O veselju otroka in o žalostni usodi šestnajstletnika
V vasico Parje pri Pivki onkraj tedanje rapalske meje na Primorskem v Julijski krajini Kraljevine Italije je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja prišel prvi otroški tricikel. Prejel ga je Francelj Rebec iz Parij, po domače Zotlarjev, rojen 30. novembra 1927 mami Jožefi in očetu Francu. Podaril mu ga je oče, ki je s tapeciranjem žimnic petnajst let služil v Buenos Airesu v Argentini, od koder je odplačeval dolg za novo zgrajeno hišo, kajti njegovi obrti, ki jo je med leti 1932 in 1936 opravljal tudi v domači hiši v Parjah, razmere pod fašističnim režimom niso bile naklonjene. Tricikel je bil za Franceljna in za vaške otroke imenitna popestritev zgodnjega otroštva. To malo vozilo brez verižnega pogona in brez zavor, ki kot miniaturna različica spominja na starejše velocipede, je Franceljnu in njegovim vrstnikom omogočilo prvo samostojno vožnjo na kolesih na nožni pogon s pedali. Ker so noge poganjale pedala na velikem sprednjem kolesu (z dimenzijo 40 cm), se je vožnja začela s pogostimi zavoji.
Tricikel je bil izdelan v znanem italijanskem podjetju otroških vozil »Ditta Raffaele Giordani Giocattoli« iz Bologne, ki je pozneje zaslovelo po izvirnih pomanjšanih različicah najrazličnejših vozil za otroke in ki deluje že od leta 1875. Uradno ime modela »Triciclo normale smontabile brevettato« pomeni običajen, razstavljiv in patentiran tricikel. Razstavljiva dela sta olajšala pakiranje in pošiljanje. Sedež je snemljiv, krmilo s prednjim kolesom pa je z okvirjem povezano z razcepko, medtem ko so drugi železni deli pritrjeni s kovicami. Pet kilogramski tricikel se je proizvajal med leti 1930 in 1934 in je bil na voljo v petih različicah, ki so se razlikovale po velikosti koles. Polne gume na obročih niso originalne 13 milimetrske, saj so bile pozneje zamenjane in preprosto spojene z žico. Krmilu manjkata originalna ročaja. Da bi bila vožnja Franceljnu udobnejša, je oče Franc originalni železni sedež prevlekel s klobučevino in lanenim platnom in ga tako napravil mehkejšega.
Slika 1: Francelj Rebec v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja – v času, ko je prejel tricikel. Izvirnik hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal. Slika 2: Edina ohranjena fotografija s triciklom Franceljna Rebca je nastala leta 1954 na tedaj neprometni makadamski cesti v Parjah, med Zotlarjevo in s slamo krito Korenovo hišo. Na najmanj dvajset let star tricikel je Franceljnova sestra Lidija posedla keramično punčko, ki ji jo je prinesel sv. Miklavž. Ob Lidiji je mama Jožefa. Prizor je fotografirala »Amerikanka«, najverjetneje domačinka iz Parij, ki je iz izseljenstva v ZDA obiskala rodno vas. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.
S triciklom so se vozile ali igrale tudi Franceljnove sestre Cveta, Lidija in Zinka v času od poznih tridesetih let 20. stoletja do prvega desetletja po drugi svetovni vojni. Franceljnu dveh najmlajših sester ni bilo dano poznati. Po hudi poškodbi desne noge, ki jo je doživel kot šestnajstleten partizanski kurir na Ravbarkomandi pri Postojni, je bil z letališča Nadlesk v Loški dolini prepeljan na zdravljenje v Grumo Appulo pri Bariju. Umrl je 3. septembra 1944. Toda družina o njegovi tragični usodi ni vedela ničesar oziroma le, kar je ostalo zapisanega v dokumentu Krajevnega ljudskega odbora Zagorje z dne, 31. 1. 1947, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru: »Tov. Rebec Franc, sin Franca in Šabec Jožefe, roj. 30. 11. 1927 v Parjah št. 24, je šel v N.O.V. 21. 4. 1944. Bil je kurir IX. korpusa stanica R. 4. Pri izvrševanju svoje službe je bil težko ranjen 1. 9. 1944 pri Ravbarkomandi pri Planini. Navzoč, ko je bil ranjen, je bil tov. Žele Jakob iz Sv. Petra. Ranjenega je z vozičkom spremljal v Loško dolino Bajc Franc iz Bukovja pri Postojni. Iz vozička v bolnico ga je prenesel tov. Čeligoj Anton Parje 3. Od takrat ni nobene vesti o njem.«
Priprava prvega partizanskega letališča Nadlesk pri Starem trgu pri Ložu poleti 1944. V času od 27. julija do 9. septembra 1944 je bilo od tam evakuiranih 608 ranjencev in bolnikov iz partizanskih enot, med njimi tudi težko ranjeni šestnajstletni Francelj Rebec. Foto: Vinko Bavec, inv. št. 243/24, hrani MNSZS.
Leta 1968, po desetletjih iskanja in upanja, je Franceljnova starša obiskal znanec Franc Čopič, po domače Pikelčov iz Drskovč, ki je prebival na Reki. Prinesel jima je hrvaški tednik Arena z objavljenim poimenskim seznamom pokopanih žrtev v Grumo Appuli, ker je v njem zagledal izpisano ime Franc Rebec. Obisk je bil pravi blagoslov za Franceljnova starša, saj sta končno izvedela, kje iskati sinov grob. Še isti teden sta se z vlakom odpeljala iz Pivke na jug Italije. V Grumo Appuli sta našla sočutnega grobarja Francesca Fioreja, ki jima je pokazal mrliško knjigo in grob. Prenos sinovih posmrtnih ostankov v domač grob ni bil mogoč, ker so bile po dogovoru med Jugoslavijo in Italijo leto pozneje (1969) prekopane vse vojne žrtve iz pokopališča v Grumo Appuli, njihovi posmrtni ostanki pa preneseni v na novo zgrajeno kostnico v Barletti. Francesco Fiore je Franceljnovima staršema omogočil, da sta bila ob drugem prihodu v Grumo Appulo prisotna pri prekopu. Iz groba sta vzela peščico zemlje in jo pokopala v domačem grobu pri Sv. Pavlu v Zagorju. Na grobni spomenik, ki je postal kenotaf, sta napisala sinovo ime.
Komemoracija ob spominski kostnici v Barletti, ki sta se jo leta 1969 udeležila tudi starša Franceljna Rebca. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.
Spominska kostnica v Barletti, ki jo je zasnoval hrvaški kipar Dušan Džamonja, ob odprtju leta 1969. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.
Leta 2019 je Zinka Vadnjal iz Parij na Pivškem muzeju podarila tricikel Franceljna Rebca v spomin nanj. Otroško vozilo je eno izmed redkih ohranjenih tovrstnih triciklov.
Viri:
MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka Ustni viri, Marija Čeligoj (doma iz Parij, vrstnica Franceljna Rebca, rojena leta 1927), avdio posnetek pričevanja, 6. 6. 2019, intervjuvala Irena Uršič.
PAK – Pokrajinski arhiv Koper, KLO Zagorje, sig. 61.
Zoeddu, Alessio: Giordani – una grande industria al servizio dei piccoli. Scuola Officina, Museo del Patrimonio Industriale di Bologna, 2, 2012, str. 8–13.
Za potrditev proizvajalca tricikla in za podrobnejše podatke se lepo zahvaljujemo Alessiu Zoedduju in Antoniu Campigottu iz Muzeja industrijske dediščine v Bologni (Museo del Patrimonio Industriale di Bologna), kakor tudi Pieru Piniju. E-korespondenca: Irena Uršič in Alessio Zoeddu, marec 2024.
Za podatke o Franceljnu Rebcu in njegovi družini se lepo zahvaljujemo Franceljnovima sestrama Cveti Čeligoj in Zinki Vadnjal.
dr. Monika Kokalj Kočevar in Boris Hajdinjak | 12.9.2024
15. junija 1945 je nekdanji taboriščnik Radoslav Tomažič predal Štabu za repatriacijo v Ljubljani zapečaten ovoj. Jugoslovanski narodni odbor v Mauthausnu ga je pooblastil, da prevzame 80 vrečic iz t.i. Effektenkammer (skladišča osebnih predmetov in vrednot taboriščnikov, ki so jih morali oddati ob sprejemu) v koncentracijskem taborišču Mauthausen. V ovoju je bilo 76 različnih vrednot, od žepnih ali ročnih ur do prstanov, nekaj še zapečatenih vrečk, pa tudi praznih vrečk. Posebej so poudarili, da so bile nekatere vrečke raztrgane in da vsebina ne odgovarja popisu. Namen prevzema je bil, da jih Štab za repatriacijo razdeli svojcem.
Mauthausen Memorial, Umrli v bolnici junij 1944–maj 1945, str. 355: z datumom in krajem odhoda 3. marec 1945 in Ljubljana: Pavel Pollak, Oskar Ebenspanger, Emil Hoffmann.
Med dragocenostmi so bili tudi predmeti treh starejših ljubljanskih Judov Pavla Pollaka (roj. 1873, Sisak), ing. Emila Hoffmanna (roj. 1874, Podolí) in Oskarja Ebenspangerja (roj. 1879, Ljubljana). Vsi so bili aretirani v zadnjih aretacij ljubljanskih Judov v noči z 11. na 12. september 1944. Po skoraj petih mesecih zapora v Ljubljani so bili poslani v Mauthausen, kamor so prispeli 3. marca 1945. Ob prihodu v taborišče so bili pretepeni in zato premeščeni v bolnico, kjer so kmalu umrli: Hoffmann po petih, Pollak po šestih in Ebenspanger po 15 dneh. Tomažič je predal Štabu poročni prstan Emila Hoffmanna, žepno uro in poročni prstan Pavla Pollaka in žepno uro Oskarja Ebenspangerja. Muzej narodne osvoboditve, Ljubljana (sedanji Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije), je decembra 1952 prevzel od Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije 172 ur, ki so bile odvzete taboriščnikom v različnih koncentracijskih taboriščih. Od predmetov omenjenih Judov je bila v muzej predana le ura Oskarja Ebenspangerja. Predmete ostalih dveh so očitno prevzeli sorodniki.
Žepna ura Oskarja Ebenspangerja, zaplenjena 3. februarja 1945 ob njegovem prihodu v taborišče Mauthausen (hrani: MNSZS). Iz priloženega formularja je vidna njegova taborišča številka in kategorija ter sicer napačna letnica njegovega rojstva.Zakonca Ebenspanger: Oskar in Adela/Ada, roj. Hammerschmidt v fotografskem ateljeju Avgusta Bertholda v Ljubljani, po 1905 (fotografija: Helga Kambič).
Oskar Ebenspanger je bil sin trgovca s kmetijskimi pridelki Abrahama/Alberta Ebenspangerja (1845, Schlaining – 1932, Ljubljana) in Terezije, roj. Neuwirth (1853, Čakovec – po 1937, verjetno Ljubljana). Oskarjev oče je bil med prvimi Judi v Ljubljani po letu 1867, ko jim je bilo ponovno dovoljena stalna naselitev. V letih 1889–1893 je bil Oskar Ebenspanger dijak ljubljanske realke. Njegovo pripadnost meščanskemu sloju takratne Ljubljane nam potrjuje članstvo v Filharmonični družbe v letih 1903–1906. Gotovo je iz tega obdobja fotografija Oskarja Ebenspangerja z ženo Adelo/Ado, roj. Hammerschmidt (1884, Ljubljana – 1972, Ljubljana), ki ni bila Judinja. Na fotografiji nastali v fotografskem ateljeju »petega slovenskega impresionista« Avgusta Bertholda (1880, Puštal – 1919, Ljubljana), ki bi lahko bila ilustracija v znameniti knjigi Včerajšnji svet Stefana Zweiga (1881, Dunaj – 1942, Petrópolis), je na Oskarjevem telovnika vidna verižica za ročno uro, nemara prav za to uro, ki mu je bila odvzeta v Mauthausnu. Po prvi svetovni vojni je Oskar prevzel očetovo podjetje in ga še naprej uspešno vodil. Leta 1932 je kupil in dal v modernističnem slogu prenoviti vilo s sedanjim naslovom Tomšičeva 12 na takrat in danes prestižni lokaciji v središču Ljubljane. Z zakoncema Ebenspanger je v vili živela njuna hči Marija/Marija-Luiza (1910, Ljubljana – 1961, Ljubljana). Po poroki leta 1937 z Judom kemijskim inženirjem Brunom Mikolašom (1906, Zagreb – 1944, Beograd) se je preselila v Split, a se redno vračala na daljše obiske k staršema. V vili je bilo več umetniških slik, med njimi tudi slika Cvet Božidarja Jakca (1899, Novo mesto – 1989, Ljubljana).
Zračni posnetek središča Ljubljane, pred 1941. V zgornjem delu fotografije so ob takratni Aleksandrovi (danes Cankarjevi) cesti vidne z leve proti desni Narodni dom (danes Narodna galerija), Poštna hranilnica in Palača Trboveljske premogokopne družbe (oboje danes državni uradi). V spodnjem delu fotografije so vidne z leve proti desni vila Ebenspanger, danes neobstoječa vila Piccoli in Opera.
Italijanska okupacija Ljubljane in Splita v letih 1941–1943 je bila zaradi mešanega porekla do družin Ebenspanger in Mikolaš prizanesljivejša v primerjavi z družinami »pravih« Judov. Začetek nemške okupacije je pomenil deportacijo Bruna Mikolaša skupaj z ostalimi splitskimi Judi v Beograd. Usoda Mikolaša in večine moških iz splitskega transporta je bila še posebej grozljiva: do usmrtitve aprila 1944 so odkopavali in sežigali trupla v letih 1941 in 1942 ubitih žrtev nacističnih zločinov v Beogradu in okolici. Oskar in Ada Ebenspanger ter Marija Mikolaš so bili prvič aretirani oktobra 1943. Iz zapora so bili izpuščeni, a jim je bila zaplenjena vila v katero so namestili zdravnike iz bližnje bolnice SS v prostorih Mladike (danes Ministrstvo za zunanje zadeve). Ponovno aretacijo v noči z 11. na 12. september 1944 so dočakali v stanovanju na Gajevi 10. Ada je bila kot arijka kasneje izpuščena, Marija je bila 23. septembra 1944 kot »Poljudinja« poslana v zunanji del koncentracijskega taborišča Auschwitz in je vojno preživela, Oskar je bil 28. februarja 1945 poslan na pot brez vrnitve v Mauthausen.
Ada Ebenspanger in Marija Mikolaš po vojni nista živeli v vili na Tomšičevi 12, saj je bila uporabljena za stanovanje pomembnih funkcionarjev. Morda tudi zato ura njunega moža in očeta Oskarja Ebenspangerja po vojni ni prišla do njiju in je ostala v muzejskem depoju. Mačehovski odnos povojnih oblasti se je spremenil z letom 1957, ko je vilo začelo upravljati Društvo pisateljev Slovenije. Najprej s primernejšo najemnino, po smrti hčere in vdove Oskarja Ebenspangerja pa tudi z odkupom od dedičev, je vila upravičeno postala Pisateljska vila. Imela je pomembno vlogo v demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Od leta 2018 je vila kulturni spomenik državnega pomena. Pred njo so od leta 2020 stolpersteini (tudi tlakovci spomina ali spotikavci) v spomin na tragično usodo družin Ebenspanger in Mikolaš med holokavstom. Upava, da sva z zapisom o delčku »včerajšnjega sveta«, pozabljeni in ponovno najdeni uri Oskarja Ebenspangerja, ob letošnji 80. obletnici zadnjih aretacij ljubljanskih Judov spomin nanje vrnila tja kamor sodijo: v vedenje sedanjih in prihodnjih Ljubljančanov.
Za pomoč pri nastajanju prispevka se zahvaljujeva ge. Helgi Kambič in dr. Barbari Vodopivec iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.
Današnji izgled vile Ebenspanger oz. Pisateljske vile (fotografija: Andrej Furlan, ljubljanainfo.com).
Predsedniška darila nekdanjega predsednika gospoda Boruta Pahorja – nova pridobitev Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Spomladi letošnjega leta je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v hrambo in upravljanje prejel obsežen del protokolarnih daril nekdanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja. To je že šesti sklop v nizu različnih protokolarnih daril. Poleg že omenjenih, Muzej hrani darila vseh bivših predsednikov republike, ob tem pa še darila Državnega sveta RS ter darila obeh Predsedovanj republike Slovenije Svetu Evropske unije.
Borut Pahor je prvi mandat Predsednika R Slovenije opravljal v času od 23. decembra 2012 do 22. decembra 2017, drugega pa v času od 23. decembra 2017 do 22. decembra 2022.
Svojo politično kariero je sicer gradil že vse od devetdesetih let 20. stoletja dalje, ko je najprej postal delegat tedanje Skupščine RS in obenem predsedoval odboru za mladinska vprašanja ter odboru za mednarodne zadeve.
Leta 1992 (mandat 1992-1996) je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora, leta 1993 je postal podpredsednik Združene liste socialnih demokratov. Ponovno je bil za poslanca Državnega zbora izvoljen leta 1996 (mandat 1996-2000). Marca 1997 je bil na kongresu ZLSD izvoljen za novega predsednika stranke. Na parlamentarnih volitvah leta 2000 je bil ponovno izvoljen za poslanca, hkrati pa je postal tudi predsednik Državnega zbora. Na kongresu stranke ZLSD leta 2001 je bil ponovno izvoljen za predsednika stranke. Junija 2004 je bil na prvih volitvah v Evropski parlament Borut Pahor s prednostnimi glasovi izvoljen za poslanca v Evropski parlament. Na petem kongresu stranke, aprila 2005, se je stranka na njegovo pobudo preimenovala v Socialne demokrate.
Ker so volitve v Državni zbor leta 2008 Socialnim demokratom prinesle relativno zmago, je takratni predsednik republike Danilo Türk na podlagi volilnega izida in po posvetu s poslanskimi skupinami, za mandatarja za sestavno nove vlade predlagal prav Boruta Pahorja. Državni zbor ga je na to mesto izvolil 7. novembra 2008. Vlada pod taktirko Boruta Pahorja se je na konstitutivni seji sestala 22. novembra 2008. Mandat predsednika vlade je Borut Pahor končal septembra 2011 predčasno z neizglasovano zaupnico.
Junija 2012 je napovedal kandidaturo na jesenskih predsedniških volitvah. Do zmage proti kandidatu dr. Danilu Türku je prišel v drugem krogu, v začetku decembra 2012 in postal četrti predsednik Republike Slovenije. Drugi mandat predsednika republike je prejel konec leta 2017, prav tako v drugem krogu proti kandidatu Marjanu Šarcu.
Borut Pahor je med drugim tudi prejemnik več državnih odlikovanj najvišje stopnje iz različnih držav. V svoji politični karieri se je posvečal temam demokracije, tesnejšemu povezovanju Evropske unije, narodne sprave, evropski perspektivi Zahodnega Balkana.
Darila, številčno jih je več kot šeststo, ki jih je bivši predsednik gospod Pahor dobil v času dveh mandatov, so zelo raznolika. Obsegajo uradne portrete kraljevih ali predsedniških parov, vaze, likovna dela, replike, makete, športne rekvizite, športne drese, šatulje, fotografije, medaljone, manšetne gumbe, spominske zlatnike, različne lesene, tekstilne in steklene izdelke, skulpture in še veliko več.
Fotografije daril, priloženih k prispevku, imajo vsak svojo zgodbo, ki se je zgodila ali ob obisku nekdanjega predsednika v tujini ali ob sprejemu tujih gostov v Sloveniji.
Na povabilo nekdanjega slovenskega predsednika vlade dr. Mira Cerarja ter takratnega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je novembra 2014 v Slovenijo pripotovala tedanja kitajska vlada, skupaj s 150-člansko gospodarsko delegacijo. Podpredsednika kitajske vlade Wanga Yanga je ob tem obisku sprejel tudi predsednik Pahor. Gost mu je podaril medeninasto vazo, modre barve, okrašeno z rožami in zlatimi ročaji.
Obisk kitajske vlade z gospodarsko delegacijo je potekal v luči krepitve bilateralnih odnosov ter političnega dialoga. Ob tem je dogodku je potekal tudi slovensko-kitajski poslovni forum, ki je ponudil nove priložnosti za sodelovanje in krepitev gospodarskih odnosov med državama. Predsednik Pahor in podpredsednik kitajske vlade Yang sta govorila o izboljšanju sodelovanja med državama, zlasti na področju informacijske tehnologije, turizma, energetike, okolja, kmetijstva, telekomunikacij. Prav tako pa bi bilo pomembno tudi sodelovanje na kulturnem področju.
Darilo podpredsednika kitajske vlade Wanga Yanga.
Porcelanast kip leva na podstavku je nekdanji predsednik denimo prejel ob uradnem obisku Svobodne dežele Bavarske, junija leta 2015. Izročil mu ga je predsednik deželne vlade Horst Seehofer. Sporočilo takratnega obiska so bile zelene tehnologije ter skrb za okolje. Sogovornika sta se v pogovorih dotaknila bilateralnega sodelovanja, se zavzela za intenziviranje tudi političnih odnosov. Spomnila sta, da sta Slovenija in ZRN leta 2011 sprejeli Deklaracijo o poglobljenem sodelovanju na področjih skupnega interesa. Prav tako sta se sogovornika strinjala, da imata Slovenija in Nemčija zelo bogate odnose na področju kulture, dotaknila pa sta se tudi problematike migracij, ki postaja izziv Evropski uniji. Predsednik Pahor se je udeležil poslovne konference in srečanja gospodarskih predstavnikov R Slovenije in Bavarske.
Darilo ob uradnem obisku Svobodne dežele Bavarske.
Ob obisku se je nekdanji predsednik mudil tudi na sedežu podjetja BMW, kjer ga je sprejel član uprave dr. Klaus Dräger ter ostali člani vodstva podjetja. Ob tem je prejel darilo, maketo upravne stavbe podjetja BMW. Predsednik Pahor se je srečal tudi z županom Münchna ter se ob dnevu slovenske državnosti udeležil Slovenskega večera.
Maketa upravne stavbe podjetja BMW.
Uradni portret španskega kraljevega para je predsednik Pahor prejel konec junija 2017, ob obisku v Kraljevini Španiji, kjer sta v Madridu skupaj s španskim kraljem Felipejem VI. odprla razstavo Neue Slowenische Kunst: Od Kapitala do kapitala. Razstava je bila na ogled v enem najpomembnejših muzejev umetnosti na svetu Reina Sofia, ki med drugim hrani tudi Picassovo Guernico. Po odprtju razstave, se je predsednik Pahor na povabilo španskega kraljevega para, udeležil zasebnega kosila v palači Zarzuela. Obisk predsednika Pahorja v Španiji je potekal v duhu dobrih dvostranskih odnosov med Slovenijo in Španijo.
Darilo ob obisku v Kraljevini Španiji.
Konec oktobra istega leta je predsednik Borut Pahor v predsedniški palači sprejel ministra za zunanje zadeve Velikega vodstva Luksemburg gospoda Jeana Asselborna. Gost mu je ob obisku podaril darilo par steklenih ptičkov s piščalmi.
Darilo ministra za zunanje zadeve Velikega vodstva Luksemburg Jeana Asselborna.
Kristalni vrč za vodo je predsednik Pahor prejel ob uradnem obisku na Portugalskem februarja 2022, ki se ga je udeležil na povabilo portugalskega predsednika dr. Marcela Rebela de Souse. Predsednika sta s srečanjem obeležila 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov. Strinjala sta se, da so ti zelo dobri in prijateljski. Nadaljnja krepitev sodelovanja med obema državama, naj bi potekala predvsem na področjih zelenega in digitalnega prehoda, na področju kulture in znanosti. V nadaljevanju srečanja sta predsednika govorila tudi o aktualnih razmerah v Evropi, o razmerah na rusko – ukrajinski meji ter na Zahodnem Balkanu. Ob obisku na Portugalskem se je predsednik Pahor sestal še s predsednikom Vlade Portugalske republike ter predsednikom Parlamenta Portugalske republike. Predsednik Pahor se je nato udeležil še nekaj drugih dogodkov (obisk Univerze v Lizboni, ….).
Kristalni vrč za vodo je darilo iz Portugalske.
Predsedniška darila nekdanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja, bodo nedvomno obogatila in popolnila zbirko predsedniških daril. Hranjena in deloma razstavljena bodo v depojih državnih muzejev v Pivki.
Kolesa usod: zbirka koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije se prvič predstavi
Katarina Jurjavčič | 21.5.2024
V prostorih Državnih muzejev v Pivki je od 4. maja 2024 na ogled občasna razstava Kolesa usod: Zbirka koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Na razstavi je na ogled sedemnajst koles, katerih večino hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. V inventarni knjigi predmetov Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije pod številko 466 najdemo kolo črne barve, s katerim se je vozil član kolegija Varnostno-obveščevalne službe (VOS) pri Osvobodilni fronti (OF) Edo Brajnik. V ohranjenem pričevanju Eda Brajnika, ki se hrani v Arhivu Slovenije in datira na 23. maj 1979, so natančno popisane Brajnikove zločinske akcije. V dveh omenja tudi uporabo kolesa. Enkrat sta se s sodelavcem s kolesi zapeljala proti Vrhniki, kjer bi moral v kamnolomu prevzeti strelivo. Druga akcija, v kateri je omenjeno kolo pa je bila akcija na Leona Rupnika, ki je bil v napadu ranjen. Ali je Brajnik omenjeni akciji opravil s kolesom, ki ga hranimo, ne moremo natančno potrditi, je pa zelo verjetno. Pripadniki ljubljanske oziroma draveljsko-šišenske skupine VOS so namreč uporabljali za svoje poti več vrst koles. Kolesa so uporabljale tudi druge VOS skupine, kar kaže ohranjeno fotografsko gradivo muzeja. Brajnikovo kolo je bilo na ogled tudi na prvi stalni razstavi predhodnika našega muzeja, v Muzeju narodne osvoboditve v letu 1952. Brajnikovo kolo je muzeju izročil Državni sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani, v inventarno knjigo muzejskih predmetov pa je bil vpisan 10. oktobra 1952.
Foto: Peter Lampič, 1931. MNSZS, Fotografski fond Peter Lampič, inv. št.: LP4526. Dami sta se za kolesarjenje po grobem terenu lepo uredili. Kolesi sta si okrasili s cvetjem, nadeli klobučka, pozabili nista niti na manjši ženski torbici, ki sta ju obesili na krmilo, 1931. V tridesetih letih 20. stoletja so se gospe odpravljale po opravkih s kolesom sicer še vedno v krilu, vendar pa je postajala njihova oblačilna oprava veliko bolj sproščena. Rade so svoj modni izgled dopolnile z dodatki, kot so torbice in klobučki, pedala pa so poganjale v čevljih s peto.
Prvo kolo je začrtalo polje zbiranja koles, ki jih še do današnjih dni prevzema muzej. Bolj kot tehnične lastnosti prevoznega konjička v ospredje namreč stopa zgodba lastnika ali pa tudi lastnikov koles. Kolesa se hranijo v Zbirki orodja, aparatov in prevoznih sredstev in so z razstavo Kolesa usod prvič muzeološko obravnavana.
Moška, ženska in otroška kolesa, pa tudi otroški tricikli so krojili usode njihovih lastnikov od prvih kolesarskih zavrtljajev pa do zrelih let. Tricikli so bili za majhne otroke vedno imenitna popestritev zgodnjega otroštva. V 30. letih 20. stoletja se jih je z mesta pognalo še precej težko, s pogostimi začetnimi zavoji, o čemer pripoveduje zgodba Giordanijevega tricikla za dečka s Parij. Imeniten italijanski tricikel je zamenjal več lastnikov, ostal pa vseskozi družinski lasti. Prilagodljivost otroških prevoznih sredstev 3v1 ali 2v1 je dobro poznana tudi danes. Otroški tricikel in kolo 2v1 modrikaste barve ima na sprednjem delu okvirja napis »Made in USSR« in je bil pri Kalanovih iz Ljubljane pri hiši že pred letom 1950. Tri(bi)cikel posredno pripoveduje tudi zgodbo ruskega vpliva na Jugoslavijo po letu 1945. Veterok DKV tri(bicikel) so najverjetneje izdelovali od sredine 30. do verjetno poznih 50. let 20. stoletja v mestu Tula, ki leži v evropskem delu Rusije. Tricikli te vrste so bili eni najbolj razširjenih v takratni Sovjetski zvezi in so jih izdelovali v vsaj še dveh sovjetskih tovarnah. Tretji tricikel, ki je še na ogled na razstavi, je proizvod Tovarne otroških igrač Potpićan (krajše TIP). V tovarni, ki je stala v manjšem kraju v notranjosti hrvaške Istre, so poleg otroških triciklov izdelovali še otroška kolesa, gugalnice, kasneje pa tudi otroške »gokart« avtomobilčke, ki so jih otroci poganjali na pedala.
Tricikli so bili za majhne otroke vedno imenitna popestritev zgodnjega otroštva. V 30. letih 20. stoletja se jih je z mesta pognalo še precej težko, s pogostimi začetnimi zavoji, o čemer pripoveduje zgodba Giordanijevega tricikla za dečka iz Parij. Imeniten italijanski tricikel je zamenjal več lastnikov, ostal pa do prihoda v muzej vseskozi v družinski lasti.
Večji otroci so na njim prilagojena kolesa morali dolgo čakati. Gospod Lado Čeligoj iz Ilirske Bistrice se spominja, da je prve kolesarske zavrtljaje naredil na moškem kolesu. »Pedala sem poganjal pod štango. Z eno nogo sem zlezel pod štango, potem pa sem tako vrtel. Vse skupaj je bilo videti precej smešno. Ko smo že malce zrastli, smo presedlali na ženska kolesa, predvsem italijanska«. A nekaterim otrokom se je nasmehnila sreča. Gospa Marija Maja Klun iz Ljubljane se spominja nejevere ob pogledu na novo kolo. »Pisalo se je leto 1962, stara sem bila šest let, moj brat Miha pa eno leto manj. Na Miklavžev večer sva pripravila skledice za darila in nestrpno pričakovala jutro. Že navsezgodaj sva poskakala iz postelj na mrzla tla in se zapodila proti dnevni sobi. Še danes se spomnim najine nejevere, ko sva v njej zagledala kolo. Čisto pravo pravcato kolo!«
Sobno kolo bosanske tovarne Unis, ki se hrani v muzejski zbirki koles, se ponaša s števcem, na katerem je navedena tudi najvišja možna hitrost sobnega kolesa, ki je 60 km/h. Nameščen ima tudi poseben vrtljivi gumb, s pomočjo katerega se je nastavljalo težavnost vrtenja pedal. Izdelano je bilo v začetku 80. let 20. stoletja, v času, ko se je t. i. statično kolesarjenje začelo počasi vse bolj uveljavljati. A le 547,1 prevoženih sobnih kilometrov kaže številka na števcu muzejskega sobnega kolesa, saj je hitro pristalo v kleti in žal ni uspelo dolgo služiti svojemu namenu.
Rogovo kolo Kekec je dobilo ime po dobrovoljnem, pogumnem in iznajdljivem pastirčku, literarnem liku Josipa Vandota. Seveda pa je še večjo množično priljubljenost je Kekec doživel še kot filmski junak. Malo Rogovo kolo je prišlo iz proizvodnje v letu 1980 in postalo prvo otroško kolo na verižni pogon z zavorami. Zanimivost razstavljenega muzejskega kolesa Kekec je obrabljenost zadnjega kolesa, ki dokazuje uporabo kolesa za »driftanje« – drsenje ob hitrem zaviranju s pedali, ki je bilo zlasti malim fantovskim junakom v veliko zabavo.
Foto: Vlastja Simončič. MNSZS, Fotografski fond Vlastja Simončič, inv. št.: VS-V9/29. Množica parkiranih koles pri ljubljanski tržnici, avgust 1949. Kolesa so postala množično prevozno sredstvo v obdobju tik pred drugo svetovno vojno. Število registriranih koles v Dravski banovini se je med leti 1929 in 1938 skoraj potrojilo. V Kraljevini Jugoslaviji je država kolesa vestno evidentirala, morala so biti registrirana in imeti prometno dovoljenje. Tudi socialistična Jugoslavija ni spreminjala pravil, spremenila je le obliko tablic iz ovalne v kvadratno. Registrske kolesarske tablice so se uporabljale do leta 1951.
Tovarna koles in pisalnih strojev Rog je bila sicer ustanovljena oktobra leta 1949 in je čez slabo desetletje začela s serijsko proizvodnjo koles, ki je v večjem obsegu stekla leta 1957. Zelo hitro se je število izdelanih koles začelo povečevati: tovarna Rog je že v letu 1963 izdelala že največ koles v tedanji Jugoslaviji. To prvenstveno vlogo je tovarna ohranila vse do osamosvojitve Slovenije.
Foto: Svetozar Busić. MNSZS, Fotografska zbirka časopisa Delo, inv. št.: DE5574/10. Množičen kolesarski trim v Celju, pomlad 1975. V 70. letih 20. stoletja se je po celotni Evropi začelo ozaveščanje o pomembnosti vsakodnevnega gibanja in športa. V Sloveniji se je uveljavila akcija pod imenom »Trim – Šport za vsakogar«. Kolesarski trim je potekal pod geslom »Vsi na kolo za zdravo telo«. Organizirane so bile množične rekreativne prireditve, na katerih so se zbrali ljubitelji kolesarstva, ki so se nato skupaj odpeljali določeno traso. Namen teh akcij je bilo povečati zanimanje za kolesarstvo, druženje, spoznavanje in sklepanje novih prijateljstev ter skrb za zdravo telo. To so zagovarjale tudi ideje o trimskem gibanju kot vsakodnevni športni rekreaciji in so hitro našle mnogo zagovornikov. Športne trim akcije, ki so se prvič pojavile v Skandinaviji, so z modernejšimi pristopi vabile k spremembam življenjskega sloga in bolj zdravemu življenju.
Največje muzejsko kolo, ki je na ogled na razstavi, je kolo jezikoslovca Stanka Bunca, ki je svoja največja dela napisal v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. S kolesom znamke Rog se je vsak dan podal na slabe tri kilometre dolgo vožnjo s Primskovega v Kranj. Tudi Stane Kajfež si je službene poti po Ljubljani krajšal s kolesom. Tudi ta je bil Rogov, a ženski model, saj je bil mnenja, da je za mestne vožnje primernejše. Četudi je bilo kolo enkrat ukradeno, ga je Stane po srečnem naključju pridobil nazaj. V 60. letih so v ospredje že prihajali hitrejši prevozni konjički, tako da je ta pri gospodu Antonu Toporšu z Gorenjske že izpodrinil prvo rdeče Puchovo kolo. A spomin nanj je ostal. V letu 1980 mu je pogled v izložbi trgovine Merkur v Kranju pritegnilo skoraj enako kolo, kot ga je vozil pred dvema desetletjema. Rog Senior rdeče barve je imelo tri prestave angleškega proizvajalca in bilo v vseh pogledih v tistih časih izjemno sodobno. Anton se je s kolesom rad vozil na krajše izlete, v veliko veselje pa mu je bilo z njim zapeljati tudi vnuke.
V času, ko jezikoslovec Stanko Bunc izdal svoja najpomembnejša dela, se je s kolesom vozil v službo. S kolesom znamke Rog, ki je največje v muzejski zbirki, se je vsak dan podal na slabe tri kilometre dolgo vožnjo s Primskovega v Kranj. Po makadamski poti je bila vožnja kolesarja udobnejša tudi zaradi posebnega vijaka, ki ga lahko najdemo na sprednji strani okvirja in je omogočal nastavitev trdote krmila.
Zgodbe, oblika in sam tehnični razvoj koles so vzpodbudili nekatere posameznike, da so jih začeli zbirati in obnavljati. Na razstavi sta na ogled dve kolesi, ki sta ju navdušena zbiralca restavrirala in za razstavo tudi posodila. Leta 2015 je prav močno obrabljeno in zapuščeno kolo italijanske znamke koles Bianchi navdihnilo Franca Tomšiča z Bača. Ob obnavljanju starodobnikov in drugih starin se mu je vzbudila želja po zbiranju in obnavljanju koles. Tako je Bianchijevo kolo zasijalo kot razstavni eksponat in ob njem je v prihodnjih letih nastala zavidljiva zbirka najrazličnejših modelov slovenskih Rogovih koles ter modelov evropskih in svetovnih znamk vse od velocipeda iz leta 1875 naprej.
Srebrno kolo gospoda Mirka je kolo iz prve serije BMX koles, ki so leta 1981 prišli iz Rogove tovarne in je opremljeno s kvalitetnimi italijanskimi komponentami. Kolo je dolgo časa samevalo v družinski garaži pred blokom na Otoku v Celju, ko ga je gospod Mirko, tedaj že v visoki starosti, ponovno začel uporabljati. Ko je njegova življenjska sopotnica zbolela, se je s kolesom vsak dan vozil v menzo bolnišnice Celje po kosilo za oba. Na njegovi vsakodnevni kolesarski poti ga je videval Uroš Klauž, ki mu je kolo še posebej padlo v oči. Uroš je eden slovenskih pionirjev na BMX kolesih. V letu 1983 je s privarčevanim denarjem kupil svoj prvi BMX, ki je bil seveda Rogov in ki mu je spremenil življenje. Z gospodom Mirkom je Uroš navezal prijateljstvo, ki je, kljub veliki starostni razliki, trajalo do Mirkovega slovesa. BMX kolo je bilo v družinski lasti od nakupa v letu 1982 pa vse do leta 2020, ko je Uroš kolo odkupil in ga gospodu Mirku v spomin obnovil.
Na razstavi ne manjka kultno kolo ljubljanske tovarne koles Rog Pony, katerega zgodba se veže predvsem na razvoj zložljivih koles, ki so se v podobnem časovnem obdobju pojavila po celotni zahodni Evropi.
Foto: Nace Bizilj. MNSZS, Fotografski fond Nace Bizilj, inv. št. NB2398/41a. Mladina s Ponyji med pobiranjem kostanja na Grajskem griču v Ljubljani leta 1979. Izmed vseh koles tovarne Rog je bil prav Pony tisti, ki je doživel največjo prepoznavnost. V sosednji Italiji se je to zgodilo Grazielli. Tako v Sloveniji kot tudi v Italiji je to prvo zložljivo kolo doseglo širšo prepoznavnost in ima dandanes v obeh državah poseben status. Tako Pony kot Graziella sta v svojih okoljih simbolizirala nov trend veselega in sproščenega vzdušja, ki ga je narekovalo gospodarsko okrevanje v širšem evropskem prostoru. Predvsem mladina je vožnjo s priročnim kolesom dobro izkoristila. Z njim se je zaradi močnega prtljažnika dalo marsikaj in tudi marsikoga prepeljati.
Dve kolesi, ki sta del razstave Kolesa usod sta na ogled tudi v stopnišču Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Na kongresu stranke Zeleni leta 1992 je stranka sprejela sklep o izdelavi in razdelitvi koles, ki jih je za potrebe stranke proizvedla tovarna Rog. Brez dvoma so bila zaradi svoje ekološko naravnane note kolesa še posebej priročna izbira za ozaveščanje. Ko so kolesa v tovarni proizvedli, so jih razdelili po občinskih odborih in tako so prišla tudi do ilirskobistriškega odbora, kjer so jih dobili pet. Trenutno zadnje kolo, ki smo ga v muzeju pridobili za zbirko je vodilno kolo protivladnih kolesarskih protestov 2020 – 2022. Kolo, ki je v osnovi doma predelano kolo znamke Rog Personal, je vozil Peter Bukovec iz Novega mesta, ki ga je v Ljubljani uporabljal v svojih študentskih letih. Kolo je ob prvih kolesarskih protestih potegnil s podstrešja ter se začel petkovih kolesarjenj aktivno udeleževati. Kolo Petra Bukovca je bilo na protestih največkrat v ospredju in je postalo simbol protivladnih kolesarskih protestov. Del protestniškega kolesa, sprednji obroč, je 20. avgusta 2021 Peter nesel tudi na našo najvišjo goro.
Kolo Petra Bukovca je bilo na protestih največkrat v ospredju in je postalo simbol protivladnih kolesarskih protestov. Del protestniškega kolesa, sprednji obroč, je 20. avgusta 2021 Peter nesel tudi na našo najvišjo goro. Četudi se je v študentskih letih želel po Ljubljani voziti z rdečim Rogovim Ponyjem, je bil zaradi objestnosti prisiljen v bolj domiselne korake. Sam si je sestavil novo kolo, ki mu je olajšalo študentske poti. Kolo je ob prvih kolesarskih protestih potegnil s podstrešja ter se začel petkovih kolesarjenj aktivno udeleževati. Njegovo kolo je velikokrat tudi usmerjalo množico po začrtani smeri protesta.
Na predmetih v preteklosti ni bilo opravljenih restavratorskih posegov. Nekateri podatki o muzealijah so bili tako prav prek procesa restavriranja odkriti, saj pred tovrstnimi posegi niso bili opazni. Posege smo določili glede na stanje predmeta z željo prikazati predmete čim bolj neokrnjeno.
Kolo je danes najbolj množično uporabljeno prevozno sredstvo na svetu. Kot oblika športne rekreacije pa je poleg hoje in teka najbolj množično prav kolesarjenje. Zato bodo zgodbe lastnikov koles gotovo še nastajale in nekatere morda dobile svoj prostor v zbirki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Če bi nam radi zaupali svojo in pripeljali svoje kolo, dobrodošli in vabljeni v Cekinov grad v Ljubljani ali pa v prostore Depojev državnih muzejev v Pivki!
Vito Globočnik (1920–1946) je bil slovenski slikar in grafik. Rodil se je leta 1920 v Bistrici pri Tržiču. Kratek čas se je šolal na zagrebški akademiji in s tem stopal ob boku Kluba Neodvisnih. Skupine mladih umetnikov, ki jih je zaznamoval slog barvnega realizma in hkrati iskanje nacionalnega izraza slovenske umetnosti. Globočnik sicer ni bil del te skupine umetnikov, vendar so njihova dela socialnokritične umetnosti in intimizma močno vplivala na njegovo umetnost, v katero je ostro zarezala druga svetovna vojna. Slikar je bil leta 1942 aretiran v Ljubljani, od koder so ga nato poslali v taborišče v Monigu. Leta 1943 je bil nato zaprt v taborišču v Padovi.
Vito Globočnik, Motiv iz taborišča Padova (list iz skicirke IV), 1942, perorisba s tušem, 21,5 x 31,7 cm, inv. št. RI-30.
Maja 1943 se je nato pridružil partizanom, kjer je delal v grafičnem ateljeju centralne tehnike KPS. Takrat se je v veliki meri lotil ustvarjanja v grafični tehniki, pripravljal vizualni propagandni material ter samostojna likovna dela. Takrat je spoznal tudi svojo ženo, umetnico Alenko Gerlovič, s katero sta se tik pred koncem vojne tudi poročila. Sodeloval je pri lutkovni predstavi Partizanskega lutkovnega gledališča z naslovom Jurček in trije razbojniki. Predstavo je režirala Alenka Gerlovič. Eno najbolj znanih Globočnikovih del tega obdobja je zagotovo grafična mapa linorezov z naslovom Herrnvolk z devetimi prizori vojnih grozodejstev, zloveščih predstavnikov okupatorjevega režima in krutih usod njegovih žrtev. Umetnik je umrl kmalu po vojni, leta 1946.Vito Globočnik je v času internacije vseskozi ustvarjal in tehnikah risbe in akvarela. Na njegovih delih tega časa najdemo prizore taboriščnega vsakdana, krajine, vedute, intimne prizore ter portrete internirancev. Primer risbe Ceneta Vipotnika (1914–1972) je celopostavna podoba pesnika, prevajalca, kasneje urednika, ki odločno zre predse.
Vito Globočnik, Portret interniranca (Cene Vipotnik), 1942/43, perorisba s tušem, 34,3 x 25,3 cm, inv. št. RI-17.
Vipotnik je 1939 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz francoskega jezika in literature. Bil je član odbora OF, leta 1942 pa so ga zaprli in je bil odpeljan tako kot Globočnik, najprej v Monigo, kasneje pa v Chiesanuovo pri Padovi. V času internacije je zložil številne pesmi, vezane na ikonografijo taboriščnega vsakdana, ki jih je objavil po vojni. Njegova pronicljiva poezija je tako ujela bistvo človeškega trpljenja, samoprevpraševanja, odpornosti in hrepenenja po svobodi sredi vojnega kaosa.
Kljubuje času, v katerem je risba nastala, saj Vipotnik predstavlja dominantno, odločno osebnost, ujeto v trenutku premišljevanja, snovanja. V njegovi drži s prekrižanimi nogami, podprto glavo in strumnim pogledom lahko zaznamo element ponosa, upora in vztrajanja. Lahko bi rekli, da je likovni slog risbe v sozvočju s socialnim realizmom Vipotnikove poezije. Likovna sredstva so skromna, figura je zgrajena na osnovi enolinijske poteze. Ploskev je definirana z nežnim shematiziranim diagonalnim senčenjem, ki figurno nekoliko splošči. Tudi sam prostor je komaj zaznamovan, vendar hkrati le nekaj perspektivičnih linij zadošča za občutek ambienta. Sam karakter upodobljenca je spretno zaznamovan z nekaj potezami, pri čimer je sama nadrobnost oblikovanja glede na posamezne dele risbe različno intenzivna. V obrazu tako zaznamo več pozornosti, značajskih potez, hkrati pa je upodobitev desne roke abstrahirana in zlita z okolico.Globočnik je isti motiv zabeležil tako v risarski kot v slikarski tehniki.
Vito Globočnik, Portret pesnika Ceneta Vipotnika, 1943, olje na leseno podlago, 61,8 cm 41,3 cm, sign. l. zg.: V. Globočnik, inv. št. SK-13.
Podoba Ceneta Vipotnika je tako ujeta tudi na sliki iz leta 1943. Portretiranec je prikazan v podobnem sedečem položaju s prekrižanimi nogami, pri čimer pa je očišče gledalca v tem primeru nekoliko višje. Slika zato daje občutek, da gledalec portretiranca gleda z nekoliko superiorne pozicije. Če so v primeru risbe fiziognomske značilnosti Vipotnika jasno zaznamovane, pa na sliki vlada skoraj popolna odsotnost zaznambe značajskih potez. Tudi telo deluje veliko bolj sključeno in potrto. Slikarsko upodobitev Vipotnika zaznamuje Globočnikova tipična barvna paleta tega časa temnejših rjavih in zelenih tonov. Prostor je delno označen le s podobo stola pod figuro, sicer pa samo ozadje ni definirano. Globočnik je delo naslikal z zanj značilnimi širokimi in dolgimi potezami čopiča, ki shematizirajo barvno površino. S principom grajenja barvne površine z nalaganjem različnih barvnih tonov enega ob drugega, naslikana podoba kljub deluje dramatično in vehementno, kljub temu, da vsebinsko označuje nek miren dogodek.
Ko danes razmišljamo o vzgibu za ustvarjanje v času internacije, ga povezujemo med drugim z nujo, s potrebo po izražanju, z uteho, uporom, s kljubovanjem, kritiko in z aktivizmom. V Globočnikovih delih, ki so nastala v tem času, vidimo, kako se z upodobljeno vsebino njegovih dek spreminja tudi likovna interpretacija dela. V mapi Herrnfolk je njegov slog surov, oster, dramatičen in neposreden. V njegovih krajinah zaznamo naslone na predvojni barvni realizem. V njegovih portretih sointerniranecv pa pride na plan najbolj liričen slog, ki zaznamuje tudi risbo Vipotnika. Gre za nežno zaznambo, s katero Globočnik uspe povzeti ključne vizualne elemente osebnosti, ki jo ima pred seboj. Torej pesnika – humanista. Z vsako potezo svinčnika prenese ne le fizične značilnosti osebe, temveč na papir vtisne njegov značaj, odpornost in dostojanstvo.
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v svoji zbirki hrani številna dela, ki so nastala v različnih taboriščih druge svetovne vojne. Dela prikazujejo možnostih odpora človeškega duha in trajni moči umetnosti, ki priča o zgodovini. V času internacij so se stkale tudi vezi med mnogi taboriščniki, ki so skupaj preživljali vsakdan internacije. Danes zato na tovrstne podobe ne gledamo le kot na portrete sodobnikov, temveč zaznambe, dokumente časa, ki so vsakega posameznika prikovale v realnost taborišča in ga na s humanističnega vidika razčlovečile. Čeprav je konkretnih primerov likovnih del umetnikov iz koncentracijskih taborišč malo, njihova dela ostajajo pomembno pričevanje o odporu. Ta dela zagotavljajo dragocen vpogled v izkušnje internirancev med drugo svetovno vojno in služijo kot opomin, kako pomembno je spominjati se in spoštovati njihove zgodbe.
V slovenski zgodovini se skriva zanimiva in manj znana zgodba o prvi slovenski valuti, imenovani Lipa. Gre za prvo neuradno valuto v času osamosvajanja, ki je v javnosti imela veliko popularnost, a je kot projekt zasebnika ostala le napol uresničena.
Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski slovenski ekonomist, ki je iskal rešitve za finančne probleme v času jugoslovanske hiperinflacije. Podrobnosti o začetku valute Lipa so še vedno nejasne, vendar segajo v leto 1989, ko je Hamurabi v okviru črnoborzijancev1 začel iskati rešitve za izzive, s katerimi se je soočalo prebivalstvo v času izjemno nestabilne fluktuacije vrednosti dinarja. Njegova vloga je bila predvsem svetovalna, v sodelovanju z uspešnimi podjetniki, ki so želeli svoje poslovanje vezati na stabilno valuto. Za izvedbo projekta je bilo zadolženo podjetje Lipa holding d.o.o. Zanj ni odgovoren le Bogdan Oblak Hamurabi, temveč več pravnih oseb. Hamurabi je k sodelovanju povabil veliko uspešnih podjetnikov, ki so želeli svoje poslovanje vezati na trdno valuto z naložbeno vrednostjo, ki bi bila bolj zanesljiva od tedanjih nestabilnih dinarjev, katerih vrednost je padala iz dneva v dan. Število povabljenih ni znano, medtem ko število tistih, ki so se odzvali in sodelovali, je – sodelovalo je 34 posameznikov. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da gre za ustanovitelje tega projekta, ki so tudi vplačali ustanovne deleže.2 V Lipa holdingu so bila združena uspešna podjetja, ki so valuto izdajala z željo vpeljati vzporedno valuto, pozneje pa bi prevzeli vlogo Centralne emisijske banke – Lipa bi tako postala državna valuta in edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.3
Bogdan Oblak – Hamurabi, idejni oče projekta valute Lipa. (Vir: Mladina)
Hamurabijevo izhodišče pri projektu je bilo v tem, da Narodna banka Jugoslavije svojega poslanstva, kot izhaja iz tedanje ustave, ne izpolnjuje več, saj niso več skrbeli za urejen plačilni promet zaradi nelikvidnosti, nevzdržnosti gospodarskih razmer ter stalnega padanja vrednosti. Zaradi tega je želel pripomoči k onemogočenju delovanja Narodne banke Jugoslavije v Sloveniji in kot rešitev vzporedno s tem uvesti lastna plačilna sredstva, s katerimi bi ljudje lahko plačevali. Hamurabi je tedaj tudi odkupoval kovance dinarja z željo po onemogočenju poslovanja Narodne banke Jugoslavije, tako da bi v obtoku zmanjkalo drobiža. Ko bi bil cilj dosežen, bi se banko prisililo v neke vrste odziv oz. ukrep, s čimer bi se pojavila možnost, da bi v državi kot rešitev uvedli valuto lipa. Poleg tega pa bi si zagotovili material po nižji ceni, kot če bi kovino dobili na mednarodnem tržišču.4
Ime lipa se je kot začasno ime za novo slovensko valuto sprejelo 15. 5. 1989 na Svetu guvernerjev Črne borze, tj. skupine, ki je delovala s ciljem uvedbe nove slovenske valute.5 Junija istega leta se je za izbor imena naslovilo na javnost z objavo glasovnice z možnostmi kot tolar, krajcar, krona, cekin, as, desetica, lipa. Odprt poziv z glasovnicami je bila objavljen v tedniku Mladina – prišlo je okoli 250 predlogov, pri čemer jih je bilo več kot 100 enotnih za ime lipa. Obenem z naslavljanjem javnosti glede imena se je objavilo poziv obratujočim trgovinam za prevzem nove valute kot plačilnega sredstva, ki bi omogočila normalno poslovanje, ki je bilo v jugoslovanski finančni krizi vse bolj ogroženo.6 Ob tem se je prodajalo tudi deleže Lipa Holdinga. Z nakupom deleža se je imetnik zavezal k sprejemanju lip za svoje storitve oziroma blago. 31. 12. 1988 so za temelj kot vrednost ene lipe postavili 10.000 dinarjev, kar je ustrezalo angleškemu funtu, pri čemer se je vrednost opirala na drsno lestvico. Osnovna enota novega denarja je bila lipa, ki se je delila na sto delov, pri čemer je bil stoti del lipe vinar.7
Kovanec iz medenine za 0,02 lipe. Foto: MNSZS.Kovanec iz medenine za 0,02 lipe. Foto: MNSZS.Kovanec iz aluminija za 0,10 lipe. Foto: MNSZS.Kovanec iz aluminija za 0,10 lipe. Foto: MNSZS.
Izdelali so srebrnike in zlatnike različnih vrednosti, s katerimi se je že lahko plačevalo storitve v več kot 50 gostilnah in trgovinah v Ljubljani. Mesta, kjer so poslovali z lipo, so bila lahko označena tudi s posebno nalepko. Tudi revija Mladina je bila natisnjena s ceno v lipi. Pri izdelavi teh kovancev se je zasledovalo temeljno pravilo Lipe, tj. vezava na kovinsko valuto oz. zlato ozadje. Narejeni so bili kovanci za 50, 20, 10 in 1 lipo ter 0,002, 0,2, 0,5, 0,10 in 0,20 lip. Kot papirnati denar so bili načrtovani bankovci v vrednosti 1/2, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Od bankovcev je bil natisnjen zgolj bankovec za eno lipo, ki je tudi že prišel v obtok v Ljubljani 31. 3. 1990. Izris in razvoj ostalih bankovcev pa je ostal pri oblikovalcu, ko je bil projekt zaustavljen.8 Za oblikovanje kovancev in bankovcev je bilo podobno kot za ime organizirano odprto zbiranje predlogov. Predlogi za likovno zasnovo oziroma motive, ki naj bi bili na kovancih in bankovcih, so bile izbrane slovenske zgodovinske osebnosti, predmeti in živali, ki predstavljajo slovensko kulturo in zgodovino, kot France Prešeren, Ivan Cankar, Anton Tomaž Linhart, Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Jurij Vega, France Prešeren, knežji kamen, kranjska čebelica, lipov list, kozolec. Oblikovanje je bilo ločeno za kovance in bankovce, pri čemer je bil avtor oblikovanja kovancev in izdelave modelov za kovanje Stanislav Dremelj.
Kovanec valute lipa, narejen iz medenine za 1 lipo. Foto: MNSZSKovanec valute lipa, narejen iz srebra za 50 lip. Foto: MNSZS.Kovanec valute lipa, narejen iz bakra za 1 lipo. Foto: MNSZS. Kovanec valute lipa, narejen iz bakra. Foto: MNSZS. Kovanec valute lipa, narejen iz bakra za 20 lip. Foto: MNSZS.Kovanec valute lipa, narejen iz bakra za 1 lipo. Foto: MNSZS.
Ne glede na to, da je bila valuta stabilna in da se jo je že uporabljalo na več mestih, pa je projekt pričel izgubljati na moči, ko se je od njega leta 1990 oddaljila slovenska vlada.
Ključen del preobrata se je začel v začetku leta 1990, ko je Lipa holding d.o.o. kot oddelek podjetja ustanovil Banko Slovenije – šlo je za emisijsko banko, tj. za banko, ki je pooblaščena za izdajanje denarja. Prav ustanovitev te banke je bila za nosilce novo nastajajoče države problem, saj so ti želeli, da bi slovenski denar izdala njihova lastna, tj. državna Banka Slovenije9, ne pa zasebnik oz. zasebno podjetje. V javnosti so odzvanjale predvsem izjave vplivnega ekonomista dr. Mencigerja, ki so valuto ožigosala za ilegalno, čemur je sledilo tudi preiskovanje policije, ki je pregledala poslovanje podjetja in zaslišala Hamurabija kot glavno osebo na podlagi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin.10 Hamurabi je vse te obtožbe kot guverner podjetja Lipa holding d.o.o. ovrgel in kasneje celo sam državo obtožil, da si je ime »Banka Slovenije« prilastila od njihovega zasebnega projekta.11
Dejansko je bila ideja na poti opustitve v času, ko je Slovenija izdala svoje lastne bone12 in dokončno zamrla kasneje, ko so bili izdani tolarji, kljub temu, da se je še nekaj časa zgodba vlekla na sodiščih.
Kljub začetnim uspehom projekta Lipa, se je zgodba tako zapletla in na koncu propadla. Vlada Slovenije je zavrnila ponudbo za odkup projekta Lipa holdinga, saj je že imela načrte za lastno valuto. To je pomenilo konec Lipine poti, ki se ni uveljavila kot uradna slovenska valuta. Ker je šlo za zasebni projekt, je v zgodovini slovenskega denarja manj znana, vsekakor pa predstavlja zanimiv poskus ustvarjanja stabilne valute v zahtevnih gospodarskih razmerah iz časa osamosvajanja, ki bi lahko pustil trajen pečat v zgodovini Slovenije.
Bankovec za eno lipo – edini bankovec v obtoku v javnosti. Foto: MNSZS. Bankovec za eno lipo – edini bankovec v obtoku v javnosti. Foto: MNSZS.
Gre za rubriko v Mladini, kjer je imel avtor svetovalno funkcijo in je pod tem psevdonimom dajal legalne ali ilegalne finančne nasvete za reševanje težav v tedanjih ekonomskih razmerah. Velja poudariti, da se tednik Mladina v letnikih med 1989 in 1991 ponuja kot ključen vir za preučevanje vsega dogajanja, vezanega na projekt. Sama Mladina je bila tedaj natisnjena tudi s ceno v Lipah in jo je bilo s to valuto možno odkupiti. ↩︎
Izjava dr. Jože Mencingerja, tedanjega ministra za gospodarstvo. Policija se zanima za lipo, Mladina 27/90, Ljubljana 1990, str. 36 in Zmago Jelinčič, Slovenski tolar I, Samozaložba, Ljubljana 1998, str. 131. ↩︎
Bojan Vogrinčič, Dinar – tolar – evro ; Vključevanje Slovenije v EMU : diplomska naloga, Pravna fakulteta Maribor, 2003, str. 13. ↩︎
Hamurabi, Kako uničiti NBJ, Mladina št. 11/90, Ljubljana 1990, str. 38. ↩︎
Hamurabi, Kako se je kalila lipa, Mladina št. 29/90, Ljubljana 1990, str. 46. Ime lipa je povezano z drevesom lipa kot simbolom slovenstva, ki ima svoje korenine že iz slovanskega srečevanja pod lipo in se je ohranilo kot pomemben simbol tudi v času osamosvajanja, ko je lipov list in zastava z lipovim listom delovala kot eden izmed neuradnih simbolov Republike Slovenije. ↩︎
Igor Omerza, Svoj denar, svoje rezerve, Mladina 24/89, Ljubljana 1989, str. 13. Za pregled vrednosti lipe glede na dinar skozi leta cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Valuta lipe v dinarjih v obdobju od 1954 do 31.05.1991, Ljubljana: Lipa Holding, 1991. ↩︎
Hamurabi, Lipa skoraj najtrša valuta, Mladina št. 19/89, Ljubljana 1989, str. 6. ↩︎
Za vpogled v osnutke bankovcev cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Banka Slovenije (katalog), Ljubljana: Lipa Holding 1991. ↩︎
Državna Banka Slovenije je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije 25. 6. 1991. ↩︎
Na podlagi republiškega Kazenskega zakona SR Slovenije, sprejet 26. 5. 1977. ↩︎
UNZ prerešetala Lipo holding, Mladina 40/90, Ljubljana 1990, str. 20-22 ter Hamurabi, Koliko nas bo stal slovenski denar, Mladina 37/90, Ljubljana 1990, str. 49. ↩︎
Vrednostni boni so bili leta 1991 vpeljani kot začasna rešitev novega denarja samostojne države in so nastali še pred desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije. Imeli so vrednost slovenskega tolarja, z najmanjšo vrednostjo 1 in največjo 1000 oz. z majem 1992 5000 tolarjev. ↩︎
Živo rumena bunda podjetja NIKON – prepoznani znak fotoreporterjev na XIV. olimpijskih igrah v Sarajevu 1984
Letos mineva 40. let od XIV. olimpijskih iger, ki jih je od 8. februarja do 19. februarja 1984 gostila Jugoslavija. Obletnica in občasna razstava Srebrne igre 1984, ki je nastala kot skupni projekt Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzeja športa in Olimpijskega komiteja Slovenije, ponuja priložnost za podoživetje časa in zgodb, ki jih je spisal ta največji športni dogodek, ki ga je gostila Jugoslavija.
Končno podobo sarajevskim olimpijskim igram so s svojim delom in znanjem dali številni Slovenci. Tako je npr. Meta Hočevar, priznana slovenska scenografka, poskrbela za vizualno podobo otvoritvene in zaključne slovesnosti. Akademski slikar Jože Trobec je s podobo uradne maskote volka Vučka igre približal javnosti in pri tem ustvaril še danes prepoznavno olimpijsko maskoto. Svojo podobo igram sta s postavitvijo dveh smučarskih skakalnic na Igmanu dodala tudi inženirja Janez in Vlado Gorišek ter gozdni inženir Peter Lakota, ki je poskrbel, da sta smučišči Jahorina in Bjelašnica ustrezali takratnim veljavnim predpisom za izvedbo FIS tekmovanj. Olimpijsko dogajanje v Sarajevu so na male ekrane in televizijske zaslone ponesli Radio in Televizija Ljubljana ter številni slovenski časopisi, ki so jih s fotografijami opremili njihovi fotoreporterji.
Skupina fotoreporterjev med spremljanjem tekme na smučarski skakalnici. Foto: Joco Žnidaršič, hrani: MNSZS, inv. št: JZ3552/27a.Joco ŽNIDARŠIČ, Snemalec Televizije Ljubljana, Mark Deu, med opravljanjem svoje službe. Fond Joco Žnidaršič, barvni diapozitiv, inv. št.: JZ3530/13a.
Novinarski »čebelnjak« v Sarajevu je štel kar 4.121 ljudi. Akreditiranih novinarjev je bilo 2.050, fotografov pa 390. Prišli so iz 41 držav, 769 časopisnih hiš, 67 radio in televizijskih družb. Koliko poročil so iz Sarajeva poslali v svet, pa je težko oceniti.1
Ekipa Televizije Ljubljana je skupno štela 191 delavcev in je bila sestavljena že dve leti pred samimi igrami. Vodil jo je urednik športnega programa Ivo Milovanović, njihova glavna zadolžitev v okviru olimpijskih iger pa je bil mednarodni prenos slike in tona iz Bjelašnice, za kar so kupili tudi nov reportažni avto. Številčna je bila tudi ekipa Radia Ljubljana. V Sarajevu so imeli svoj lastni studio, posebno reportersko mesto pa so si zagotovili tudi v olimpijskih vasi. Pripravili so za skupno prek 150 ur radijskega programa. Vodja slovenskega radijskega programa je bil Blaž Lavrič, programski vodja ekipe Radio Ljubljana pa Franci Pavšer.2
Živo rumena bunda podjetja Nikon, ki je tudi na ogled na občasni razstavi Srebrne igre 1984, je v Sarajevu postala prepoznavni znak fotoreporterjev in fotografov. Le ti, akreditiranih je bilo 390, so v štirinajstih olimpijskih dneh v uradnem fotolaboratoriju razvili več kot 20 tisoč filmov.
Egon KAŠE,Fotoreporter časopisa Delo Joco Žnidaršič v času olimpijskih iger. Zasebni arhiv.Iz razstave Srebne igre 1984. Rumena fotoreporterska bunda Naceta Bizilja (hrani: MNSZS) in modro-rdeča bunda ekipe televizijcev RTV Ljubljana, ki jo je na olimpijskih igrah nosil radijski delavec Vili Natlačen (zasebna zbirka). Foto: Sašo Kovačič, MNSZS.
Njihove delovne razmere prav zagotovo niso bile lahke. V prvi polovici iger so jih zaznamovale obilne snežne padavine ter nizke temperature. Če je takrat ameriška ABC televizijska hiša svoje snemalce na vsakih 20 minut zalagala s toplimi vložki, za katere so imeli pod površniki prav posebne žepe, so se morali jugoslovanski znajti po svoje.3
Slovenski fotoreporterji, ki so tvorili del številčne novinarske karavane, so v Sarajevu zastopali naše najmočnejše časopisne hiše. Joco Žnidaršič z večino barvnimi posnetki in Janez Pukšič s črno – belimi negativi sta s fotografijami opremljala časopisno hišo Delo. Nace Bizilj je zastopal časopisno hišo Dnevnik, Egon Kaše pa je v Sarajevu skrbel za reportaže tednika Pavliha. Skupno se je v našem arhivu, delno pa v privatni lastni, ohranilo prek 5.000 večinoma leica posnetkov. V tem naboru posnetkov so izstopajoče fotografije Egona Kašeta, ki je izkoristil osebno poznanstvo z dobitnikom srebrne medalje moškega veleslaloma Juretom Frankom in z njim naslednje jutro po medalji 15. februarja 1984 posnel serijo barvnih fotografij na t.i. »cevcu«.
Egon KAŠE, Jure Franko na zasebnem fotografiranju. Sarajevo, 15. februar 1984. Foto: Egon Kaše, zasebna last.
Prav s posebno tehniko pa se je kasneje v domačem fotolaboratoriju preizkusil Janez Pukšič. Ob spremljanju dogajanja za službene namene je na svoj barvni negativ posnel okoli 20 posnetkov motivno zanimivih športnih trenutkov. Tem je nato v domačem laboratoriju vdahnil gibanje ter ujeto fotografsko podobo preoblikoval skoraj do likovnega motiva.
Janez PUKŠIČ, Tekmovalci v bobu. Zasebna last.
Šoštarič, U., Sarajevu so dale igre veliko, pa tudi Sarajevčani igram, v: Teleks, informativni tednik Dela, Ljubljana, št. 8, 23. 2. 1984, str. 15. ↩︎
Maksimovič, B., Radio in Televizija Ljubljana v Sarajevu, v: revija Stop, Ljubljana, 9. 2. 1984. ↩︎
Povzeto po: Šoštarič, U., Bojan začel, Primož pa pravi, da sam še ni končal, v: Teleks, informativni tednik Dela, Ljubljana, 16. 2. 1984, str. 19. ↩︎
Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je Nace Bizilj, dolgoletni fotoreporter in urednik fotografije pri časopisu Dnevnik, pustil izjemen pečat. Muzeju je podaril enega najobsežnejših fotografskih opusov, obenem pa osem let prostovoljno sodeloval pri dokumentiranju fotografij.
Ob častitljivem 80. rojstnem dnevu mu, globoko hvaležni, voščimo vse najboljše in povzemamo del zapisov iz knjige Nace Bizilj – fotoreporter, ki je izšla leta 2019 ob istoimenski retrospektivni razstavi v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.
Nace Bizilj v objektivu vzornika in sodelavca fotoreporterja Marjana Cigliča leta 1947. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št. MC740205/3.Nace Bizilj med fotografiranjem ruševin po potresu v Furlaniji in v Posočju leta 1976. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB6982/18.
Z Brežnjevom v objektivu pri 18 letih
Nace Bizilj, rojen 27. januarja 1944, je bil star komaj 18 let, ko ga je Leon Jere, direktor podjetja Foto Slovenija, oktobra 1962 poslal fotografirat obisk Leonida Brežnjeva, predsednika Prezidija Vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze. Fotografiral ga je pred Cekinovim gradom v Ljubljani. Prav te negative fotografij je Nace Bizilj v muzejski zbirki Foto Slovenija odkril skoraj pol stoletja po nastanku, leta 2010, ko je Muzej novejše zgodovine Slovenije postal bogatejši za Biziljev podarjeni fotografski opus, ki ga je ustvarjal kot Dnevnikov fotoreporter in urednik fotografije. Dejal je, da se je šele tedaj dodobra zavedal, da je kot mulc fotografiral bodočega sovjetskega voditelja in si ob tem rekel: »Kakšno naključje! Začel sem pred Cekinovim gradom, končujem v Cekinovem gradu. Ob Šelhausovih in Cigličevih fotografijah bodo moje fotografije tu v dobri družbi.«1
300.000 fotografij
Leta 2003 se je z upokojitvijo poslovil od neizprosnega tempa dnevnega kreiranja slikovne podobe burnih desetletij in se leta 2011 v muzeju začel posvečati tedenski dokumentaciji fotografskih negativov. Izbira je bila namreč samo ena – ali opus s 300.000 večinoma črno-belimi leica negativi prepustiti s pomanjkljivo dokumentacijo ali pa ga, film za filmom, posnetek za posnetkom, vztrajno prečesavati in dokumentacijo sistematično dopolnjevati. Bizilju odločnosti ni manjkalo. Zavedal se je pomena fotografij za narodno zgodovino, pomena dobre hrambe in ključnosti dokumentacije za prihodnje objavljanje fotografij in dostopnost fotografij javnosti. Skrbniki tako obsežnih fotografskih zbirk dobro vemo, da delo z njimi ni stvar kratkotrajnega projekta, pač pa dolgoletnega procesa.2 Vpletenost avtorja –fotoreporterja v proces zagotavlja nadgradnjo dokumentacije. V osemletno dokumentiranje po muzejskih standardih, kjer se je zvrstilo na tisoče imen, dogodkov in krajev, je bila vpletena avtorjeva interpretacija posameznih posnetkov, kar daje dokumentaciji fotografskega fonda svojevrstni posebnost in širino.
Nace BIZILJ, Priprava planiške skakalnice leta 1989. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB398/18.Nace BIZILJ, Ples narodnih noš na kravjem balu v Bohinju leta 1978. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB2855/35.Nace BIZILJ, Otroci na vrveh med športno prireditvijo v Ljubljani leta 1969. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB6175/36.Nace BIZILJ, Kipar Stojan Batič pred bisto Ivana Mačka – Matije v ateljeju v Rožni dolini v Ljubljani leta 1978. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB2609/51.
Z barvnimi fotografijami v vojsko
Biziljeva fotoreporterska kariera je sestavljena iz dveh obdobij. Prvo obdobje med letoma 1962 in 1968 je povezano z Linhofovim fotoaparatom in s fotografiranjem za podjetje Foto Slovenija, kjer ga je direktor Leon Jere dobro usmerjal in podpiral. Od podjetja se je oddaljil leta 1964, ko je odšel na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Za popotnico si je v podjetju priskrbel barvne fotografije prve konference neuvrščenih iz leta 1961. Ko je s fotografijami prišel v Kavadarce v Makedoniji in z njimi opremil vojaški klub, katerega vodja je postal, je navdušil oficirje: »Oficir si je od presenečenja oslinil prste in potipal fotografijo, da se je prepričal, ali je res barvna.« Bizilj se je tako s fotografijami prikupil oficirjem, saj vojaške karakteristike »na radu se nije isticao, a radi određenja«3 ni ne mogel ne želel popraviti. Med služenjem vojaškega roka mu je umrla mama, ki ga je v težki družinski situaciji, v kateri se je znašel s sestro in z bratom, vzgojila in pripravila na samostojno življenje.
Nace BIZILJ, Ženici med oranjem na Kozjanskem leta 1970. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, 6 x 6, inv. št. NB5565/11.
Prvi urednik fotografije pri časopisu Dnevnik
Drugo temeljno Biziljevo obdobje so desetletja fotoreporterstva v časopisni hiši Dnevnik med letoma 1968 in 2003. Za prihod na Dnevnik pod vodstvom glavnega urednika Vlada Beznika je bilo odločilno Biziljevo delo za Foto Slovenija, Almanah podjetja Zidar Kočevje, ki ga je opremil s fotografijami, pa tudi nezanemarljiva podrobnost, da je po končani Srednji šoli za fotografijo napisal reportažo o družini, ki je živela v nemškem bunkerju na Črnučah in jo je novinar in urednik France Stele umestil na drugo stran Dnevnika. Ob Biziljevem prihodu na Dnevnik sta tam delovala le dva fotoreporterja, Marjan Ciglič in Marjan Zaplatil. V naslednjih desetletjih se je foto oddelek krepil pod vodstvom Naceta Bizilja. Bizilj se je v poslanstvu novinarske fotografije osredotočal na fotografijo v vlogi obveščevalca javnosti in na fotografijo kot za javnost pomembno informacijo. Z jasnim razločevanjem med bistvom dela fotoreporterja in dela fotografa je tlakoval pot mladim kadrom, med katerimi so bila tudi pozneje pomembna fotoreporterska imena. V Biziljevi fotoreporterski karieri so se skozi njegov objektiv zvrstili elite in mali ljudje, množice in posamezniki, zgodovinsko pomembni dogodki in dogodki z obrobja zgodovine. Med svoje najboljše fotografije Bizilj ne postavlja tehnično najbolj dovršenih fotografij, pač pa fotografije, ki so nastale v posebnih okoliščinah, z odrekanjem in s posebnim prizadevanjem.
Nace BIZILJ, Josip Broz – Tito med lovom na polhe v dolini Radulje na Dolenjskem, 11. oktobra 1968. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB4933/51.
Pri štiriindvajsetih letih je Nace Bizilj doživel prvo objavo fotografije na naslovnici Dnevnika. Z glavnim naslovom »Dan je bil lep in lov bogat« je bila 12. oktobra 1968 objavljena fotografija Josipa Broza – Tita, predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki se je v izbrani družbi spremstva in domačinov predajal lovu na polhe v dolini Radulje na Dolenjskem. To je bilo Biziljevo prvo srečanje s Titom. Kljub temu da ga je Tito v oblaku dima lastne cigare okrcal »Momak, ti pušiš u šumi?!«4 se Bizilj v občudovanju Titovega obličja ni pustil zbegati. Fotografije poleg lova na polhe dokumentirajo Tita v sproščenem vzdušju v gorci dolenjske gostilne Špringer in ob gozdarski koči. Bizilj se spominja, da so »popevali, bi rekel, tudi malo popivali. In ko so začeli peti Titovo omiljeno pesem Pleničke je prala, so že majčkeno čudno mižali.« Fotografije prikazujejo Tita tudi med vznemirljivim preizkušanjem puške, pa med trenjem orehov in spogledovanjem s pečenim odojkom, še najbolj pa se je Bizilju vtisnila v spomin fotografija ženice, ki je Titu podarila šopek cvetja: »Jaz imam tisto ženico ves čas pred očmi. Bila je škrbasta in vzhičena, eno roko je stegovala proti Titu, v drugi pa je držala šopek cvetja, ki ga je pravkar nabrala na polju, potem verjetno doma vzela klobaso ven iz papirja in s tistim papirjem zavila pušeljc za Tita. To podajanje preprostega kmečkega šopka je bilo ganljivo doživetje. Mislim, da je bila to ena od mojih prvih pravih fotoreporterskih fotografij.« Tista roka in tisti šopek cvetja sta središči fotografije, zaradi katerih ta privlači.
Zatem je Bizilj Tita še velikokrat fotografiral, a vselej se med pripovedovanji vrača k fotografiji »grotesknega Titovega izraza ob slovesu od žare s posmrtnimi ostanki Edvarda Kardelja« v dvorani Izvršnega sveta Skupščine SRS februarja 1979. »Zdi se, kot da Tito razmišlja: Odšel je zadnji človek, ki mi je bil lojalen. Ostal sem sam. Odhajam.« Druga fotografija, povezana s Titom, ki je dogodku šele za nazaj dala pomen, pa je Titovo silvestrovanje s slovensko partijsko elito v Dekorativni v Ljubljani leta 1971. Fotografija objemanja in poljubljanja med Titom in predsednikom Izvršnega sveta Skupščine SRS, Stanetom Kavčičem, pod napisom Srečno ’72 je zaradi prihodnje politične situacije postala nespregledljiva. To je fotografija, na kateri je mogoče brati »to je bilo« in hkrati »tega ne bo«: »Paradoksalno je, da se za novo leto poljubljata, čez nekaj mesecev pa je Kavčič odstavljen in odstreljen,« fotografijo opisuje Bizilj, ki je Kavčičevo pot spremljal, »dokler ga niso popolnoma onemogočili. Spominjam se Kavčičevih obiskov Dolenjske in Bele krajine, kjer nam je nekaj novinarjem in fotoreporterjem razlagal o problemu z Beogradom v smislu, bomo pa sami gradili ceste. Mi smo kar zijali in bili presenečeni, da nam je toliko zaupal.«
Bizilj je zaradi fotografiranja študentskih protestov v Ljubljani maja 1971 prejel opomin. Fotografiral je študentsko zasedbo Filozofske fakultete, zasedbo Aškerčeve ceste in študente ob plakatih, ki so izražali kritiko do režima: »Poznal sem politiko, ne pa potankosti. Fotografiral sem vse na Aškerčevi in bil prav zadovoljen s fotografijo študenta z grabljami. Ko sem odšel, so se protestniki z Aškerčeve premikali v smeri proti Drami, proti središču mesta, proti skupščini, za kar niso imeli dovoljenja. In jaz teh fotografij nisem imel. Drugo jutro me je moj šef deska, znani in občudovanja vredni novinar Miran Satler ukoril, češ, nisi počakal, nisi fotografiral. Še danes sem mu hvaležen za to – prvo in zadnjo – zaušnico.«
Nace BIZILJ, Smučar Bojan Križaj, dobitnik srebrne medalje na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v Schladmingu, na rokah navijačev ob prihodu v domovino februarja 1982. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB7787/23.
Iz opusa fotografij je mogoče razbrati, kolikokrat je Bizilj s fotoaparatom ostal ne le do konca formalnega dogodka, pač pa potem tudi v njegovem zakulisju. Navajam primer fotografij bolgarske atletinje Jordanke Blagojeve, ki je v Zagrebu leta 1972 postavila svetovni rekord v skoku v višino. Blagojeva je namreč preskočila rekordno lestvico v mraku, ko nihče ni predvideval, da se na stadionu lahko zgodi še kaj pomembnega. Fotografije je poleg Bizilja posnel le še zagrebški fotoreporter. S fotografijami Blagojeve je Bizilj prispel na Interpressfoto v Sofiji. Ker je na razstavo zaradi napačnega informiranja prišel prekmalu, je finančno zadrego rešil tako, da je deset fotografij Blagojeve športnemu časopisu Naroden sport prodal v vrednosti dveh bolgarskih mesečnih plač.
Bizilj je rad negodoval nad številnimi športnimi fotografijami, posnetimi na isti tekmi. A druge izbire kot poskušati z objektivom ujeti žogo v golu, takrat ni bilo. »Takrat niso bili toliko pomembni detajli, obrazi in izrazi kot žoga sama med njimi. Res pa je tudi, da smo včasih žogo, če je ni bilo na posnetku, kar nalepili. To smo se naučili od naših južnih bratov – torej slepariti.« Bili pa so tudi trenutki, sicer zelo redki, ko priznava, da je pozabil fotografirati: »Ne bom pozabil pretepa med Crveno zvezdo in Olimpijo. Ko je takratni župan Ljubljane enega od Zvezdašev usekal po gobcu, sem pozabil fotografirati. Še danes imam pred očmi tisto županovo roko.« Bizilj vselej poudarja, kako pomembno se je zgledovati po dobrih fotoreporterjih, kako pomembno je spremljati konkurenco. Eden od Biziljevih vzornikov je bil Edi Šelhaus. O navezanosti nanj pripoveduje ob dogodku, ko je Tito gostoval v gostilni Maček v Ljubljani: »Edija sem se držal kot klop. Tita smo notri že posneli, čakali smo ga še pred izhodom. Videl sem, da je Ediju nekdo nekaj prišepnil, on se je spustil v dir, jaz pa sem se zapodil za njim in vpil, kam tečeva, za vraga. Edi ni odgovarjal, tekla sva čez Tromostovje, po Wolfovi do skupščine. In ko se je pred nama v tistem trenutku ustavil predsednikov avto, sva Tita posnela. Šele potem se je Šelhaus obrnil k meni, se pokroviteljsko nasmehnil in rekel: ›Se pa hitro učiš!‹ S pohvalami je Šelhaus sicer skoparil, zato sem bil njegovih posebno vesel.«5
V zgodnjih sedemdesetih letih si je Bizilj na vprašanje urednika Vlada Beznika »Česa nimamo, kar imajo na Delu?« izboril nov fotoaparat, Nikkon F, ki ga je zamenjal za Leico in Praktico. Po terenskem delu je filme v temnici razvijal sam, na pamet je vedel, do kod mora iztegniti roki za 36 posnetkov, fotografije je sušil na vrveh. Več časa za fotografiranje je imel po zaposlitvi fotolaboranta. V nuji so negative na foto oddelek pošiljali z vlakom ali avtobusom. Fotografsko opremo so dobavljali oz. švercali iz tujine: »Zdravko Primožič iz Primorskih novic je zame iz Italije švercal objektive za fotoaparat. Ko sem v trgovini Gottwald v Celovcu kupoval fotoaparate, je eden od naših agentov preverjal, koliko pospravim v svoj žep in dobil odgovor, da po taki ceni, kot jo ima Herr Bizilj, v Avstriji nikomur ne proda fotoaparata. V španoviji sva bila tudi z Delovim fotoreporterjem Egonom Kašetom. Priskrbel mi je objektiv z zaslonko 2,8 za 6.000 mark, jaz pa njemu Hasselbladov fotoaparat. Ta objektiv, ki sem ga res čuval, je bil na koncu razstreljen med študentskimi demonstracijami v Bologni, ki jih je fotografiral sodelavec Luka Cjuha.«
Nace BIZILJ, Razgrabitev plinskih jeklenk v Ljubljani v obdobju 1978/1979. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB7297/25a.
Ob razmišljanjih o vplivih nekdanje politike na delo fotoreporterja Nace Bizilj z nasmeškom pripoveduje, da je sprejel vstop v Komunistično partijo in se vozil z Volkswagnom Jetta, kakršne so vozili uslužbenci Službe državne varnosti, kar pa je ugotovil šele pozneje. »Na Dnevnik je prišel kakšen vohljač, da bi kaj izvedel. Vedeli smo, kdo gre poročat iz skupščine na klub delegatov, in ko smo ga videli, smo rekli: ›Že teče‹.«Neprijetno izkušnjo je Nace Bizilj doživel z Viktorjem Avbljem, poznejšim predsednikom predsedstva SR Slovenije, ki je zaradi podnapisa v Dnevniku, v katerem je Bizilj Staneta Semiča – Dakija razglasil za pokojnega, zahteval kazen. K sreči je situacijo razrešil Daki sam, češ, nič hudega, saj ni prvič, da so me pokopali. Fotoreporterji so imeli politike dodobra prečitane. Velja pa tudi, da v šestdesetih in sedemdesetih letih do fotoreporterjev še zdaleč niso bili tako dostopni in odprti, kot so to po Biziljevem mnenju postajali ob koncu osemdesetih let: »Politiki so se odtajali in tja proti devetdesetim letom so bili vzpostavljeni neki robovi politične fotografije, kaj se fotografira, kaj se lahko objavi. Leta 1990 smo dobili novo demokratično skupščino. Poslanci takrat niso imeli miru niti pri kosilu in tako so se v tisku pojavile fotografije, ko nekomu župca teče po bradi. To je seveda neokusno in to ni novinarstvo.«6 Bizilj poudarja, da so to fotografije, ki gredo čez rob in pokažejo fotoreporterjeva etična merila. Odprtost politikov do medijev je tako fotoreporterjem obenem puščala bistveno bolj svobodne roke in večjo neodvisnost, kar je Bizilj v devetdesetih letih dokazoval s satirično Dnevnikovo rubriko »Fotografija ne laže«. Z rubriko si je sicer nakopal kakšno tožbo, a je z njo udejanjal bistvo fotografije, ki lahko laže v svojem smislu, nikakor pa ne more lagati v svojem obstoju. Bizilj poudarja, da se je v satirični rubriki ponorčeval iz znanih osebnosti, ni pa jih žalil: »Na račun Lojzeta Peterleta sem tam objavil veliko bodic, potem pa sva se nekoč srečala na letališču in ob vseh dvesto praznih sedežih je prisedel prav k meni, na kar sva se pol ure krasno pogovarjala.«7
Leta 1985 je Nace Bizilj v Ljubljani, na Brdu pri Kranju in Bledu fotografiral obisk kanclerja Zvezne republike Nemčije in poznejšega prvega kanclerja združene Nemčije, Helmuta Kohla. Fotografiranje Kohlovega snidenja z nadškofom Alojzijem Šuštarjem in s škofom Stanislavom Leničem v Ljubljani za slovenske fotoreporterje ni bilo predvideno. Toda Nacetu Bizilju se je uspelo izmuzniti v nadškofijo in posneti srečanje, potem ko ga je škof Lenič, misleč, da je nemški fotoreporter, ogovoril v nemščini. Z Biziljem sta se hitro povezala fotoreporterja agencij Associated Press in Deutsche Press Agentur, ki sta želela priti na Bled, kjer pa so zaradi bližajočih se volitev v ZRN prepovedali prisotnost tujih novinarjev. Toda z Biziljevo pomočjo sta ukanila protokol in pridobila tako želene ekskluzivne posnetke.
Nace BIZILJ, Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in metropolit, sprejema Helmuta Kohla, kanclerja Zvezne republike Nemčije, na Mačkovi ulici v Ljubljani leta 1985. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB1014/26.
Fotoreporterjevo delo je nemalokrat ali pa nenehno podvrženo tveganjem. Nekaterih se Nace Bizilj spominja z nasmeškom, drugih z resnobnostjo. Med fotografiranjem ene od hokejskih tekem mu je hokejski pak priletel direktno v glavo. K sreči ga je takoj oskrbel zdravnik hokejske reprezentance, dr. Peter Ažman. V osemdesetih letih, ko se je na Koroškem v igranju šaha pomeril Robert Hübner, kandidat za svetovnega prvaka, je Nacetu Bizilju med vožnjo čez Ljubelj proti Celovcu v rokah ostal menjalnik katrce. Pot je nadaljeval z nevarno vzvratno vožnjo. Nuja fotografirati pomembnega šahista je bila prevelika, pomoč na cesti pa nikakršna. Med fotografiranjem heimatdienstovcev na Koroškem leta 1988 je Nacetu Bizilju grozil pretep, ki sta ga preprečila novinar dunajskega časopisa Die Presse in znani predstavnik slovenske manjšine na Koroškem, Jože Wakounig. Nepojmljiva sreča v nesreči pa se mu je zgodila med potresom v Furlaniji maja 1976, kjer je skupaj s športnim novinarjem Borisom Ljubičem spremljal kolesarsko dirko Alpe-Adria. Če dirke iz finančnih razlogov ne bi skrajšali za eno etapo, bi bil Nace Bizilj med potresom v hotelu v Huminu, kjer je rezerviral sobo. Hotel je namreč potres porušil do tal: »Začelo je pokati in ropotati. Tam so bili zbegani Makedonci, ki so vedeli, za kaj gre, saj so pred tem doživeli rušilni potres v Skopju. Čakali smo, čakali, kaj bo, čakali, da se zdani. Vse je bilo porušeno. Eden od nemške kolesarske ekipe nas je peljal v Ljubljano. Telefonirali smo v redakcijo in ustavili tisk, zato da je bila fotografija takoj objavljena.« Medtem ko je podoživljal potres in spremljal gorje prebivalcev, je sredi ruševin fotografiral plakat, ki je vabil v kino. Naslov filma je bil: Mesto se bo porušilo ob zori. Nace Bizilj je bil tako med prvimi, ki je fotografiral ruševine v Furlaniji, pa tudi razsežnosti obeh rušilnih potresov v Posočju.
Nace BIZILJ, Gorje Breginjke med ruševinami po potresu leta 1976. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB6975/36. Nace BIZILJ, Brigadirji med delom po potresu na Kozjanskem leta 1974. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB3525/5.
Ob pregledovanju negativov se je Nace Bizilj ob posnetkih »sedeče Jugoslavije«, kot so fotoreporterji radi poimenovali neštete sestanke in seje tako v skupščini kot na sedežu Socialistične zveze delovnega ljudstva v Ljubljani ali v drugih republiških organih in v mestnih upravah, vselej vznejevoljil. »To so zdolgočasene fotografije, ki sem jih naredil bolj z levo roko,« priznava fotoreporter. V Biziljevem opusu je težko najti zrežirane fotografije, če pa že so, se jim najraje izogne. Ena od takih je portret Jeseničana iz sedemdesetih let. V mislih na pripravo fotoreportaže o onesnaženju zraka je Bizilj podkupil domačina s petsto dinarji, da mu je kašljal pred kadečim se dimnikom v ozadju. Ker s posnetkom očitno ni bil zadovoljen, ga je Jeseničan vprašal: »Hočete, da še kašljam? Novih 500 dinarjev!«
Varnostne službe in togi protokoli so fotoreporterjem nemalokrat, tudi z grožnjami, otežkočali delo: »Na Balkanu je bilo vedno tako, da si se moral kot novinar ali fotoreporter boriti proti varnostnikom.« Bizilj se zadnje take težave spominja iz marca 1988, ko je Slovenijo obiskal zadnji voditelj Sovjetske zveze, Mihail Gorbačov: »Ruska varnostna služba me ni pustila v notranjost brniškega letališča. Ruski varnostniki so namreč prevzeli komando nad našimi. Kot nor sem razbijal po šipi na letališču, ko me je le zaslišal varnostnik Milan Kogoj in prepričal ruskega varnostnika, da me je spustil noter. Če takrat ne bi bilo Kogoja, ne bi imel fotografij Gorbačova. Ruski varnostnik pa mi je ob prihodu še zagrozil: ›Če se približaš na meter in pol, streljam!‹ No, pa sem kot stari maček le fotografiral Gorbačova s klobukom čisto od blizu, na deset centimetrov.« Med fotoreporterji je bil nepriljubljen republiški protokolist, ki se je po Biziljevem mnenju »vedno nastavljal med politiki, tako da se ga na fotografijah sploh ni dalo rezati. Na Dnevniku je celo krožila šala: ›Če prideš s fotografijo dotičnega protokolista, boš ob službo›!« Vso iznajdljivost je Bizilj pokazal ob železniški nesreči v Zagrebu leta 1974, ki je terjala številne mrtve. Ko je policija zaprla že vse dostope do prizorišča, je najel črn taksi mercedes, ki se je pomešal med črne limuzine, s katerimi so na prizorišče nesreče v policijskem spremstvu pripeljali zagrebškega župana in nekdanjega predsednika Zveznega izvršnega sveta skupščine SFRJ, Džemala Bijedića.
Nace BIZILJ, Janez Drnovšek s sinom Jašo na dan izvolitve za člana predsedstva SFRJ v Izlakah 2. aprila 1989. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB998/48.
Janeza Drnovška je Nace Bizilj spremljal vse od leta 1989, ko je ta stopil na politično prizorišče. Bizilj poudarja, da nihče ni verjel v Drnovškovo zmago na volitvah za predsednika predsedstva SFRJ. Dnevnikovofotoreportersko ekipo je razporedil k štirim kandidatom, sam pa si je izbral Drnovškovo volišče v Izlakah. Julija istega leta je z njim odpotoval v Pariz na praznovanje dvestoletnice francoske revolucije. Do fotografij, ki jih je tam posnel, je precej kritičen: »Od tam nimam nobene poštene fotografije. Fotoreporterje so postavili daleč stran od dogajanja. Spominjam se Drnovškovega srečanja z egipčanskim predsednikom Mubarakom in strašne gneče okoli predsednikov. Eden od pravih mamelukov me je kar naenkrat privzdignil in me prestavil za nekaj metrov. Pristal sem na drugem mestu in naprej fotografiral visoke politike, ki so bili v trenutku na drugi strani.« Tamkaj živeči Slovenci so v pogovoru z Biziljem izrazili navdušenje nad slovenskim predsednikom predsedstva SFRJ, a hkrati potožili, kako slabo je oblečen. Ko je Bizilj Drnovšku prišepnil to kritiko, mu je Drnovšek potrdil, da so njegovo premoženje tri obleke, ki jih je kupil v Centromerkurju. Toda to so le obrobne informacije iz zakulisja predsednika predsedstva SFRJ, bistvene so po Bizilju tiste, zaradi katerih je Drnovšek pozornost vzbujal zaradi poznavanja ekonomije in znanja več jezikov, najprej na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu maja 1990, nato pa kot član predsedstva na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu leta 1991. Tudi od tu so Biziljeve ekskluzivne fotografije Drnovška, med njimi na primer fotografija Drnovškovega klepeta s svetovno znanim ekonomistom Jeffreyem Sachsom.
Fotografije predstavljajo čas, ki ga je Nace Bizilj živel, in čas, kot ga je sam videl in razumel. Ob premišljevanjih o fotoreporterjevi samocenzuri in cenzuri je Bizilj iz obdobja sedemdesetih let poudarjal pomanjkanje portretov politikov, ki »ali jih nisem želel ali pa jih nisem smel preveč od blizu fotografirati«. Na Tanjugovo razstavo v Beograd je v sedemdesetih letih poslal fotografijo živahne pometalke rdeče preproge pred postrojeno častno stražo pred Titovim prihodom na Brnik. Fotografija je bila po mnenju komisije vredna nagrade, a preveč drzna, tako da so Bizilju sporočili, da si nagrado zasluži njegov portret revolucionarja Mihe Marinka. Bizilj ocenjuje, da je samocenzura ali, bolje rečeno, ocenjevanje primernosti fotografije nujno in da je fotografija tista, ki mora javnosti podati točno informacijo.
Nace BIZILJ, Poljub Mihe Marinka, visokega partijskega funkcionarja, in Staneta Kavčiča, predsednika Izvršnega sveta Skupščine SRS, 1970. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB5824/30.
Bizilj kot poskus cenzure omenja fotografije Kardeljevega pogreba. Februarja 1979 ga je republiški protokol določil za uradnega fotografa na pogrebu člana predsedstva ZKJ in člana predsedstva SFRJ, Edvarda Kardelja. »Poklical me je protokolist in me vprašal, ali imam črno obleko. Kakšno črno obleko? ›Tovariš, črno obleko, sem rekel.‹ Seveda, imam. ›Pokaži se mi v črni obleki, ker boš uradni fotograf na Kardeljevem pogrebu.‹ Odšel sem se preobleč in se vrnil v sivi obleki. ›Kakšna črna je to?!‹ je sledilo vprašanje in komaj zadovoljujoča potrditev, da lahko fotografira v sivi obleki. Biziljeve fotografije Kardeljevega pogreba izkazujejo veličastno slovo v Ljubljani, ki se je začelo z množičnim vpisom v žalno knjigo in se nadaljevalo na tedanjem Trgu revolucije s pokopom v grobnico narodnih herojev. Poleg v nadaljevanju omenjenega dogodka se je samo tokrat zgodilo, da so bile Biziljeve fotografije cenzurirane: »Moj urednik Božo Kovač, ki sem ga v bistvu imel rad, je že za časa študentskih nemirov dobil neko črno piko v politiki. Izgleda, da ga je bilo malo strah, da ne bi bilo kaj narobe. Takrat je prvič in zadnjič prišel pregledat fotografije v fotolaboratorij. Predstavil sem mu fotografiji, s katerima se ni popolnoma strinjal, a je dejal, naj po svojem občutku naredim, kar je najboljše.«
Devet let pozneje, 21. novembra 1988, je Nace Bizilj med serijo impozantnih fotografskih posnetkov množice Slovencev v snežnem metežu na tedanjem Trgu revolucije v Ljubljani fotografiral tudi množico pred zasneženim spomenikom Edvardu Kardelju. Ta fotografija je na naslovnici pričujoče knjige. Izkušeni fotoreporter, izurjen v dnevnih soočenjih z družbenopolitično sceno vse od šestdesetih let, se je dobro zavedal sporočilnosti motiva. Sedem let pred tem, 22. julija 1981, na dan vstaje slovenskega naroda, je bil južno od spomenika revolucije postavljen omenjeni spomenik Edvardu Kardelju. Po tedanjem besednjaku je bil posvečen »velikemu revolucionarju, mislecu in očetu ideje o samoupravljanju in velikanu našega naroda – človeku, predanemu množici delavcev, prežetih od njegovih idej o samoupravljanju«.8 Arhitekt Fedja Košir in akademski kipar Drago Tršar sta izdelala bronasto skulpturo stoječega Kardelja na čelu skupine ljudi. Umetnino so odlili v livarni Božidar Hočevar v Zagrebu. Drago Tršar si je Kardelja zamislil v motivu fotografije, ki ga prikazuje v Titovih Užicah. Takole je dejal: »Fotografija veliko pove o Kardelju, saj ga prikazuje, kako gre naprej, sledi pa mu množica, s čimer si lahko predstavljamo, kako je znal potegniti za seboj oziroma za svojo idejo o samoupravljanju množice ljudi.«9 Sedem let po postavitvi spomenika in devet let po Kardeljevi smrti te zveste množice ni bilo več. V zasneženih brezobraznih kipih je v rojevanju demokratične ideje simbolično zapustila Kardeljevo idejo in pod zasneženimi dežniki vztrajno udejanjala slovensko pomlad. Množično zborovanje v snegu je bilo zborovanje za spoštovanje človekovih pravic, za suverenost Socialistične republike Slovenije, za referendum o ustavi in, kot je sporočal transparent pred govorniškim odrom, za solidarnost s četverico Janša-Borštner-Tasić-Zavrl za zahtevo o odložitvi izvršitve kazni.
Nace BIZILJ, Množica podpornikov Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla na dan obsodbe četverice JBTZ na Roški cesti v Ljubljani 27. julija 1988. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB220/54.Nace BIZILJ, Trenutek prihoda z Vojaškega sodišča po izrečeni obsodbi. Janez Janša, tedaj komentator pri reviji Mladina in Časopisu za kritiko znanosti, z Igorjem Bavčarjem na Roški cesti v Ljubljani 27. julija 1988. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB219/24.Nace BIZILJ, Zborovanje za spoštovanje človekovih pravic, za suverenost SR Slovenije, za referendum o ustavi in za solidarnost z obsojeno četverico (Janša-Borštner-Tasić-Zavrl) na Trgu revolucije, današnjem Trgu republike v Ljubljani 21. novembra 1988. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB227/18.
Pomladni sij
Prelom iz osemdesetih v devetdeseta leta, proces demokratizacije in nastanek samostojne države Slovenije, torej čas, ki ga pojmujemo kot slovensko politično pomlad, je bilo Biziljevo zlato obdobje fotoreporterstva. Fotografije iz tega obdobja se nedvomno ponujajo kot izjemni zgodovinski prizori. Bizilj je fotografiral tako rekoč celotno družbenopolitično dogajanje: »To, kar se je dogajalo na slovenski pomladi, me je privedlo, da sem bil nenehno v nekem transu, v nekem zanosu. Kaj vse sem delal, kaj vse me je motiviralo! Večkrat sem z mislimi v večeru, ko je zaplapolala slovenska zastava.« Fotografije iz tega časa je Nace Bizilj poimenoval »Pomladni sij«. Pomladni sij je simbolično v soju svetlobe, ki prehaja na množico pod zasneženimi dežniki 21. novembra 1988, in je v žarometu, ki ga je Nace Bizilj ujel pod novo slovensko zastavo 26. junija 1991 na istem trgu v Ljubljani.Bizilj navdušenje in zanos stopnjuje do evforije, in priznava, da kot fotoreporter lahko ob tem zabredeš v druge vode, ko nisi več kredibilen. »Mislim, da je bil to čas za slovenske fotoreporterje. Dogodek, doma v hiši, ki ga ne bom nikoli pozabil: Ko je Slovenija postala samostojna, sem najprej fotografiral proslavo, ki je bila veličastna. Fotografiral sem svečano razpoloženje lepega junijskega večera, nato pa poklical sina, ki je od nekdaj v Nemčiji, in rekel: ›We are independent, Jaka.‹ In sva jokala. Jaz v Ljubljani, moj sin v Frankfurtu. Dobesedno jokal sem in hlipal od same sreče. Jaz sem živel za to, kar se je dogajalo, in se tudi izpostavil. To je poleg družine moje lepo, moje najlepše obdobje življenja. To je bil fantastičen čas.«
Nace BIZILJ, Zastava Republike Slovenije na Trgu republike v Ljubljani na dan slovesne razglasitve samostojne in neodvisne Slovenije 26. junija 1991. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB8062/11.
Biziljevi spomini na prelomno obdobje, na čas pred razpadom Jugoslavije, so povezani tudi s fotografijami s Kosova in usodo fanta, ki mu je Nace Bizilj pomagal k boljšemu življenju. Po pretresljivih dogodkih na Kosovu, kjer je februarja 1989 v rudnikih gladovno stavkalo več tisoč rudarjev, ki so protestirali proti srbskim težnjam po ukinitvi avtonomne pokrajine Kosovo, je SZDL za novinarje in fotoreporterje organizirala potovanje na Kosovo. Leta 1990 so se Dnevnikovi novinarji in fotoreporterji z avtomobilom Lada Niva ponovno odpeljali tja. Bizilj je v Prištini spoznal novinarja Beharja Zogianija, ki je pisal za prištinski dnevnik Rilindija in je deloval na relaciji med Ljubljano in Prištino: »Naredil mi je uslugo in nama z novinarjem Gorenjskega glasa, Francijem Perdanom, omogočil vstop v albanski geto, pravo favelo iz kartonastih bivališč, Vranjevac, kamor noben tujec, noben Srb ni imel vstopa, kamor še policijska noga ni smela stopiti. Peljal naju je albanski taksist. Novinarka z RTV-ja je na vstop zaman čakala nekaj mesecev in ni mogla verjeti, da je nama to uspelo in da sem tam lahko fotografiral. Po slovenski osamosvojitvi me je Behar ponoči klical in me prosil, naj rešim njegovega sorodnika Baškima. Baškim je namreč pred slovensko osamosvojitvijo služil vojsko JLA v Kranju. Našel sem ga v azilnem domu na Dolgem mostu. Posedoval je potni list le za nekaj dni, delno sem ga preoblekel, več dni je prenočeval pri meni, vse dokler nismo vzpostavili zveze s Zürichom, kjer je imel sorodnike. Peljal sem ga čez mejo v Avstrijo. Ko sva se peljala čez Ljubelj, se je revež tresel kot šiba na vodi. Bilo je zelo tvegano. V Celovcu sem mu kupil vozovnico za vlak proti Švici in mu dal nekaj mark. Čez tri leta mi je poslal razglednico iz Švice, ki jo je naslovil z ›Mili moj Nace‹. Novo življenje si je ustvaril v Crans Montani.«
To je bil tudi čas Biziljevih soočanj z zamolčanimi vsebinami iz slovenske polpretekle zgodovine. Fotografiral je odprtje Gotenice, spominsko mašo na Teharjah in spravno slovesnost v Kočevskem Rogu: »Jaz imam vedno pred očmi tisti posnetek Milana Kučana in Alojzija Šuštarja, ko si podajata roko. Ne glede na to, ali je bilo dejanje uspešno ali ne, sta oba dostojanstvenika. Za njima pa množica na poljani in ljudje, ki zro v jamo za pobitimi. Resnična groza.«
Nace BIZILJ, Brezno. Zretje v grobišče povojnih pobojev pod Krenom v Kočevskem Rogu 8. julija 1990. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB1023/37.
Biziljeve fotografije desetdnevne vojne za obrambo samostojne Slovenije dokazujejo njegovo garaško in tvegano delo. Življenje je tedaj absolutno podrejal fotografiranju vojnega dogajanja. »Bilo je nevarno, ampak v tistih dneh se tega nisem zavedal, vedel sem le, da nam ta vojna lahko prinese nekaj neprecenljivega, prinese tisto, kar smo Slovenci želeli že stoletja.« Predvideval je, da bo vojna dolgotrajnejša. Za potrebe razvijanja fotografij v temnicah je naročil enormne količine vode in nabavil filme za najmanj pol leta naprej. Bilo pa ga je tudi strah za najmlajša sodelavca, za Tomija Lombarja, ki je prvi dan vojne napravil izjemen posnetek fanta pred tankom JLA, in za laborantko Tamaro Tasev, ki ni odhajala v zaklonišče, ampak je po petnajst ur dnevno razvijala filme in slike. »Zase vem, da sem dnevno spal mogoče po kakšni dve uri oziroma sem domov hodil toliko, da sem se preoblekel in umil. Na teh nočnih poteh domov, predvsem na relaciji Ljubljana–Gameljne, sem bil sedemkrat, dobesedno pod puško. Na primer, ko sem prišel s ceste, je iz grmovja skočilo pet rezervistov, teritorialcev. Mlad fant, vsaj po videzu sodeč neki študent, je z brzostrelko meril vame na razdalji meter in pol. Reagiral sem počasi, počasi odprl vrata, stopil iz avta. Ni bil problem spregovoriti in razlagati, kdo sem in za koga delam, problem je bil v tem, da je bil fant prestrašen bolj kot jaz. V bistvu je bilo kar nevarno, ampak v tistih dneh se tega nisem zavedal, vedel sem le, da nam ta vojna lahko prinese nekaj neprecenljivega, prinese tisto, kar smo Slovenci želeli že stoletja. Zjutraj so z ljubljanskega območja odšli na cesto tanki JLA z Vrhnike. Jaz sem tisto uro zamudil, ker sem šel po proslavi domov in odspal dve ali tri ure, nato so me kolegi zbudili. Hotel sem priti do mejnega prehoda na Jezerskem. Fotografiral sem vojake teritorialne obrambe in vojake JLA. Pritekel je vod, morda dva voda jugoslovanske armade in vodil jih je oficir, ki je govoril slovensko in mi rekel: ›Umaknite se, ker vas bo kdo ustrelil.‹ Jaz sem še vedno vztrajal, da bi z avtom nekako prišel do karavle na Jezerskem, a mi je to preprečil vojak jugoslovanske armade, ki je imel puško usmerjeno vame. Nevarno je bilo, ker je bil zmeden, ker je bil nervozen.«
Takrat je nastala Biziljeva fotografija moškega, ki sredi ceste z rokama kvišku stoji pred oboroženim vojakom JLA. Bil je nemški turist, ki je vojaka rotil, naj ga zaradi sladkorne bolezni spusti čez mejo: »Lahko bi kdo dejal, da je ta fotografija zrežirana, ker je ta nemški turist dopustoval pri mojem prijatelju, kmetu Joži iz Šmartnega pod Šmarno goro. Vendar sem to izvedel šele pozneje in z njim napravil intervju.« Še isti dan je bil Nace Bizilj s fotoreporterjem Tomažem Skaletom prvi ob sestreljenem helikopterju nad Rožno dolino v Ljubljani. Strmoglavljenje helikopterja je namreč zagledal novinar Robert Mecilovšek in o dogodku vpijoč seznanil sodelavce na foto oddelku. »Bilo je grozljivo. Razbit helikopter, dve trupli.« Biziljeve fotografije prvega dneva vojne so bile dejansko vojnefotografije. V redakciji Dnevnika so nastale resne težave zaradi enega od člankov, pa tudi zaradi dileme, katere fotografije objaviti in na katerih straneh. »Glavni urednik, projugoslovansko usmerjen, je hotel preprečiti, da bi se fotografija iz Rožne doline objavila na prvi strani. Vztrajal je, da se na prvi strani objavi fotografijo zapore gorenjske ceste, kar seveda ni nič pomenilo oziroma ni bil bistven dogodek.« Četverica Dnevnikovihnovinarjev in fotoreporterjev, med katerimi je bil Nace Bizilj, je pripomogla k njegovi odstavitvi: »Zastavil sem vso svojo avtoriteto, zelo nasršeno, vem, zelo agresiven sem bil. Spominjam se, da sem rekel: ›Ljudje so mrtvi!‹« Nace Biziljje nerad obujal ta spor, a je obenem poudaril: »Reagiral sem in zato imam zadoščenje, življenjsko zadoščenje« ter z odobravanjem omenil sodelavca, ki je dejal: »Nočem, da me moj otrok enkrat vpraša, kje sem tedaj bil.«
Nace BIZILJ, Nemški turist Edmund Schlieker pred vojakom Jugoslovanske ljudske armade na Jezerskem 27. junija 1991. Schlieker je prejšnji dan s prijateljem Jožo Kernom in z vaščani iz Šmartnega pod Šmarno goro pomagal zasaditi lipo v čast samostojni Sloveniji. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB8073/9.
Biziljeve vojne fotografije odstirajo prestrašene poglede, oborožene roke, prerešetane kamione, žalost Kotarjeve vdove, trepet mater vojakov iz drugih republik razpadajoče Jugoslavije, ki so služili vojaški rok v Sloveniji: »Tedaj se je mimo pripeljal stari znanec v belih teniških hlačah z reketi v torbi in me vprašal: ›Nace, kaj pa ti tukaj?‹ Videl sem, kako športno je sredi dopoldneva napravljen in se mi ni dalo razlagati mu, kaj čakam, kako čakam, koga čakam: ›Nič,‹ sem rekel, ›nekoga čakam tukaj, kaj pa ti?‹ Rekel je: ›Prej sem odigral svojo uro tenisa. Naslednikov ni bilo, ne vem, zakaj jih ni bilo in sva se s partnerjem zmenila, da odigrava še eno uro.‹ Skratka, vojna se ga ni dotaknila. Vojno smo seveda razumevali različno. Dejstvo je, da je našo policijo in teritorialno obrambo podpirala celotna Slovenija, sicer pa ljudje te vojne niso občutili tako rigorozno. Včasih me je prav presenetilo, kako je šla vojna mimo nekaterih ljudi. Še detajl z Brnika: takrat, ko je jugoslovanska armada že pod budnim očesom teritorialne obrambe nalagala tanke na vlačilce, je bilo tam veliko vojakov JLA in bili so tudi naši, ki so vse kontrolirali. In vmes med tistimi tanki, med ropotanjem in rožljanjem, se je mimo pripeljal športno opravljen kolesar, ki ga to sploh ni zanimalo. Vijugal je med tanki in šel svojo pot. Skratka, kot da je vse v redu, vse prav. Ta vojni čas je vsak videl po svoje. Zagotovo je bil za našo policijo, teritorialno obrambo in končno za nas novinarje, fotoreporterje, to zelo stresen čas. Po drugi strani pa na primer naši laboranti v fotolaboratoriju Dnevnika, ki so pripravljali fotografije za jutranjo izdajo, in nas pet fotoreporterjev, ki smo prihajali s terena, ob alarmu za letalski napad niti razmišljalo ni, da bi šli v zaklonišče. Večinoma so se novinarji, ki so sicer pokrivali druga področja, od kulture do športa, brez da bi jih poklicali, sami javili v redakciji in spraševali, kaj lahko naredijo in kako lahko pomagajo, in nobenemu ni na kraj pameti padlo, da bi odšel v zaklonišče. Delali smo cele dneve, profesionalno. Z informacijami pa je bilo zelo težko, ker takrat še nismo imeli mobitelov. Imeli smo prenosni telefon, ki je bil montiran v avtu, a se ga je lahko prenašalo samo do petsto oziroma sedemsto metrov. Jaz sem delal predvsem po radijskih novicah. Ko smo šli na teren, nismo imeli stika med seboj. Delali smo organizirano, a mislim, da kar malo bolj spontano.«
Nace BIZILJ, Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher in republiški sekretar za zunanje zadeve Dimitrij Rupel med simboličnim »prijemom« podpore na letališču v Celovcu 2. julija 1991. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB8101/23a.
Posebne pozornosti v sklopu Biziljevih vojnih negativov je vreden pomemben politični dogodek, ki mu je Nace Bizilj 2. julija 1991 prisostvoval kot edini slovenski fotoreporter. »Bizilj, ste že tukaj!« je Naceta Bizilja na železniški postaji v Ljubljani ogovoril slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Le nekaj ur pred tem – sredi noči – je Naceta Bizilja domov poklical predstavnik varnostne službe, naj se nemudoma zglasi v Šiški v Ljubljani. V strogi tajnosti so mu zaupali nalogo ekskluzivnega slovenskega fotoreporterja ob srečanju slovenskega političnega vrha s pomembno politično avtoriteto – z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem, ki je bil takrat tudi predsednik Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Genscherjev obisk v Beogradu dan prej naj bi se po slovenskih željah nadaljeval v Ljubljani, po hrvaških pa v Zagrebu, toda slovenska politika je bila v dogovarjanju uspešnejša. V vojnih razmerah je bil slovenski načrt naslednji: Genscher naj bi iz Beograda priletel v Celovec, kjer bi ga sprejel slovenski politični vrh, od tam bi se z avtomobili odpeljali na železniško postajo v Beljak in skozi Karavanke z vlakom v Ljubljano, slovenski železniški promet je med vojno nemoteno deloval. Slovensko delegacijo z varnostniki in s prevajalko so sestavljali predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in Ivo Vajgl. V salonu vlaka, v katerem se je v preteklih desetletjih vozila slovenska partijska elita, so nastali prvi Biziljevi posnetki Kučana in Rupla na poti iz Ljubljane v Celovec. Odtlej nam Biziljevi negativi v podrobnostih prikazujejo vizualno konstrukcijo poteka srečanja: od izčrpavajoče negotovosti do realizacije in zmagoslavnega sprejema na celovškem letališču. Tedaj je med prijateljskim pozdravljanjem obeh delegacij in izmenjavo prvih besed nastala fotografija Genscherja, ki je Rupla nenadoma prijel za roko. Njena vizualno-retorična moč je svoj pravi pomen dobila v nadaljnji zvesti Genscherjevi opori Sloveniji. Negotovost pod žgočim soncem in zmagoslavje sta se ponovila še isti dan. Sledil je prevoz na železniško postajo v Beljaku, kjer je Genscherja zadržala nemška varnostna služba. Razgovor je visel na nitki, ko je Genscher po dolgotrajnem posvetovanju pojasnil, da potovanja v Ljubljano zaradi vojne nevarnosti ne more tvegati.
Nace BIZILJ, Milan Kučan, predsednik predsedstva Republike Slovenije, na vlaku na dan srečanja z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem 2. julija 1991. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB8100/10a.
Slovenija je tisti dan doživljala najhujše spopade v vojni: »To je morda detajl, ki ga danes lahko povem: mogoče bi se nemški varnostniki celo odločili, da bi Genscherja vseeno pripeljali v Ljubljano, toda ko je nemška državna varnost povprašala, če imamo kaj orožja s sabo, je nekdo iz našega spremstva rekel: ›Seveda ga imamo, cel vagon imamo napolnjen z orožjem.‹ Nato so vprašali: ›Kje je ta vagon?‹ In odgovoril je: ›Takoj za tem, kjer so politiki.‹ Oni iz nemške varnostne službe se je samo prijel za glavo.« Resnost vojnih razmer in kupe z orožjem, s katerim bi delegaciji potovali v Ljubljano, sta bila za nemško delegacijo nesprejemljiva. Toda delegaciji sta hitro našli rešitev in se sestali v bližnjem hotelu Warmbaderhof v Beljaških toplicah. Genscher se je zavzel, da bo z namenom postopnega slovenskega osamosvajanja sprožil hitrejši mednarodni proces pogajanj z Beogradom in poziv JLA k ustavitvi ognja ter da bo podprl slovenski predlog, da se v Slovenijo pošlje mednarodne opazovalce. Srečanje je pomenilo veliko moralno podporo Sloveniji. Slovenska delegacija se je v Slovenijo vrnila v živčni napetosti. Čeprav je zaradi grožnje JLA z letalskim napadom na jeseniškem kolodvoru obstala zavarovana s specialnimi enotami, se je v Ljubljano vendarle vrnila z močnim adutom.
Biziljevo udejanjanje želje biti zraven in dokumentirati prelomne situacije izkazujejo tudi fotografije tiskanja prvih slovenskih potnih listov v celjski tiskarni Cetis in prvega prehoda državne meje z novim potnim listom. Čeprav so slovenski državljani vlogo za slovenski potni list lahko oddali šele konec oktobra 1991, si ga je Nace Bizilj priskrbel že na začetku meseca. Veljavnost slovenskega potnega lista, izdanega 2. oktobra 1991, je preizkusil v družbi fotoreporterja Tomija Lombarja, novinarja Dejana Kovača in voznika Matička. Slovensko- avstrijsko mejo je prečkal brez težav, na avstrijsko-nemški meji pa so mu potni list zavrnili z žigom o neveljavnosti: »Policista na meji z Nemčijo, ki me je zadržal, sem vprašal, ali ga lahko fotografiram. Ta pa je znorel in mi v potni list odtisnil žig o neveljavnosti. Ob prihodu domov sem moral nemško veleposlaništvo v Ljubljani prositi, da žig razveljavi.«
Sklep vsakodnevnega fotografiranja in soočanja s tretjim svetom
Srečanje Georga W. Busha, predsednika Združenih držav Amerike, in Vladimirja Putina, predsednika Rusije, na Brdu pri Kranju junija 2001 je bil za Bizilja zadnji veliki politični dogodek. Le dve leti prej je fotografiral obisk Billa Clintona, prvega ameriškega predsednika, ki je obiskal Slovenijo. Bizilj pripoveduje, kakšna trema ga je obšla po tridesetih letih fotografiranja in kakšno zadoščenje ga je prevzelo, ko mu je na Kongresnem trgu v Ljubljani Clintona med rokovanjem uspelo fotografirati z neposredne bližine. »Moje mlajše kolege sem razporedil na več točk in si sam najprej izbral najmanj verjetnega. Dokopal sem se do manjše stojnice, na kateri je bil sprva osamljen Reuterjev fotoreporter.« Izkušnje so mu velele, da je Reuterjev fotoreporter tam z določenim namenom. Ko se je Clinton odpravil med množico, da bi se rokoval z njo, se je postavil tik pred stojnico z Nacetom Biziljem: »Imel sem ga dobesedno na dlani.« Na dlani pa je imel Nace Bizilj v zadnjem desetletju kariere tudi države sveta med Latinsko Ameriko in Azijo, od koder se je kot pišoči fotoreporter oglašal z odmevnimi fotoreportažami za Nedeljski dnevnik pa tudi za Dnevnik. Soočanja s tretjim svetom, od nebeškega pokopa na Tibetu do omamljenih bolivijskih rudarjev v Potosih, so mu odpirala popolnoma nova obzorja.
Nace BIZILJ, Množično rokovanje z Billom Clintonom, prvim predsednikom ZDA, ki je obiskal samostojno Slovenijo, na Kongresnem trgu v Ljubljani 21. junija 1999. Fotografski fond Nace Bizilj, barvni negativ, leica, inv. št. NBp281.
»Moja razstava je fotografija na naslovnici«
V letih dokumentiranja fotografij z Nacetom Biziljem sem prišla vsaj do dveh temeljnih spoznanj. Prvo spoznanje je, da je tako obsežen opus desetletij trajajočega fotoreporterjevega garaškega dela brez dobre dokumentacije podvržen nenehnemu izgubljanju informacij in da lahko preživijo le ikonične fotografije. To sva s skupnim delom poskušala preprečiti. Drugo spoznanje je osebno. Nace Bizilj ni le eden od najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Nace Bizilj je človek, ki je muzeju preudarno podaril celoten fotografski opus in nepreštete prostovoljne ure dokumentiranja v zgolj enem interesu – interesu ohranitve fotografske zapuščine. S svojo intelektualno širino me je soočal s spoznanji, do katerih sama nikoli ne bi prišla. Tudi za to sem mu iskreno hvaležna.
Nace Bizilj med pripravo fotografij aprila 1969. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, 6 x 6, inv. št. NB5999/2.
Leta prečesavanja fotografskega opusa v muzeju so bila za Naceta Bizilja temeljita refleksija opravljenega dela. Vzbujala so občutke velikega zadovoljstva, ob neuspelih fotografijah pa tudi trezne samokritike. Rad poudarja, da se je mnogokrat vprašal, ali dovolj dela, ali dovolj dobro dela. Čeprav je Nace Bizilj v svoji karieri sodeloval na več fotografskih razstavah, med njimi na razstavah Interpressfoto, Pressfoto Yu in Foto treh dežel, je vedno stremel k temu, da bi »fotografijo, ki sem jo napravil, videl naslednji dan v časopisu, če že ne na naslovnici, pa vsaj na drugih straneh. To me je zadovoljevalo. Še več. To je bilo že stanje odvisnosti. Moja razstava je fotografija na naslovnici. Če imaš rad svoj poklic, večje nagrade od te ne more biti.«
Nace Bizilj kot prostovoljec v muzeju
Nace Bizilj med prostovoljnim dokumentiranjem fotografij v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 25. februarja 2011. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj med prostovoljnim dokumentiranjem fotografij v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 25. februarja 2011. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.
Nace Bizilj med predajanjem svojega znanja in izkušenj študentom Akademije za likovno umetnost, 1. decembra 2015. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.
Nace Bizilj prejemnik častnega Valvasorjevega priznanja leta 2011
Nace Bizilj – prejemnik Častnega Valvasorjevega priznanja za podarjen fotografski opus v Narodni galeriji v Ljubljani, 18. maja 2011. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj – prejemnik Častnega Valvasorjevega priznanja za podarjen fotografski opus v Narodni galeriji v Ljubljani, 18. maja 2011. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.
Fotogalerija ob odprtju razstave Nace Bizilj – retrospektiva, 2019
Nace Bizilj na retrospektivni razstavi z naslovom Nace Bizilj – fotoreporter v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 17. oktobra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj na retrospektivni razstavi z naslovom Nace Bizilj – fotoreporter v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 17. oktobra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj med vodenjem po retrospektivni razstavi z naslovom Nace Bizilj – fotoreporter v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije na Ta veseli dan kulture, 3. decembra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj in Irena Uršič, skrbnica fotografskega fonda Naceta Bizilja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 17. oktobra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj med vodenjem po retrospektivni razstavi z naslovom Nace Bizilj – fotoreporter v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije na Ta veseli dan kulture, 3. decembra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj z Dnevnikovimi fotoreporterji: Bojanom Velikonjo (na levi), Ladom Čukom in Tomažem Skaletom (na desni), 17. oktobra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj na retrospektivni razstavi z naslovom Nace Bizilj – fotoreporter v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 15. oktobra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj na retrospektivni razstavi z naslovom Nace Bizilj – fotoreporter v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 17. oktobra 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.Nace Bizilj na 76. rojstni dan s prijateljem Borutom Šajnom v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 27. januarja 2020. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.
Odprtje razstave s fotografijami Naceta Bizilja na Ljubljanskem gradu, 2019
Nace Bizilj s fotoreporterjema Jocom Žnidaršičem (na levi) in Stanetom Jerkom (na desni) na muzejski razstavi na Ljubljanskem gradu, 20. februarja 2019. Foto: Sašo Kovačič/Sarah Poženel/MNSZS.
Predstavitev knjige o Nacetu Bizilju, Knjižni sejem, Cankarjev dom 2019
Nace Bizilj med predstavitvijo knjige Nace Bizilj – fotoreporter v Cankarjevem domu v času Slovenskega knjižnega sejma, 29. novembra 2019. Ob njem so: Ivo Vraničar – tedanji vodja fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije (na levi), Irena Uršič – skrbnica Fotografskega fonda Naceta Bizilja in Jožica Šparovec – tedanja skrbnica Fotografskega fonda Edija Šelhausa in prva, ki je vzpostavila vez med Nacetom Biziljem in muzejem. Foto: Darja Urbanc/MNSZS.
Citati, ki jih v prispevku navajam, so izjave Naceta Bizilja. Izpisane, avdio in video posnete so bile med dolgoletnim procesom dokumentiranja fotografskega gradiva. Nekatere so bile že objavljene, glej: M. Stanonik (ur.) in I. Uršič (ur.), Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana 2011; I. Uršič (ur.), Samostojni!, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2016; I. Uršič, Roška Naceta Bizilja, Fotoantika, št. 35, 2018, str. 40–44; I. Uršič, Nace Bizilj – fotoreporter, napoved retrospektivne razstave, Fotoantika, št. 36, 2019, str. 22–33; I. Uršič, Genscher na vojnem negativu Naceta Bizilja, v: M. Kokalj Kočevar (ur.), Muzej novejše zgodovine Slovenije 1948–2018, 70 zgodb o XX. stoletju, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2018, str. 122–123. ↩︎
Zahvaljujem se kustosinji Andreji Zupanec Bajželj, ki je rada nadaljevala delo z Nacetom Biziljem v času mojega porodniškega dopusta. Zahvaljujem se tudi vsem sodelujočim, ki so pomagali pri digitalizaciji fotografij, to so predvsem: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Ines Čeligoj Pregelj, Lovro Brožič in Patrik Ceglar. ↩︎
Nace Bizilj, Edi Šelhaus – slovenski Robert Capa, v: J. Šparovec (ur.), Edi Šelhaus – retrospektiva, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2019, str. 114–117. ↩︎
Olivija Onič – taboriščna obleka in osebna korespondenca
dr. Monika Kokalj Kočevar | 22.1.2024
V preteklem letu je muzej dobil pomembno donacijo – v dar smo prejeli odlično ohranjeno letno taboriščno obleko gospe Olivije Onič1, ki jo je nosila v koncentracijskem taborišču KL Neuengamme oz. KL Wandsbeck ter dokumentacijo o njeni taboriščni poti.
Olivija Onič (1917-1984) je bila med vojno zaposlena na II. dekliški meščanski šoli. Od leta 1942 je bila aktivistka OF na terenu Ljubljana Bežigrad in 10. februarja 1944 jo je nemška tajna policija aretirala. Mučena in pretepana v sodnih zaporih – en mesec je preživela tudi v samici – je bila 6. maja 1944 deportirana v KL Ravensbrück. Skupaj s skupino 56.ih žensk so jo do postaje v Šentvidu prepeljali v zaprtih kamionih, nato pa so po petdnevni vožnji z vlakom prišle do kraja Fürstenberg, od koder so morale peš do koncentracijskega taborišča Ravensbrück.2
Objava, dokument je izdal Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev, Domžale, 9.10. 1945.
Ko so zvedele, da jim bodo vso osebno lastnino odvzeli, so ujetnice začele hlastno jesti in uničevati vse, kar so imele s seboj. Predati so morale tudi obleko, dobile pa so sivo-modro črtasto obleko, flanelasto perilo ter čevlje. Gospa Olivija je dobila taboriščno številko 38259. Ukradla je svoje lastne čevlje, ki pa so ji bili po treh dneh ukradeni. Podobno se je zgodilo še nekaterim drugim Slovenkam. Na pritožbe, da so jim druge taboriščnice ukradle čevlje, so morale stati na 8-urnem Straffappelu, ker so dovolile, tako so odločile taboriščne oblasti, da so jim bili ukradeni. Ker brez čevljev nisi smel biti, je za košček kruha gospa Olivija kupila druge. Dan se je pričel zgodaj. Vsak dan je bila od 4. do 5. ure zjutraj budnica, nato so se morale hitro umiti, opraviti toaleto, popiti črno kavo in teči pred barake na apel. Gospa Olivija je v povojnem zapisu omenila: “Če si omedlel si moral pač ležati, odnesti te ni smel nihče. Le najstarejše in najbolj izčrpane žene so smele na apelu sedeti, teh je bilo v baraki, kjer nas je bilo 832, samo 4 ali 5.”3
Gospa Olivija omenja tudi slabo prehrano: “Hrana je bila v pravem pomenu besede prašičja. Špinačo so pripeljali z njive na vozu, zmetali z vilami v kotle in servirali s peskom. Kadar je bilo poleg par drobnih krompirjev, je bil praznik. Košček kruha, kocka margarine ali košček neke salame in to kosilo, to je bilo vse kar smo prejele.”4
Taboriščnice so spale na visokih pogradih: “Vedno sem imela željo spati na vrhu kajti iz žimnic nabasanih z leseno slamo, je vse letelo. Postelje smo morali napraviti brezhibne na mizne robove v 5 minutah, preden smo se šle umivat. To je bilo prerivanja in godrnjanja.”5
Vsakodnevno so opravljale težavno delo; nalagale so premog, žagale drva, vozile vozičke s peskom, nakladale kamenje in pesek, izkopavale jarke in pri vsem tem trpele strahoten mraz čeprav je bil že maj. Nadzorovala jih je esesovka, ki je udrihala s palico.
Potrdilo o odpustu iz KL Neuengamme, 5. 6. 1945.
Po enem mesecu, 7. junija 1944, so skupino taboriščnic poslali na delo v tovarno Drägerwerk v Hamburg – v zunanje taborišče Wandsbeck, ki je bil podružnica KL Neuengamme. Pot je trajala en dan in eno noč. Tu je ga. Olivija dobila novo taboriščno številko, 4491. Preoblekli so jih v svetlosive letne obleke, brez jopic, pokrite so bile z rutami in obute v visoke cokle. Spominjala se je kako so na njih gledali nemški prebivalci: “Ko smo korakale po hamburških ulicah je kar odmevalo in ljudje so nas začudeno gledali kot podljudi. Kako je bil nemški narod nadut in zaslepljen se vidi iz tega kako so nas v tovarni spraševale civilne delavke, če je taka noša v naših krajih.”6 Taborišče Wandsbeck, sta sprva sestavljali le dve baraki, taboriščnice pa so nato same zgradile še dve. Tovarna in taborišče sta bila povezana z odtočnim jarkom prek katerega so taboriščnice vsako jutro ob 6. uri korakale na delo in se vračale po 6. uri zvečer. V tovarni so delale plinske maske in dihalne aparate. Direktor tovarne je bil sin ruskih emigrantov prve svetovne vojne in je skušal taboriščnicam olajšati življenje z raznimi malenkostmi. Po vojni so taboriščnice za njega napisale jamstvene izjave katere so zahtevali od njega Britanci.
Poleg civilistov je delalo še pet Italijanov, ki so bili vojni ujetniki. Z njimi so se Slovenke povezale in dobivale časopise, iz katerih so izvedele dnevne vesti. Nemška civilna delavka jim je oddajala tudi skrivna pisma. Pošta je funkcionirala, tako da so bile v stiku z domačimi.
Pismo s štampiljko cenzure, napisano 8. 1. 1945, poslano 16. 2. 1945, znamko za 12pf, Deutsches Reich, iz Hamburga, KL Neuengamme.
Ohranjenih je več pisem, ki jih je ga. Olivija pisala iz KL Wandsbeck, prvo takoj ob prihodu v novo taborišče: “Moja draga mama, bodite brez skrbi, sem zdrava in vsak dan mislim na vas. Ali si zdrava? Upam, da dobim od vas kakšno obvestilo. Pošlji moj naslov tudi Dušanu in stricu Milanu. Pozdrav vsem poznanim. Poljub tebi in Renati, vaša Olivija.”7 Ohranjena pisma so napisana na uradnem dvostranskem formularju z obrazložitvijo komandanta, da so obiski prepovedani in povpraševanja brez smisla. Iz taboriščnega reda je zapisano tudi, da lahko vsak taboriščnik v mesecu pošlje dve pismi, ki morata biti napisana dobro čitljivo. Pošiljanje denarja in fotografij je bilo prepovedano. Pakete so lahko taboriščniki prejemali kadarkoli in v kakršni koli količini. V pismih ga. Onič je uradni tekst popravljen s svinčnikom na eno (1) pismo na mesec. Po navadi so pisma lahko imela 4 strani, tu je popravljeno na dve strani po 15 vrstic. Kot je razbrati iz pisem, stik dolgo ni bil vzpostavljen in ga. Olivijo je zelo skrbelo za njene domače. Pisma so potovala tudi mesec in pol.
Dopisnica iz NDH, s štampiljko, v nemščini. Dopisnico je poslal oče Olivije Onič v KL Neuengamme, 13. 12. 1944.Dopisnica, Displaced persons Field post Card, 31. 5. 1945.
“Draga mama, tvoje pismo z dne 24.10 sem prejela 11. 12. Dobila sem tudi dva paketa in to 30. 11. iz Kranja in 14. 12. iz Ljubljane prek RK. Zelo sem se razveselila, da sem končno dobila novice. Draga mati, zahvaljujem se za pakete tebi in teti. Upam, da si sedaj zopet zdrava, imam samo eno željo, da te ob svoji vrnitvi vidim zdravo. Sta še dva dneva do božiča. Sem mislila, da bom do takrat že doma. Želim tebi in vsem poznanim srečno novo leto. Draga mati, piši mi takoj in tudi ostali mi naj kaj pišejo. Veliko pozdravov in poljubov, tvoja Olivija.”8
Paketi so bili še posebej pomembni, saj so si taboriščnice z njimi lahko dopolnjevale pičlo taboriščno prehrano.
Bolj osebno pismo, z več navodili, je ga. Olivija poslala domov prek nemške zaupnice:
“Draga mama, danes je že novo leto. Mislila sem, da bom že doma. Draga mami upam, da si pismo od 17/12 že dobila. Pisala sem ti pa tudi za božič in poslala novi naslov. 27/12 sem dobila paket iz Zagreba. Najlepša hvala. Dobila sem prepečenec, bonbone in meso v masti. Seznam nisem dobila in tudi ne vem kdo je poslal. Mislim papa. Ljuba mami, pošlji mi prosim staro štrikano jopico(zakrpano), zakrpane nogavice in zakrpane tople hlačke, zobno krtačko, pralni prašek, vse staro, novo ne dobim. Hrano pa, navaden prepečenec, prežganje tudi navadno s čebulo in česnom, fižolovo moko, marmelado ne v steklu, ker se razlije itd. Torej dobre stvari ne, imejte raje sama. Denar in cigarete tudi ne. Seveda pa, ljuba mami, vse to prosim samo, če lahko kaj pošlješ. Če ne moreš, potem nič, ker bom že prestala. Da bi bil ti radi tega bila lačna, to ne. Ampak piši pa, da bom vedela kako je. Ta teden imam nočko, delam celo noč. Po noči kar rada delam. Pozdravi Nado, Dušana, tetico Frido in vse v hiši. Tebe pa poljublja, tvoja Olivija.”9
Spomladi 1945 so na taboriščnicah opravljali poskuse. 100 internirank so zaprli v manjši prostor in preverjali koliko časa zdržijo v prostoru brez zračenja. Te podatke so različni nemški strokovnjaki zbirali za ukrepanje v primerih, ko so bili ljudje zasuti ob bombnih napadih. Taboriščnice so še dolgo trpele za različnimi stranskimi učinki teh poskusov. Leta 1963 je ga. Olivija sicer vložila zahtevek za odškodnino zaradi vivo poskusov, ki pa je bil zavrnjen.
V taborišču so bile tudi taboriščnice drugih narodnosti: Belgijke, Nizozemke, Danke, Rusinje in Čehinje. Nasilje nad taboriščnicami je bilo vsakodnevno. Zaradi sabotaže pri delu je bila obešena mlada 16-letna Rusinja, na begu je bila ustreljena Poljakinja in je ležala mrtva za barako ves dan in vso noč. Beg se je posrečil Heleni Rupnik, zato je sledila kazen za ostale Slovenke, ki pa so jo sprejele z veseljem, saj so se tolažile, da se je vsaj ena rešila.
V tolažbo so bili taboriščnicam tudi vsakodnevni preleti in bombardiranja zavezniških letal: “Čim več je bilo svetlih ptic na nebu, bolj so nam utripala srca in niti malo ni bilo strahu.“10
Konec aprila 1945 je v tovarni zmanjkovalo dela, hrana se je slabšala, in 2. maja so jih poslali v koncentracijsko taborišče Eidelstedt, ki je bilo nekdanje judovsko taborišče. Tam so se jim pridružile ženske s transportov z vzhoda, ki so prišle izčrpane, umazane in bolne. Že 3. maja so taborišče prevzeli policisti, 5. maja 1945 pa so jih osvobodili britanski vojaki. Bolne so poslali v bolnišnice, v taborišče pa so poslali nemške civiliste, da so očistili okolico.
Taboriščnice je pregledal tudi zdravnik in v karanteni so ostale še tri tedne. Dobile so pakete od Rdečega Križa in kar so najbolj cenile: “(…) smele smo se svobodno gibati, ni nas več budila piščalka, ne kričala paznica, ni bilo dolgih apelov, spale smo kadar smo hotele.”11
Potrdilo o prijavi v taborišče v Altoni, 7. 6. 1945.Potrdilo iz nekdanjega taborišča za vojne ujetnike Camp Churchill, brez datuma.
Nato so jih preselili v zbirno taborišče Churchill camp v Altoni. Tu so se slovenske taboriščnice organizirale in povezale z zbirnimi taborišči vse do Kiela. Imele so pevski krožek, telovadni odsek in tudi šole za otroke, ki so prišli s starši iz drugih taborišč. Iz Altone sta ohranjeni dve pismi,v katerih ga. Olivija piše mami o življenju in čakanju na odhod domov. Predvsem pa jo je skrbelo kako je z družino:
“Draga moja mami! Upam, da si pismo od 13 t. m. že prejela, pa Ti je gotovo lažje, ko veš, da sem še vedno živa in zdrava. Sedaj ti bom lahko večkrat pisala. Od 22/5 sem v Altoni. To je eno prehodno taborišče. Koliko časa ostanem tukaj še ne vem. Od tukaj bomo šli pa v skupni jugoslovanski lager in od tam nas bodo pa transportirali domov. Seveda si pa najbolj želim tistega dneva, ko se bom res že peljala proti domovini. Kako sita sem že vsega. Tako rada bi bila že doma pri tebi. Kljub temu, da imam sedaj vse kar si poželim, je edina moja želja domov. Najhujše je seveda to, da že od februarja nimam nobenega glasu od tebe – sploh od nobenega. Kako to grozno boli, ko ne veš kako je doma. Ali ste še vsi živi? Zdravi? Ali ste še vsi doma? Ali stradate? Ko bi vsaj eno pismo dobila od tebe. Ne morem verjeti, da bi mi ti samo enkrat pisala. Pa zopet, da bi ravno vso mojo pošto paznice uničile, je tudi čudno. Res me zanima kolikokrat ste mi pisali. Tudi sanje sem imela včasih tako hude, da me je resnično strah, kako je z vami. Zdi se mi pa, da je sedaj meni boljše kakor vam. Hrane imamo toliko, da smo se že vse popravile. Če pomislim, še pred dobrimi 4 tedni sem bila še tako lačna, da sem se opotekala. Sedaj pa tako sita kot boben. Kadar jem, se spomnim na vas in se vprašam: Bog ve če imajo doma kaj? Manjka nam samo še obleka in obutev, pa tudi to bomo dobile. Jaz sem že dva meseca v copatah, ki sem jih sama v tovarni naredila. Angleži pa zelo skrbijo za nas. Včeraj smo tudi pivo dobile. Cigaret imamo tudi dovolj. Zdravnika imamo tudi in tudi bolnico. Sedaj bomo pa še zobozdravnika dobile. No, tega pa že komaj čakam, ker zobe imam pa slabe. Ljuba mami, zanimaj se če lahko pišeš, saj toliko, da bi zvedela, ali si zdrava. Ti, Nata, Dušan, tetka in ostali? In če ste vsi še doma? Mogoče bom pa kmalu doma. Francoze in Ruse so že začeli transportirati. Upamo, da bodo tudi nas kmalu poslali. Danes bom pisala papanu, da se mu zahvalim za paket, ker preje nisem smela pisat. Upam, da radio poslušate, da boste vedeli kako se nam je godilo. Ljuba mami, pozdravi vse, Tebe pa poljublja Tvoja Olivija.”12
Pismo, brez kuverte, Altona, 5. 7. 1945. Pismo je napisala Olivija mami Mariji Onič v Ljubljano.
Iz internacije se je vrnila 10. septembra 1945 prek repatriacijske baze v Domžalah in se zopet zaposlila na II. dekliški meščanski šoli.
Sivo-modra črtasta obleka s kratkimi rokavi ima našito taboriščno številko 4491. ↩︎
V KL Ravensbrück je bilo deportiranih okoli 2300 Slovenk, prve so prišle 10. septembra 1941: Erna Muser in Vida Zavrl, FKL žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, Ljubljana, 1971. ↩︎
MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Življenjepis. ↩︎
Afriški kovček iz konzerv iz vojnega ujetništva Franca Brezica
Irena Uršič | 18.12.2023
Afriški kovček iz konzerv lastnika Franca Brezica, doma iz vasi Strane na postojnski strani Nanosa, odstira del zgodbe tistih primorskih Slovencev iz obdobja fašizma, ki druge svetovne vojne niso doživeli na domačih tleh, pač pa na tisoče kilometrov daleč proč, na največjih svetovnih bojiščih in v največjih taboriščih za vojne ujetnike na svetu.
Franc Brezic je bil v italijanske oborožene sile mobiliziran na Svete tri kralje leta 1941, torej tri mesece pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Po urjenju je bil poslan na severnoafriško fronto v Libijo. Spopadov v libijski puščavi se je spominjal takole:
»Prišli smo na ravnino, kjer je bila klavnica. Tam smo postali vsi zmešani. Brez pameti. Takrat sem se spomnil besed kapetana, ki nam je rekel, naj obdržimo mirno kri, če hočemo preživeti.«
Franc Brezic je res preživel, z odmerjenimi kapljicami pregrete vode, s kakšnim koščkom kameljega mesa, ki se ga je našlo po spopadih, in zaradi sreče, ki jo je imel v znameniti bitki pri El-Alameinu, ki je bila odločilna za zavezniško zavzetje severne Afrike in zaradi katere se marsikateri primorski Slovenec v italijanski vojski ni več vrnil domov. Franc Brezic je bil v prvi bitki, 16. julija 1942, ranjen. Iz puščavskega peska so ga rešili britanski vojaki.
Najprej so ga odvedli v bolnico v Aleksandriji v Egiptu, po operaciji pa so ga kot vojnega ujetnika odpeljali v ujetniško taborišče Zonderwater v tedanji Južni Afriki, ki je bilo med 2. svetovno vojno za zajete vojake italijanske vojske največje vojaško ujetniško taborišče na svetu. Ujetništvo je večinoma preživel kot delavec na kmetijah.
Šele 13. januarja 1947 je priplul iz Južne Afrike in se vrnil domov skupaj s skromnim kovčkom, ki so ga v južnoafriškem ujetništvu za pet kilogramov kruha izdelale iznajdljive roke njegovega sojetnika iz Renč. Na kovček iz recikliranih pločevinastih konzerv je napisal svoje podatke v italijanščini:
MT 351395 SOLD Bressi Francesco Strane Numero 20 Prevallo Trieste
[MT: matricola – ujetniška številka 351395, SOLD: soldato – vojak Brezic Franc, Strane št. 20, Razdrto, Trst]
Franc Brezic, ki je doživel 99 let, je skromni kovček hranil do visoke starosti, ko ga je podaril Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Mesto je našel v zbirki osebnih zapuščin, med predmeti mobiliziranih Slovencev v italijanske oborožene sile, ki so shranjeni v oglednih Depojih državnih muzejev v Pivki.
Kovček iz konzerv je eden od nemih prič razsežnosti vpoklicev Slovencev v italijanske oborožene sile in razsežnosti vojnih ujetništev. Po svojem lastniku Francu Brezicu pa je tudi dokaz preživetvene moči, vrnitve domov in ohranitve slovenske identitete.
Viri: – Zbirka ustnih virov, Franc Brezic, OH-55, avdio posnetek pričevanja, 14. 7. 2007, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršič; video posnetek pričevanja, 17. 8. 2009, vodenje intervjuja: Irena Uršič, snemanje: Filmservis. – Zbirka osebnih zapuščin – podarjeno gradivo. Osebna zapuščina Franca Brezica. – Kovček Franca Brezica, izdelan v vojnem ujetništvu v Južni Afriki leta 1947. – Franc Brezic iz Stran s svojim kovčkom iz vojnega ujetništva v Južni Afriki, ki ga je podaril Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.