so ponovno postale premajhne, zato so vojaki in ranjenci napolnili šole in javne ustanove, ki so postale rezervne bolnišnice in nadomestne vojašnice.

S koncem prve svetovne vojne je Avstro-ogrska razpadla. Vojašnice je prevzela vojska Kraljevine SHS, med njimi tudi  Belgijsko vojašnico, ki se je preimenovala v Vojašnico vojvode Mišića. Po koncu druge svetovne vojne, z vsemi novimi žalostnimi usodami, je vojašnico prevzela jugoslovanska vojska in jo preimenovala v Vojašnico 4. julija. Svojo vlogo vojašnice in vojaškega zapora, v katerem so bili zaprti tudi civilisti, je opravljala vse od leta 1888 do leta 1991. Danes so njena poslopja namenjena dvema muzejema, galeriji, bivši vojaški zapori pa so po načrtih arhitektov Ire Zorka, Janka Rožiča in umetnikov združenih pod imenom Sestave, postali mednarodno znan mladinski hotel Celica.  

---

Literatura:

• Irena Avsenik Nabergoj, Ivan Cankar, v: Usode prve svetovne vojne, Življenja in dela 10, Biografske študije 7, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2025, str. 9-22.
• Božidar Jezernik, Mesto brez spomina. Javni spomeniki v Ljubljani, Ljubljana: Modrijan, 2014.
• Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.
• Rok Stergar, »Vojski prijazen in zaželen Garnizon«. Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999.
• Jože Suhadolnik, Nataša Budna Kodrič, Šentpetrsko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2017.
• Darko Šarac, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihovo spreminjanje skozi čas, Magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009.

Letošnje leto se počasi izteka, pred prihajajočimi prazniki pa objavljamo fotografijo prijateljstva, ki je nastala leta 1958.

Prijateljstvo med psom in človekom je ena izmed simbioz, ki so na našem planetu stare toliko kot obe vrsti. Naj bo pes, mačka ali drugi hišni ljubljenčki, živali in njihove vragolije ljudem pogosto polepšajo in popestrijo dan, odnos med človekom in živaljo pa pušča tudi pozitivne učinke na zdravje in počutje ljudi.

Simpatično fotografijo prijateljstva je leta 1958 posnel Delov fotoreporter Svetozar Busić. Psička na fotografiji je glavna junakinja filma Kala, ki je v filmu zaigrala leta 1958. Film je bil posnet po istoimenski povesti Ivana Ribiča ter je nastal v režiji Krešimira Golika in Andreja Hienga. V filmu kot ena izmed glavnih junakinj nastopa psička Kala, ki je tako kot svetovno znana ovčarka Lessie osvojila srca številnih gledalcev. Simpatično reportažo o njeni slavi je fotoreporter posnel na ulicah Ljubljane, njun sprehod pa so pospremili številni mladi oboževalci.

Nekaj prostih dni izkoristite tudi za obisk našega muzeja, kjer vas bo že na ploščadi pred muzejem pričakala občasna razstava z naslovom »Živali – spremljevalci v dogodkih 20. stoletja.« Razstava je na ogled do konca januarja 2025. Vljudno vabljeni.

Svetovni dan konj je 13. decembra. Že od nekdaj je konj veljal za simbol moči, lepote in elegance, hkrati pa nenadomestljiv pomočnik pri delu in drugih opravilih. Še posebej so se konji izkazali v vojnah, kjer so služili kot transportne živali za prevoz orožja, hrane in tudi ranjencev. Uporabljali so jih tudi v konjeniških enotah in poveljstvih. Konje so kot pomembne pomočnike uporabljali tudi v partizanskih enotah.

Znani partizanski fotoreporter Edi Šelhaus je pozimi 1945 posnel večje število fotografij v Beli krajini. Med ohranjenim gradivom je tudi spominski zimski posnetek neznane partizanke na konju. Delež žensk v partizanskih enotah je bil približno štiri odstotke.

Vojaške oblasti so v času prve svetovne vojne Ljubljanski grad, z dolgo tradicijo kaznilnice,  najprej namenile nastanitvi civilnih političnih zapornikov. Od julija 1915 do novembra 1918 pa je bila na gradu bolnišnica oziroma karantenska postaja za vojne ujetnike. Za njihovo zdravstveno oskrbo so skrbeli zdravniki: italijanska častnika Mario Mauri in Ivan Perilli ter avstro-ogrski poročnik dr. Fran Zupan. Prek karantenske postaje je šlo v tem obdobju približno 118.000 ujetnikov, največ italijanskih vojakov zajetih na soškem bojišču.

Na gradu so bivali od pet do štirinajst dni, da se je ugotovilo ali so morda okuženi s kakšno nalezljivo boleznijo. Potem so bili razporejeni v različna delovna taborišča, gradbišča, delavnice, industrijske obrate in kmetije. Poveljnik gradu je bil major Karel pl. Kern, po rodu iz Istre, ki je na gradu zadrževal številne obrtnike, umetnike in vojake, ki so obvladali različne ročne spretnosti.