Po koncu prve svetovne vojne se je na Slovenskem končalo več kot 600-letno obdobje vladavine Habsburške dinastije. Ljubljana je postala kulturno, politično in upravno središče Slovencev, ki se je na račun svoje upravne in politične funkcije, živahne kulturne dejavnosti ter povečanja obrti in trgovine pričela hitro širiti. Gospodarski razvoj je spremenil podobo mestnega središča, kjer se je ob današnji Slovenski cesti razvilo novo upravno-poslovno središče. Tu so zrastle imenitne poslovne stavbe, ki so jih takrat imenovali palače, ter znameniti Nebotičnik – v tistem času najvišja stavba v srednji Evropi, do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu ter najvišja ljubljanska stavba vse do leta 1993, ko ga je prehitel World Trade center. Intenzivna pozidava je zajela tudi bližnje vasi in naselja, ki so se s širitvijo začela spajati z mestom. Ljubljana je pričela dobivati značilno obliko mesta z intenzivno pozidavo okrog mestnih vpadnic ter zabrisanimi mejami med mestom in njegovo okolico.

Širitev mesta je prinesla tudi stanovanjsko vprašanje. V samem mestnem središču so poleg poslovnih stavb bila stanovanja, namenjena bogatejšemu sloju. Premožnejši meščani so gradili hiše tudi na obrobju centra, kjer so nastajale četrti meščanskih vil (na Mirju, pod Rožnikom, za Bežigradom). Za potrebe rastočega sloja uradništva so bili zgrajeni kompleksi stanovanjskih hiš (Meksika na Njegoševi ulici, Rdeča hiša na Poljanski cesti). Najslabše je bilo poskrbljeno za delavce. Nastajale so zasilne delavske kolonije – Sibirija, Harlem, Gramozna jama, Cesta na Brdo s prenaseljenimi, vlažnimi, hladnimi in nehigienskimi bivališči. Stanovanjski problem delavstva so reševale javne borze dela z izgradnjo več sto stanovanj, po letu 1935 pa se mu je začela intenzivneje posvečati tudi mestna občina. Na obrobju mesta so za delavstvo zgradili stanovanjske bloke in preproste enodružinske hiše z vrtom.

V tem času je na podobi Ljubljane svoj neizbrisen pečat pustil arhitekt Jože Plečnik. V Ilustriranem Slovencu so o arhitektu Plečniku zapisali: »Vsak Ljubljančan in Slovenec je lahko vesel in zadovoljen, da krmari porajanje nove, lepše Ljubljane vendarle roka tihe vztrajnosti, premišljene sistematike, globokega umetniškega čustva in iskrene ljubezni do naše slovenske prestolnice. To je roka prof. Plečnika, ki nam ga je dala Previdnost v pravi čas. Že to, kar je ustvaril prof. Plečnik iz poprej najbolj zapuščenih predelov Ljubljane samo v zadnjih par letih (ureditev šentjakobskega trga, Valvasorjevega trga itd.) mora vzbuditi hvaležnost slehernega Ljubljančana in obenem vzbuditi željo, da bi ta umetnik tudi nadalje vodil vsa, pa prav vsa nadaljnja dela, navzlic vsem kratkovidnim nergačem.« (Ilustrirani Slovenec, 8. 12. 1929)

Leta 1940 je bil razpisan javni natečaj za nov urbanistični načrt, s katerim je želela mestna oblast urediti širše mestno središče, vendar pa je v nadaljnjo izpeljavo načrtov posegla druga svetovna vojna.

Blejsko jezero in njegova okolica s svojo naravno slikovitostjo od nekdaj privlačita ljudi. Na Blejskem otoku je bilo že v predkrščanski dobi postavljeno svetišče slovanski boginji življenja in plodnosti Živi, pozneje pa so tukaj postavili cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je postala priljubljena romarska pot. Bled je postajal zanimiv tudi za druge obiskovalce, ki so občudovali njegove naravne in kulturne znamenitosti ali pa so v termalnih vrelcih ob jezeru iskali zdravje in dobro počutje. V sredini 19. stoletja se je kraj začel razvijati v turistično središče. Ob jezeru so zrastle počitniške vile premožnejših meščanov in plemičev, s čimer je Bled postal kraj srečevanja družbene elite. V tem času je eno izmed zemljišč ob jezeru kupil Ernest Ferdinand Weriand knez Windischgrätz, član ene najpomembnejših rodbin habsburške monarhije. Tu je dal postaviti dvorec Windischgrätz, znan tudi kot Schloss Seebach, v katerem je preživel vsaj dva meseca na leto.

9. junija 1922 je kralj Aleksander I. Karađorđević s svojo ženo kraljico Marijo prispel na poročno potovanje na Bled. Nastanila sta se v dvorcu, ki ga je kralj slaba dva meseca pozneje odkupil od nekdanjih lastnikov in Bled razglasil za kraljevo poletno rezidenco. Dvorec je bil preimenovan v Suvobor po hribu v Srbiji, kjer je med prvo svetovno vojno Kraljevina Srbija porazila avstro-ogrske čete. Že ob nakupu je kralj Aleksander I. imel v načrtu, da v bližini dvorca zgradi poslopja za dvorne oficirje in uradnike, vojašnico za gardiste ter zimsko garažo.

Kraljeva družina se je čez poletje umaknila na Bled pred vročino Beograda. Tu so imeli na voljo kopališče, teniško igrišče ter lepo urejene vrtove, kjer so se igrali najmlajši pripadniki kraljeve dinastije, jezero pa je ponujalo še dodatno možnost rekreacije. Kralj Aleksander I. in njegova žena kraljica Marija sta bila strastna lovca, zato sta se večkrat podala na lov po bližnji okolici. V Suvoboru je bil 28. junija 1929 rojen najmlajši sin kraljevega para princ Andrej. Poleg dvorca na Bledu so imeli Karađorđevići na Gorenjskem v lasti tudi grad Brdo pri Kranju in lovski dvorec v Bohinju.

V poletnih mesecih je postal Bled središče političnega in diplomatskega življenja tedanje kraljevine, saj se je skupaj s kraljem sem preselil tudi velik del dvora, visoki politiki in tuji veleposlaniki. Kralj je potreboval večji dvorec, zato je arhitektu Jožetu Plečniku zaupal izdelavo načrtov za novo poslopje, ki bi bilo umeščeno na posestvu. Gradnja se je začela leta 1934, vendar jo je le nekaj mesecev pozneje zaustavil atentat na kralja v Marseillu 9. oktobra 1934. Kraljica Marija del ni nadaljevala. Sklenila je porušiti stari dvorec in na njegovem mestu zgraditi novega. Načrte zanj je izdelal beograjski arhitekt Rajko Tatić. Leta 1939 so na mestu v letih 1937–1938 porušenega dvorca Suvobor začeli z izgradnjo novega poslopja, ki pa jo je zaustavila druga svetovna vojna.

V času nemške okupacije je nedokončani dvorec postal last nemškega gradbenega urada. Tu naj bi postavili Grajski hotel v skladu z nemško strategijo za razvoj Bleda, ki naj bi postal eno najjužnejših nemških letovišč. Leta 1947 je nova jugoslovanska oblast posestvo nacionalizirala, na njem pa uredila poletno rezidenco Josipa Broza Tita, ki je danes preurejena v hotel Vila Bled.