Mednarodna kolesarska dirka po Hrvaški in Sloveniji se je začela 24. junija 1950. Dopoldne sta na Kongresnem trgu v Ljubljani zbranih 87 tekmovalcev iz različnih držav pozdravila predsednik Kolesarske zveze Slovenije Pleško, v imenu Komiteja za fizkulturo pa dr. Dougan. Dolga in naporna pot je bila razdeljena v sedem etap. Na cilj so tekmovalci prihiteli v soboto, 1. julija 1950 popoldne. Zmagala je italijanska ekipa. Med posamezniki je bil prvi Fanti iz Italije, drugi pa je bil Franja Varga. (Deloma povzeto po ilustrirani reviji Tovariš, 26. številka, 13. julij 1950).

Poletni meseci so kot nalašč za raziskovanje domačih krajev. Zavetje pred vročino nam lahko ponudijo tudi grajski zidovi. V našem fotografskem arhivu smo danes poiskali fotografije gradu Borl, ki je letos aprila v prenovljeni podobi ponovno odprl vrata obiskovalcem.

Grad Borl je srednjeveški grad, ki se v Halozah dviga nad reko Dravo. Začetki gradu segajo v 12. ali 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji grad spremenili v zbirno taborišče, od koder so pošiljali ljudi v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad podržavljen, nekaj časa je v njem delovalo tudi zavetišče za vojne sirote. Leta 1952 so nato v gradu začeli z gostinsko dejavnostjo, ki so jo leta 1972 razširili v sodoben hotel, le ta pa je bil nato po letu 1980 zaprt.

Grad Borl stopa na novo pot. V prenovljeni viteški dvorani se načrtuje koncertna dejavnost, različni dogodki pa naj bi se odvijali tudi na zunanjih grajskih dvoriščih. Grad trenutno ponuja tudi zanimivo razstavo o zgodovini gradu ter o biotski raznovrstnosti območja ob reki Dravi. Morda zanimiva ideja za poletni obisk te kulturne dediščine.

Obeta se nam vroč julijski vikend, ki kar kliče po tem, da si poiščemo prijetno osvežitev v naravi. Čeprav danes slovenski vrhovi ne omogočajo več snežne osvežitve, današnja porumenela fotografija prikazuje ravno to. Poletno smuko na Vršiču.

Vršič je že od nekdaj privabljal turiste od blizu in daleč. Gre za gorski preval, ki je z 1611 metri najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Visokogorska cesta prek Vršiča ima kar 50 serpentin, na samem vrhu prelaza pa najdemo planinsko postojanko Tičarjev dom (1620 m). Postojanka na vrhu Vršiča nudi turistom zatočišče že od 4. avgusta 1912. Takrat se je imenovala Slovenska koča in je predstavljala »protiutež« takratni nemško-avstrijski Vossovi koči (današnja Erjavčeva koča).

Leta 1966 so ob takratni manjši koči zgradili nov, sodoben objekt, katerega slovesna otvoritev je potekala 31. julija 1966. Otvoritvena slovesnost leta 1966 pa je kljub poletnemu času potekala še čisto v snežnih razmerah. Vršič je bil namreč, kot nam prikazujejo tudi fotografije, po nekaterih delih še dodobra prekrit s snegom. Snega je bilo toliko, da so si smučarski nadobudneži lahko privoščili pravo poletno smuko. Privoščite si tudi vi prijetno poletno ohladitev.

Vtisi, ki jih je zapisal Sašo Perc, študent 3. letnika kulturne zgodovine na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici o delu v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Zgodovinski trenutki, ki so oblikovali našo preteklost, hitro postanejo oddaljen spomin. Zato so ustanove, kot je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, neprecenljive.

Muzej ima izvrstno Fototeko, kjer se hranijo fotografije ključnih dogodkov 20. in 21. stoletja, ki še vedno oblikujejo našo družbo.

Kot študent 3. letnika kulturne zgodovine, fakultete za humanistiko na univerzi v Novi Gorici, sem že pred obiskom vedel za obsežen fotoarhiv, ki ga hrani muzej. Letos pa sem se med 27. majem in 2. julijem 2024v okviru obvezne študijske prakse, ki obsega 80 ur, imel priložnost podrobneje spoznati s poslanstvom muzeja, njegovimi zbirkami ter specialno muzejsko knjižnico. V njej je mogoče najti prek 28.000 monografskih in periodičnih enot s področja muzeologije, zgodovine, politike, vojaških ved, etnologije, umetnosti in književnosti.

Muzejska fototeka, ustanovljena leta 1952, je nastala iz gradiva, ki se je centralno zbiralo zaradi organizirane partizanske fotoreporterske dejavnosti med drugo svetovno vojno. Sčasoma se je fotografski arhiv časovno in tematsko razširil ter danes predstavlja najbolj obsežno, kar trimilijonsko zbirko fotografskega gradiva v Sloveniji.
Moje delo je vključevalo pomoč pri digitizaciji kontaktnih kopij za zbirke časopisne hiše Delo, ter organiziranje in urejanje fonda Marjana Smerketa na način vstavljanja barvnih diapozitivov v arhivske mape.

Marjan Smerke je bil dolgoletni fotograf in vodja fotolaboratorija na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, sicer pa eden vodilnih slovenskih fotografov poznega 20. in zgodnjega 21. stoletja. V Smerketovem fotografskem opusu sledimo   pravzaprav umetnikovemu osebnemu razvoju, ki se je prek namembnosti fotografij sčasoma spreminjal: od realistične, prek subjektivne do eksperimentalne in dokumentarne fotografije. Umetnostne spomenike je fotografiral po Sloveniji in zamejstvu, kjer je fotografiral okrog osemsto sakralnih objektov in njihovo notranjost z različnimi kulturnozgodovinskimi posebnostmi. Ta del zbirke sem urejal tudi sam.

Imel sem tudi priložnost sodelovati na muzejski noči v Pivki, kjer sem si ogledal začasno razstavo Kolesa usod. Z muzejskimi sodelavci smo skupaj obiskali tudi razstavo v knjižnici za slepe in slabovidne Minke Skaberne z naslovom “Nevidni svet”, ki fotografije predstavlja tudi v tipni obliki.. Ta obisk je dodatno obogatila moje razumevanje in pomembnost fotografije in vizualne dediščine.

Osebno me je izkušnja študentske prakse v Muzeju opomnila, kako pomembno je ceniti trenutke, ki jih danes doživljamo, saj bodo prav ti nekoč postali zgodovina, ki bo oblikovala prihodnje generacije in kjer tudi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije še naprej igral ključno vlogo pri ohranjanju naše dediščine za prihodnje rodove.

Spodaj nekaj foto utrinkov z ogleda razstave Nevidni svet.

Direndaj na ljubljanskih tržnicah se verjetno prav nikoli ne konča. Tako so pred dobrim šestdesetimi leti ljubljansko tržnico tako kot vsako leto dotlej napolnili prodajalci lubenic iz Srbije in okolice Negotina. A leta 1966, po besedah časopisa Dnevnik, kar 5x več.

Lubenice pa zato niso izgubile svoje cene, za kar so trgovci okrivili zlasti prevozne stroške. Preprost izračun v Dnevniku se je glasil: »2000 N-din za prevoz lubenic, 50 N-din fantom, ki so pomagali pri razkladanju in sortiranju debelih zelenih buč, 5 N-din popoldne za poltretji meter prostora na stojnici in še 150 N-din za blaten prostor pod kostanjem, kjer naj bi bilo skladišče, in naposled še 3 N-din za pravico prodaje v popoldanskem času.« Ob tem pa britko spoznanje: »Eh, slab kruh je iz tele moke! Tam v Južni Srbiji in v Vojvodini so res lubenici po deset, petnajst dinarjev, pa zavoljo njih še ni nihče obogatel. Pri vas v Ljubljani jih prodajamo po šestdeset, osemdeset pa zaradi tega tudi ne bomo obogateli. Kakorkoli se sučemo, vselej pridemo na začetek in to je – prazen žep!«