Današnji Miklošičev park, ki je skozi zgodovino zamenjal več poimenovanj, je bil urejen v času popotresne obnove Ljubljane med letoma 1899 in 1902. Takratni ljubljanski župan Ivan Hribar si je zelo prizadeval, da bi z Dunaja dobil denarna sredstva tudi za ureditev trga pred sodno palačo, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1902 ter je eden izmed najbolj prestižnih objektov, ki so bili zgrajeni v času njegovega županovanja. Hribarju je za ureditev trga uspelo dobiti 5000 goldinarjev. Načrte za trg, ki se je najprej imenoval Slovenski trg, je pripravil arhitekt Maks Fabiani, zasaditev pa uredil ljubljanski mestni vrtnar Vaclav Hejnic. V parku so postavili spomenik cesarju Francu Jožefu na čast in v zahvalo za popotresno pomoč, med obema vojnama pa so njegov doprsni kip umaknili ter na istem podstavku postavili kip jezikoslovcu Francu Miklošiču. Leta 1919 se je trg preimenoval v Kralja Petra trg, leta 1941, v času italijanske okupacije Ljubljane, se je imenoval Rimski trg, po vojni pa je bil leta 1946 preimenovan v Dapčevičev trg, leta 1952 v Marxov trg ter 1958 v Marxov park. Od osamosvojitve Slovenije leta 1991 dalje se imenuje Miklošičev park.

Miklošičev park je svojo prvotno podobo izgubil že v obdobju pred drugo svetovno vojno, ko so preko njega zaradi rastočega števila pešcev speljali dve diagonalni poti, vendar kljub temu ostaja najlepši in najbolj reprezentativen secesijski ambient v Ljubljani.

26. junija 1991 je na Trgu Republike v Ljubljani potekala zgodovinska slovesnost ob razglasitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Na osrednjo državno proslavo so iz skupščine skupaj prišli predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine France Bučar. Prvič je bila izobešena slovenska zastava in zaslišala se je slovenska himna Zdravljica. Milan Kučan je pregledal častno četo in na koncu slavnostnega govora izrekel znamenite besede: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan”. 

Toda pravo praznovanje se je začelo šele po koncu uradne slovesnosti. Slovenski politični vrh je v skupščini nazdravili s penečim vinom.

Nepregledna množica zbranih pa se je iz Trga Republike spontano preselila proti staremu delu mesta. Obiskovalci so do zadnjega kotička napolnili Kongresni trg, Prešernov trg, prostor pred Magistratom, Gornji in Stari trg ter mestne mostove.

Ljudje so se sprehajali po ulicah, rajali in kupovali spominke – pastirske klobuke, majice z osamosvojitvenimi slogani ter nageljne, ki se jih je dalo kupiti za drobiž. Naslednji dan je v časopisu pisalo, da bi tisti, ki bi takrat prodajal slovenske zastave z novim grbom, gotovo dobro zaslužil.

Veliko ljudi je prihajalo s slovenskimi trobojnicami, brez grba ali zvezde, nekateri pa so grb na trobojnico ročno sešili kar doma. Med redkimi, ki so zastavo z grbom imeli, so bili trije moški z okrašenim avtom v narodnih nošah, med katerimi je bil tudi nekdanji kandidat za predsednika Republike Slovenije Ivan Kramberger.

Isti dan je bila v Ljubljani na Prešernovem trgu tudi otvoritev na novo postavljene makete centra Ljubljane in odkritje obnovljenega vodnjaka na Levstikovem trgu. Vzdušje je prekinil le izzivalen prelet letal Jugoslovanske ljudske armade, ki je na trenutke med ljudi prinesel občutek negotovosti, a ga je kmalu pregnala narodnozabavna glasba z odrov na Kongresnem trgu in Prešernovem trgu. Tam so sledili nastopi folklornih skupin, pevskih zborov, recitatorjev in lutkovnih predstav, med njimi znamenita Kozlovska sodba v Višnji gori. Poseben aplavz je požel Akademski pevski zbor s pesmijo »Lipa zelenela je«, ki jo je občinstvo nagradilo s silovitim navdušenjem

Mesto se je kopalo v penini in točenem pivu, ki so ju prodajali na stojnicah po izjemno nizkih cenah. Nad Ljubljano so zasijali ognjemeti, ki so jih prižgali na gradu in na strehi Maximarketa. Lokali v Stari Ljubljani in drugod so bili odprti pozno v noč, a gostinci kljub pripravam niso mogli postreči vse množice. Vzdušje v mestu je bilo veselo, prešerno, napolnjeno z upanjem in ponosom.

V nov dan so se ljudje zbudili v samostojno državo, ki pa je samostojnost morala braniti še v kratkotrajni, a uspešni vojni.

---

_{Viri:
Časopis Delo, Ljubljana, sreda 26. junij 1991, vezana izdaja. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-23QBT4R3/2/index.html
Časopis Delo, Ljubljana, četrtek 27. junij 1991, vezana izdaja. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-I55R472S/index.html}

Grafika Toneta Kralja z naslovom Pot v partizansko bolnico je močna vizualna pripoved, ki na izrazito ekspresiven način upodablja človečnost v času vojne. Gre za jedkanico, ki jo umetnik oblikoval v značilnem kontrastu svetlobe in sence ter z ostro stilizacijo figur in ozadja, kar ustvaril napeto, skoraj gledališko prizorišče. V črno-beli kompoziciji je ujel trenutek boja ne le proti sovražniku, ampak tudi proti naravi, bolečini in smrti. Osrednji motiv je skupina ljudi – partizanov in bolničarke – ki v težkih zimskih razmerah po strmi gorski poti nosijo ranjenca na nosilih proti varnejšemu zavetju, partizanski bolnišnici. Ranjena ni le oseba na nosilih, temveč tudi nekateri, ki ga spremljajo.

Celotna kompozicija je postavljena v diagonalo, kar vizualno poudarja težavnost poti in napor, ki ga liki vlagajo v svoj trud. Ta diagonalna usmerjenost služi tudi kot simbolni poudarek – gibanje navzgor lahko beremo kot metaforo za upanje, vztrajnost in moralno pokončnost, ki presega zgolj fizično premikanje v prostoru. Figure nosilcev so upodobljene v različnih držah, odločno nagnjene naprej, z izrazi osredotočenosti in utrujenosti.

Značilna za Kraljevo umetnost je robustna stilizacija likov. Telesa so trdna, gibanja zadržana, obrazi skoraj brez podrobnosti, s čimer umetnik ni iskal portretne individualnosti, temveč univerzalnost. Prikazani ljudje predstavljajo vsakogar – borca, nosilca, bolničarko – kot del širše skupnosti, ki v vojnih razmerah deluje v sozvočju. V tem vidiku se kaže tudi humanistična plat umetnosti, nastale med vojno, ki veleva, da vojna ni razčlovečila ljudi, vendar je, nasprotno, še bolj poudarila njihovo človečnost.

Ozadje grafike je temno, skoraj povsem črno, z nekaj belimi praskami in linijami, ki nakazujejo snežno pokrajino, skalovje ali drevje v vetru. Ta kontrast ustvarja občutek hladnega in surovega okolja, skozi katerega se figura ranjenca in njegovih spremljevalcev skoraj svetlobno izrezuje iz teme.

Pot v partizansko bolnico je torej več kot zgolj dokumentiranje vsakodnevnega vojnega prizora, saj gre za vizualno odo solidarnosti. Grafika nagovarja gledalca z izrazitim občutkom empatije in spoštovanja do upodobljenih, obenem pa postavlja vprašanja o vrednotah, ki presegajo zgodovinski trenutek, saj vključuje univerzalno sporočilo o človeški povezanosti in požrtvovalnosti.

Pred petintridesetimi leti, 8. julija 1990, je v Kočevskem rogu, v bližini brezna Pod Krenom potekala spravna slovesnost s simbolnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico za domobrance, pobite v zunajsodnih množičnih pobojih, ki jih je zakrivila komunistična oblast takoj po koncu 2. svetovne vojne. Tedaj so nastale prve fotografije žalujočih, pretresenih in solznih obrazov ljudi, ki so po petinštiridesetih letih, nekateri prvič brez strahu, stopili na kraj morišča.

Čeprav je grobišče v breznu Pod Krenom dolgo veljalo za največje grobišče slovenskih žrtev povojnih pobojev, so raziskave zgodovinarja dr. Mitje Ferenca s študenti zgodovine, kriminalista Pavla Jamnika in celotne Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana pokazale, da je največje grobišče pobitih domobrancev v breznu pod Macesnovo gorico, medtem ko so v breznu Pod Krenom večinoma žrtve drugih narodnosti nekdanje Jugoslavije. 

Na začetku 20. stoletja so v Evropi in Združenih državah Amerike začela nastajati mladinska gibanja, cilj katerih je bila ponovna povezava mladih, predvsem iz mestnega, industrijskega okolja, z življenjem v naravi. Tako se je v Nemčiji pojavilo gibanje, ki se je imenovalo Ptice selivke, v severni Ameriki je Ernest Thompson Seton, ki je živel sredi kanadskih gozdov v povezavi z naravo in Indijanci, leta 1902 ustanovil gozdovniško organizacijo, leta 1908 pa je lord Robert Baden Powell v Angliji ustanovil skavte. »Navduševal je mlade ljudi, da žive zlasti ob počitnicah, namesto da bi lenarili in delali neumnosti, v prosti naravi, si vse potrebno, to je streho, jed, tudi krpanje obleke, oskrbujejo sami in si na svežem zraku ne krepe le telesa, nego se vadijo biti tudi neodvisni od pomoči drugih in utrjevati svojo voljo.« (Vesna, ilustrirana modna revija, november 1921)

Za začetek skavtstva na Slovenskem se šteje 22. oktober 1922, ko je v Ljubljani nastala prva skavtska skupina pod vodstvom Franca Pintarja. Istega leta je nastala tudi skavtska skupina v Celju, ki jo je vodil Vladimir Okulič. Že leta 1923 je bila ustanovljena krovna skavtska organizacija na Slovenskem, imenovana Župa skavtov v Sloveniji, ki je postala članica jugoslovanske skavtske organizacije. Tega leta sta potekala tudi prva skavtska tabora na Slovenskem – eden v Kamniški Bistrici, drugi pa v Logarski dolini, leta 1928 pa je v Gameljnah pri Ljubljani potekal prvi župni tabor, na katerem so se zbrali skavti iz vse Slovenije. Vsi jugoslovanski skavti so se srečevali na t. i. saveznih taborih; prvi med njimi je potekal leta 1924 v Sarajevu. Slovenski skavti so se poleg domačih dogodkov udeleževali tudi mednarodnih dogodkov, kot npr. vseslovanskih taborov, od katerih je bil najbolj znan tabor v Pragi leta 1931, ter svetovnih skavtskih taborov v letih 1929 (Birkenhead, Anglija), 1933 (Gödöllő, Madžarska) in 1937 (Vogelenzang, Nizozemska).

Sedem let po nastanku prve slovenske skavtske skupine so svoj steg, imenovan steg Kraljice Alenčice, dobila tudi dekleta. Konec leta 1940 je bilo v Sloveniji 1380 članov in članic skavtske organizacije, od tega 77,4 % skavtov in 22,6 % skavtinj. Velja pripomniti, da je skavtizem plodna tla za razvoj našel predvsem v mestnem okolju. Člani skavtov so bili predvsem otroci uradnikov, nameščencev, izobražencev, obrtnikov in trgovcev, v tridesetih letih pa so se jim priključevali tudi otroci delavcev in kmetov.

Skavti so bili zelo ponosni na svojo uniformo. Njen najbolj značilen del je bil trd širokokrajni klobuk rjavo zelene barve, ki pa zaradi relativno visoke cene ni bil obvezen del uniforme. Klobuk ni bil samo atraktiven, ampak tudi praktičen – lahko si ga uporabil za prenašanje vode in za pitje namesto skodelice.

Leta 1941 je bila zaradi 2. svetovne vojne slovenska skavtska organizacija razpuščena, njena oprema pa predana Rdečemu križu.

Eden večjih potresov, ki je prizadel Ljubljano, je bil velikonočni potres 14. aprila 1895. Silovitost potresa zelo nazorno prikazujejo fotografije, ki so bile tedaj posnete. Znano je, da je rušilnost potresa temeljito predrugačila podobo naše prestolice. V našem muzeju do nedavnega nismo hranili fotografij tega dogodka. Zato smo zelo hvaležni za osem fotografij, ki so bile narejene v ateljeju Juliusa Müllerja in smo jih v dar prejeli iz rok gospoda Marka Grossmana. Za ta neprecenljivi dar se gospodu iskreno zahvaljujemo!

Fotografije so vse nalepljene na kartone s prirezanimi robovi v velikosti kabinetnega formata (170 x 100 mm). Ne vemo natančno, kdaj je v Ljubljani začel delovati atelje Juliusa Müllerja, se pa je  fotograf v Ljubljano preselil na prelomu stoletja iz avstrijskih dežel in v mestu ostal celih 40 let.

Odličen projekt, ki se veže na fotografije posledic ljubljanskega potresa, je pred kratkim predstavila Narodna in univerzitetna knjižnica, ki je s pomočjo umetne inteligence fotografije oživila in obarvala. Odlična video prezentacija je dostopna tudi na povezavi.