Predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR Leonid Iljič Brežnjev je bil oktobra 1992 na uradnem v Jugoslaviji. Primarno se je Brežnjev skupaj s Titom udeležil slovesnosti ob prenosu posmrtnih ostankov 408 padlih rdečearmejcev v skupno grobnico v Gornjem Milanovcu.
Pred tem se je Brežnjev mudil po slovenskih krajih, obiskal je tudi Ljudsko skupščino v Ljubljani, kjer se je srečal z vodilnimi slovenskimi politiki in funkcionarji.
Leonid Iljič Brežnjev se je rodil leta 1906 v takratnem Ruskem cesarstvu na območju današnje Ukrajine. Konec dvajsetih let 20. stoletja se je včlanil v Komunistično partijo Sovjetske zveze. Znotraj njenih struktur se je vztrajno vzpenjal in leta 1964 je postal generalni sekretar KP Sovjetske zveze. Funkcijo je opravljal do svoje smrti 10. novembra 1982 in je na drugem mestu po dolžini mandata, takoj za Josifom Stalinom.
Fizkultura oziroma telovadba je imela že pred drugo svetovno vojno izjemno pomembno vlogo, ki se je odražala predvsem v obnovljenem sokolskem gibanju med obema vojnama. Telovadba ni bila edini smisel delovanja telovadnih društev pri nas, saj so se člani tovrstnih društev tudi nacionalno-politično udejstvovali, tako so bili člani sokolskega gibanja eni izmed ustanovnih članov osvobodilne fronte.
Do leta 1945 se je telesna kultura delila na telovadbo (poudarjala vzgojni smoter) in šport (poudarjal individualnost in profesionalnost). Po drugi svetovni vojni pa je v jugoslovanskem prostoru sokolsko gibanje s predvojno telesno vzgojo nadomestila sovjetska socialistična fizkultura, ki je prej razdeljeno telovadbo in šport združila, predvsem pa je stremela k vsestranskosti in množičnosti. To pomeni, da bi se ljudje iz vseh družbenih slojev ukvarjali z različnimi športnimi panogami.
Maja 1945 je bil v Beogradu ustanovljen Fizkulturni odbor Jugoslavije (FOJ), iz katerega se je oblikoval Fizkulturni odbor Slovenije (FOS), kasneje preimenovan v Fizkulturno zvezo Slovenije (FZS). Ta je združil telovadne, športne in planinske organizacije. Istega leta so bila organizirana prva športna tekmovanja in prireditve, med katerimi so poseben ugled uživali fizkulturni zleti. Slednji so precej spominjali na predvojne sokolske. Bili so množično obiskani, tako se je npr. 1. zleta Zveze fizkulturnih društev v Ljubljani udeležilo 25.000 udeležencev iz celotne Slovenije. Tovrstni zleti pa niso imeli zgolj športnega pomena, temveč so bili tudi sredstvo propagande in posledično politično angažirani. Fizkulturniki so tako pod vodstvom mladinske organizacije izvajali Titovo štafeto, se vključevali v mladinske delovne brigade ipd.
Glavna naloga Fizkulturne zveze Slovenije je bila »vzgoja vaditeljskega kadra«. Organiziranih je bilo več tečajev in šol za vaditelje, ob tem pa so poudarili, da je na univerzi potrebno osnovati fizkulturno institucijo, ki bi skrbela za razvoj fizkulturnega učiteljskega kadra za osnovne, srednje in višje šole.
Marjan Pfeifer starejši se je kot fotoreporter udeležil 1. zleta Zveze fizkulturnih društev Slovenije v Ljubljani, ki je potekal med 17. in 19. avgustom 1945. Na začetku avgusta je bilo za atlete na igrišču bivšega ljubljanskega športnega kluba Primorje organizirano izbirno tekmovanje. Organizatorji so imeli pri izvedbi tekmovanja več težav, saj so bila po vojni igrišča in tudi sama oprema v precej slabem stanju. Prvi zlet je potekal na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, udeležil pa se ga je tudi takratni slovenski politični vrh, in sicer predsednik vlade Boris Kidrič, minister za zunanje zadeve Zoran Polič, minister za gradnje dr. Miha Kambič, generalni major Levičnik in zastopniki sovjetske vojaške misije.
Edi Šelhaus je bil eden redkih fotoreporterjev, ki je fotografiral prve jugoslovanske festivale jazza kot tudi prve festivale slovenskih popevk, ki so se na začetku 60-tih let 20. stol. odvijali na Bledu in ne v Beogradu ali v Ljubljani, kot bi morda pričakovali. Bled je vsekakor nudil čudovito prizorišče in lepe možnosti za druženje. Prvi festival Slovenske popevke je bil na Bledu leta 1962, v Festivalni dvorani, prvi jugoslovanski festival jazza pa je bil na Bledu že leta 1960 in sicer v dvorani Kazina. Udeležili so se ga najboljši domači – jugoslovanski izvajalci jazza, kasneje, od leta 1961, so nastopali tudi gostje iz tujine. Leta 1967 se je festival zaradi mednarodnega povpraševanja preselil v Ljubljano in se preimenoval v Mednarodni festival jazza. Leta 1960 je nastopalo 21 jugoslovanskih zasedb, med slovenskimi so nastopali Ljubljanski jazz ansambel s solistko Marjano Deržaj, Ansambel Mojmira Sepeta s pevcema Majdo Sepe in Ninom Robičem ter Kvartet Jožeta Privška. Na festivalu leta 1961 so med drugimi nastopili trije big bandi: Veliki zagrebški jazz orkester, Plesni orkester RTV Beograd in Plesni orkester RTV Ljubljana z dirigentom Jožetom Privškom. Zelo opazen je bil tudi nastop pianista Amedea Tommasija iz Bologne.
Ob omembi imena Golica Slovenci pomislimo na Avsenikovo narodnozabavno melodijo, vrh v Karavankah in cvetlično preprogo gorskih narcis, ki v aprilu in maju pobelijo pobočje Golice.
Fotografija ateljeja Franca Kunca iz obdobja med obema vojnama prikazuje pogled na planinsko kočo na Golici, ki leži na 1582 metrih nad morjem. Prvotno je na tem mestu stala nemška koča, ki je bila med drugo svetovno vojno požgana, saj so se partizani bali, da bi služila Nemcem kot oporišče. Na temeljih nemške koče je bila med letoma 1982 in 1984 zgrajena nova koča, ki obratuje še danes.
Na fotografiji pritegnejo pogled tudi znamenite gorske narcise oz. ključavnice, kot jim pravijo domačini, ki so zaščitni znak Golice. Ime ključavnica se je uveljavilo, ker cvetovi žuželkam ne dovoljujejo opraševanja in so tako rekoč »zaklenjeni«, zaklenjeno pa ni prostrano travnato pobočje, ki redno privablja domače in tuje pohodnike.
