V letošnjem letu smo se izjemno razveselili darila, ki nam ga je v skrb zaupala družina Jesih iz Ljubljane. Gre za ohranjene fotografske albume, fotografije in tudi posnetke na negativih, ki orisujejo njihovo družino vse od začetka 20 stoletja naprej.

Družina Jesih se je v začetku stoletja ukvarjala z mesarijo. Oče Jakob Jesih se je rodil, 28. oktobra 1873, v Kurji vasi (današnje Štepanjsko naselje), njegova žena pa je postala Marija Jesih, rojena Avbelj, iz Dolne vasi. Družina je stanovala na območju današnjega Rudnika, kjer se je zakoncema rodilo dvanajst otrok. Zgolj pet od njih jih je dočakalo mladostniška leta. Najstarejša med njimi je bila Pavla Marija (10. 5. 1901-12. 12. 1976), drugi Jakob (16. 8. 1902-27. 8. 1972), tretji Alojzij Janez (5. 6. 1908-27. 9. 1960), četrti Julij (2. 2. 1911-20. 8. 1949) in kot najmlajša je leta 1912 v družino prišla še Marija Jožefa.

Otrokom je bila že v zibelko položena poklicna dejavnost, vsi so namreč imeli v popisu naveden mesarski poklic in najstarejši sin Jakob je očetu sledil ter že zgodaj prevzel družinsko obrt. Njegovo sestro Pavlo pa so pritegnile gore. V zgodovino slovenskega alpinizma se je Pavla Jesih zapisala kot drzna alpinistka iz prve polovice 20. stoletja, ki je preplezala osemnajst prvenstvenih smeri v Julijcih in je do konca druge svetovne vojne s svojo podjetniško žilico uspela razviti kinooperatersko mrežo od Celja, Ptuja do Ljubljane. Prav zaradi vloge najstarejše hčerke Pavle, katere fotografije in fotografski posnetki so se ohranili znotraj družinske zapuščina Jesih, je podarjeno gradivo še toliko bolj dragoceno.

Ohranjene fotografije, ki so jih ohranili potomci Pavle Jesih, njen brat Alojzij Janez Jesih z ženo Jožo ter kasneje njuna hči Nastjenka in vnukinja Nina, prikazujejo razposajeno druščino, ki je v začetku 30-ih let 20. stoletja strastno zahajala v Julijce in tam osvajala številne do tedaj še neosvojene vrhove.

Pavla Jesih je svojo uspešno alpinistično kariero začela leta 1926 in je v sedmih letih preplezala več prvenstvenih smeri: julija 1927 severno steno Debele Peči z Miho Potočnikom; nato je v navezi z Jožo Čopom, Danilom Martelancem in Tominškom preplezala zelo zahteven Levi steber severne stene Škrlatice; z omenjanimi plezalci pa je še isto sezono opravila s severnimi stenami Silijce, Male Mojstrovke, Jalovca in Frdamanih polic. S Čopom in Potočnikom je naslednje poletje preplezala severno steno Široke peči.

Po omenjenih vzponih je njen alpinistični partner do konca leta 1930 postal Milan Gostiša. Z njim se je Pavla podala v severno steno Velikega Draškega vrha, v severozahodno steno Tosca, preplezala sta še Skalaško smer in Jugov steber v Severni triglavski steni. Po letu 1931 je postal njen gorski sopotnik Joža Lipovec, s katerim je uspešno preplezala Skalaški steber v severni steni Škrlatice in severno steno Špika, z Mirkom Kajzljem pa isto leto še severno steno Rakove Špice. V letih 1932 in 1933 je nato Pavla Jesih z Lipovcem uspešno preplezala severno steno Travnika in severno steno Rogljice. Leta 1934 jo je v gorah doletela nesreča v Veliki Mojstrovki, po kateri se Pavla po dolgotrajnem zdravljenju ni mogla več vrniti v alpinistični ritem.

V drugi polovici tridesetih let se je Pavla Jesih izkazala tudi v vlogi uspešne podjetnice. Leta 1936 se je namreč preselila v Celje in tam prevzela v upravljanje kino Metropol. Usmerila se je v kinooperaterski posel, ki ji je dobro stekel. Od leta 1938 naprej je vodila še Kino Union, svojo dejavnost je nato razširila še na Ptuj, kjer je upravljala Kino Royal. Tik pred okupacijo leta 1940 je svojo kinooperatersko dejavnost začela tudi v Ljubljani v elitnem kinu Matica. Gibljive slike so množično osvajale občinstvo tudi zaradi izbranega progama, ki ga je Pavla oblikovala s spremljanjem trendov filmske ponudbe v tujini. Ohranjenih posnetkov iz tega obdobja je presenetljivo malo. Ohranilo se je zgolj pet posnetkov, ki prikazujejo obnovitvena dela neke kino dvorane.

Njena alpinistična vrnitev se je zgodila po koncu II. svetovne vojne, točneje septembra 1945, ko sta se z Jožo Čopom odpravila v danes poznan Čopov steber. Gre za vrhunski vzpon po zahtevni smeri v triglavski severni steni. Vzpon se je zapletel v reševanje Pavle, ki je po večdnevnem plezanju in bivakiranju obtičala na polici, iz katere je po štirih dneh uspešno izplezala sama. Čeprav sta se dogovorila, da steber poimenujeta Skalaški steber je vmes posegla takratna oblast in osvojeno prvenstveno smer poimenovala v Čopov steber.

Vojno in povojno dogajanje je Pavlo Jesih zaznamovalo tako poklicno kot tudi zasebno. Njen umik iz javnega življenja je pomenil umik v zavetje spominov na osvojene vrhove. Njeno ohranjeno fotografsko gradivo iz začetka 20. stoletja, ki je z letošnjim letom bilo zaupano v našo skrb, pa je nadvse dragoceno gradivo za raziskovanje in osvetljevanje začetkov alpinizma na Slovenskem.

Prisrčna zahvala ob tej priložnosti gospe Najstjenke in njeni hčeri Nini.

---

_{Literatura:
Batagelj, B., Pavla Jesih (1901-1976), v: ur. Šelih A , Pozabljena polovica; portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana, 2007, str. 376-379.
Pavlin, T. in Mikša, P., Slovenka in telovadba, šport ter planinstvo, v. ur. Tominšek Perovšek M, Slovenke v dobi moderne. Ljubljana, 2012, str. 106-115.
Internetni vir: https://www.youtube.com/watch?v=LFzgUCjA8lE (dostopno 21. 2. 2025)}

Dr. Hanno Hardt je s svojim pedagoškim delom, teoretskimi razmišljanji in fotografskimi projekti ključno prispeval k vključevanju ulične fotografije v vizualno interpretacijo družbe. Kot je sam zapisal v eseju o Ulici (Ulica : zapiski o fotografski praksi, v: Fotografija : revija slovenskih fotografov, 2007), je v ulični fotografiji še posebej našel vitalnost fotografske domišljije. Odsevala je spretnost, ki je tako zelo lastna fotografskemu mediju nasploh: trenutnost, smelost in neizprosnost. Življenje je bilo tako mogoče ujeti v njegovi najintenzivnejši in eksplicitni obliki – v ulični odprtosti naključjem, ki jih je tako odlično ujel na svojih črno-belih posnetkih.

Znan je po svojih dolgoročnih dokumentarno-fotografskih projektih vsakdanjega življenja: na Irskem, ZDA, v nekdanji Vzhodni Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji in Sloveniji. Hanno Hardt je deset let fotografiral ljubljansko tržnico (od 1984 do 1994), ukvarjal se je z dokumentiranjem bralnega procesa (od leta 1990 do 2011), izstopajoč pa je tudi njegov projekt Slovenci (1991 do 2008), kjer je v podobe prikazal dve desetletji slovenske tranzicije. V ospredju njegovih fotografij so vedno ljudje in znal jih je ujeti v trenutkih, ki odslikujejo širši kontekst človeškega bivanja.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je celoten fotografski fond dr. Hanna Hardta prevzel v preteklem letu, za kar se zahvaljuje gospe dr. Vidi Zei.

Petnajstega februarja 1984 so naslovnico časopisa Delo krasili naslovi »Kolajna!,« »Jugoslavija na Bjelašnici dočakala svoj veliki dan v alpskem smučanju,« »Čestitke Franku in Jugoslovanom«. 

Takratna Jugoslavija, zanjo pa slovenski smučar Jure Franko je, 14. 2. 1984, na XIV. olimpijskih igrah v Sarajevu osvojila svojo prvo zimsko olimpijsko medaljo. V veleslalomski preizkušnji je Jure Franko postal olimpijski vicešampion, njegov uspeh pa sta z osvojenim petim in devetim mestom dopolnila še smučarja Boris Strel in Bojan Križaj.

Srebrna olimpijska medalja je predstavljala zgodovinski dogodek takratnega smučanja, vrhunec, ki je bil toliko let, kljub izjemni karieri Bojana Križaja, neuresničena želja.

V letu 2024 je muzej v sodelovanju z Muzejem športa, Olimpijskim komitejem Slovenije in Sport Media Fokus pripravil občasno razstavo Srebrne igre 1984. Razstava, ki skoraj leto dni potuje po Sloveniji, je od danes do 19. aprila 2025 na ogled v Koroškem Pokrajinskem muzeju. Vabljeni, da jo obiščete.

Dragica Čadež je ena najvidnejših slovenskih kipark, ki svojo umetnost izraža v lesu. V slovensko umetnost je iz tujine vnesla nove smernice in jih znotraj delovanja v skupini Neokonstruktivisti še dodatno nadgradila, poleg tega pa je bila tudi prva ženska v Sloveniji, ki je postala univerzitetna profesorica za kiparstvo.

Dragica Čadež se je rodila 29. aprila 1940. Otroštvo in del mladosti je preživela v Mariboru, po končani gimnaziji pa jo je pot zanesla v Ljubljano, kjer je na Akademiji za likovno umetnost študirala kiparstvo in leta 1963 diplomirala pri Borisu Kalinu, pri njem pa je obiskovala kiparsko specialko. Njeno umetniško delovanje se razprostira čez številne umetniške smeri, in sicer je nekaj časa delovala kot svobodna umetnica, nato kot likovni vodja v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, bila je učiteljica likovnega in tehničnega pouka v Vzgojnem zavodu Janeza Levca v Ljubljani, vodila je kiparske tečaje v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih v Ljubljani, kot profesorica likovne in tehnične vzgoje je delala na Srednji pedagoški, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je vodila večerne tečaje kiparstva, na likovnem oddelku na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je poučevala kiparstvo, predavala je na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru idr. Od 1964 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), leta 1982 pa je z imenovanjem v naziv docentke postala prva ženska v Sloveniji s habilitacijo za kiparstvo. Njena dela hrani več muzejev in galerij doma in v tujini, največje zbirke so v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju in Umetnostni galeriji Maribor.¹

Dragica Čadež je letošnja prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Umetniško delovanje Dragice Čadež je v svoj objektiv večkrat ujel Igor Modic, dolgoletni fotoreporter časopisne hiše Delo, fotografije pa spadajo v poseben kulturno-umetniški sklop Modičevega fotografskega opusa, ki nosi zgodovinsko vrednost. Majhen del tega dragocenega sklopa, med drugim tudi fotografija Dragice Čadež, bo predstavljen na občasni razstavi z naslovom Slovenski likovni umetniki na fotografijah Igorja Modica. Razstava bo na ogled na ploščadi pred muzejem od 13. februarja do 6. aprila 2025.

---

¹_{Vir: Rakovec, Andreja: Čadež, Dragica (1940–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013: dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022140/, pridobljeno 6. 2. 2025.}