Reka Ljubljanica je redno poplavljala mesto, zato so jo Ljubljančani več stoletij regulirali. Urejanje struge se je intenzivno začelo že v sredini osemnajstega stoletja, in sicer z gradnjo Grubarjevega prekopa leta 1773. Omenjen poseg sicer ni rešil težav in reka je še naprej poplavljala, zato so se mestne oblasti leta 1825 lotile poglabljanja in regulacije v samem središču mesta. Urejanje struge je svoj vrhunec doseglo v prvi polovici 20. stoletja, ko se je načrtovanja in gradnje bregov lotil arhitekt Jože Plečnik.

Plečnik je ureditev nabrežij Ljubljanice začel že na Prulah pri Špici. Del med Špico in Trnovskim pristanom zaradi svoje ureditve deluje monumentalno. Med Prulskim mostom in Trnovskim pristanom se do levega brega reke spuščajo široke stopnice, na vrhu katerih rastejo mogočne vrbe, pod katerimi se vije peščena pot. Stopnice tečejo vse do izliva reke Gradaščice v Ljubljanico. Od tu naprej nabrežje Ljubljanice spremeni svojo podobo in ga zaznamuje visoko betonsko korito s travnatim, strmim nasipom, travno brežino in živo mejo. Pri današnjem Onkološkem inštitutu je postavil tudi zapornico, ki je služila za uravnavanje višine gladine Ljubljanice. Zasnoval jo je kot monumentalno mestno zgradbo, kot hišo na vodi s tremi stolpi, ki se opirajo na mogočno stebrovje. Plečnik je parkovno uredil tudi obe nabrežji in oba trga ob zapornici. Z njegovimi posegi se je urejanje struge Ljubljanice v večji meri tudi zaključilo. Sledili so še manjši posegi, a Ljubljančani so reko po skoraj treh stoletjih dokončno ukrotili.

Afriški kovček iz konzerv lastnika Franca Brezica, doma iz vasi Strane na postojnski strani Nanosa, odstira del zgodbe tistih primorskih Slovencev iz obdobja fašizma, ki druge svetovne vojne niso doživeli na domačih tleh, pač pa na tisoče kilometrov daleč proč, na največjih svetovnih bojiščih in v največjih taboriščih za vojne ujetnike na svetu.

Franc Brezic je bil v italijanske oborožene sile mobiliziran na Svete tri kralje leta 1941, torej tri mesece pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Po urjenju je bil poslan na severnoafriško fronto v Libijo. Spopadov v libijski puščavi se je spominjal takole:

»Prišli smo na ravnino, kjer je bila klavnica. Tam smo postali vsi zmešani. Brez pameti. Takrat sem se spomnil besed kapetana, ki nam je rekel, naj obdržimo mirno kri, če hočemo preživeti.«

Franc Brezic je res preživel, z odmerjenimi kapljicami pregrete vode, s kakšnim koščkom kameljega mesa, ki se ga je našlo po spopadih, in zaradi sreče, ki jo je imel v znameniti bitki pri El-Alameinu, ki je bila odločilna za zavezniško zavzetje severne Afrike in zaradi katere se marsikateri primorski Slovenec v italijanski vojski ni več vrnil domov. Franc Brezic je bil v prvi bitki, 16. julija 1942, ranjen. Iz puščavskega peska so ga rešili britanski vojaki.

Najprej so ga odvedli v bolnico v Aleksandriji v Egiptu, po operaciji pa so ga kot vojnega ujetnika odpeljali v ujetniško taborišče Zonderwater v tedanji Južni Afriki, ki je bilo med 2. svetovno vojno za zajete vojake italijanske vojske največje vojaško ujetniško taborišče na svetu. Ujetništvo je večinoma preživel kot delavec na kmetijah.

Šele 13. januarja 1947 je priplul iz Južne Afrike in se vrnil domov skupaj s skromnim kovčkom, ki so ga v južnoafriškem ujetništvu za pet kilogramov kruha izdelale iznajdljive roke njegovega sojetnika iz Renč. Na kovček iz recikliranih pločevinastih konzerv je napisal svoje podatke v italijanščini:
MT 351395 SOLD
Bressi Francesco
Strane Numero 20
Prevallo
Trieste
[MT: matricola – ujetniška številka 351395, SOLD: soldato – vojak Brezic Franc, Strane št. 20, Razdrto, Trst]

Franc Brezic, ki je doživel 99 let, je skromni kovček hranil do visoke starosti, ko ga je podaril Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Mesto je našel v zbirki osebnih zapuščin, med predmeti mobiliziranih Slovencev v italijanske oborožene sile, ki so shranjeni v oglednih Depojih državnih muzejev v Pivki.

Kovček iz konzerv je eden od nemih prič razsežnosti vpoklicev Slovencev v italijanske oborožene sile in razsežnosti vojnih ujetništev. Po svojem lastniku Francu Brezicu pa je tudi dokaz preživetvene moči, vrnitve domov in ohranitve slovenske identitete.

_{Viri:
– Zbirka ustnih virov, Franc Brezic, OH-55, avdio posnetek  pričevanja,  14.  7. 2007, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršič; video posnetek pričevanja, 17. 8. 2009, vodenje intervjuja: Irena Uršič, snemanje: Filmservis.
– Zbirka osebnih zapuščin – podarjeno gradivo. Osebna zapuščina Franca Brezica.
– Kovček Franca Brezica, izdelan v vojnem ujetništvu v Južni Afriki leta 1947.
– Franc Brezic iz Stran s svojim kovčkom iz vojnega ujetništva v Južni Afriki, ki ga je podaril Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.}

Mojster slovenske fotografije Marjan Pfeifer se je rodil 19. januarja 1910 v Ljubljani. V sklopu Tiskovnega urada predsedstva Narodne vlade Slovenije, ki je nastal po drugi svetovni vojni, je delovala zelo močna fotosekcija, katere del je bil tudi Marjan Pfeifer. Njegove reportažne fotografije so bile večkrat objavljene v povojnih ilustriranih revijah. Serijo fotografij na Vršiču je Marjan Pfeifer posnel 11. januarja 1948. Nastal je cikel fotografij v katerem je zajel poglede na zasneženo Mojstrovko, kočo na Vršiču ter Martuljkovo skupino s ceste na Vršič. V zasneženih gorah, do katerih ni bilo mogoče priti drugače kot peš, je fotograf želel najti popoln likovni motiv – tega išče v obliki gora in posameznih dreves kot tudi v podobi obeh smučarjev, ki zreta proti goram. Mirko Kambič je v časopisu Delo 19. januarja 1990 ob Pfeiferjevi 80. letnici pisal o posvetitvi fotografa Marjana Pfeiferja “tipiki slovenske pokrajine”, ki jo je fotograf videl predvsem v solinah in gozdovih. V lepoti narave je iskal strukture in oblike, je še pisal Kambič, kar lahko zlahka opazimo tudi na reportažnih fotografijah, ki jih hrani Muzej.

Ne daleč od našega muzeja na Vodnikovi cesti v ljubljanski Šiški, je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja stala 70-metrska skakalnica.

Skakalnico je zasnoval Stanko Bloudek, prostor zanjo pa so našli na Galetovem travniku, zato se je skakalnice hitro prijelo ime Galetova skakalnica. Blizu skakalnice je bila že urejena današnja Vodnikova cesta, zato so ob projektni zasnovi doskočišče skakalnice obdali z leseno ograjo.

Prva tekma na skakalnici se je odvila leta 1954, aktivna doba skakalnice pa je bila dolga zgolj trinajst let. Sprejeta je bila namreč odločitev, da klubi (Skakalnica je sodila kot objekt športnega kluba Enotnost) ne smejo imeti svojih objektov, zato so klubu skakalnico odvzeli in jo prepustili propadu. Se pa je zlasti iz začetka šestdesetih let ohranilo nekaj fotografskih posnetkov, ki nakazujejo, da je nekatere tekme smučarskih skokov v Ljubljani spremljalo tudi po več tisoč obiskovalcev. Do danes se je žal na tem mestu ohranil le zapuščen opečnato-betonski stolp s stopnicami v notranjosti.

Geograf Danilo Furlan je v študiji, ki jo je napisal v letu 1955 želel podati razlago o neverjetni količini snežne odeje, ki je ogrnila Slovenijo med 11. in 15. februarjem 1952 in se zadržala še dolgo v marec. Ljubljana je tedaj prejela 125 cm svežega snega. Ker je sneg zapadel na sneženo podlago, je snežna odeja dosegla najvišjo opazovano višino dotlej, 149 cm. Tudi številni drugi kraji so po podatkih ARSO dosegli rekordno višino snega. Ponekod se vrednostim od takrat niso več niti približali. 15. februarja 1952 zjutraj je bilo tako v Bovcu izjemnih 188 cm snega, na Bledu pa le osem centimetrov manj. Na Vrhniki je snežna odeja segala 168 centimetrov visoko, le nekaj centimetrov manj snega je bilo v Kranju. Na vzhodu in jugu Slovenije je bila količina padavin manjša, a vseeno je skupna višina snežne odeje večinoma presegala pol metra.

Ilustirana revija Tovariš je v 11. številki, 14. marca 1952, obširneje poročala o tej naravni katastrofi, ki je prizadela celotno Slovenijo. Neverjetna količina snega je povzročila predvsem na Tolminskem in Idrijskem številne snežne plazove, nekatere vasi so bile več tednov odrezane od sveta. Zaradi treh dni, ko je nepretrgoma snežilo, je obstal tudi ves železniški in cestni promet. Vlada je razglasila splošno mobilizacijo prebivalstva, ki je pomagalo pri čiščenju snega, saj strojev in ljudi za takšno količino seveda ni bilo dovolj.

_{Viri:
Dlib
Dlib geografska študija.
Portal N1}