V letošnjem letu smo se izjemno razveselili darila, ki nam ga je v skrb zaupala družina Jesih iz Ljubljane. Gre za ohranjene fotografske albume, fotografije in tudi posnetke na negativih, ki orisujejo njihovo družino vse od začetka 20 stoletja naprej.

Družina Jesih se je v začetku stoletja ukvarjala z mesarijo. Oče Jakob Jesih se je rodil, 28. oktobra 1873, v Kurji vasi (današnje Štepanjsko naselje), njegova žena pa je postala Marija Jesih, rojena Avbelj, iz Dolne vasi. Družina je stanovala na območju današnjega Rudnika, kjer se je zakoncema rodilo dvanajst otrok. Zgolj pet od njih jih je dočakalo mladostniška leta. Najstarejša med njimi je bila Pavla Marija (10. 5. 1901-12. 12. 1976), drugi Jakob (16. 8. 1902-27. 8. 1972), tretji Alojzij Janez (5. 6. 1908-27. 9. 1960), četrti Julij (2. 2. 1911-20. 8. 1949) in kot najmlajša je leta 1912 v družino prišla še Marija Jožefa.

Otrokom je bila že v zibelko položena poklicna dejavnost, vsi so namreč imeli v popisu naveden mesarski poklic in najstarejši sin Jakob je očetu sledil ter že zgodaj prevzel družinsko obrt. Njegovo sestro Pavlo pa so pritegnile gore. V zgodovino slovenskega alpinizma se je Pavla Jesih zapisala kot drzna alpinistka iz prve polovice 20. stoletja, ki je preplezala osemnajst prvenstvenih smeri v Julijcih in je do konca druge svetovne vojne s svojo podjetniško žilico uspela razviti kinooperatersko mrežo od Celja, Ptuja do Ljubljane. Prav zaradi vloge najstarejše hčerke Pavle, katere fotografije in fotografski posnetki so se ohranili znotraj družinske zapuščina Jesih, je podarjeno gradivo še toliko bolj dragoceno.

Ohranjene fotografije, ki so jih ohranili potomci Pavle Jesih, njen brat Alojzij Janez Jesih z ženo Jožo ter kasneje njuna hči Nastjenka in vnukinja Nina, prikazujejo razposajeno druščino, ki je v začetku 30-ih let 20. stoletja strastno zahajala v Julijce in tam osvajala številne do tedaj še neosvojene vrhove.

Pavla Jesih je svojo uspešno alpinistično kariero začela leta 1926 in je v sedmih letih preplezala več prvenstvenih smeri: julija 1927 severno steno Debele Peči z Miho Potočnikom; nato je v navezi z Jožo Čopom, Danilom Martelancem in Tominškom preplezala zelo zahteven Levi steber severne stene Škrlatice; z omenjanimi plezalci pa je še isto sezono opravila s severnimi stenami Silijce, Male Mojstrovke, Jalovca in Frdamanih polic. S Čopom in Potočnikom je naslednje poletje preplezala severno steno Široke peči.

Po omenjenih vzponih je njen alpinistični partner do konca leta 1930 postal Milan Gostiša. Z njim se je Pavla podala v severno steno Velikega Draškega vrha, v severozahodno steno Tosca, preplezala sta še Skalaško smer in Jugov steber v Severni triglavski steni. Po letu 1931 je postal njen gorski sopotnik Joža Lipovec, s katerim je uspešno preplezala Skalaški steber v severni steni Škrlatice in severno steno Špika, z Mirkom Kajzljem pa isto leto še severno steno Rakove Špice. V letih 1932 in 1933 je nato Pavla Jesih z Lipovcem uspešno preplezala severno steno Travnika in severno steno Rogljice. Leta 1934 jo je v gorah doletela nesreča v Veliki Mojstrovki, po kateri se Pavla po dolgotrajnem zdravljenju ni mogla več vrniti v alpinistični ritem.

V drugi polovici tridesetih let se je Pavla Jesih izkazala tudi v vlogi uspešne podjetnice. Leta 1936 se je namreč preselila v Celje in tam prevzela v upravljanje kino Metropol. Usmerila se je v kinooperaterski posel, ki ji je dobro stekel. Od leta 1938 naprej je vodila še Kino Union, svojo dejavnost je nato razširila še na Ptuj, kjer je upravljala Kino Royal. Tik pred okupacijo leta 1940 je svojo kinooperatersko dejavnost začela tudi v Ljubljani v elitnem kinu Matica. Gibljive slike so množično osvajale občinstvo tudi zaradi izbranega progama, ki ga je Pavla oblikovala s spremljanjem trendov filmske ponudbe v tujini. Ohranjenih posnetkov iz tega obdobja je presenetljivo malo. Ohranilo se je zgolj pet posnetkov, ki prikazujejo obnovitvena dela neke kino dvorane.

Njena alpinistična vrnitev se je zgodila po koncu II. svetovne vojne, točneje septembra 1945, ko sta se z Jožo Čopom odpravila v danes poznan Čopov steber. Gre za vrhunski vzpon po zahtevni smeri v triglavski severni steni. Vzpon se je zapletel v reševanje Pavle, ki je po večdnevnem plezanju in bivakiranju obtičala na polici, iz katere je po štirih dneh uspešno izplezala sama. Čeprav sta se dogovorila, da steber poimenujeta Skalaški steber je vmes posegla takratna oblast in osvojeno prvenstveno smer poimenovala v Čopov steber.

Vojno in povojno dogajanje je Pavlo Jesih zaznamovalo tako poklicno kot tudi zasebno. Njen umik iz javnega življenja je pomenil umik v zavetje spominov na osvojene vrhove. Njeno ohranjeno fotografsko gradivo iz začetka 20. stoletja, ki je z letošnjim letom bilo zaupano v našo skrb, pa je nadvse dragoceno gradivo za raziskovanje in osvetljevanje začetkov alpinizma na Slovenskem.

Prisrčna zahvala ob tej priložnosti gospe Najstjenke in njeni hčeri Nini.

---

_{Literatura:
Batagelj, B., Pavla Jesih (1901-1976), v: ur. Šelih A , Pozabljena polovica; portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana, 2007, str. 376-379.
Pavlin, T. in Mikša, P., Slovenka in telovadba, šport ter planinstvo, v. ur. Tominšek Perovšek M, Slovenke v dobi moderne. Ljubljana, 2012, str. 106-115.
Internetni vir: https://www.youtube.com/watch?v=LFzgUCjA8lE (dostopno 21. 2. 2025)}

V matičnem koncentracijskem taborišču (KT) v Mauthausnu in njegovih 49 podružnicah je bilo zaprtih več kot 4100 Slovencev. Pripeljani so bili kar iz 19 zaporov in taborišč. Zadnji Slovenec je prišel v KT Mauthausen 1. maja 1945. Največ Slovencev je bilo v KT Gusen (I, II, III) in KT Ebensee. Po podatkih je umrlo v matičnem taborišču in njegovih podružnicah več kot 1500 Slovencev.

Po do sedaj zbranih podatkih je bilo v koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III najmanj 1468 Slovencev.

Koncentracijsko taborišče Gusen so kot zunanje taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen pričeli graditi konec leta 1939. Maja 1940 so bili registrirani prvi zaporniki.

V začetku leta 1944 je bilo koncentracijsko taborišče Gusen razširjeno še z novo podružnico Gusen II. Taboriščniki so morali v bližnjem St. Georgnu zgraditi tunelski sistem za oborožitveno industrijo pod kodnim imenom “Bergkristall”. Decembra 1944 je bilo v Lungitzu, nekaj kilometrov stran, odprto taborišče Gusen III. Od izgradnje do osvoboditve maja 1945 je bilo v taboriščih zaprtih vsaj 71.000 taboriščnikov iz skoraj 30 držav. Več kot polovica jih ni preživela.

Prvi so prišli v taborišče Gusen Slovenci z Avstrijske Koroške. Že leta 1940 je bil v taborišču Anton Tuder iz Lipe nad Vrbo (Lind ob Velden), ki je umrl v Gusnu avgusta 1941. Med prvimi so bili zaprti tudi Slovenci borci v španski republikanski armadi, ki so bili zajeti v Franciji. Tako je 25. januarja 1941 prišel v Gusen Alojz Ivanc iz Gorice pri Krškem. V istem transportu tudi Martin Gostinčar in pet soborcev. Zajeti so bili 4. junija 1940 pri Dunkerqueu, kjer so delali pri utrdbenih delih. Vsi so umrli še isto leto. Pozneje sta prišla še dva španska borca, ki sta ravno tako umrla, eden po dveh mesecih leta 1942, drugi pa po desetih mesecih leta 1943. Skupno je bilo v Gusnu devet Slovencev španskih borcev.

Iz Slovenije pa so bili v KT Mauthausen prvi taboriščniki prepeljani 24. avgusta 1941 iz Maribora.

V koncentracijska taborišča Gusen I, II in III so prišli Slovenci v najmanj 63. transportih. Prihajali so iz zaporov v Begunjah, Mariboru, Borlu in Trstu. Največkrat so prihajali iz Begunj od koder so prišli v 26. transportih. Prestavljeni so bili tudi iz drugih koncentracijskih taborišč – Dachau, Natzweiler, Flossenbürg, Auschwitz, Gross Rosen. Zadnji transport je bil 15. februarja 1945 iz Gross Rosna.

Navajamo le nekaj najpomembnejših transportov. Iz zapora v Begunjah je prišel prvi zapornik v Gusen že avgusta 1941, v naslednjem transportu 18. novembra 1941 pa štirje. Povprečna preživetvena doba je bila tri mesece in ta se v nadaljnjih vojnih letih ni spreminjala. V transportu iz KT Dachau je 30. maja 1942 prišlo deset Slovencev. Večinoma so bili to udeleženci januarske vstaje leta 1942 na Dovjem in Mojstrani. Umrli so v dveh mesecih po prihodu. Slovenci, ki so bili premeščeni iz KT Auschwitz so prišli 10. junija 1942. Dva sta prišla v Gusen in umrla že po mesecu dni. Iz Gusna so 1. septembra 1942 prestavili 17 Slovencev nazaj v Mauthausen in ti so dobili nove taboriščne številke. Celotni transport iz Begunj je prispel v Gusen 9. januarja 1943 in je štel 30 zapornikov. Umrlo jih je 24, le trije so preživeli več kot eno leto, ostali so umrli v dveh do štirih mesecih. Iz Begunj je tudi 24. januarja 1943 prišlo 31 oseb. Med njimi je bilo 26 partizanov borcev Kokrškega odreda, ki so bili zajeti v Udinem Borštu septembra 1942. Prvi zapornik je iz Maribora v Gusen prišel 21. maja 1943.

12. oktobra 1943 je prispel iz italijanskega koncentracijskega taborišča Cairo Montenotte transport 875 Primorskih Slovencev (iz vasi Žabče, Volče, Vrabče, Sela, Štjak, Čiginj…). V Gusen so bili prestavljeni 13. oktobra. Do spomladi 1944 so jih odpustili 789, umrlo jih je 201.

12. januarja 1944 je prišlo prvih sedem Slovencev iz Trsta. V transportu iz Flossenbürga je 11. marca 1944 prišlo šest Slovencev. Iz Natzweilerja je 15. in 31. julija 1944 prišlo v Gusen pet Slovencev. Od 5. do 7. avgusta 1944 so prišli iz Srbije in Trsta štirje slovenski zaporniki. Iz Natzweilerja je 25. avgusta 1944 prišel transport, med njimi tudi pet mladoletnih Slovencev, eden izmed njih je bil Dušan Stefančič. Iz Auschwitza so prišli prvi Slovenci v Gusen že 10. julija 1942. Trije so prispeli 29. januarja 1945, še dva pa 2. februarja 1945.

Po osvoboditvi

KT Gusen je bil osvobojen 5. maja 1945, nacionalni taboriščni odbori pa so organizirali vračanje.

Po osvoboditvi taborišča je bila večina stavb v kratkem času porušenih. Velik del območja taborišča Gusen I in II je bil zelo kmalu pozidan. Na območju taborišča je bila zgrajena nova stanovanjska soseska. Leta 1947 so sovjetske okupacijske sile poskušale uničiti tunelski sistem “Bergkristall”, vendar so bili le delno uspešni. Pokopališče žrtev, ki ga je uredila ameriška vojska na območju med taboriščema Gusen I in Gusen II je bilo opuščeno sredi petdesetih let, posmrtni ostanki umrlih pa so bili preneseni v spominsko središče Mauthausen. Večina ohranjenih stavb ali arheoloških ostankov je bilo v zasebni lasti.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so mednarodni taboriščni odbori poskrbeli za izgradnjo spomenika v Gusnu. Sestavni del je bil tudi krematorij. Od leta 1997 je Republika Avstrija odgovorna za vzdrževanje spomenika. Leta 2004 so ob njem odprli center za obiskovalce in razstavo.

Republika Avstrija je v letih 2021/22 končno odkupila od zasebnih lastnikov zemljišč več nepremičnin na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča Gusen I na območju občin Langenstein in St. Georgen an der Gusen. Na njih se nahajajo dve SS baraki, drobilnik kamenja in del nekdanjega zbornega mesta. Pridobila je tudi zemljišče na vhodu v sistem predorov “Bergkristall” v kraju St. Georgen an der Gusen.

Obstoječe spominsko območje se je tako močno razširilo, v prihodnjih letih naj bi bila vsa nova območja zasnovana kot spominska območja, povezana z obstoječimi spominskimi obeležji Spominskega središča Gusen. V letu 2022 se je začel postopek vključitev mednarodnih, nacionalnih in regionalnih interesnih skupin v pripravo projekta.

_{Spominski plošči v Spominskem centru Gusen, 2022. Foto: Aleksandra Elenovski, MNSZS}

V Spominskem centru v Gusnu je postavljena tudi slovenska spominska plošča, v prostoru ob krematoriju pa je tudi več individualnih spominskih plošč. Slovenski taboriščni odbor Mauthausen se skupaj s slovenskim veleposlaništvom vsako leto udeleži komemoracij v Mauthausnu in Gusnu. Koordinator slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen je Dušan Stefančič, članica je tudi dr. Monika Kokalj Kočevar. Dušan Stefančič je tudi častni predsednik Mednarodnega odbora Mauthausen (CIM), dr. Monika Kokalj Kočevar pa je članica izvršnega odbora CIM.

Zaradi stalnih težav z nastanitvijo vojske v Ljubljani je bila na podlagi načrtov arhitekta Adolfa Wagnerja in Viljema Trea zgrajena nova mestna pehotna vojašnica ob Travniški ulici, poznejši Metelkovi cesti. Obsežen vojaški kompleks šestih stavb okrog velikega vojaškega dvorišča oziroma zbornega prostora za vojake s pomožnimi stavbami in vojaškim zaporom, je  zgradila Kranjska stavbinska družba v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja. V njej je bilo tudi 16 stanovanj za častnike. Vojašnica je bila končana leta 1888. Območje na robu Šentpetrskega predmestja v Kravji dolini prek t. i. Dolgih njiv in Friškovca je segalo na vzhodu od današnje Maistrove, takratne Vojaške ulice, do ceste ob južni železnici, današnje Masarykove na severu in Vidovdanske ceste na jugu. Do konca prve svetovne vojne se je vojašnica imenovala po cesarju in kralju Francu Jožefu I.

Franc Jožef I je vojašnico osebno obiskal maja 1895, po Velikonočnem potresu v Ljubljani. Omenjeni potres je poškodoval več ljubljanskih vojašnic. Staro mestno vojašnico, v kateri je bil nameščen topniški polk, in zasebno Nušakovo vojašnico so morali vojaki zaradi poškodb, ki so nastale ob potresu, zapustiti. Kljub temu, da je novo-zgrajeni pehotni vojašnici potres povzročil le manjše poškodbe, ki so jih hitro popravili, so vojaki v času potresa spali v šotorih na obsežnem dvorišču med stavbami.

Vojaški kompleks pehotne vojašnice je bil skrbno prostorsko načrtovan in zasnovan po takrat najsodobnejših zahtevah in merilih. V njej so bili nastanjeni vojaki 27. pehotnega polka avstro-ogrske skupne vojske. Polk je imel naborno območje in »dopolnilne okraje« v štajerskem Gradcu in okolici. Po nacionalni strukturi moštva ga je sestavljalo 94 % Nemcev. Trije njegovi bataljoni so bili nastanjeni v Ljubljani, en bataljon (tretji, št. III) pa je bil nameščen v Gradcu. Njihova vojašnica je bila med Ljubljančani znana kot Belgijska kasarna. Pokrovitelj polka je bil namreč belgijski kralj Albert I. Polk se je do leta 1915 tako uradno imenoval Steirisches Infanterie Regiment »Albert I. König der Belgier« Nr. 27, prevedeno kot Štajerski pehotni polk »Albert I. kralj Belgijcev« št. 27. Med prvo svetovno vojno je postal in do 1918 ostal le še Pehotni polk št. 27 oziroma Infanterie Regiment Nr. 27. V ljudskem spominu pa je vojašnica ohranila »belgijsko« ime vse do danes, ko je večina Ljubljančanov izvor imena že skoraj pozabila. V pozabo je šel tudi 27. pehotni polk, ki je bil ustanovljen 1682, in njegova bogata zgodovina. Polkovna barva, ki je krasila ovratnike uniform je bila »cesarsko rumena«, »kaisergelb«. V mestu, v katerem je bilo vedno prek 5 % ali več stalnega prebivalstva vojakov, so bili vojaki 27. pehotnega polka precej močno vključeni v mestno življenje in družabni utrip. Predvsem častniki so bili na prelomu stoletij pomembni ustvarjalci družabnega življenja predvojne Ljubljane. Bili so člani Kazinskega društva, ki so se zbirali v »nemški« Kazini. Veljala je za središče ljubljanskega nemštva.

V gospodarskem in finančnem smislu je bila prisotnost vojaštva mestu koristna in med prebivalstvom zaželena. Takratni sprehajalci na ljubljanski promenadi so, drugače kot po letu 1918, na poti od Prešernovega spomenika na Marijinem trgu, pri glavni pošti praviloma zavijali levo proti Kazini in parku Zvezda. Tam so lahko prisluhnili rednim javnim koncertom vojaškega orkestra 27. pehotnega polka. Poleg promenadnih koncertov so vojaški glasbeniki igrali na paradah, na dogodkih ob cesarjevih obletnicah in rojstnih praznovanjih. Poslušalci so jim lahko prisluhnili tudi v deželnem gledališču, na simfoničnih koncertih, v kinematografu in ob številnih drugih priložnostih.

A prav tako dolga in obenem manj prijetna je zgodovina incidentov, sporov in konfliktov med civilnim prebivalstvom in vojaštvom, ki je leta 1908 dokončno preseglo drobne incidente iz nočnih kronik in nepovratno skalilo tradicionalne dobre odnose med mestnimi prebivalci in »soldatesko«. V nedeljo, 13. septembra 1908, so člane Družbe sv. Cirila in Metoda, ki so se na Ptuju zbrali z namenom krepitve slovenske narodne zavesti, pričakali njim nasprotni nemški nacionalisti in jih na poti od kolodvora do Narodnega doma zasuli z vpitjem in zmerjanjem. Obmetavali so jih tudi s kamni, jajci, barvo in črnilom. Dogodek je sprožil precejšnjo ogorčenje v Ljubljani, zato na »povračilnem« shodu 18. septembra v ljubljanskem Mestnem domu ni bilo dovolj prostora za vse udeležence. Pred dvorano se je nepričakovano zbrala velika množica, ki je po končanem uradnem delu zavila proti nemški Kazini in jo zasula s kamenjem. Tarča jeze ni ostala le Kazina in spominska plošča Anastazija Grüna Auersperga, ampak je množica po ulicah razbijala vse nemške trgovine in poslopja. Demonstranti so protestirali tudi proti ravnanju vlade, ki ob ptujskih dogodkih ni zaščitila napadenih članov slovenskega društva. Tretji dan demonstracij je bila poleg policije na ulice poslana tudi vojska, natančneje vojaki 27. pehotnega polka, ki so pri Pogačarjevem trgu uporabili strelno orožje. Pri tem sta bila poleg več težje ranjenih ubita petnajstletni dijak Ivan Adamič in dvaindvajset letni tiskarski tehnik Rudolf Lunder. Smrt obeh je močno odjeknila na Kranjskem, odmevala po celotni monarhiji in okrepila ogorčenje med slovenskim prebivalstvom. Ulice v Ljubljani in drugje na Kranjskem so se odele  v črne zastave, ljudje so protestno nosili žalne trakove. V Ljubljani so se pojavile zahteve po odstranitvi nemških napisov in ponoči se je začelo njihovo uničevanje. Pogreb obeh »narodnih mučencev« in »slovenskih trpinov« Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra, se je spremenil v veliko narodno manifestacijo. Udeležilo se ga je prek 30.000 ljudi. Pozneje so k njima v grob pokopali tudi Arnošta Windisherja, ki je bil zaradi sodelovanja na demonstracijah obsojen na osem mesečni zapor in naj bi za posledicami zaporne kazni umrl aprila 1911. Slovenski odnos do avstro-ogrskega vojaštva in posebej do 27. pehotnega polka se je hitro ohladil in spremenil. Septembrske dogodke je na lastne oči videl tudi pisatelj Ivan Cankar in jih je nekaj dni pozneje opisal v časopisnem članku pod naslovom Krvavi dnevi v Ljubljani.

_{Polkovna zastava 27. pehotnega polka, 1913.  (R 5466, Zbirka razglednic, MNSZS)}

Vso to vrenje je grobo in nepričakovano prekril začetek prve svetovne vojne. Ljubljana je ob italijanskem napadu na Avstro-ogrsko postala pomembno zaledno in prometno središče.  Vojake ljubljanske garnizije so pomnožili na fronto odhajajoči vojaki, vojni ujetniki, begunci in ranjenci. Vojašnice so ponovno postale premajhne, zato so vojaki in ranjenci napolnili šole in javne ustanove, ki so postale rezervne bolnišnice in nadomestne vojašnice.

S koncem prve svetovne vojne je Avstro-ogrska razpadla. Vojašnice je prevzela vojska Kraljevine SHS, med njimi tudi  Belgijsko vojašnico, ki se je preimenovala v Vojašnico vojvode Mišića. Po koncu druge svetovne vojne, z vsemi novimi žalostnimi usodami, je vojašnico prevzela jugoslovanska vojska in jo preimenovala v Vojašnico 4. julija. Svojo vlogo vojašnice in vojaškega zapora, v katerem so bili zaprti tudi civilisti, je opravljala vse od leta 1888 do leta 1991. Danes so njena poslopja namenjena dvema muzejema, galeriji, bivši vojaški zapori pa so po načrtih arhitektov Ire Zorka, Janka Rožiča in umetnikov združenih pod imenom Sestave, postali mednarodno znan mladinski hotel Celica.  

---

Literatura:

• Irena Avsenik Nabergoj, Ivan Cankar, v: Usode prve svetovne vojne, Življenja in dela 10, Biografske študije 7, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2025, str. 9-22.
• Božidar Jezernik, Mesto brez spomina. Javni spomeniki v Ljubljani, Ljubljana: Modrijan, 2014.
• Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.
• Rok Stergar, »Vojski prijazen in zaželen Garnizon«. Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999.
• Jože Suhadolnik, Nataša Budna Kodrič, Šentpetrsko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2017.
• Darko Šarac, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihovo spreminjanje skozi čas, Magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009.

Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva (1924 – 1998)

Letos obeležujemo 100. obletnico rojstva Marjana Cigliča, legendarnega fotografskega mojstra in enega izmed najvidnejših slovenskih fotoreporterjev druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, ki hkrati velja tudi za pionirja arhiviranja in dokumentiranja fotografskega gradiva. Njegov fotografski opus ima status neprecenljive nacionalne kulturne dediščine in ga skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi hranimo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Fotografski fond, ki je več kot štiri desetletja (večinoma) nastajal pri časopisni hiši Dnevnik, se ponaša z več kot 300 tisoč posnetki, njihova vsebina pa ilustrira zgodbe posameznikov in družbe na vseh prizoriščih življenja. Veličastnost te fotografske zapuščine se kaže tako po kvantiteti kot po kakovosti, hkrati pa predstavlja dragocen zgodovinski vir za preučevanje določenega obdobja in njegovih specifičnih značilnosti. Marjan Ciglič je bil eden od tistih fotoreporterjev, ki so bili v službi 24 ur na dan, sedem dni v tednu, zanj je bil namreč to način življenja, fotoaparat pa njegov najbolj zvest spremljevalec. Prav zato ob stoletnici njegovega rojstva ni poudarek samo na njegovem fotografskem opusu, ampak tudi na njegovi osebni zgodbi. Čeprav mu življenje ni prizanašalo, je znal vsako situacijo obrniti v pozitivno-humorno smer, zaradi česar je bil priljubljen pri številnih ljudeh.

»Ciglič je bil perfekten fotoreporter, znal je fotografirati vse … znal je ujeti pristen trenutek človeka, srečo, veselje, žalost, in to je tisto, kar je v fotoreporterstvu najbolj iskano in kar se mi še danes učimo …«¹

Fotografije, objavljene v časopisu Dnevnik in tedniku Nedeljski dnevnik, pa niso njegova edina zapuščina. Po zaslugi časopisne hiše, ki je Cigličev fotografski opus prepoznala kot pomembno nacionalno kulturno dediščino in ga leta 2001, ko je praznovala 50. obletnico, podarila Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je danes njegov fotografski opus zapuščina za vse Slovence. Cigličev fotografski fond hranimo v muzejski fototeki, v kateri je skupno okvirno 3 milijone fotografij na različnih nosilcih, muzejska zbirka pa se ponaša tudi z nazivom največje nacionalne fotografske zbirke, ki pokriva dogodke od konca 19. stoletja pa vse do današnjih dni.

Cigličevo 100. obletnico rojstva v muzeju obeležujemo na različne načine, v širšem kontekstu pa lahko razstavni projekt razdelimo na dva poglavitna dela. Uvod je bila fotografska razstava z naslovom Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki je bila na Ljubljanskem gradu na ogled med 14. februarjem in 2. junijem 2024, od 12. junija do 8. septembra 2024 pa so si jo obiskovalci lahko ogledali tudi v preddverju muzeja. Šestintrideset fotografij na razstavi je prikazovalo srečne, vesele in nasmejane ljudi v različnih iskrenih in igrivih situacijah z namenom, da so obiskovalcem polepšale dan.

Vabilo na odprtje razstave Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki ga je oblikoval Tomaž Perme, MNSZS in utrinek z razstave Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča na Ljubljanskem gradu, 14. februarja 2024:

Občasna razstava Marjan Ciglič – Mojster za vse čase

Osrednji del projekta ob 100. obletnici njegovega rojstva je razstava z naslovom Marjan Ciglič – Mojster za vse čase, ki je v muzeju na ogled še do 10. februarja 2025. Razstava v štirih večjih razstavnih prostorih podrobneje prikazuje Cigličevo življenje in delo. Na tak način smo Cigliča in njegove fotografije umestili v zgodovinski kontekst in najširši javnosti predstavili njegov fotografski opus, ki skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi predstavlja nezamenljivo nacionalno kulturno dediščino in je hkrati pomemben zgodovinski vir za preučevanje in razumevanje življenja Slovencev.

Prvi razstavni prostor je namenjen predstavitvi Cigličeve biografije in je razdeljen na več manjših poglavij, ki se po kronološkem sosledju odvijajo od Cigličevega rojstva pa vse do njegove smrti, s poudarkom na dogodkih, ki so ga v zasebnem in službenem življenju najbolj zaznamovali. V prvem razstavnem prostoru je poudarek predvsem na fotografijah drugih avtorjev, na katerih je Marjan Ciglič v različnih življenjskih situacijah ter na fotografijah ljudi, ki jih je posnel on in se navezujejo na njegovo zasebno življenje, za lažje razumevanje dogodkov pa je v tem delu razstave na kratko predstavljeno tudi zgodovinsko ozadje, ki se na razstavi s kreativno rešitvijo skriva za Cigličevimi fotografijami. Na tak način razstava ni zasičena z besedilom, hkrati pa obiskovalcem, ki to želijo, ponuja dodatno razlago.

Marjan Ciglič se je rodil 3. septembra 1924 v Kranju. Njegovo otroštvo je močno zaznamovala očetova smrt leta 1936, ki je preživetje več kot 10-članske družine pustila na plečih matere. Ciglič je bil tretji najstarejši otrok in si je želel družini tudi sam pomagati, zato je iskal delo. Sreča se mu je nasmehnila, ko je v časopisu videl oglas, da fotografski mojster Franc Jug iz Kranja išče vajenca. Ciglič je bil takoj sprejet, to pa je bilo tudi njegovo prvo srečanje s fotografijo, in sicer leta 1938. Ciglič je bil pri Jugu zaposlen tudi v času druge svetovne vojne, kjer pa je moral v ateljeju večino časa razvijati fotografije, ki so jih posneli nemški okupatorji, po njihovem naročilu pa je moral fotografirati tudi prvo obešanje partizana v Kranju. Kljub strogemu nadzoru in velikemu tveganju je na skrivaj reproduciral okupatorjeve fotografije in jih predajal partizanski obveščevalni službi. Leta 1943, star komaj osemnajst let, je bil za 11 mesecev prisilno mobiliziran v nemško vojsko. V tem času je večkrat zrl smrti v oči in ko mu je konec novembra 1943 po srečnem naključju uspelo dobiti dopust, ga je izkoristil za pot domov, kjer je takoj dezertiral in je nato svojo vojaško pot nadaljeval v VII. udarni brigadi Franceta Prešerna. Ciglič je bil mitraljezec, politdelegat, komisar čete, komandir čete in komisar bataljona, bil pa je tudi del artilerije 9. korpusa. Med boji v partizanskih enotah je bil dvakrat lažje in enkrat huje ranjen, nazadnje 26. aprila 1945, ko je bil ustreljen v vrat, zato je konec vojne dočakal v partizanski bolnišnici Pavla. Po treh mesecih se je vrnil v svojo brigado, potem pa se je pridružil III. udarni brigadi Ivana Gradnika, kjer je bil komisar I. bataljona vse do demobilizacije 4. aprila 1946. Kot partizan je zaradi pomanjkanja fotoaparatov posnel samo nekaj fotografij, je pa zato več risal. Navadno so bili to portreti soborcev, prizori, tudi humorni, za partizanski stenčas, opremil je tudi naslovnico partizanske publikacije Pesem naših minometov.

Po demobilizaciji leta 1946 se je Ciglič hitro vrnil k fotografiji in je najprej delal v Vipavi, nato je v Ajdovščini ustanovil podjetje Fotolik, sicer pa je bil na Primorsko napoten tudi kot politični delavec. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Danico Goljevšček. Poročila sta se leta 1947 in kmalu dobila prvega otroka, sina Marjana. Iz Ajdovščine so ga po letu dni poslali v Ljubljano, saj je bilo podjetje priključeno Fotoliku v Ljubljani, Ciglič pa je nato svojo fotografsko kariero nadaljeval v prestolnici. Leta 1949 so Cigliča razglasili za informbirojevca in ga za 11 mesecev poslali na Goli otok, kjer je med drugim kot bojkotiranec izkusil srž nečloveškega ravnanja z ljudmi. Čeprav je bil Ciglič zaprt na Golem otoku, ni imel nobenih prepovedi fotografiranja velikih in pomembnih političnih dogodkov, ki so sledili, ob vrnitvi pa so mu ponudili tudi staro delovno mesto. Tam je ostal do leta 1956, nato se je za slabo leto zaposlil v fotografskem studiu Foto Stane Potrč, januarja 1957 pa se je pridružil Dnevnikovi ekipi. Kot Dnevnikov fotoreporter je večkrat prepotoval vso Slovenijo, povsod so ga poznali in ga bili veseli. Enako je bilo z njegovimi sodelavci na Dnevniku, ki so bili zaradi njegove hudomušne narave vedno radi v njegovi družbi. Ciglič je svoje delo kot fotoreporter oboževal. Ni ga jemal kot službo, ampak je predstavljal njegov način življenja, Časopisna hiša Dnevnik pa njegov »drugi« dom. To potrjuje tudi dejstvo, da se je uradno upokojil leta 1983, za Dnevnik in Nedeljski dnevnik pa je fotografiral, vse dokler je zmogel na pot oz. do leta 1997.

Po vrnitvi z Golega otoka si je Ciglič z družino življenje ustvaril v Ljubljani. Leta 1969 se je sin Marjan poročil z Danico, s katero sta istega leta dobila hčerko Vesno, ki je bila Cigličeva prva vnukinja. Nekaj let kasneje je dobil še vnuka Primoža, leta 1989 pa še vnuka Anžeta po hčerini strani. V sedemdesetih letih so Cigličevo zasebno življenje zaznamovale družinske tragedije. Najprej je leta 1976 za posledicami prometne nesreče, ki se je zgodila nekaj let prej, izgubil sina Marjana, ki je bil star komaj 28 let, leta 1979 je izgubil mamo, leta 1989 je brez kakršnihkoli predhodnih znakov umrla žena Danica, leta 1994 pa je v prometni nesreči izgubil še snaho Danico. Ciglič je kljub vsemu skušal vse dogodke, ki so mu krojili težko usodo, sprejeti kot del življenja, pri čemer mu je pomagal veder pogled na svet, usmerjen v optimizem in humor, največjo uteho pa je zagotovo našel v fotografiranju. Marjan Ciglič je umrl 7. julija 1998.

Zaradi vloge Marjana Cigliča pri časopisni hiši Dnevnik je v drugem razstavnem prostoru na kratko predstavljen njen razvoj s posebnim poudarkom na obdobju, ki ga je zaznamoval Ciglič. (1957 – 1997).

»Marjan Ciglič je bil dolga leta isto kot Dnevnik, kajti njegove fotografije so za vselej zaznamovale ta časnik in njegovega veliko večjega otroka – Nedeljca. Vsi, ki so imeli možnost z njim sodelovati, tudi zaradi Marjana Cigliča vedo, kaj je Dnevnik, ki je več kot pristen kronist časa; vodi ga spoznanje, da so največje človeške zgodbe skrite in jih ne pišejo agencije in službe za stike z mediji, temveč preprosti ljudje.« Po sklopih so predstavljene reprezentativne akcije Dnevnika in Nedeljskega, ki jih je Ciglič fotografiral, in sicer Kmečka ohcet, Podoknica Nedeljskega, Akcija Nedeljskega – izlet za invalide, Novorojenčki, rojeni 1. januarja ter Iskrica v žalostnih očeh. Kmečko ohcet je Dnevnik organiziral v sodelovanju z ostalimi partnerji. Na prvi ohceti leta 1966 sta se poročila dva para, eden iz Slovenije in drugi s Švedske. Zbralo se je več kot 50.000 ljudi, spremljalo pa jo je tudi več kot 50 domačih in tujih novinarjev in fotoreporterjev. Prireditev je postala tradicionalna in vsako leto se je udeležilo več parov iz različnih držav, ki so nosili svoje tradicionalne narodne noše, hkrati pa so se povečali tudi vedno več dejavnostim in običajem, ki so bili povezani s kmečko tradicijo. Kmečko ohcet so z nekaj vmesnimi prekinitvami organizirali do leta 1990, ko naj bi bila zadnja »uradna«, čeprav so tudi kasneje organizirali podobne dogodke. S Podoknico Nedeljskega so na Dnevniku obujali spomine na stare čase, ko so mladi fantje na skrivaj trkali na okna deklet, pri čemer so morali paziti, da jih niso zalotili starši. Vodilno vlogo podokničarja je imel več kot 30 let Franc Pestotnik. Podoknica je poleg prikazovanja starih navad in vasovanja predstavila tudi posamezne kraje, kjer se je dogodek odvijal, krajani pa so se zabavali ob muzikantih, prijetni družbi ter dobri hrani in pijači. Eden od tradicionalnih dogodkov je bila tudi t. i. Akcija Nedeljskega oz. Izlet za invalide, ki je bil tudi ena prvih akcij časopisne hiše. Iz vse Slovenije so na določen kraj pripeljali vse prijavljene, ki sicer zaradi svoje gibalne oviranosti sami niso morali hoditi na izlete in jim omogočili, da skupaj preživijo dan v zabavni in prijetni družbi. Ena od zelo odmevnih Dnevnikovih akcij, ki je trajala več kot 40 let, je bilo tudi obdarovanje prvega novorojenčka v novem letu. Ciglič je vsako leto 1. januarja hodil s svojim aparatom in ekipo po porodnišnici in podarjal materam darila ter jih nato fotografiral skupaj z novorojenčki. Obdarovanje je bilo tradicionalno in vedno bolj slovesno, akcija pa je potekala vse do leta 1997, dokler je Ciglič, »boter novorojenčkov« zmogel na pot. Kot zadnja pa je predstavljena Iskrica v žalostnih očeh oz. Iskrica Nedeljskega, ki še danes pomaga socialno ogroženim otrokom in družinam. Začetki akcije segajo več kot 30 let nazaj, pomagali pa so številnim družinam in posameznikom. Pomoč je prihajala v finančni obliki pa tudi drugih dobrinah in materialih, odvisno od težav družine, ki so ji pomagali. Poleg akcij časopisne hiše, ki jih je Ciglič kontinuirano fotografiral, pa je v tem razstavnem prostoru tudi na časovnica, na kateri je skozi Cigličeve fotografije in pomembne prelomnice prikazan razvoj časopisne hiše Dnevnik, ki se začne z letom 1951, ko je izšel prvi izvod časopisa Dnevnik in se zaključi z letom 2022, ko je tednik Nedeljski dnevnik praznoval 60. obletnico, na časovnici pa je posebej z modro barvo označeno obdobje, ko je Ciglič ustvarjal pri časopisni hiši.

Na sredini drugega razstavnega prostora se nahajajo tudi trije visoki osvetljeni stolpi, na katerih so prikazane posamezne strani iz časopisa Dnevnik s Cigličevimi fotografijami, ki hkrati prikazujejo tudi enega od procesov dela s Cigličevim fondom. Obiski Dnevnikovega arhiva, kjer se pregleduje starejše izvode časopisa in tednika ter dokumentiranje strani, kjer so objavljene Cigličeve fotografije, so eden od ključnih postopkov raziskovalnega dela, hkrati pa prikazujejo še eno od časopisnih akcij, ki je bila povezana s t.i. belo kuverto, s katero so lahko zvesti naročniki Nedeljskega dnevnika dobili denarno nagrado. Akcija se je imenovala Ali znate opazovati?, v Nedeljskem pa so objavili del obraza Dnevnikovega novinarja ali fotoreporterja, napisali njegovo ime in priimek, kje in kdaj se bo nahajal in tisti, ki ga je prepoznal in je imel pri sebi Nedeljski dnevnik, je dobil nagrado. V primeru na razstavi so iskali Marjana Cigliča v Tržiču, in sicer  januarja 1974.

Prehod iz drugega v tretji razstavni prostor pospremi citat Mirana Lesjaka, odgovornega urednika časnika Dnevnik in dnevnik.si: »Ja, Marjan Ciglič je neizbrisno zaznamoval in dokumentiral svet, ki mu je pripadal. S fondom, ki nam ga je zapustil, nam je ta svet prepustil v varstvo. On Dnevniku, mi pa Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ker smo prepričani, da je zapuščina Marjana Cigliča, neprecenljiva v svojem zgodovinskem in strokovnem oziru, v tej ustanovi v najbolj varnih rokah. To je muzej, ki ne dovoli, da bi naša preteklost preminila.« Leta 2001, ko je časopisna hiša praznovala svojo 50. obletnico, je muzeju v celoti podarila njegov fotografski opus, ki je sedaj na voljo vsem, ki jih zanima obdobje, v katerem je ustvarjal Ciglič. Fototeka ja takrat postala bogatejša za več kot 300 tisoč posnetkov, Slovenci pa za 40 let neponovljivih dogodkov iz preteklosti, ki prikazujejo specifičnost obdobja tako na političnem področju kot v vsakdanjem življenju. Ob tej priložnosti se je med muzejem in časopisno hišo preko posebne rubrike Porumenela fotografija vzpostavilo dolgoletno sodelovanje. V Dnevniku so bile tako enkrat na teden ponovno na ogled Cigličeve fotografije, ki so bile sicer v časopisu objavljene že pred 50. leti, zato je v tem razstavnem prostoru del namenjen prav tem fotografijam, ki jih spremljajo originalna besedila iz časopisa.

Sicer pa je v tretjem razstavnem prostoru na primeru Cigličevega fonda javnosti prvič predstavljen tudi proces strokovno-muzeološkega dela kustosov v fototeki. Posebnost fonda Marjana Cigliča v tem kontekstu je predvsem v tem, da izhaja iz njegove originalnosti, in sicer iz hrambe negativov in njegovih originalnih dnevniških zapisov, ki so za raziskovanje in diseminacijo prav tako pomembni kot fotografsko gradivo. V osnovi je predstavljenih pet glavnih procesov, ki zajemajo fizično ureditev posnetkov, inventarizacijo, digitalizacijo, raziskovanje in vnos podatkov in posnetkov in dokumentacijski sistem, poseben poudarek pa je na raziskovalnem delu, ki je poleg digitalizacije ključen za optimalno digitalno dostopnost fonda širši javnosti. V tem prostoru so razstavljeni tudi Cigličevi originalni dnevniški zapisi, ki so temeljni vir za vsa nadaljnja raziskovanja ter škatlice, v katerih je hranil gradivo.

Četrti razstavni prostor je namenjen reprezentativnim sklopom, ki jih je Marjan Ciglič fotografiral. Razdelimo jih lahko v razvoj, modernizacijo in industrializacijo, glasbo, šport, preživljanje prostega časa, otroško radost, naravne katastrofe, vsakdanje življenje na podeželju, mestni utrip s poudarkom na Ljubljani, izginulimi poklici in dejavnostmi ter politiko. Pri slednji gre za dve iztočnici, in sicer fotografija, na kateri je imel Josip Broz Tito leta 1954 na Ostrožnem govor pred 350.000 glavo množico in ga je Ciglič fotografiral čisto od blizu, je izpostavljena z namenom, da se prikaže, da Ciglič kljub temu, da je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in bil zaprt na Golem otoku, nikoli ni imel nobenih prepovedi in omejitev pri fotografiranju pomembnih političnih dogodkov. Podobno nakazujeta tudi fotografiji Tita in Richarda Nixona, takratnega predsednika Združenih držav Amerike, ki jo je posnel v Kumrovcu ter Titov portret, ki hkrati prikazuje Cigliča kot izjemnega portretista. V tem sklopu sta v nadaljevanju prikazani tudi reprezentativni fotografiji slovenske osamosvojitve in deset dnevne vojne za Slovenijo.

V sredini četrtega razstavnega prostora se oblikovno nadaljuje postavitev stebrov, ki imajo v tem prostoru drugačno vlogo. Na stebrih je ne eni strani fotografija ženske, ki na Kongresnem trgu v zimskem času hrani golobe. Motiv se v Cigličevem fondu pojavi večkrat v različnih obdobjih, posebnost stebrov pa je, da so sestavljeni na način, da se cel motiv pojavi samo v točno določenem vidnem polju. Stebri so postavljeni na zatemnjenem steklu, ki vsebino fotografije optično poveča v globino, kar simbolično nakazuje tudi globino posamezne zgodbe, ki jih prikazuje Cigličev fond. Na drugi strani istega stebra, ki je prav tako vidna v celoti samo pod določenim kotom, pa je fotografija Marjana Cigliča, ki v roki drži kozarec vina in tako simbolično obiskovalce pozdravlja in jim  nazdravlja ob svoji 100. obletnici rojstva.

Skozi celotno razstavno pripoved so prikazani tudi citati posameznikov, s katerimi so bili narejeni intervjuji ter povečave detajlov iz Cigličevih fotografij.

V avli muzeja so prikazane Cigličeve fotografije Ljubljane skozi čas, ki jih spremljajo fotografije z istimi motivi, ki jih je v letošnjem letu posnel aktualen Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale. Fotografije Ljubljane nekoč in danes so bile objavljene tudi v časopisu Dnevnik kot  skupna promocija razstavnega projekta časopisne hiše Dnevnik in muzeja.

Na podoben način sta na ploščadi pred muzejem na ogled dve povečani fotografiji, ki služita za primerjavo muzeja danes in v šestdesetih letih. Gre za pogled na muzej kot tudi iz muzeja proti parku Tivoli. Fotografiji sta nameščeni na način, da lahko obiskovalci kadarkoli z njima ustvarijo nove medijske vsebine, hkrati pa obiskovalce vabijo na ogled razstave v muzej.

Obrazstavni pedagoško-andragoški program

Ob razstavi je na voljo tudi bogat pedagoški program za različne starostne skupine. Poleg osnovnega vodenja po razstavi, razstavna pripoved omogoča tudi kombinacijo vodenega ogleda s stalno razstavo Slovenci v XX. stoletju, pri čemer je Cigličeva osebna zgodba, ki se odvija med letoma 1924 in 1998, umeščena v časovni okvir stalne razstave, ki pokriva čas od prve svetovne vojne do leta 2008, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU. Za osnovne in srednje šole smo pripravili fotografski natečaj z naslovom Sreča, veselje in smeh, ki se navezuje na razstavo Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča. Za najmlajše obiskovalce so na voljo različne ustvarjalne delavnice: na delavnici Nasmejane gibljive slike otroci preko namigov iščejo zabavne motive in nato ustvarijo gibljive slike, na ustvarjalni delavnici Pustni karneval pa se otroci s pomočjo fotografij pustnih šem, ki jih je posnel Marjan Ciglič, seznanijo s pustimi običaji, jedmi, norčavimi plesi in sprevodi. Na ustvarjalni delavnici otroci nato izdelajo pustne maske.

Za učence osnovnih in srednjih šol je na voljo interaktivna delavnica z naslovom Zabavno »branje« fotografij, na kateri se z vodenim ogledom in opazovanjem Cigličevih fotografij urijo v timskem delu, komunikaciji in opazovanju podob, s katerimi se dnevno srečujemo v različnih medijih. Za osnovne in srednje šole pa je na voljo tudi učna ura z naslovom Osamosvojitev Slovenije na fotografijah Marjana Cigliča, pri kateri je poudarek na iskanju informacij, analizi in branju fotografij, timskem delu in poročanju skupini. Ciglič je namreč v svoj objektiv ujel tudi številne dogodke, ki so sledili uradni razglasitvi neodvisnosti Slovenije. Izbrane fotografije, ki so nastale junija in julija 1991, so bile objavljene tudi v časopisu Dnevnik in tedniku Nedeljski dnevnik. Učenci Cigličeve fotografije povežejo z objavljenimi reportažami in tako rekonstruirajo ključne dogodke v času osamosvajanja Slovenije in hkrati spoznavajo, kako pomemben zgodovinski vir predstavljajo fotografije. Z učenci in mentorico iz OŠ Kolezije smo ob razstavi pripravili tudi izobraževalni video z naslovom Fotografija kot zgodovinski vir, v katerega smo vključili osnovne raziskovalne metode za učenje in branje fotografij.

Razstava je primerna za različne starostne skupine, obiščejo jo naši najmlajši obiskovalci iz vrtcev, kakor tudi tisti, malo starejši, z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije ter Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenijepa smoizvedli tudi posebej prilagojena vodstva. Ob razstavi potekajo tudi različni strokovno-andragoški programi in vodstva, januarja 2025 pa je predvidena še okrogla miza. Razstava je na voljo tako v slovenskem kot angleškem jeziku, zato je prijazna tudi tujim obiskovalcem.

Obrazstavni katalog

Ob razstavi je izšel tudi istoimenski katalog, v katerem so vsebine in fotografije, ki so predstavljene na razstavi, dodatno obogatene tako s fotografskim in arhivskim gradivom kot samo vsebino. Katalog Marjan Ciglič – Mojster za vse čase vsebuje 286 strani in celoten razstavni projekt z dodatnimi vsebinami poveže v smiselno celoto. Na voljo je v naši muzejski trgovini in v spletni trgovini.

Promocijske vsebine

Ob razstavi potekajo tudi različne promocijske vsebine. S plakati TAM TAM smo promovirali razstavo po različnih krajih po vsej Sloveniji, in sicer v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Novi Gorici, Celju, Novem mestu, Brežicah, Kranju, Litiji, Škofji Loki, Murski Soboti, na vsakem plakatu pa je bil na fotografiji dotični kraj, ki ga je fotografiral Ciglič. Na tak način se je razstavo promoviralo s fotografijami iz kraja, kjer so bili plakati izobešeni.

Promocija razstave poteka tudi prek različnih muzejskih družbenih omrežij in drugih vsebin, dodatno se promovira ob posebnih priložnostih, vsako prvo nedeljo v mesecu pa je za obiskovalce na voljo tudi brezplačen voden ogled.

Razstava je na ogled do 10. februarja 2025.

Večletno znanstveno-raziskovalno delo

Razstavni projekt je plod večletnega dela na znanstveno raziskovalni ravni, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za zgodovino potekalo pod mentorstvom red. prof. dr. Boža Repeta. Doktorska disertacija, ki je razstavi predstavljala tudi osnovo, nosi naslov Življenje fotoreporterja Marjana Cigliča in njegova zapuščina v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.⁵ Raziskovalno delo je vključevalo pregled in sistematično urejanje Cigličevega fotografskega fonda, pregled fondov v različnih arhivih ter pregled gradiva v Dnevnikovem arhivu, pri rekonstrukciji zasebnega življenja ter razvoju fotoreporterske službe pa so bili ključni intervjuji s Cigličevimi sorodniki, prijatelji, znanci in sodelavci, zato so tudi vključeni v celotno razstavno pripoved. Svojevrsten zgodovinski vir so predstavljali tudi Cigličevi osebni predmeti (priznanja, odlikovanja, pisma, fotografsko gradivo idr.), ki so prav tako predstavljeni na razstavi, sicer pa so mi bili pri raziskovanju v veliko pomoč tudi strokovnjaki iz različnih področij. Disertacija je bila ogrodje za razstavo, pri sami izvedbi in postavitvi razstave pa je bilo ključno tudi sodelovanje z drugimi strokovnjaki, kjer izstopajo predvsem oblikovalske, kreativne in tehnične rešitve ter strokovna priprava gradiva.

Priprava razstavnega prostora:

Kolofon razstave

Naslov: Marjan Ciglič – mojster za vse čase
Avtorica razstavnega projekta: dr. Monika Močnik
Avtor fotografij: Marjan Ciglič
Izbor fotografij: dr. Monika Močnik, Tomaž Perme
Spremljevalna besedila, podnapisi: dr. Monika Močnik
Avtorji dodatnih fotografij: Tomaž Skale, Ana Ciglič Juršič, Srdjan Živulović, Tone Stojko, Rafael Marn,  Nace Bizilj, Jaka Adamič, Branka Keser
Fotografije predmetov: Sarah Poženel, Sašo Kovačič
Digitalizacija in obdelava fotografij: Sašo Kovačič, Sarah Poženel, Aleksandra Elenovski
Celostna podoba in oblikovanje: Tomaž Perme
Pedagoški program: Tina Bizjak, mag. Nataša Robežnik, Matija Brian Schiffer
Odnosi z javnostmi: Barbara Kolenc
Lektoriranje: Grega Rihtar
Prevod: Marko Petrović
Oblikovanje svetlobe: Marjan Viskovič
Tisk/Print: Pegaz d. d.

Kolofon kataloga

Naslov: Marjan Ciglič – Mojster za vse čase
Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva fotoreporterja Marjana Cigliča
Izdal in založil: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Zanj: mag. Nataša Robežnik
Avtorica razstavnega projekta: dr. Monika Močnik
Uredila: dr. Monika Močnik
Avtor fotografij: Marjan Ciglič
Pisci besedil: dr. Monika Močnik, dr. Božo Repe, mag. Nataša Robežnik, Miran Lesjak, Miran Šubic, Dušan Nograšek, Vesna Ciglič
Izbor fotografij: dr. Monika Močnik, Tomaž Perme
Spremljevalna besedila, podnapisi: dr. Monika Močnik
Avtorji dodatnih fotografij: Tomaž Skale, Ana Ciglič Juršič, Srdjan Živulović, Tone Stojko, Rafael Marn, Nace Bizilj, Jaka Adamič
Fotografije predmetov: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Branka Keser, dr. Monika Močnik
Digitalizacija in obdelava fotografij: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Aleksandra Elenovski
Oblikovanje kataloga in razstav: Tomaž Perme
Lektoriranje: Grega Rihtar
Prevod: Marko Petrović
Tisk: Tiskarna Januš, tiskanje tiskovin d. o. o.
Naklada: 300
Ljubljana, 2024

Zahvala

Pri izvedbi razstavnega projekta so sodelovali številni posamezniki in institucije, ki se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem.

Prav posebna zahvala gre Vesni Ciglič, ki mi je s pripovedovanjem, z osebnimi predmeti, dokumenti in fotografijami Marjana Cigliča pomagala odstreti njegovo zasebno življenje. Posebej se zahvaljujem tudi pričevalcem, in sicer Nadi Mavrič, Nacetu Bizilju, Miranu Šubicu, Zlatku Šetincu, Vasu Gasarju, Dušanu Nograšku, Tomažu Skaletu, Jožetu (Joju) Pogačniku, Tomiju Lombarju, Jožetu Suhadolniku, Jocu Žnidaršiču, Nikoli Damjaniću, Borutu Šajnu, Francu Pestotniku. Na tem mestu se zahvaljujem tudi Miranu Lesjaku iz časopisne hiše Dnevnik, posebna zahvala pa gre tudi Brigiti Khater, ki mi že vrsto let »vedno in kadarkoli« omogoča raziskovanje v arhivu časopisne hiše Dnevnik. Zahvaljujem se zaposlenim v Arhivu Republike Slovenije ter tudi Srđanu Živuloviću, Raheli Juršič, Slobodanu Plavevskemu. Marjanu Viskoviću, Marjanu Letnarju, Primožu Cigliču, Anžetu Lavrenčiču, Branki Keser, Neži Mrevlje  idr.

Za strokovno pomoč se zahvaljujem dr. Božu Repetu, dr. Korneliji Ajlec, dr. Damijanu Guštinu, dr. Klemnu Kocjančiču, Blažu Štanglju, dr. Petru Mikši, zahvala pa gre tudi sodelavcem v muzeju, Tomažu Permetu, Alešu Žgajnarju, Ireni Uršič, dr. Moniki Kokalj Kočevar, dr. Marku Štepcu, Marku Ličini, Jožici Šparovec, Sarah Poženel, Sašu Kovačiču, Aleksandri Elenovski, Barbari Kolenc, Tini Bizjak, Katarini Jurjavčič, Andreji Zupanec Bajželj, Boštjanu Mihelju, Manci Murakezi idr.

Zahvala gre tudi direktorici muzeja mag. Nataši Robežnik in Ministrstvu za kulturo, ki je razstavni projekt omogočilo.

---

Več o Marjanu Ciglič in njegovem fotografskem fondu na voljo na:

• Močnik, Monika, Prva kmečka ohcet skozi objektiv fotoreporterja Marjana Cigliča, v:  Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, št. 35, 2018, 34–35.
• Močnik, Monika, Ženska košarkarska ekipa Ježica od njenih začetkov do osvojitve jugoslovanskega pokala leta 1989 na fotografijah Marjana Cigliča in Naceta Bizilja, v: Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, št. 36, 2019, 34–37.
• Močnik, Monika, Poklici v preteklosti na fotografijah Dnevnikovega fotoreporterja Marjana Cigliča, v: Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2019, 65–68.
• Močnik, Monika: Porumenela fotografija – posebna rubrika v časopisu Dnevnik v spomin njenemu dolgoletnemu fotoreporterju Marjanu Cigliču, v: Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, št. 37, 2020, 24–26.
• Močnik, Monika, Fotografski fond Marjana Cigliča v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije: fond Marjana Cigliča kot primer arhivskega dela s fotografskim gradivom, v: Arhivi, letnik 43, št. 1, 2020, 1–24.
• Močnik, Monika, Junij 1991 na fotografijah Marjana Cigliča – objavljene v časopisu Neodvisni dnevnik, v: Simonitijev zbornik, ur. Štepec, Marko, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2021, 259–270.
• Močnik, Monika, Razvoj fotoreporterske službe na primeru časopisne hiše Dnevnik. Zgodovina in razvoj časopisne hiše Dnevnik s poudarkom na fotoreporterski službi, v: Retrospektive, Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna področja, 9. oktober 2023, letnik VI, št. 1, 181–254.
• Močnik, Monika, Življenje fotoreporterja Marjana Cigliča in njegova zapuščina v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2023.
• Močnik, Monika, Fotoreporter Marjan Ciglič, Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva (1924 – 1998), v: Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana, št. 41, 2024.
• Močnik, Monika (ur.), Marjan Ciglič – Mojster za vse čase, obrazstavni katalog ob 100. obletnici rojstva Marjana Cigliča, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2024.
• Fotografije prinašajo pogled v preteklost in zavedanje v sedanjost: intervju Močnik, Monika, Vir: Dnevnik, leto 74, št. 136, 14. junij 2024, Dnevnikov objektiv, str. 8-11.
• Močnik, Monika, Posebnosti in izzivi pri delu s fotografskim fondom Marjana Cigliča – primer raziskovanja fonda s poudarkom na potresu v Skopju leta 1963, v: Kronika, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, letnik 72, št. 3, 2024.

---

_{¹ Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale, Ljubljana, 30. marec 2023.
² Tiskovna konferenca s slavnostno predajo fonda Marjana Cigliča oz. donacije časopisne hiše Dnevnik je potekala v Muzeju novejše zgodovine 7. junija 2001: gradivo hrani MNSZS.
³ Dnevnik – 50 let, razstava Marjan Ciglič, 1924 – 1998, brošura ob razstavi, T. Janežič, (uvodnik),  Ljubljana, 2001.
⁴ Lesjak, Miran: Biti kot Marjan Ciglič. Mojster za vse čase (razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva fotoreporterja Marjana Cigliča) (ur. Monika Močnik). Ljubljana: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2024, str. 11.
⁵ Naslov disertacije je bil potrjen pred spremembo imena, zato Muzej nosi prejšnje ime.}

O veselju otroka in o žalostni usodi šestnajstletnika

V vasico Parje pri Pivki onkraj tedanje rapalske meje na Primorskem v Julijski krajini Kraljevine Italije je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja prišel prvi otroški tricikel. Prejel ga je Francelj Rebec iz Parij, po domače Zotlarjev, rojen 30. novembra 1927 mami Jožefi in očetu Francu. Podaril mu ga je oče, ki je s tapeciranjem žimnic petnajst let služil v Buenos Airesu v Argentini, od koder je odplačeval dolg za novo zgrajeno hišo, kajti njegovi obrti, ki jo je med leti 1932 in 1936 opravljal tudi v domači hiši v Parjah, razmere pod fašističnim režimom niso bile naklonjene. Tricikel je bil za Franceljna in za vaške otroke imenitna popestritev zgodnjega otroštva. To malo vozilo brez verižnega pogona in brez zavor, ki kot miniaturna različica spominja na starejše velocipede, je Franceljnu in njegovim vrstnikom omogočilo prvo samostojno vožnjo na kolesih na nožni pogon s pedali. Ker so noge poganjale pedala na velikem sprednjem kolesu (z dimenzijo 40 cm), se je vožnja začela s pogostimi zavoji.

Tricikel je bil izdelan v znanem italijanskem podjetju otroških vozil »Ditta Raffaele Giordani Giocattoli« iz Bologne, ki je pozneje zaslovelo po izvirnih pomanjšanih različicah najrazličnejših vozil za otroke in ki deluje že od leta 1875. Uradno ime modela »Triciclo normale smontabile brevettato« pomeni običajen, razstavljiv in patentiran tricikel.

Razstavljiva dela sta olajšala pakiranje in pošiljanje. Sedež je snemljiv, krmilo s prednjim kolesom pa je z okvirjem povezano z razcepko, medtem ko so drugi železni deli pritrjeni s kovicami.

Pet kilogramski tricikel se je proizvajal med leti 1930 in 1934 in je bil na voljo v petih različicah, ki so se razlikovale po velikosti koles. Polne gume na obročih niso originalne 13 milimetrske, saj so bile pozneje zamenjane in preprosto spojene z žico. Krmilu manjkata originalna ročaja. Da bi bila vožnja Franceljnu udobnejša, je oče Franc originalni železni sedež prevlekel s klobučevino in lanenim platnom in ga tako napravil mehkejšega.

S triciklom so se vozile ali igrale tudi Franceljnove sestre Cveta, Lidija in Zinka v času od poznih tridesetih let 20. stoletja do prvega desetletja po drugi svetovni vojni. Franceljnu dveh najmlajših sester ni bilo dano poznati. Po hudi poškodbi desne noge, ki jo je doživel kot šestnajstleten partizanski kurir na Ravbarkomandi pri Postojni, je bil z letališča Nadlesk v Loški dolini prepeljan na zdravljenje v Grumo Appulo pri Bariju. Umrl je 3. septembra 1944. Toda družina o njegovi tragični usodi ni vedela ničesar oziroma le, kar je ostalo zapisanega v dokumentu Krajevnega ljudskega odbora Zagorje z dne, 31. 1. 1947, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru: »Tov. Rebec Franc, sin Franca in Šabec Jožefe, roj. 30. 11. 1927 v Parjah št. 24, je šel v N.O.V. 21. 4. 1944. Bil je kurir IX. korpusa stanica R. 4. Pri izvrševanju svoje službe je bil težko ranjen 1. 9. 1944 pri Ravbarkomandi pri Planini. Navzoč, ko je bil ranjen, je bil tov. Žele Jakob iz Sv. Petra. Ranjenega je z vozičkom spremljal v Loško dolino Bajc Franc iz Bukovja pri Postojni. Iz vozička v bolnico ga je prenesel tov. Čeligoj Anton Parje 3. Od takrat ni nobene vesti o njem.«

Leta 1968, po desetletjih iskanja in upanja, je Franceljnova starša obiskal znanec Franc Čopič, po domače Pikelčov iz Drskovč, ki je prebival na Reki. Prinesel jima je hrvaški tednik Arena z objavljenim poimenskim seznamom pokopanih žrtev v Grumo Appuli, ker je v njem zagledal izpisano ime Franc Rebec. Obisk je bil pravi blagoslov za Franceljnova starša, saj sta končno izvedela, kje iskati sinov grob. Še isti teden sta se z vlakom odpeljala iz Pivke na jug Italije. V Grumo Appuli sta našla sočutnega grobarja Francesca Fioreja, ki jima je pokazal mrliško knjigo in grob. Prenos sinovih posmrtnih ostankov v domač grob ni bil mogoč, ker so bile po dogovoru med Jugoslavijo in Italijo leto pozneje (1969) prekopane vse vojne žrtve iz pokopališča v Grumo Appuli, njihovi posmrtni ostanki pa preneseni v na novo zgrajeno kostnico v Barletti. Francesco Fiore je Franceljnovima staršema omogočil, da sta bila ob drugem prihodu v Grumo Appulo prisotna pri prekopu. Iz groba sta vzela peščico zemlje in jo pokopala v domačem grobu pri Sv. Pavlu v Zagorju. Na grobni spomenik, ki je postal kenotaf, sta napisala sinovo ime.

Leta 2019 je Zinka Vadnjal iz Parij na Pivškem muzeju podarila tricikel Franceljna Rebca v spomin nanj. Otroško vozilo je eno izmed redkih ohranjenih tovrstnih triciklov.

Za potrditev proizvajalca tricikla in za podrobnejše podatke se lepo zahvaljujemo Alessiu Zoedduju in Antoniu Campigottu iz Muzeja industrijske dediščine v Bologni (Museo del Patrimonio Industriale di Bologna), kakor tudi Pieru Piniju. E-korespondenca: Irena Uršič in Alessio Zoeddu, marec 2024.

Za podatke o Franceljnu Rebcu in njegovi družini se lepo zahvaljujemo Franceljnovima sestrama Cveti Čeligoj in Zinki Vadnjal.

---

<sub>Viri:
1. MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka Ustni viri, Marija Čeligoj (doma iz Parij, vrstnica Franceljna Rebca, rojena leta 1927), avdio posnetek pričevanja, 6. 6. 2019, intervjuvala Irena Uršič.
2. PAK – Pokrajinski arhiv Koper, KLO Zagorje, sig. 61.
3. Zoeddu, Alessio: Giordani – una grande industria al servizio dei piccoli. Scuola Officina, Museo del Patrimonio Industriale di Bologna, 2, 2012, str. 8–13.</sub>

15. junija 1945 je nekdanji taboriščnik Radoslav Tomažič predal Štabu za repatriacijo v Ljubljani zapečaten ovoj. Jugoslovanski narodni odbor v Mauthausnu ga je pooblastil, da prevzame 80 vrečic iz t.i. Effektenkammer (skladišča osebnih predmetov in vrednot taboriščnikov, ki so jih morali oddati ob sprejemu) v koncentracijskem taborišču Mauthausen.

V ovoju je bilo 76 različnih vrednot, od žepnih ali ročnih ur do prstanov, nekaj še zapečatenih vrečk, pa tudi praznih vrečk. Posebej so poudarili, da so bile nekatere vrečke raztrgane in da vsebina ne odgovarja popisu. Namen prevzema je bil, da jih Štab za repatriacijo razdeli svojcem.

Med dragocenostmi so bili tudi predmeti treh starejših ljubljanskih Judov Pavla Pollaka (roj. 1873, Sisak), ing. Emila Hoffmanna (roj. 1874, Podolí) in Oskarja Ebenspangerja (roj. 1879, Ljubljana). Vsi so bili aretirani v zadnjih aretacij ljubljanskih Judov v noči z 11. na 12. september 1944.

Po skoraj petih mesecih zapora v Ljubljani so bili poslani v Mauthausen, kamor so prispeli 3. marca 1945. Ob prihodu v taborišče so bili pretepeni in zato premeščeni v bolnico, kjer so kmalu umrli: Hoffmann po petih, Pollak po šestih in Ebenspanger po 15 dneh. Tomažič je predal Štabu poročni prstan Emila Hoffmanna, žepno uro in poročni prstan Pavla Pollaka in žepno uro Oskarja Ebenspangerja.

Muzej narodne osvoboditve, Ljubljana (sedanji Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije), je decembra 1952 prevzel od Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije 172 ur, ki so bile odvzete taboriščnikom v različnih koncentracijskih taboriščih. Od predmetov omenjenih Judov je bila v muzej predana le ura Oskarja Ebenspangerja. Predmete ostalih dveh so očitno prevzeli sorodniki.

Oskar Ebenspanger je bil sin trgovca s kmetijskimi pridelki Abrahama/Alberta Ebenspangerja (1845, Schlaining – 1932, Ljubljana) in Terezije, roj. Neuwirth (1853, Čakovec – po 1937, verjetno Ljubljana). Oskarjev oče je bil med prvimi Judi v Ljubljani po letu 1867, ko jim je bilo ponovno dovoljena stalna naselitev. V letih 1889–1893 je bil Oskar Ebenspanger dijak ljubljanske realke.

Njegovo pripadnost meščanskemu sloju takratne Ljubljane nam potrjuje članstvo v Filharmonični družbe v letih 1903–1906. Gotovo je iz tega obdobja fotografija Oskarja Ebenspangerja z ženo Adelo/Ado, roj. Hammerschmidt (1884, Ljubljana – 1972, Ljubljana), ki ni bila Judinja. Na fotografiji nastali v fotografskem ateljeju »petega slovenskega impresionista« Avgusta Bertholda (1880, Puštal – 1919, Ljubljana), ki bi lahko bila ilustracija v znameniti knjigi Včerajšnji svet Stefana Zweiga (1881, Dunaj – 1942, Petrópolis), je na Oskarjevem telovnika vidna verižica za ročno uro, nemara prav za to uro, ki mu je bila odvzeta v Mauthausnu.

Po prvi svetovni vojni je Oskar prevzel očetovo podjetje in ga še naprej uspešno vodil. Leta 1932 je kupil in dal v modernističnem slogu prenoviti vilo s sedanjim naslovom Tomšičeva 12 na takrat in danes prestižni lokaciji v središču Ljubljane. Z zakoncema Ebenspanger je v vili živela njuna hči Marija/Marija-Luiza (1910, Ljubljana – 1961, Ljubljana). Po poroki leta 1937 z Judom kemijskim inženirjem Brunom Mikolašom (1906, Zagreb – 1944, Beograd) se je preselila v Split, a se redno vračala na daljše obiske k staršema. V vili je bilo več umetniških slik, med njimi tudi slika Cvet Božidarja Jakca (1899, Novo mesto – 1989, Ljubljana).

Italijanska okupacija Ljubljane in Splita v letih 1941–1943 je bila zaradi mešanega porekla do družin Ebenspanger in Mikolaš prizanesljivejša v primerjavi z družinami »pravih« Judov. Začetek nemške okupacije je pomenil deportacijo Bruna Mikolaša skupaj z ostalimi splitskimi Judi v Beograd.

Usoda Mikolaša in večine moških iz splitskega transporta je bila še posebej grozljiva: do usmrtitve aprila 1944 so odkopavali in sežigali trupla v letih 1941 in 1942 ubitih žrtev nacističnih zločinov v Beogradu in okolici. Oskar in Ada Ebenspanger ter Marija Mikolaš so bili prvič aretirani oktobra 1943. Iz zapora so bili izpuščeni, a jim je bila zaplenjena vila v katero so namestili zdravnike iz bližnje bolnice SS v prostorih Mladike (danes Ministrstvo za zunanje zadeve).

Ponovno aretacijo v noči z 11. na 12. september 1944 so dočakali v stanovanju na Gajevi 10. Ada je bila kot arijka kasneje izpuščena, Marija je bila 23. septembra 1944 kot »Poljudinja« poslana v zunanji del koncentracijskega taborišča Auschwitz in je vojno preživela, Oskar je bil 28. februarja 1945 poslan na pot brez vrnitve v Mauthausen.

Ada Ebenspanger in Marija Mikolaš po vojni nista živeli v vili na Tomšičevi 12, saj je bila uporabljena za stanovanje pomembnih funkcionarjev. Morda tudi zato ura njunega moža in očeta Oskarja Ebenspangerja po vojni ni prišla do njiju in je ostala v muzejskem depoju.

Mačehovski odnos povojnih oblasti se je spremenil z letom 1957, ko je vilo začelo upravljati Društvo pisateljev Slovenije. Najprej s primernejšo najemnino, po smrti hčere in vdove Oskarja Ebenspangerja pa tudi z odkupom od dedičev, je vila upravičeno postala Pisateljska vila. Imela je pomembno vlogo v demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.

Od leta 2018 je vila kulturni spomenik državnega pomena. Pred njo so od leta 2020 stolpersteini (tudi tlakovci spomina ali spotikavci) v spomin na tragično usodo družin Ebenspanger in Mikolaš med holokavstom. Upava, da sva z zapisom o delčku »včerajšnjega sveta«, pozabljeni in ponovno najdeni uri Oskarja Ebenspangerja, ob letošnji 80. obletnici zadnjih aretacij ljubljanskih Judov spomin nanje vrnila tja kamor sodijo: v vedenje sedanjih in prihodnjih Ljubljančanov.

Za pomoč pri nastajanju prispevka se zahvaljujeva ge. Helgi Kambič in dr. Barbari Vodopivec iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.

Predsedniška darila nekdanjega predsednika gospoda Boruta Pahorja – nova pridobitev Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Spomladi letošnjega leta je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v hrambo in upravljanje prejel obsežen del protokolarnih daril nekdanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja. To je že šesti sklop v nizu različnih protokolarnih daril. Poleg že omenjenih, Muzej hrani darila vseh bivših predsednikov republike, ob tem pa še darila Državnega sveta RS ter darila obeh Predsedovanj republike Slovenije Svetu Evropske unije.

Borut Pahor je prvi mandat Predsednika R Slovenije opravljal v času od 23. decembra 2012 do 22. decembra 2017, drugega pa v času od 23. decembra 2017 do 22. decembra 2022.

Svojo politično kariero je sicer gradil že vse od devetdesetih let 20. stoletja dalje, ko je najprej postal delegat tedanje Skupščine RS in obenem predsedoval odboru za mladinska vprašanja ter odboru za mednarodne zadeve.

Leta 1992 (mandat 1992-1996) je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora, leta 1993 je postal podpredsednik Združene liste socialnih demokratov. Ponovno je bil za poslanca Državnega zbora izvoljen leta 1996 (mandat 1996-2000). Marca 1997 je bil na kongresu ZLSD izvoljen za novega predsednika stranke. Na parlamentarnih volitvah leta 2000 je bil ponovno izvoljen za poslanca, hkrati pa je postal tudi predsednik Državnega zbora. Na kongresu stranke ZLSD leta 2001 je bil ponovno izvoljen za predsednika stranke. Junija 2004 je bil na prvih volitvah v Evropski parlament Borut Pahor s prednostnimi glasovi izvoljen za poslanca v Evropski parlament. Na petem kongresu stranke, aprila 2005, se je stranka na njegovo pobudo preimenovala v Socialne demokrate.

Ker so volitve v Državni zbor leta 2008 Socialnim demokratom prinesle relativno zmago, je takratni predsednik republike Danilo Türk na podlagi volilnega izida in po posvetu s poslanskimi skupinami, za mandatarja za sestavno nove vlade predlagal prav Boruta Pahorja. Državni zbor ga je na to mesto izvolil 7. novembra 2008. Vlada pod taktirko Boruta Pahorja se je na konstitutivni seji sestala 22. novembra 2008. Mandat predsednika vlade je Borut Pahor končal septembra 2011 predčasno z neizglasovano zaupnico.

Junija 2012 je napovedal kandidaturo na jesenskih predsedniških volitvah. Do zmage proti kandidatu dr. Danilu Türku je prišel v drugem krogu, v začetku decembra 2012 in postal četrti predsednik Republike Slovenije. Drugi mandat predsednika republike je prejel konec leta 2017, prav tako v drugem krogu proti kandidatu Marjanu Šarcu.

Borut Pahor je med drugim tudi prejemnik več državnih odlikovanj najvišje stopnje iz različnih držav.  V svoji politični karieri se je posvečal temam demokracije, tesnejšemu povezovanju Evropske unije, narodne sprave, evropski perspektivi Zahodnega Balkana.

Darila, številčno jih je več kot šeststo, ki jih je bivši predsednik gospod Pahor dobil v času dveh mandatov, so zelo raznolika. Obsegajo uradne portrete kraljevih ali predsedniških parov, vaze, likovna dela, replike, makete, športne rekvizite, športne drese, šatulje, fotografije, medaljone, manšetne gumbe, spominske zlatnike, različne lesene, tekstilne in steklene izdelke, skulpture in še veliko več.

Fotografije daril, priloženih k prispevku, imajo vsak svojo zgodbo, ki se je zgodila ali ob obisku nekdanjega predsednika v tujini ali ob sprejemu tujih gostov v Sloveniji.

Na povabilo nekdanjega slovenskega predsednika vlade dr. Mira Cerarja ter takratnega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je novembra 2014 v Slovenijo pripotovala tedanja kitajska vlada, skupaj s 150-člansko gospodarsko delegacijo. Podpredsednika kitajske vlade Wanga Yanga je ob tem obisku sprejel tudi predsednik Pahor. Gost mu je podaril medeninasto vazo, modre barve, okrašeno z rožami in zlatimi ročaji.

Obisk kitajske vlade z gospodarsko delegacijo je potekal v luči krepitve bilateralnih odnosov ter političnega dialoga. Ob tem je dogodku je potekal tudi slovensko-kitajski poslovni forum, ki je ponudil nove priložnosti za sodelovanje in krepitev gospodarskih odnosov med državama. Predsednik Pahor in podpredsednik kitajske vlade Yang sta govorila o izboljšanju sodelovanja med državama, zlasti na področju informacijske tehnologije, turizma, energetike, okolja, kmetijstva, telekomunikacij. Prav tako pa bi bilo pomembno tudi sodelovanje na kulturnem področju.   

Porcelanast kip leva na podstavku je nekdanji predsednik denimo prejel ob uradnem obisku Svobodne dežele Bavarske, junija leta 2015.

Izročil mu ga je predsednik deželne vlade Horst Seehofer. Sporočilo takratnega obiska so bile zelene tehnologije ter skrb za okolje. Sogovornika sta se v pogovorih dotaknila bilateralnega sodelovanja, se zavzela za intenziviranje tudi političnih odnosov. Spomnila sta, da sta Slovenija in ZRN leta 2011 sprejeli Deklaracijo o poglobljenem sodelovanju na področjih skupnega interesa. Prav tako sta se sogovornika strinjala, da imata Slovenija in Nemčija zelo bogate odnose na področju kulture, dotaknila pa sta se tudi problematike migracij, ki postaja izziv Evropski uniji. Predsednik Pahor se je udeležil poslovne konference in srečanja gospodarskih predstavnikov R Slovenije in Bavarske.

Uradni portret španskega kraljevega para je predsednik Pahor prejel konec junija 2017, ob obisku v Kraljevini Španiji, kjer sta v Madridu skupaj s španskim kraljem Felipejem VI. odprla razstavo Neue Slowenische Kunst: Od Kapitala do kapitala. Razstava je bila na ogled v enem najpomembnejših muzejev umetnosti na svetu Reina Sofia, ki med drugim hrani tudi Picassovo Guernico. Po odprtju razstave, se je predsednik Pahor na povabilo španskega kraljevega para, udeležil zasebnega kosila v palači Zarzuela. Obisk predsednika Pahorja v Španiji je potekal v duhu dobrih dvostranskih odnosov med Slovenijo in Španijo.

Konec oktobra istega leta je predsednik Borut Pahor v predsedniški palači sprejel ministra za zunanje zadeve Velikega vodstva Luksemburg gospoda Jeana Asselborna. Gost mu je ob obisku podaril darilo par steklenih ptičkov s piščalmi.

Kristalni vrč za vodo je predsednik Pahor prejel ob uradnem obisku na Portugalskem februarja 2022, ki se ga je udeležil na povabilo portugalskega predsednika dr. Marcela Rebela de Souse.

Predsednika sta s srečanjem obeležila 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov. Strinjala sta se, da so ti zelo dobri in prijateljski. Nadaljnja krepitev sodelovanja med obema državama, naj bi potekala predvsem na področjih zelenega in digitalnega prehoda, na področju kulture in znanosti.

V nadaljevanju srečanja sta predsednika govorila tudi o aktualnih razmerah v Evropi, o razmerah na rusko – ukrajinski meji ter na Zahodnem Balkanu. Ob obisku na Portugalskem se je predsednik Pahor sestal še s predsednikom Vlade Portugalske republike ter predsednikom Parlamenta Portugalske republike. Predsednik Pahor se je nato udeležil še nekaj drugih dogodkov (obisk Univerze v Lizboni, ….).

Predsedniška darila nekdanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja, bodo nedvomno obogatila in popolnila zbirko predsedniških daril. Hranjena in deloma razstavljena bodo v depojih državnih muzejev v Pivki.   

V prostorih Državnih muzejev v Pivki je od 4. maja 2024 na ogled občasna razstava Kolesa usod: Zbirka koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Na razstavi je na ogled sedemnajst koles, katerih večino hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

V inventarni knjigi predmetov Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije pod številko 466 najdemo kolo črne barve, s katerim se je vozil član kolegija Varnostno-obveščevalne službe (VOS) pri Osvobodilni fronti (OF) Edo Brajnik. V ohranjenem pričevanju Eda Brajnika, ki se hrani v Arhivu Slovenije in datira na 23. maj 1979, so natančno popisane Brajnikove zločinske akcije. V dveh omenja tudi uporabo kolesa. Enkrat sta se s sodelavcem s kolesi zapeljala proti Vrhniki, kjer bi moral v kamnolomu prevzeti strelivo. Druga akcija, v kateri je omenjeno kolo pa je bila akcija na Leona Rupnika, ki je bil v napadu ranjen. Ali je Brajnik omenjeni akciji opravil s kolesom, ki ga hranimo, ne moremo natančno potrditi, je pa zelo verjetno. Pripadniki ljubljanske oziroma draveljsko-šišenske skupine VOS so namreč uporabljali za svoje poti več vrst koles. Kolesa so uporabljale tudi druge VOS skupine, kar kaže ohranjeno fotografsko gradivo muzeja. Brajnikovo kolo je bilo na ogled tudi na prvi stalni razstavi predhodnika našega muzeja, v Muzeju narodne osvoboditve v letu 1952. Brajnikovo kolo je muzeju izročil Državni sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani, v inventarno knjigo muzejskih predmetov pa je bil vpisan 10. oktobra 1952.

Prvo kolo je začrtalo polje zbiranja koles, ki jih še do današnjih dni prevzema muzej. Bolj kot tehnične lastnosti prevoznega konjička v ospredje namreč stopa zgodba lastnika ali pa tudi lastnikov koles. Kolesa se hranijo v Zbirki orodja, aparatov in prevoznih sredstev in so z razstavo Kolesa usod prvič muzeološko obravnavana.

Moška, ženska in otroška kolesa, pa tudi otroški tricikli so krojili usode njihovih lastnikov od prvih kolesarskih zavrtljajev pa do zrelih let. Tricikli so bili za majhne otroke vedno imenitna popestritev zgodnjega otroštva. V 30. letih 20. stoletja se jih je z mesta pognalo še precej težko, s pogostimi začetnimi zavoji, o čemer pripoveduje zgodba Giordanijevega tricikla za dečka s Parij. Imeniten italijanski tricikel je zamenjal več lastnikov, ostal pa vseskozi družinski lasti. Prilagodljivost otroških prevoznih sredstev 3v1 ali 2v1 je dobro poznana tudi danes. Otroški tricikel in kolo 2v1 modrikaste barve ima na sprednjem delu okvirja napis »Made in USSR« in je bil pri Kalanovih iz Ljubljane pri hiši že pred letom 1950. Tri(bi)cikel posredno pripoveduje tudi zgodbo ruskega vpliva na Jugoslavijo po letu 1945. Veterok DKV tri(bicikel) so najverjetneje izdelovali od sredine 30. do verjetno poznih 50. let 20. stoletja v mestu Tula, ki leži v evropskem delu Rusije. Tricikli te vrste so bili eni najbolj razširjenih v takratni Sovjetski zvezi in so jih izdelovali v vsaj še dveh sovjetskih tovarnah. Tretji tricikel, ki je še na ogled na razstavi, je proizvod Tovarne otroških igrač Potpićan (krajše TIP). V tovarni, ki je stala v manjšem kraju v notranjosti hrvaške Istre, so poleg otroških triciklov izdelovali še otroška kolesa, gugalnice, kasneje pa tudi otroške »gokart« avtomobilčke, ki so jih otroci poganjali na pedala.

Večji otroci so na njim prilagojena kolesa morali dolgo čakati. Gospod Lado Čeligoj iz Ilirske Bistrice se spominja, da je prve kolesarske zavrtljaje naredil na moškem kolesu. »Pedala sem poganjal pod štango. Z eno nogo sem zlezel pod štango, potem pa sem tako vrtel. Vse skupaj je bilo videti precej smešno. Ko smo že malce zrastli, smo presedlali na ženska kolesa, predvsem italijanska«. A nekaterim otrokom se je nasmehnila sreča. Gospa Marija Maja Klun iz Ljubljane se spominja nejevere ob pogledu na novo kolo. »Pisalo se je leto 1962, stara sem bila šest let, moj brat Miha pa eno leto manj. Na Miklavžev večer sva pripravila skledice za darila in nestrpno pričakovala jutro. Že navsezgodaj sva poskakala iz postelj na mrzla tla in se zapodila proti dnevni sobi. Še danes se spomnim najine nejevere, ko sva v njej zagledala kolo. Čisto pravo pravcato kolo!«

Rogovo kolo Kekec je dobilo ime po dobrovoljnem, pogumnem in iznajdljivem pastirčku, literarnem liku Josipa Vandota. Seveda pa je še večjo množično priljubljenost je Kekec doživel še kot filmski junak.

Malo Rogovo kolo je prišlo iz proizvodnje v letu 1980 in postalo prvo otroško kolo na verižni pogon z zavorami. Zanimivost razstavljenega muzejskega kolesa Kekec je obrabljenost zadnjega kolesa, ki dokazuje uporabo kolesa za »driftanje« – drsenje ob hitrem zaviranju s pedali, ki je bilo zlasti malim fantovskim junakom v veliko zabavo.

Tovarna koles in pisalnih strojev Rog je bila sicer ustanovljena oktobra leta 1949 in je čez slabo desetletje začela s serijsko proizvodnjo koles, ki je v večjem obsegu stekla leta 1957. Zelo hitro se je število izdelanih koles začelo povečevati: tovarna Rog je že v letu 1963 izdelala že največ koles v tedanji Jugoslaviji. To prvenstveno vlogo je tovarna ohranila vse do osamosvojitve Slovenije.

Največje muzejsko kolo, ki je na ogled na razstavi, je kolo jezikoslovca Stanka Bunca, ki je svoja največja dela napisal v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. S kolesom znamke Rog se je vsak dan podal na slabe tri kilometre dolgo vožnjo s Primskovega v Kranj.

Tudi Stane Kajfež si je službene poti po Ljubljani krajšal s kolesom. Tudi ta je bil Rogov, a ženski model, saj je bil mnenja, da je za mestne vožnje primernejše.

Četudi je bilo kolo enkrat ukradeno, ga je Stane po srečnem naključju pridobil nazaj. V 60. letih so v ospredje že prihajali hitrejši prevozni konjički, tako da je ta pri gospodu Antonu Toporšu z Gorenjske že izpodrinil prvo rdeče Puchovo kolo. A spomin nanj je ostal. V letu 1980 mu je pogled v izložbi trgovine Merkur v Kranju pritegnilo skoraj enako kolo, kot ga je vozil pred dvema desetletjema. Rog Senior rdeče barve je imelo tri prestave angleškega proizvajalca in bilo v vseh pogledih v tistih časih izjemno sodobno. Anton se je s kolesom rad vozil na krajše izlete, v veliko veselje pa mu je bilo z njim zapeljati tudi vnuke.

Zgodbe, oblika in sam tehnični razvoj koles so vzpodbudili nekatere posameznike, da so jih začeli zbirati in obnavljati. Na razstavi sta na ogled dve kolesi, ki sta ju navdušena zbiralca restavrirala in za razstavo tudi posodila. Leta 2015 je prav močno obrabljeno in zapuščeno kolo italijanske znamke koles Bianchi navdihnilo Franca Tomšiča z Bača. Ob obnavljanju starodobnikov in drugih starin se mu je vzbudila želja po zbiranju in obnavljanju koles. Tako je Bianchijevo kolo zasijalo kot razstavni eksponat in ob njem je v prihodnjih letih nastala zavidljiva zbirka najrazličnejših modelov slovenskih Rogovih koles ter modelov evropskih in svetovnih znamk vse od velocipeda iz leta 1875 naprej.

Srebrno kolo gospoda Mirka je kolo iz prve serije BMX koles, ki so leta 1981 prišli iz Rogove tovarne in je opremljeno s kvalitetnimi italijanskimi komponentami. Kolo je dolgo časa samevalo v družinski garaži pred blokom na Otoku v Celju, ko ga je gospod Mirko, tedaj že v visoki starosti, ponovno začel uporabljati. Ko je njegova življenjska sopotnica zbolela, se je s kolesom vsak dan vozil v menzo bolnišnice Celje po kosilo za oba. Na njegovi vsakodnevni kolesarski poti ga je videval Uroš Klauž, ki mu je kolo še posebej padlo v oči. Uroš je eden slovenskih pionirjev na BMX kolesih. V letu 1983 je s privarčevanim denarjem kupil svoj prvi BMX, ki je bil seveda Rogov in ki mu je spremenil življenje. Z gospodom Mirkom je Uroš navezal prijateljstvo, ki je, kljub veliki starostni razliki, trajalo do Mirkovega slovesa. BMX kolo je bilo v družinski lasti od nakupa v letu 1982 pa vse do leta 2020, ko je Uroš kolo odkupil in ga gospodu Mirku v spomin obnovil.

Na razstavi ne manjka kultno kolo ljubljanske tovarne koles Rog Pony, katerega zgodba se veže predvsem na razvoj zložljivih koles, ki so se v podobnem časovnem obdobju pojavila po celotni zahodni Evropi.

Dve kolesi, ki sta del razstave Kolesa usod sta na ogled tudi v stopnišču Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Na kongresu stranke Zeleni leta 1992 je stranka sprejela sklep o izdelavi in razdelitvi koles, ki jih je za potrebe stranke proizvedla tovarna Rog. Brez dvoma so bila zaradi svoje ekološko naravnane note kolesa še posebej priročna izbira za ozaveščanje.

Ko so kolesa v tovarni proizvedli, so jih razdelili po občinskih odborih in tako so prišla tudi do ilirskobistriškega odbora, kjer so jih dobili pet. Trenutno zadnje kolo, ki smo ga v muzeju pridobili za zbirko je vodilno kolo protivladnih kolesarskih protestov 2020 – 2022.

Kolo, ki je v osnovi doma predelano kolo znamke Rog Personal, je vozil Peter Bukovec iz Novega mesta, ki ga je v Ljubljani uporabljal v svojih študentskih letih. Kolo je ob prvih kolesarskih protestih potegnil s podstrešja ter se začel petkovih kolesarjenj aktivno udeleževati. Kolo Petra Bukovca je bilo na protestih največkrat v ospredju in je postalo simbol protivladnih kolesarskih protestov. Del protestniškega kolesa, sprednji obroč, je 20. avgusta 2021 Peter nesel tudi na našo najvišjo goro.

Na predmetih v preteklosti ni bilo opravljenih restavratorskih posegov. Nekateri podatki o muzealijah so bili tako prav prek procesa restavriranja odkriti, saj pred tovrstnimi posegi niso bili opazni. Posege smo določili glede na stanje predmeta z željo prikazati predmete čim bolj neokrnjeno.

Kolo je danes najbolj množično uporabljeno prevozno sredstvo na svetu. Kot oblika športne rekreacije pa je poleg hoje in teka najbolj množično prav kolesarjenje. Zato bodo zgodbe lastnikov koles gotovo še nastajale in nekatere morda dobile svoj prostor v zbirki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Če bi nam radi zaupali svojo in pripeljali svoje kolo, dobrodošli in vabljeni v Cekinov grad v Ljubljani ali pa v prostore Depojev državnih muzejev v Pivki!

Vito Globočnik (1920–1946) je bil slovenski slikar in grafik. Rodil se je leta 1920 v Bistrici pri Tržiču. Kratek čas se je šolal na zagrebški akademiji in s tem stopal ob boku Kluba Neodvisnih. Skupine mladih umetnikov, ki jih je zaznamoval slog barvnega realizma in hkrati iskanje nacionalnega izraza slovenske umetnosti. Globočnik sicer ni bil del te skupine umetnikov, vendar so njihova dela socialnokritične umetnosti in intimizma močno vplivala na njegovo umetnost, v katero je ostro zarezala druga svetovna vojna. Slikar je bil leta 1942 aretiran v Ljubljani, od koder so ga nato poslali v taborišče v Monigu. Leta 1943 je bil nato zaprt v taborišču v Padovi. 

Maja 1943 se je nato pridružil partizanom, kjer je delal v grafičnem ateljeju centralne tehnike KPS. Takrat se je v veliki meri lotil ustvarjanja v grafični tehniki, pripravljal vizualni propagandni material ter samostojna likovna dela. Takrat je spoznal tudi svojo ženo, umetnico Alenko Gerlovič, s katero sta se tik pred koncem vojne tudi poročila. Sodeloval je pri lutkovni predstavi  Partizanskega lutkovnega gledališča z naslovom Jurček in trije razbojniki. Predstavo je režirala Alenka Gerlovič. Eno najbolj znanih Globočnikovih del tega obdobja je zagotovo grafična mapa linorezov z naslovom Herrnvolk z devetimi prizori vojnih grozodejstev, zloveščih predstavnikov okupatorjevega režima in krutih usod njegovih žrtev. Umetnik je umrl kmalu po vojni, leta 1946.Vito Globočnik je v času internacije  vseskozi ustvarjal in tehnikah risbe in akvarela. Na njegovih delih tega časa najdemo prizore taboriščnega vsakdana, krajine, vedute, intimne prizore ter portrete internirancev. Primer risbe Ceneta Vipotnika (1914–1972)  je celopostavna podoba pesnika, prevajalca, kasneje urednika, ki odločno zre predse. 

Umetnik je umrl kmalu po vojni, leta 1946. Vito Globočnik je v času internacije  vseskozi ustvarjal in tehnikah risbe in akvarela. Na njegovih delih tega časa najdemo prizore taboriščnega vsakdana, krajine, vedute, intimne prizore ter portrete internirancev. Primer risbe Ceneta Vipotnika (1914–1972)  je celopostavna podoba pesnika, prevajalca, kasneje urednika, ki odločno zre predse. 

Vipotnik je 1939 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz francoskega jezika in literature. Bil je član odbora OF, leta 1942 pa so ga zaprli in je bil odpeljan tako kot Globočnik, najprej v Monigo, kasneje pa v Chiesanuovo pri Padovi. V času internacije je zložil številne pesmi, vezane na ikonografijo taboriščnega vsakdana, ki jih je objavil po vojni. Njegova pronicljiva poezija je tako ujela bistvo človeškega trpljenja, samoprevpraševanja, odpornosti in hrepenenja po svobodi sredi vojnega kaosa.

Kljubuje času, v katerem je risba nastala, saj Vipotnik predstavlja dominantno, odločno osebnost, ujeto v trenutku premišljevanja, snovanja. V njegovi drži s prekrižanimi nogami, podprto glavo in strumnim pogledom lahko zaznamo element ponosa, upora in vztrajanja. Lahko bi rekli, da je likovni slog risbe v sozvočju s socialnim realizmom Vipotnikove poezije. Likovna sredstva so skromna, figura je zgrajena na osnovi enolinijske poteze. Ploskev je definirana z nežnim shematiziranim diagonalnim senčenjem, ki figurno nekoliko splošči.

Tudi sam prostor je komaj zaznamovan, vendar hkrati le nekaj perspektivičnih linij zadošča za občutek ambienta. Sam karakter upodobljenca je spretno zaznamovan z nekaj potezami, pri čimer je sama nadrobnost oblikovanja glede na posamezne dele risbe različno intenzivna. V obrazu tako zaznamo več pozornosti, značajskih potez, hkrati pa je upodobitev desne roke abstrahirana in zlita z okolico. Globočnik je isti motiv zabeležil tako v risarski kot v slikarski tehniki. 

Podoba Ceneta Vipotnika je tako ujeta tudi na sliki iz leta 1943. Portretiranec je prikazan v podobnem sedečem položaju s prekrižanimi nogami, pri čimer pa je očišče gledalca v tem primeru nekoliko višje.

Slika zato daje občutek, da gledalec portretiranca gleda z nekoliko superiorne pozicije. Če so v primeru risbe fiziognomske značilnosti Vipotnika jasno zaznamovane, pa na sliki vlada skoraj popolna odsotnost zaznambe značajskih potez. Tudi telo deluje veliko bolj sključeno in potrto. Slikarsko upodobitev Vipotnika zaznamuje Globočnikova tipična barvna paleta tega časa temnejših rjavih in zelenih tonov. Prostor je delno označen le s podobo stola pod figuro, sicer pa samo ozadje ni definirano. Globočnik je delo naslikal z zanj značilnimi širokimi in dolgimi potezami čopiča, ki shematizirajo barvno površino. S principom grajenja barvne površine z nalaganjem različnih barvnih tonov enega ob drugega, naslikana podoba kljub deluje dramatično in vehementno, kljub temu, da vsebinsko označuje nek miren dogodek.

Ko danes razmišljamo o vzgibu za ustvarjanje v času internacije, ga povezujemo med drugim z nujo, s potrebo po izražanju, z uteho, uporom, s kljubovanjem, kritiko in z aktivizmom. V Globočnikovih delih, ki so nastala v tem času, vidimo, kako se z upodobljeno vsebino njegovih dek spreminja tudi likovna interpretacija dela. V mapi Herrnfolk je njegov slog surov, oster, dramatičen in neposreden. V njegovih krajinah zaznamo naslone na predvojni barvni realizem. V njegovih portretih sointerniranecv pa pride na plan najbolj liričen slog, ki zaznamuje tudi risbo Vipotnika. Gre za nežno zaznambo, s katero Globočnik uspe povzeti ključne vizualne elemente osebnosti, ki jo ima pred seboj. Torej pesnika – humanista. Z vsako potezo svinčnika prenese ne le fizične značilnosti osebe, temveč na papir vtisne njegov značaj, odpornost in dostojanstvo.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v svoji zbirki hrani številna dela, ki so nastala v različnih taboriščih druge svetovne vojne. Dela prikazujejo možnostih odpora človeškega duha in trajni moči umetnosti, ki priča o zgodovini. V času internacij so se stkale tudi vezi med mnogi taboriščniki, ki so skupaj preživljali vsakdan internacije. Danes zato na tovrstne podobe ne gledamo le kot na portrete sodobnikov, temveč zaznambe, dokumente časa, ki so vsakega posameznika prikovale v realnost taborišča in ga na s humanističnega vidika razčlovečile. Čeprav je konkretnih primerov likovnih del umetnikov iz koncentracijskih taborišč malo, njihova dela ostajajo pomembno pričevanje o odporu. Ta dela zagotavljajo dragocen vpogled v izkušnje internirancev med drugo svetovno vojno in služijo kot opomin, kako pomembno je spominjati se in spoštovati njihove zgodbe.

V slovenski zgodovini se skriva zanimiva in manj znana zgodba o prvi slovenski valuti, imenovani Lipa. Gre za prvo neuradno valuto v času osamosvajanja, ki je v javnosti imela veliko popularnost, a je kot projekt zasebnika ostala le napol uresničena.

Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski slovenski ekonomist, ki je iskal rešitve za finančne probleme v času jugoslovanske hiperinflacije. Podrobnosti o začetku valute Lipa so še vedno nejasne, vendar segajo v leto 1989, ko je Hamurabi v okviru črnoborzijancev¹ začel iskati rešitve za izzive, s katerimi se je soočalo prebivalstvo v času izjemno nestabilne fluktuacije vrednosti dinarja. Njegova vloga je bila predvsem svetovalna, v sodelovanju z uspešnimi podjetniki, ki so želeli svoje poslovanje vezati na stabilno valuto. Za izvedbo projekta je bilo zadolženo podjetje Lipa holding d.o.o. Zanj ni odgovoren le Bogdan Oblak Hamurabi, temveč več pravnih oseb. Hamurabi je k sodelovanju povabil veliko uspešnih podjetnikov, ki so želeli svoje poslovanje vezati na trdno valuto z naložbeno vrednostjo, ki bi bila bolj zanesljiva od tedanjih nestabilnih dinarjev, katerih vrednost je padala iz dneva v dan. Število povabljenih ni znano, medtem ko število tistih, ki so se odzvali in sodelovali, je – sodelovalo je 34 posameznikov. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da gre za ustanovitelje tega projekta, ki so tudi vplačali ustanovne deleže.² V Lipa holdingu so bila združena uspešna podjetja, ki so valuto izdajala z željo vpeljati vzporedno valuto, pozneje pa bi prevzeli vlogo Centralne emisijske banke – Lipa bi tako postala državna valuta in edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.³

Hamurabijevo izhodišče pri projektu je bilo v tem, da Narodna banka Jugoslavije svojega poslanstva, kot izhaja iz tedanje ustave, ne izpolnjuje več, saj niso več skrbeli za urejen plačilni promet zaradi nelikvidnosti, nevzdržnosti gospodarskih razmer ter stalnega padanja vrednosti. Zaradi tega je želel pripomoči k onemogočenju delovanja Narodne banke Jugoslavije v Sloveniji in kot rešitev vzporedno s tem uvesti lastna plačilna sredstva, s katerimi bi ljudje lahko plačevali. Hamurabi je tedaj tudi odkupoval kovance dinarja z željo po onemogočenju poslovanja Narodne banke Jugoslavije, tako da bi v obtoku zmanjkalo drobiža. Ko bi bil cilj dosežen, bi se banko prisililo v neke vrste odziv oz. ukrep, s čimer bi se pojavila možnost, da bi v državi kot rešitev uvedli valuto lipa. Poleg tega pa bi si zagotovili material po nižji ceni, kot če bi kovino dobili na mednarodnem tržišču.⁴

Ime lipa se je kot začasno ime za novo slovensko valuto sprejelo 15. 5. 1989 na Svetu guvernerjev Črne borze, tj. skupine, ki je delovala s ciljem uvedbe nove slovenske valute.⁵ Junija istega leta se je za izbor imena naslovilo na javnost z objavo glasovnice z možnostmi kot tolar, krajcar, krona, cekin, as, desetica, lipa. Odprt poziv z glasovnicami je bila objavljen v tedniku Mladina –  prišlo je okoli 250 predlogov, pri čemer jih je bilo več kot 100 enotnih za ime lipa. Obenem z naslavljanjem javnosti glede imena se je objavilo poziv obratujočim trgovinam za prevzem nove valute kot plačilnega sredstva, ki bi omogočila normalno poslovanje, ki je bilo v jugoslovanski finančni krizi vse bolj ogroženo.⁶ Ob tem se je prodajalo tudi deleže Lipa Holdinga. Z nakupom deleža se je imetnik zavezal k sprejemanju lip za svoje storitve oziroma blago. 31. 12. 1988 so za temelj kot vrednost ene lipe postavili 10.000 dinarjev, kar je ustrezalo angleškemu funtu, pri čemer se je vrednost opirala na drsno lestvico. Osnovna enota novega denarja je bila lipa, ki se je delila na sto delov, pri čemer je bil stoti del lipe vinar.⁷

Izdelali so srebrnike in zlatnike različnih vrednosti, s katerimi se je že lahko plačevalo storitve v več kot 50 gostilnah in trgovinah v Ljubljani. Mesta, kjer so poslovali z lipo, so bila lahko označena tudi s posebno nalepko. Tudi revija Mladina je bila natisnjena s ceno v lipi. Pri izdelavi teh kovancev se je zasledovalo temeljno pravilo Lipe, tj. vezava na kovinsko valuto oz. zlato ozadje. Narejeni so bili kovanci za 50, 20, 10 in 1 lipo ter 0,002, 0,2, 0,5, 0,10 in 0,20 lip. Kot papirnati denar so bili načrtovani bankovci v vrednosti 1/2, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Od bankovcev je bil natisnjen zgolj bankovec za eno lipo, ki je tudi že prišel v obtok v Ljubljani 31. 3. 1990. Izris in razvoj ostalih bankovcev pa je ostal pri oblikovalcu, ko je bil projekt zaustavljen.⁸ Za oblikovanje kovancev in bankovcev je bilo podobno kot za ime organizirano odprto zbiranje predlogov. Predlogi za likovno zasnovo oziroma motive, ki naj bi bili na kovancih in bankovcih, so bile izbrane slovenske zgodovinske osebnosti, predmeti in živali, ki predstavljajo slovensko kulturo in zgodovino, kot France Prešeren, Ivan Cankar, Anton Tomaž Linhart, Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Jurij Vega, France Prešeren, knežji kamen, kranjska čebelica, lipov list, kozolec. Oblikovanje je bilo ločeno za kovance in bankovce, pri čemer je bil avtor oblikovanja kovancev in izdelave modelov za kovanje Stanislav Dremelj.

Ne glede na to, da je bila valuta stabilna in da se jo je že uporabljalo na več mestih, pa je projekt pričel izgubljati na moči, ko se je od njega leta 1990 oddaljila slovenska vlada.

Ključen del preobrata se je začel v začetku leta 1990, ko je Lipa holding d.o.o. kot oddelek podjetja ustanovil Banko Slovenije – šlo je za emisijsko banko, tj. za banko, ki je pooblaščena za izdajanje denarja. Prav ustanovitev te banke je bila za nosilce novo nastajajoče države problem, saj so ti želeli, da bi slovenski denar izdala njihova lastna, tj. državna Banka Slovenije⁹, ne pa zasebnik oz. zasebno podjetje. V javnosti so odzvanjale predvsem izjave vplivnega ekonomista dr. Mencigerja, ki so valuto ožigosala za ilegalno, čemur je sledilo tudi preiskovanje policije, ki je pregledala poslovanje podjetja in zaslišala Hamurabija kot glavno osebo na podlagi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin.¹⁰ Hamurabi je vse te obtožbe kot guverner podjetja Lipa holding d.o.o. ovrgel in kasneje celo sam državo obtožil, da si je ime »Banka Slovenije« prilastila od njihovega zasebnega projekta.¹¹

Dejansko je bila ideja na poti opustitve v času, ko je Slovenija izdala svoje lastne bone¹² in dokončno zamrla kasneje, ko so bili izdani tolarji, kljub temu, da se je še nekaj časa zgodba vlekla na sodiščih.

Kljub začetnim uspehom projekta Lipa, se je zgodba tako zapletla in na koncu propadla. Vlada Slovenije je zavrnila ponudbo za odkup projekta Lipa holdinga, saj je že imela načrte za lastno valuto. To je pomenilo konec Lipine poti, ki se ni uveljavila kot uradna slovenska valuta. Ker je šlo za zasebni projekt, je v zgodovini slovenskega denarja manj znana, vsekakor pa predstavlja zanimiv poskus ustvarjanja stabilne valute v zahtevnih gospodarskih razmerah iz časa osamosvajanja, ki bi lahko pustil trajen pečat v zgodovini Slovenije.

---

1. Gre za rubriko v Mladini, kjer je imel avtor svetovalno funkcijo in je pod tem psevdonimom dajal legalne ali ilegalne finančne nasvete za reševanje težav v tedanjih ekonomskih razmerah. Velja poudariti, da se tednik Mladina v letnikih med 1989 in 1991 ponuja kot ključen vir za preučevanje vsega dogajanja, vezanega na projekt. Sama Mladina je bila tedaj natisnjena tudi s ceno v Lipah in jo je bilo s to valuto možno odkupiti. ↩︎
2. Izjava dr. Jože Mencingerja, tedanjega ministra za gospodarstvo. Policija se zanima za lipo, Mladina 27/90, Ljubljana 1990, str. 36 in Zmago Jelinčič, Slovenski tolar I, Samozaložba, Ljubljana 1998, str. 131. ↩︎
3. Bojan Vogrinčič, Dinar – tolar – evro ; Vključevanje Slovenije v EMU : diplomska naloga, Pravna fakulteta Maribor, 2003, str. 13. ↩︎
4. Hamurabi, Kako uničiti NBJ, Mladina št. 11/90, Ljubljana 1990, str. 38. ↩︎
5. Hamurabi, Kako se je kalila lipa, Mladina št. 29/90, Ljubljana 1990, str. 46. Ime lipa je povezano z drevesom lipa kot simbolom slovenstva, ki ima svoje korenine že iz slovanskega srečevanja pod lipo in se je ohranilo kot pomemben simbol tudi v času osamosvajanja, ko je lipov list in zastava z lipovim listom delovala kot eden izmed neuradnih simbolov Republike Slovenije. ↩︎
6. Igor Omerza, Svoj denar, svoje rezerve, Mladina 24/89, Ljubljana 1989, str. 13. Za pregled vrednosti lipe glede na dinar skozi leta cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Valuta lipe v dinarjih v obdobju od 1954 do 31.05.1991, Ljubljana: Lipa Holding, 1991. ↩︎
7. Hamurabi, Lipa skoraj najtrša valuta, Mladina št. 19/89, Ljubljana 1989, str. 6. ↩︎
8. Za vpogled v osnutke bankovcev cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Banka Slovenije (katalog), Ljubljana: Lipa Holding 1991. ↩︎
9. Državna Banka Slovenije je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije 25. 6. 1991. ↩︎
10. Na podlagi republiškega Kazenskega zakona SR Slovenije, sprejet 26. 5. 1977. ↩︎
11. UNZ prerešetala Lipo holding, Mladina 40/90, Ljubljana 1990, str. 20-22 ter Hamurabi, Koliko nas bo stal slovenski denar, Mladina 37/90, Ljubljana 1990, str. 49. ↩︎
12.  Vrednostni boni so bili leta 1991 vpeljani kot začasna rešitev novega denarja samostojne države in so nastali še pred desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije. Imeli so vrednost slovenskega tolarja, z najmanjšo vrednostjo 1 in največjo 1000 oz. z majem 1992 5000 tolarjev. ↩︎