Med gradivom, ki so ga ob koncu vojne pripeljali v domovino člani taboriščnih odborov in ga je muzej prevzel leta 1952 od Glavnega odbora Rdečega križa, je tudi več dokumentov in dve fotografiji, ki jih je hranil France Mede (rojen 9. novembra 1910 v Retnjah). Ob prihodu v koncentracijsko taborišče Dachau je moral oddati, tako kot vsi ostali taboriščniki, vso osebno lastnino. Iz ohranjenih dokumentov izvemo, da se je junija 1943 prijavil pri policijskih oblasteh v Celovcu. Najmanj od septembra 1943 je delal kot sedlarski pomočnik pri celovškem sedlarju Johannu Rotarju. Ob koncu tedna je odhajal domov na Gorenjsko. Nič pa ne vemo o fotografiji, na kateri je mlajša ženska z nekajletnim otrokom v naročju.

Po podatkih je bil Franc Mede deportiran v Dachau 16. maja 1944 in dobil taboriščno številko 68134. Manj kot mesec prej je bil registriran v vojaške evidence v Celovcu. Petega decembra 1944 je bil prestavljen v koncentracijsko taborišče Buchenwald, zunanje taborišče Langensalza (tab. št. 96730). Vojno je preživel. Na poti domov je bil v Sloveniji 12. julija 1945 zabeležen v repatriacijske sezname.

Podnapis: Fotografija, ki so jo odvzeli Francetu Medetu ob prihodu v koncentracijsko taborišče Dachau. Hrani MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 17.

Od 13. februarja do 25. maja 2025 je bila v Galeriji S na Ljubljanskem gradu na ogled fotografska razstava Ljubljana – mesto v zelenem, ki jo je pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad. Razstava je bila posvečena vsem zelenim površinam naše prestolnice – od najbolj poznanih in markantnih parkov pa do intimnih zelenih kotičkov mesta.

Urbane zelene površine so vse površine, ki v mesto vnašajo elemente narave – od zasebnih vrtov do javno dostopnih površin, kot so parki, igrišča, zelene površine v stanovanjskih območjih in ob javnih stavbah, rekreacijska območja, vrtički, zelene členitvene poteze, vodne in obvodne ureditve, mestni gozdovi, zelene površine v povezavi s prometnimi ureditvami, zelene površine posebne naravne in kulturne vrednosti ter parki in vrtovi, ki so urejeni s tematsko opredeljeno vsebino, nalogo in namenom (kot so Botanični in Živalski vrt, arheološki in spominski parki ter pokopališče Žale). Zelene površine pomembno sooblikujejo urbano okolje, hkrati pa blagodejno vplivajo na mestno mikroklimo in psihofizično počutje ljudi v mestu. Po eni strani nudijo prostor za raznovrstno rekreacijo in družabno življenje meščank in meščanov, po drugi strani pa ponujajo možnost umirjene dejavnosti, ki sprosti telo in duha. Naravno okolje prav tako spodbuja razvoj sproščene otroške igre in raziskovanja, ponuja možnost pristnega stika z naravo ter opazovanja cikličnosti letnih časov. V splošnem ima že sam pogled na zelenje blagodejne učinke na duševno zdravje in dobro počutje.

Tekom raziskovanja gradiva, ki ga hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se je izkazalo, da je fotografij z omenjeno tematiko zelo veliko. Ljubljana danes, kljub temu, da je precej prerasla svoje okvire iz obdobja med obema svetovnima vojnama, sodi med najbolj zelene prestolnice Evrope, saj je kar 75 % vseh mestnih površin zelenih, okrog 100 let nazaj, ob manjši pozidavi, pa so bili zeleni elementi še bolj vtkani v mestno krajino. Iz širokega nabora fotografij se je izluščilo 36 tistih najbolj povednih in bistvenih, preko katerih je bila na razstavi prikazana vpetost mestnega zelenja v vsakdan Ljubljančank in Ljubljančanov v obdobju med obema svetovnima vojnama, hkrati pa so podobe na fotografijah obiskovalca usmerjale tudi k razmisleku o vlogi mestnega zelenja v današnjem času ter v prihodnje.

Ob omembi ljubljanskih zelenih površin gotovo marsikdo najprej pomisli na tri najbolj znamenite zelene »punkte« našega glavnega mesta: Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju, Grajski grič z gradom in Kongresni trg s parkom Zvezda. Njihovo podobo, kot jo poznamo danes, je v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikoval Jože Plečnik, eden izmed najpomembnejših slovenskih arhitektov. Ravno zato se je razstava s prikazom zelenih površin časovno omejila na obdobje 20. in 30. let preteklega stoletja, torej na čas, ko so mestni parki že dobivali podobo, kot jo imajo danes, obenem pa je bil celovit izgled mesta na splošno še zelo drugačen od današnjega. Prav ta kontrast, znano a hkrati drugačno, pri ljudeh izzove pristno zanimanje za podobo na fotografiji.

Med gradivom po številu izstopajo fotografije največjega ljubljanskega parka Tivoli – »zelenih pljuč Ljubljane« in ene izmed osrednjih družabnih točk mesta. Tako kot danes so tudi v preteklosti Ljubljančani radi preživljali prosti čas v Tivoliju, ki je ponujal pestro paleto aktivnosti. V parku so se nahajali gostinski objekti, Jakopičev paviljon – prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče na Slovenskem, športno-rekreacijski objekti, lepo urejene sprehajalne poti, Ljubljanski velesejem – prva in s tem najstarejša ustanova te vrste v Kraljevini SHS/Jugoslaviji itd. V tem obdobju je arhitekt Plečnik parku dodal široko tivolsko promenado, danes znano tudi kot Jakopičevo sprehajališče, ki povezuje park s centrom mesta. Za izpeljavo projekta je bilo potrebno podreti stari drevored. Sprehajališče so nasuli z belim peskom, ob njem pa zasadili mlada drevesa, ki niso dajala dovolj sence, zato so meščani sprehajališču rekli kar »Sahara«. Sprehod po promenadi je predstavljal pomemben del družabnega življenja za staro in mlado. Na sprehod so se meščani odpravili v vseh letnih časih, manj obiska na promenadi pa je bilo le v primeru močnega dežja, goste megle ali mraza. Najbolj priljubljena je bila popoldanska promenada, ki je potekala od štirih popoldne do zgodnjih večernih ur.  

Nad centrom mesta kraljuje Grajski grič z gradom – podoba, ki je prav tako pogosto prisotna na fotografijah iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki jih hrani muzej. Grič je bil in je še vedno priljubljena sprehajalna točka v Ljubljani. Najbolj posebna med sprehajalnimi potmi pa je gotovo pot po obzidju na Šancah, ki jo je Plečnik uredil iz ostankov nekdanje utrdbe iz 16. stoletja. Z njo je odstrl nove poglede na mesto, hkrati pa povezal mrežo sprehajalnih poti do Orlovega vrha. Plečnik je imel za Ljubljanski grad sicer pripravljen širši projekt prenove, ki pa zaradi pomanjkanja denarja ni bil realiziran. Grad je tudi primerna točka za družabne dogodke. V muzejskih zbirkah hranimo fotografijo iz obdobja med obema vojnama, ki prikazuje tradicionalno jurjevanje – dogodek ob godu svetega Jurija, zavetnika Ljubljane, kateremu je posvečena grajska kapela. Ob tej priložnosti so meščani množično romali na Ljubljanski grad, v Grajskem parku pa je bil organiziran tudi sejem. Del tradicije se ohranja še danes, ko na ta dan v kapeli svetega Jurija poteka sveta maša.

Na Kongresnem trgu so se skozi zgodovino, vse od njegovega nastanka v začetku 19. stoletja pa do danes, odvili pomembni dogodki v slovenski zgodovini. Kongresni trg skupaj s parkom Zvezda, ki je bil prvi ljubljanski javni park, tvori enega izmed najbolj prepoznavnih odprtih prostorov Ljubljane. Trg in park se lepo dopolnjujeta ter sta med sabo povezana v neločljivo celoto, ki predstavlja eno od središč družabnega življenja Ljubljančanov, k čemur dodatno prispeva tudi njuna lega v samem mestnem središču. Prav zato na fotografijah Kongresnega trga in parka Zvezda iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki jih hranimo v muzeju, prevladujejo podobe družabnih prireditev in srečanj, ki so se vršili na tem prostoru.

Poleg najbolj poznanih ljubljanskih zelenih površin se v muzejskih zbirkah in fondih skrivajo tudi podobe manj znanih zelenih kotičkov mesta. Na njih motivno izstopajo otroška igra, družinska intima ter mirno in zasebno preživljanje prostega časa. Marsikatere izmed zelenih površin na teh fotografijah so zaradi širitve mesta izginile. Tako se je denimo zgodilo s Habjanovim bajerjem v Rožni dolini, ali pa z drevesnico Kmetijske družbe na Poljanah, ki se je razprostirala ob današnji Poljanski cesti nasproti kasarne na Roški.

Kot najmogočnejši predstavniki rastlinskega sveta v mestu izstopajo drevesa, ki imajo še posebej izraženo vlogo pri vplivu na boljšo kakovost bivalnega okolja. S svojimi krošnjami nudijo osvežilno senco, nižajo visoke temperature, vlažijo in čistijo zrak ter zadržujejo prašne delce, hrup in izpušne pline. Zelene površine v mestu sodelujejo tudi pri uravnavanju odtočnega režima, ustvarjanju pogojev za varstvo pred naravnimi nesrečami (poplave, erozijski procesi) ter ohranjanju in spodbujanju biotske raznovrstnosti. V nekaterih gosto pozidanih predelih mesta so drevoredi edina možna oblika ozelenitve prostora. Drevoredi v mestu tkejo zeleno mrežo, ki med seboj povezuje mestne parke. Na fotografijah, na katerih so upodobljena drevesa, lahko hitro razberemo pomen osvežilne sence, ki je v vročih dneh za meščane izjemno dragocena – branjevci na tržnici so razpostavili svoje stojnice pod drevesi, delo v senci dreves je lažje, počitek oz. klepet na klopi pod drevesom.

Urejene zelene površine so za urbano območje ključnega pomena – izboljšujejo kakovost življenja meščank in meščanov, hkrati pa imajo tudi estetsko vlogo pri izgledu mesta, saj mehčajo ostre robove stavb in v sivino betona vnašajo barve. Zavedajmo se njihove vrednosti in skrbimo zanje – za danes, za jutri.

---

Literatura

_{Ina Šuklje Erjavec, Jana Kozamernik, Mojca Balant, Matej Nikšič, Zeleni sistem v mestih in naseljih: usmerjanje razvoja zelenih površin, Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, 2020.
Stanka Dešnik, Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji, Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1995.
Marjan Jančar, Ljubljana, mesto v zelenju, Radovljica: Didakta, 2001.
Jože Strgar, Tivoli, ljubljanski mestni park, Ljubljana: Kmečki glas, 1994.
Katja Jerman, Promenada v Ljubljani, Ljubljana: Viharnik, 2003.
Ivo Vraničar, Kongresni trg, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011.
Jelka Melik, Mateja Jeraj, Ljubljana, zeleno mesto, Ljubljana: Hart, 2016.
Damjan J. Ovsec, Družabni »punkti« Ljubljančanov, Gea: poljudnoznanstvena revija, letnik 8, št. 9, 1998, str. 10-11.
Damjan J. Ovsec, Zelena pljuča našega glavnega mesta, Gea: poljudnoznanstvena revija, letnik 7, št. 10, 1997, str. 10-12.}

Maja 2025 smo v dar prejeli zanimiv arhiv črno belih fotografij in raznovrstnega dokumentarnega gradiva Mladena Romiha. Tako kot naš muzej je s svojimi fotografijami sodeloval na razstavi SLOVENSKI PUNK IN FOTOGRAFIJA. Prijazno se je odzval na naš predlog, da nam svoje fotografije zaupa v varstvo in maja letos muzeju podaril zadnji sklop gradiva: črno-bele negative leica format, fanzine ljubljanske Galerije Škuc in Kluba mladih Maribor ter izredno redke in dragocene avdio glasbene kasete, vse iz obdobja med letoma 1979 in 1983. Gradivo je dokumentirano in digitalizirano ter zato toliko bolj dragoceno.

Mladen Romih je diplomirani politolog. S črno-belo fotografijo se je intenzivno ukvarjal v svojih srednješolskih in študentskih letih od druge polovice sedemdesetih do začetka osemdesetih let 20. stoletja. V objektiv svojega fotoaparata in pod vplivom francoske revije PHOTO je med drugim ujel motive ljubljanskega študentskega vsakdana, živahno spremljajoče družabno dogajanje, pogosto se je posvečal panoramam slovenske prestolnice, za širši slovenski prostor pa so toliko bolj zanimivi posnetki ustvarjeni izven Ljubljane, predvsem na različnih lokacijah na Štajerskem.

Med njimi izstopa fotografija koncerta skupine Pankrti na drsališču v celjskem mestnem parku, ki je nastala poletnega dne leta 1980. Avtor je povsem od blizu dokumentiral morda na prvi pogled nekonvencionalno koncertno druženje pevca Pankrtov Petra Lovšina z obiskovalci. Fotografija odraža odlično koncertno energijo/ sinergijo, ki je od začetne zadržanosti prerasla v spontan ples navdušenih obiskovalcev, ki so obkrožili smejočega se pevca.

Za podarjeno gradivo se avtorju Mladenu Romihu najlepše zahvaljujemo.

Zdravilišče v Rogaški Slatini je eno izmed starejših in pomembnejših zdravilišč v Sloveniji ter tudi v Evropi. Kraj slovi po svoji mineralni vodi, ki vsebuje največ naravnega magnezija med vsemi mineralnimi vodami na svetu. Rogaška voda pomaga pri sladkorni bolezni, motnjah prebave, urejanju krvnega sladkorja, holesterola in krvnega tlaka, zdravljenju zgage in čezmernega izločanja želodčne kisline ter odpravi mišičnih krčev in glavobolov. Poleg tega ima še vrsto preventivnih zdravilnih učinkov. Vrelec v Rogaški Slatini se sicer prvič omenja leta 1141 v listini slazburškega škofa Konrada, s katero je grofu Wolfradu in njegovi ženi Hemmi dodelil 100 hub oz. posestev na Zgornjem Štajerskem, za razširitev njenega slovesa po svetu pa je zaslužen grof Peter Zrinski, eden izmed najmogočnejših fevdalcev tedanje Evrope. Leta 1665 so mu zaradi težav z jetri priporočili pitje rogaške mineralne vode, po čemer je Zrinski čudežno ozdravel. Že enajst let po tem dogodku je baron Peter Courty ob vrelcu zgradil gostišče s prenočišči, mineralno vodo pa so začeli tržiti.

Kljub temu, da je rogaška mineralna voda dosegla mednarodni sloves, je kraj ohranil vaški značaj vse do 19. stoletja, ko je dežela Štajerska, takratna lastnica vrelcev, tam zgradila najmodernejše, deželno vodeno zdravilišče. Kmalu je zdravilišče v Rogaški Slatini postalo najbolj obiskano letovišče na Slovenskem, tik pred začetkom prve svetovne vojne pa ga je prehitel Bled – ta je imel okoli 6000 gostov letno, Rogaška Slatina pa okrog 5000.

Prva svetovna vojna je naredila razvijajočemu se slovenskemu turizmu precejšnjo škodo. Upad turističnega obiska v prvih povojnih letih so reševali z raznimi ukrepi – od poenostavljenega postopka za pridobitev vizumov za potovanja v Kraljevino SHS do izboljšanja infrastrukture, turistične propagande v tujini in načrtnega pospeševanja turizma s strani države. Eden izmed takih ukrepov so bile tudi olajšave za prihod avstrijskih državljanov, sprejete leta 1921. Učinki tega ukrepa so se pokazali že v naslednjem letu, ko je naraslo število gostov na Bledu in v štajerskih zdraviliščih, tudi v Rogaški Slatini.

V obdobju med obema svetovnima vojnama je bila zdravilišče v Rogaški Slatini sprva v lasti Narodne vlade v Ljubljani, nato je prešlo v last Ministrstva za zdravje v Beogradu, od leta 1929 pa je z njim upravljala Dravska banovina. Rogaška Slatina je imela na podlagi državne uredbe o pospeševanju turizma z dne 28. 2. 1936 priznan status zdravilišča in je kot taka uživala določene ugodnosti. Veljala je za najbolj mondeno zdravilišče in letovišče v državi, kamor so prihajali bolje situirani sloji: trgovci, uradniki, zdravniki, odvetniki, profesorji, učitelji, tovarnarji, inženirji. Izmed desetih zdraviliških krajev je prav Rogaška Slatina imela največ tujih gostov. Kraju so ugled dvigovali tudi obiski pomembnih osebnosti; med drugimi se je leta 1883 v zdravilišču mudil avstrijski cesar Franc Jožef, leta 1909 pa ga je obiskal takrat še srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević.

V obdobju med obema svetovnima vojnama zdravilišče ni bilo deležno intenzivnejše širitve, kljub temu pa je bilo zgrajeno nekaj novih objektov: hotel Nova Švicarija, vezna zgradba med Zdraviliškim domom in hotelom Styria ter novo športno kopališče, ki ga je projektiral Stanko Bloudek. Največji projekt je bila izgradnja hotela Jugoslovanski kralj (današnji hotel Slovenija), zgrajenega po načrtih Jožeta Plečnika. Šele z njegovo izgradnjo se je lahko sezona zdravilišča, ki je prvotno trajala od začetka maja do konca septembra, podaljšala v zimski čas, saj je imel urejeno ogrevanje. V obdobju med obema vojnama se je zdravilišče oglaševalo tudi v slovenskem časopisju, in sicer kot svetovno znano zdravilišče za bolezni želodca, čreves, ledvic, jeter, srca in živcev, kjer so izvajali hidroterapijo, mehanoterapijo in elektroterapijo, ki so ga nazivali kar slovenski »Karlovi vari«. Leta 1941, tik pred začetkom druge svetovne vojne pri nas, je zdraviliška uprava razpolagala s 16 objekti, ki so imeli 714 sob s 1060 ležišči in 455 pomožnimi ležišči. Močne nastanitvene kapacitete pa so imeli tudi zasebniki, ki so leta 1941 znašale okrog 600 ležišč.

Med drugo svetovno vojno so bili v zdravilišču nastanjeni predvsem bolni in ranjeni nemški vojaki, nekaj je bilo tudi civilistov. Konec vojne je zdravilišče dočakalo v precej slabem stanju, zato so se v povojnem času lotili njegove prenove.

V strelskih jarkih na prvi bojni črti je bilo izjemno oteženo redno preskrbovanje s hrano. Avstro-ogrski obrambni položaji so bili v začetku bojev ob reki Soči zgrajeni v naglici in le zasilno utrjeni, zato so nudili slabo zaščito pred silovitim topniškim obstrejevanjem.

Vojaki so bili izčrpani, neprespani, umazani in razcapani. V strelskih jarkih so bile izjemno slabe higienske in bivalne razmere. Podnevi so v njih vojaki mirovali, kolikor se je dalo, da ne bi razkrili svojih položajev. Kljub reflektorjem, ki so ponoči osvetljevali bojišče, so strelski jarki oživeli saj so vojaki poglabljali jarke, popravljali zaklone, žične ovire in pretrgane telefonske žice. Prav tako so v tišini noči prek povezovalnih jarkov, kolikor je bilo možno, dopolnjevali opremo, zaloge municije ter nujnih potrebščin in prenašali hrano. V bližnjem zaledju prve bojne črte, praviloma v varnem zavetju pred obstreljevanjem, so bile vzpostavljene poljske kuhinje in obenem so za bojno črta nastajala obsežna preskrbovalna središča za pripravo in dostavo hrane s pekarnami, skladišči, stajami in hlevi za živino, klavnicami in drugimi obrati.

Na fotografiji je poljska kuhinja vojakov štajerskega 47. pehotnega polka na tirolskem bojišču. Del njegove vojne zgodovine je fotografsko dokumentiran v albumu A24, ki ga hranimo v muzejski zbirki in vključuje 100 originalnih fotografij na papirju. Vojaki štajerskega 47. pehotnega polka so se avgusta 1914 odpeljali na bojišče v Galicijo. Maja 1915 je bil 10. pohodni bataljon poslan na Sabotin in doberdobsko planoto nad reko Sočo. Marca 1916 so odšli na Tirolsko, kjer so sodelovali v bojih na planoti Lavarone in pri Asiagu. Po vrnitvi na soško bojišče so med drugim branili položaje pri Hudem Logu in na Grmadi. Po preboju italijanske črte so brez bojev prešli bojno črto in prečkali reko Tilment / Tagliamento in leto 1918 preživeli na italijanskem bojišču.

Pred štirimi dnevi, na prvega septembra, se je začelo novo šolsko leto. Po vsej Sloveniji so učilnice osnovnih in srednjih šol ponovno oživele. Začetek pouka vedno prinese nova doživetja, še posebej za tiste, ki prvič sedejo v šolske klopi. Letos je prag osnovnih šol prestopilo nekaj manj kot 20.000 prvošolcev, v srednjih šolah pa je novo poglavje začelo nekaj več kot 25.000 dijakov. Skupaj je v šolsko leto 2025/26 stopilo približno 280.000 učencev.

Za tokratno Porumenelo fotografijo smo izbrali posnetek Marjana Cigliča, ki je septembra 1965 v objektiv ujel učence Osnovne šole Frana Levstika v Ljubljani.

Z izostrenim občutkom za likovne linije in svetlobo je Janez Korošin fotografiral pokrajino. Rad je fotografiral predvsem manjše cerkvice, kapelice ali božja znamenja. »Zdi se mi, da božjepotna znamenja, kapelice ali manjše cerkvice nosijo v sebi veliko večji domoljubni naboj kot tiste večje, zato sem jih tudi rajši ujel v objektiv. Vsa ta sakralna dediščina slovensko pokrajino resnično bogati in ji daje poseben pečat,« je povedal fotograf. Predvsem na Korošinovih krajinskih fotografijah lahko najdemo temeljne značilnosti njegovega ustvarjanja v jasno izraženem dramatičnem realističnem tonu. Ta se kaže s poudarjeno uporabo temnega toniranja in pričevalnostjo motivov, kar je ddr. Damir Globočnik, ki se tudi že desetletja ukvarja s Korošinovo fotografijo, poimenoval s pojmom »črni realizem«.

Fotografija je razstavljena v sklopu razstave Janez Korošin: Pot k Luči, ki je do 27. septembra 2025 na ogled v Galeriji Družina.