Danes praznujemo dan slovenskega športa. Dan je bil razglašen kot državni praznik leta 2020 na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije. Datum, 23. september, so izbrali kot obletnico prvega predvajanja slovenske himen Zdravljice na olimpijskih igrah, kar se je zgodilo ob uspehih veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca v Sydneyju leta 2000.

Uspehi slovenskih športnikov se seveda niso začeli v času samostojne republike po letu 1991. Pot do izjemnih uspehov, ki jih danes dosegajo slovenski športniki so tlakovali slovenski športniki, ki so tekmovali še v dresih jugoslovanskih barv. Iz omenjenega obdobja izhaja tudi ena izmed športnih legend slovenskega športa – Ivo Daneu.

Ivo Daneu velja za legendo slovenske in svetovne košarke. Z izjemno motorično in strelsko spodobnostjo je igral na mestu organizatorja in branilca. Za reprezentanco Jugoslavije je med letoma 1965 in 1970 zbral 209 nastopov in z njo krojil svetovni vrh. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Na svetovnem prvenstvu v Urugvaju leta 1967 je bil razglašen za najkoristnejšega igralca prvenstva. Istega leta je bil razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije. Vrhunec kariere je bila osvojitev naslova svetovnega prvaka leta 1970 v Ljubljani, ki ga je osvojil kot kapetan ekipe.

Na fotografsko ustvarjanje Jožeta Kološe se v fotografskih zbirkah Muzeja novejše zgodovine Slovenije ne naleti zgolj po naključju, čeprav bi se na prvi pogled včasih celo zdelo tako. Kološev opus je med množico gradiva pravzaprav skromen, saj šteje zgolj 137 filmov. Pri pripravi razstavnih projektov, ki zajemajo prva socialistična leta, pa se kaj hitro znajdemo v iskanju med njegovimi fotografijami. Ovekovečenje prekmurskega življa namreč zre pretežno le iz njegovih fotografij.

Jože Kološa nadaljuje fotografsko ustvarjanje svojega očima Dragutina Reesha, sicer zagrebškega fotografa, s katerim se, kmalu po prerani smrti njegovega očeta, poroči mama Katarina. V zbirki Tekoče gradivo se nahajajo zgolj tri reprodukcije Reeshevih fotografij, a so toliko bolj pomembne, saj prikazujejo prihod madžarskih enot v Mursko Soboto 16. aprila 1941.¹ Prve korake v svet fotografije je Kološa naredil prav v času druge svetovne vojne. Leta 1940 je opravil izpit pri Združenju fotografov Ljubljani, tri leta kasneje pa izpit za mojstra fotografije v madžarskem Šopronu. Že jeseni istega leta je bil prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko. Po koncu vojne je organiziral fotolaboratorij Komande prekmurskega vojnega območja v Murski Soboti in vodil fotoslužbo propagande mariborskega vojnega področja. Pričujoči prispevek ima namen osvetliti Kološevo zgodnje »predzgodovinsko« obdobje kot se izrazi Sava Stepanov v pravzaprav edini fotografski monografiji, ki se ukvarja s Kološevo fotografijo z naslovom Moja fotografija, izdani leta 1990. V tem času je Kološa kot fotoreporter deloval v Uradu za informacije pri predsedstvu vlade socialistične republike Slovenije v Ljubljani in kasneje pri podjetju Foto Slovenija. Kološeve fotografije na negativu povečini leica formata zajemajo čas med 12. aprilom 1945 in se končajo z zadnjim filmom iz 24. maja 1946. Nato žal sledi vrzel slabih pet let, ko so njegove fotografije zagotovo nastajale, a se je po do sedaj zbranih podatkih za njimi izgubila sled. Kološevo reportažno fotografijo, ki datira med leti 1951 in 1956 hranijo v Pomurskem muzeju Murska Sobota.² Zaradi selitve v Koper je fotografija pokrajine in življenja ob reki Muri pridobila dodatno področje ustvarjanja. Kološa je namreč v tovarni Tomos v letu 1959 organiziral fotoslužbo, se usmeril v industrijsko in reklamno fotografijo, hkrati pa je novo okolje še dodatno spodbudilo fotografovo umetniško žilico. Ogromno je razstavljal ter organiziral s fotografijo povezane prireditve: ena bolj znanih je mednarodna kolonija Koštabona. V letu 1975 pa je Jože Kološa pomagal pri ustanovitvi fotogalerije v Kopru, prve v Jugoslaviji.³

Fotografije podjetja Foto Slovenije je Muzej prevzemal po delih od leta 1951 dalje. Prvi del arhiva, gradivo partizanskih fotoreporterjev, prišlo v omenjenem letu. Mnogo kasneje, v  začetku 1970. letih se je Muzeju predalo gradivo, ki je nastajalo med letoma 1945 in 1951. Po sedaj znanih podatkih, so bili torej Kološevi posnetki predani Muzeju v letu 1971.⁴

Kološevi posnetki v zbirki Foto Slovenija tvorijo motivno-časovni lok povojnega obdobja: od porušenega Maribora in začetnih korakov obnove domovine do jasnih propagandno usmerjenih motivov izgradnje nove socialistične družbe. Liki udarnikov in delavcev v tovarnah sledijo politično idejni zasnovi poudarjene motivike socialnega realizma. Kot izpostavi Stuart Franklin pri obravnavi ozadja nastanka fotografij delavcev iz revnejših področjih Dorothee Lange iz 1930. let je percepcija motiva rezultat notranjega čutenja samega fotografa, ki želi s samim posnetkom nekaj izreči.⁵ Prvotni vzgibi iskanja motiva pri Langejevi se vsekakor razlikujejo od usmerjenega socialističnega, a v ozadju nastanka posnetkov lahko vlečemo vzporednice. Langejeva je želela poudariti revščino in uboštvo delavskega razreda, socialistični realizem pa je želel ustvariti »novega človeka« v obliki prikaza fizične moči. Kako je to uspelo Kološevim portretirancem? Po Aleksandru Bassinu⁶ socialni kontekst Kološevih fotografij lahko opazujemo že v študijah rok filovskih lončarjev in lončarju Pücku s pipo v ustih, motivih ki so nastali v letu 1940. Kajenje je v času nastanka fotografij obstajalo kot pogosta razvada in vsekakor ni bilo deležno tako splošnega pregona kot dandanes. Pipa za kajenje tobaka pri Kološevih delavcih učinkuje kot atribut za večje poudarjanje moškosti tako pri Moškem s pipo iz kovačnice Tovarne poljedelskih strojev Maribor iz leta 1945 kot pri figuri moškega iz Tovarne snežnih plugov in verig iz Lesc, posnetim leta 1946. Z mrkimi pogledi delavca ne izražata polnega povojnega delovnega zanosa, ki ga lahko opazimo pri Udarniku iz Jugoslovanskih državnih železnic v Mariboru. V ospredje stopa motiv udarnikovih rok, skoraj aristokratsko držo pa poudarjata pokrivalo in očala, ki bi pristajali osebi v diametralno nasprotnem okolju kot se sicer nahaja. V svojem zgodnjem obdobju Kološeve fotografije obravnavajo tipično socialne tematike in izkazujejo (politično) angažirano stališča njihovega umetnika. Povsem pa se avtor poetiki socialnega realizma povsem ni prepustil, kar se je kasneje prek njegovega ustvarjanja na polju fotografije tudi izkazalo. Z motivom (neslutenega) slovesa ali odhajanja se je Kološa ukvarjal kasneje, ko se je že preselil iz Prekmurja na Obalo, a vendar njegova reportažna fotografija izkazuje interese za tematiko odhajanja in prihajanja. Tako Kološevo fotografijo s skromno dokumentacijo Begunci iz Murske Sobote so skupaj z Nemci zbežali pred Rdečo Armado in so se vrnili v  Maribor, 12. julij 1945 razumemo predvsem kot študijo obraznih potez, med katerimi je izstopajoča ženska na desni in sodi pri Kološi v polje njegove angažirane umetnosti kot to razume Sava Stepanov⁷ s ciljem opozoriti na stiske posameznika. Kološeva Begunka, če jo lahko tako poimenujemo, bi zlahka pričevala sama zase, tako pa se v skupini ljudi s podobno usodo ne trudi pred fotografsko kamero skriti preživetih dogodkov preteklih dni ali mesecev. Iskanje izpovednih pogledov portretirancev je za Kološo še kako značilno, kar lahko vidimo tudi v njegovih bolj znanih portretih, če izpostavimo vsaj Ciganko Illo⁸, ki jo je Kološa fotografiral tako pred vojno v letu 1939, pa tudi po njej, leta 1946.

Po uradni dolžnosti se je Kološa udejstvoval povojnih proslav in manifestacij, ki so prek parol izražale pripadnost novemu političnemu ustroju. Iz balkona dvorane Mladinskega doma v Murski Soboti tako spremljamo nastop pevskega zbora na eni prvih povojnih manifestacij v aprilu 1945, ki v dokumentaciji nosi naslov »akademija«. Žanrski motiv je osredotočen okoli napisa ŽIVEL MARŠAL TITO!, ki mu je podrejena celotna vsebina. Pogledi na osrednje dogajanje so prisotni tudi na drugih posnetkih, kot bi fotograf vsakih znova poskušal zajeti celoten prostor dogajanja: odrske prizore tako spremljamo iz višine na način, da je na posnetku mogoče zaobjeti večino publike, ki je dogodku prisostvovala. Tudi pri drugih množičnih dogodkih, se je Kološa poskušal postaviti na podobne kote fotografiranja. Predvsem ena skupina pa ga je na množičnih dogodkih še posebej pritegnila. Otroke je fotograf zabeležil kot stranske opazovalce, ki se spretno zavihtijo na prostore, od koder zlahka opazujejo dogajanje in niso v napoto odraslim. Trije dečki tako radoživo spremljajo prvomajsko proslavo leta 1945 v Murski Soboti tako, da so se namestili na zunanji del okenskega okvira v spodnjem nadstropju: ne previsoko, a še vedno višje kot veliki odrasli pod njimi. Edini sorazmerno trdni prostor v skoraj povsem porušeni ulici v Mariboru so v času obiska Borisa Kidriča 10. junija 1945 našli otroci v stolpiču, ki je kot železna konstrukcija edini ostal ohranjen v razdejani okolici. Pozitivna in hkrati nova moralno-politična obveza vsakega državljana je postajalo vključevanje v množične dogodke, čemur pritrjujejo tudi številne fotografije povojnega časa.⁹ Naloga uradnega vladnega fotoreporterja je bila predstaviti živahnost in množičnost prvih povojnih manifestacij, kar se izraža tudi v količini teh posnetkov tako pri Kološi kot tudi pri drugih fotografih povojne dobe¹⁰: Marjanu Pfeiferju, Zvonetu Mahoviču, Leonu Jeretu, Ediju Šelhausu in Vlastji Simončiču ter drugih. Kolektivnost je v prvih povojnih letih brez dvoma močno prevladovala nad individualnostjo.¹¹

V času slovesnosti ob postavitvi spomenika zmage v Murski Soboti 12. avgusta 1945 sledimo seriji posnetkov dogajanja, ki je trajalo več dni. Velik poudarek je fotograf dal postavitvi slovenskega grba na podstavku, za katerega ni točno znano, kje se je nahajal. Predvideva se, da je bil postavljen za čas otvoritve spomenika zmage, danes pa ne obstaja več.¹² V zbirki Foto Slovenija se s tematiko odkritja spomenika zmage ukvarjajo fotografije Jožeta Divjaka, Marjana Pfeiferja st. in Rudija Vavpotiča, a nihče od omenjenih ni fotografsko zabeležil omenjenega spomenika. Prav tako je Kološa edini, ki se je na fotografiji ukvarjal s predstavitvijo spomenika kot podolgovatega kubusa, segajočega v nebo, kjer se simbol peterokrake zvezde izgublja v temini ozadja. Posnetku se je avtor posvetil v nočnih urah, ko nov marmorni monolit še ni imel imenitne družbe. Vsekakor gledalcu sproža razmislek v novo pomenskost samega motiva. Spomenik Rdeče armade je po koncu druge svetovne vojne nastajal v skladu z izrazito propagandno nalogo kot jasna promocija nove ideologije in podpore. Spomenik, narejen po načrtih ruskega arhitekta Arončika, je precej posegel v prostor murskosoboškega trga in bil v času postavitve paradni konj nove estetike socialističnega realizma.¹³ Poleg Kološe je bilo na prizorišču več fotografov, tako domačih kot tujih. Ta številčnost je seveda pripomogla k dobri medijski pokritosti dogodka.

Pregled Kološeve dokumentarne reportažne fotografije v zbirki Foto Slovenija, ki jo hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je ponudil paleto možnosti o vlečenju vzporednic tako s Kološevim ustvarjanjem pred letom 1945 kot kasnejšim ustvarjanjem, če ne posegamo v polja njegovih kolažev in abstrakcij. Posnetki krajine, ki se ji je Kološa še posebej rad posvečal, se nakazujejo v skoraj povsem porušeni stavbi v Mariboru, pri kateri so ostali edino še štrleči dimniki kot osamljeni spomin na težo vojnih dni. Krajini se Kološa v ohranjenih reportažnih fotografijah ni posebej posvečal, tako je povečini zgoščena okoli posnetkov razrušenega Maribora. Nekaj kasnejše mistike, ki jo najdemo na njegovih fotografijah pokrajine ob Muri, se izkazuje na fotografijah začasnega železniškega mostu čez reko Muro med Veržejem in Dokležovjem. Fotograf je izkoristil meglo za prikaz neskončnosti železniške poti.

Morda neposrečen kot fotografiranja napisa je fotograf zajel pri celopostavni figuri partizana, političnega komisarja prekmurskega vojnega področja, Jožeta Mirtiča, za katerim je na steni zapisana parola ŽIVELI HRABRI PARTIZANI,¹⁴ pa je na fotografiji ostal prikazan zgolj ABRI PART. Slovesno poziranje v uniformi in orožjem v rokah se pridružuje več tisoč somotivom, nastalih v času druge svetovne vojne. Spominski posnetki v obdobju druge svetovne vojne so na slovenskih tleh nastajali v največjem številu, postavljeni ob bok dokumentarno-propagandni »uradni« viziji nastajanja tovrstnih motivov. Tovrstno fotografiranje izhaja iz predvojne prakse vse bolj dostopnega fotografiranja v ateljejih, ko so se ljudje odločali za odtis svoje podobe na papirju in tako zamrznili trenutek za večnost.  Skoraj pogovor med osebama lahko izluščimo iz fotografije plesalcev v belokranjski narodni noši, ki je nastala v času proslave ob peti obletnice ustanovitve OF na ljubljanskem stadionu 27. aprila 1946. Dinamika, ki jo lahko doživljamo ob pogledu na Kološeve fotografije plesalcev in glasbenikov odstirajo avtorjevo čutenje in notranji svet umetnikov. Kološa je kot vodja ansambla in violinist v času pred drugo svetovno vojno redno muziciral, z glasbo pa ostal povezan tudi prek fotografije, ki je v iskanju umetniškega izraza na koncu zmagala.¹⁵

Več kot pol stoletja je preteklo od začetkov Kološeve reportažno dokumentarne fotografije, prek katere je začel spoznavati sam medij ter ga tekom svojega življenja dodobra raziskal. V prvem povojnem letu je prispeval k številnim žanrskim prizorom večinoma iz štajerskega in prekmurskega okolja, če omenimo številčno najbolj zastopane: ruševine po končani vojni in njihovo odstranjevanje, politične manifestacije z obveznim beleženjem parol in plakatnega gradiva, ustvarjanje podobe novega socialističnega človeka prek portretnih fotografij delavcev v tovarnah, iskanje socialne komponente v fotografijah vsakdanjika podeželskega in meščanskega življa ter izkazano fotografovo poznavanje notranjega sveta pri  motivih, ki se navezujejo na svet glasbe in plesa.

3421 Kološevih posnetkov pričuje o povojni stvarnosti in je slikovna zgodovina pomembnejših dogodkov kreiranja nove države. Četudi se časovni slikovni lok prehitro konča, ta že ustvarja podlago iz katere je umetnik črpal v zrelejših letih kot nesporni kronist dogodkov v krajih onstran Mure.

---

Opombe

1. Ena izmed reprodukcij je objavljena v katalogu Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine, 2019, str. 97. ↩︎
2. Več o tem v katalogu Prekmurskega muzeja z naslovom Kološ Jože Kološa, izdanem leta 2020. ↩︎
3. Kološa Jože, Moja fotografija, 1990, str. 172. ↩︎
4. Vraničar Ivo, Zbirka Foto Slovenija (1945 – 1973), Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja, 2017, 262-263. ↩︎
5. Stuart Franklin, The Documentary Impulse, 2016. ↩︎
6. Str. 11, 23-27. ↩︎
7. Kološa Jože, Moja fotografija, 1990, str. 15. ↩︎
8. Prav tam, str. 36,37. ↩︎
9. Slovenska novejša zgodovina, 2005, str. 869. ↩︎
10. Fonde fotografov hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
11. Marko Klavora, Tipologija časa: demonstracije in manifestacije kot spontani izraz »ljudstva«? Vidik prebivalcev Zgornjega Posočja, v: Začasna meja: življenje in hrepenenje v coni A, 2017, str. 101. ↩︎
12. Za dodatno dokumentacijo se zahvaljujem kolegi Tamari Andrejek iz Pomurskega muzeja Murska Sobota. ↩︎
13. Mohar Katarina, »Svoboda je spomenik«, Spomenik zmage v Murski Soboti – nastanek, usoda, kontekst, 2013, http://uifs1.zrc-sazu.si/files/AHAS_18_2_MOHAR.pdf (14.5.2022). ↩︎
14. Celoten zapis je jasno viden na posnetku FS2023/17. ↩︎
15. Janez Balažic, Umetniški fotograf Jože Kološa – Kološ, v: Kološ Jože Kološa, 2020, str. 17. ↩︎

Letos obeležujemo 50-obletnico XX. poletnih olimpijskih iger v Münchenu leta 1972. Iger se je udeležil tudi znani fotoreporter Edi Šelhaus, takrat zaposlen pri časopisu Delu, ki je tam posnel več kot 5.000 posnetkov, sedaj v hrambi Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot del obsežnega fonda Edija Šelhausa. Iz izbora teh posnetkov je muzej že leta 2012 pripravil razstavo »Münchenski olimpijski utrinki 1972 – iz fotografske zbirke Edija Šelhausa« (avtorica razstave Jožica Šparovec). Na razstavi so bili med drugim posnetki 24-tih slovenskih športnikov, nekaterih jugoslovanskih in drugih športnikov iz držav udeleženk, jugoslovanskih in nekaterih drugih dobitnikov medalj, pa tudi posnetki tragične zgodbe napada palestinskih teroristov na izraelsko ekipo, ki je zahteval 17 smrtnih žrtev. Izbor iz omenjene razstave bo v prvi polovici septembra 2022 na ogled v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije na Ameriški ulici 2 v Ljubljani.

Letos obeležujemo 50. obletnico XX. poletnih olimpijskih iger v Münchenu leta 1972. Iger se je udeležil tudi znani fotoreporter Edi Šelhaus, takrat zaposlen pri časopisu Delu, ki je bil kot fotoreporter sicer kar na štirih olimpijskih igrah, a le v Münchnu uradno akreditiran. Tam je posnel več kot 5.000 posnetkov, sedaj v hrambi Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot del obsežnega fonda Edija Šelhausa. Iz izbora teh posnetkov je muzej že leta 2012 ob 40-letnici iger pripravil razstavo »Münchenski olimpijski utrinki 1972 – iz fotografske zbirke Edija Šelhausa« z avtorico razstave Jožico Šparovec.

Na razstavi so bili posnetki otvoritve iger, raznih zanimivosti in utripa, predvsem pa posnetki 24-tih slovenskih, nekaterih jugoslovanskih in drugih športnikov iz držav udeleženk, jugoslovanskih in nekaterih drugih dobitnikov medalj, pa tudi posnetki tragične zgodbe napada palestinskih teroristov na izraelsko ekipo. Petega septembra zgodaj zjutraj so namreč palestinski komandosi vdrli v olimpijsko vas, ubili dva člana izraelske ekipe in zajeli devet izraelskih športnikov, sodnikov in trenerjev, drama pa  je trajala ves dan in še ponoči naslednjega dne ter se končala  grozljivo: umrlo je 17 ljudi, od tega 11 članov izraelske ekipe (pet športnikov, trije sodniki in trije trenerji), pet palestinskih komandosov in en nemški policist.

Jugoslavija je na igrah leta 1972 osvojila dve zlati, eno srebrno in eno bronasto medaljo, med Slovenci pa je bila med posamezniki najboljša metalka kopja Nataša Urbančič z doseženim petim mestom. Svetovni košarkarski prvaki iz leta 1970 (ekipa Jugoslavije) so bili na teh igrah šele peti. Izbor iz omenjene razstave bo v prvi polovici septembra 2022 na ogled v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije na Ameriški ulici 2 v Ljubljani.

V muzejski zbirki razglednic iz obdobja prve svetovne vojne hranimo precej bogato zbirko slovenskih razglednic, ki so jih risali slovenski slikarji in so znane pod imenom Vojska v slikah. Zbirko, ki jo ves čas dopolnjujemo, smo v preteklosti že predstavili v katalogih in na muzejskih spletnih straneh. Razglednice so zanimiv muzejski predmet, ki s svojo naslovno stranjo s poštnimi žigi, znamkami, sporočili, pozdravi, podpisi, naslovi in drugim skrivajo bogastvo podatkov o osebah, ki so jim bile namenjene ali so jih pošiljale in njihovim življenjskim zgodbam. Pri tem niti ne omenjamo avtorjev risb, fotografij, različnih motivov in vsebin, ki razglednice umeščajo na posebno mesto med muzejskimi zbirkami in ohranjajo njihovo priljubljenost med zbiralci. Poslane in popisane razglednice pozornemu bralcu razkrivajo številne drobne osebne zgodbe in pričevanja o času v katerem so nastale.

Med razglednicami iz serije Vojska v slikah smo pridobili dve, ki  sta bili poslani znanemu slovenskemu pisatelju Janezu Jalnu. Prva, z božičnimi voščili in ljubljanskim vojaškim cenzurnim žigom, mu je bila poslana v Srednjo Vas pri Bohinju, kjer je služboval kot duhovnik v vojnem času: »Dragi!  Vesele božične praznike in srečno blagoslova polno novo leto! Upam, da boš vsaj v prihodnjem letu izpolnil svojo obljubo. Z Bohincem sva pričakovala dan na dan – pa njega ni bilo. Srčno bodi pozdravljen.«¹ Druga razglednica iz vojnega časa, ki ni iz skupine Vojska v slikah, je bila prav tako poslana v Srednjo vas, 24. maja 1916. Z njo mu je brat sporočal: »Mami kar po starem. Dva dni zelo slabo, naslednji dan nekoliko boljše.«² Tretja ponovno iz serije Vojska v slikah pa mu je bila poslana v Staro Loko. Njena zanimivost je, da je bila poslana po vojni, opremljena s prvo slovensko znamko – verigarjem, ki trga suženjske okove. Narejena je bila po risbi slikarja Ivana Vavpotiča, za 20 vinarjev in napisom Država SHS, v latinici in cirilici. Poštne znamke z motivom verigarja, so prišle v promet 3. januarja 1919, torej dober mesec po združitvi v geografsko širšo in politično drugačno državo, Kraljevino SHS. Na razglednici mu je brat sporočal: »Sedaj sem vojak, mislim da gremo kmalu v Prekmurje. Pozdrav; Jožef J. Jalen, ekspozitura kraljevega 37 pešpolka, Ljubljana, sem v Šentpetrski kasarni.«³ Razglednica posredno govori o bojih za mejo nove države po prvi svetovni vojni.

Naslovnik razglednic, pisatelj Janez Jalen se je rodil 26. maja 1891, po maturi je bil sprejet v ljubljansko bogoslovje in tudi v njegovo življenjsko pot je usodno posegla prva svetovna vojna. Raziskovalec njegovega dela in življenja France Pibernik je zapisal, da je začetku vojne zaključil tretji letnik teologije in se pred nadaljevanjem zadnjega letnika, srečal s težkimi ranjenci v rezervni bolnišnici v Ljubljani, kamor je bil dodeljen za pomoč septembra 1914. V duhovnika je bil posvečen junija 1915, kmalu po italijanskem napadu na avstro-ogrsko. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v bohinjski Srednji vasi, kjer se je v vlogi kaplana znašel v neposrednem zaledju soškega bojišča z vsemi omejitvami in stiskami, ki jih je prinesla vojna in bližina bojne črte: naraščajoče število vojaštva, vojna zakonodaja, uničevanje pridelkov in premoženja, širjenje bolezni, prehranska kriza in pomanjkanje. Območje Bohinja, z ozkotirno železnico med Bohinjsko Bistrico in Ukancem ter žičniškim sistemom in tovornimi potmi do položajev v krnskem pogorju, je postalo pomembno preskrbovalno središče avstro-ogrske vojske s številnimi objekti, delavnicami in bolnišnico. »Sovraštvo se je razpaslo po svetu. Evropa gori, silen boj divja po njej. Na vzhodu in zahodu, na severu in jugu, na suhem in z morja se zaletavajo sovražniki v našo domovino, da bi jo ponižali in poteptali, uničili in razdelili. A ves njihov trud je zaman sami ginejo v sramoti…« so misli o vojni odzvanjale v pridigah Janeza Jalna.⁴ V dvoletnem obdobju bivanja v Srednji vasije v poostrenih razmerah prehranske krize prevzel vodenje konzumnega društva in aprovizacije,  postal okrajni šolski nadzornik in posrednik med vojaško komando, županom in vaščani. Z njimi je stkal tesne vezi, ki jih je ohranjal tudi po vojni. Leta 1917 je postal vojni kurat, najprej v vojni bolnišnici v Gradcu in pozneje v taborišču  Lebring, kjer se je srečal z izjemno slabimi razmerami: »Lebring. Hungerlager, stradališče so mu rekli. Kaj bi drugo pripovedoval. Naj mrliška knjiga pove svoje . Kot vzrok smrti, je pri nekaterih vpisano aushungerung, izstradanje. Pa je prišel ukaz, da se ne sme kot vzrok smrti nikdar vpisati izstradanje, ampak allgemeine kürperschwäuche, splošna oslabelost telesa.«⁵ V Lebringu je dočakal konec vojne, po razpadu monarhije pomagal vračajočim vojakom in bil 13. novembra 1918 odpuščen iz vojaške službe.

Služboval je po različnih krajih Slovenije: Besnica, Šmarje, Črnomelj, Stara Loka, Ljubljana in drugje. V ospredje je vse bolj prihajala njegovo pisanje in vseživljenjska želja po pridobitvi delovnih pogojih, ki bi mu polno omogočali literarno ustvarjanje h kateremu se je vedno vračal in nam zapustil obsežno bibliografijo. Ukvarjal se je tudi s filmom, saj je 1932 napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak. Med drugo svetovno vojno je napisal svoji med bralci najpopularnejši deli Bobri v treh delih in povest Trop brez zvoncev. Obe sta izšli v Slovenčevi knjižnici, ki je med drugo svetovno vojno izhajala v Ljubljani. Pisateljevo »kršenje kulturnega molka«, je bilo po končani vojni eden od razlogov za njegov krajši zapor in njegove knjige so prišle na seznam prepovedanih in iz knjižnic izločenih knjig. To ni motilo številnih bralcev, med katerimi so ohranjale svojo priljubljenost in se pozneje, s ponatisi tudi vrnile na knjižne police. Pisatelj Janez Jalen je umrl 12. aprila 1966.    

---

Literatura

Janez Jalen, Edini, ki sem ga kdaj nahrulil, Bojevnik.Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 74-78.
Janez Jalen, Lebring, Bojevnik.Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 78-79.
Janez Jalen, Lebring, Bojevnik.Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 178-180.
Andrijan Lah, Književniki in književnice v komunističnih zaporih, Ljubljana: Založba Družina 2017, str. 21 – 23.
Miloš Mikolič, Razglednice zbirke Vojska v slikah 1914-1918, Vojnozgodovinski zbornik št. 25, 2006, str. 23 -30. 
France Pibernik, Janez Jalen, Življenjska in pisateljska pot, Celje: Mohorjeva družba 2003.
Marko Štepec, Razglednice Vojska v slikah, (R) evolucija Muzeja: 70 zgodb o XX. stoletju, 1948 -2018, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2018, str. 20-21.
Marjeta Žebovc, Slovenski književniki rojeni do leta 1899, Ljubljana: Karantanija, 2005.
Marjeta Žebovc, Janez Jalen: Pisatelj in duhovnik za vse Slovence, Smlednik 2022.

Opombe

1. Razglednica: Ivan Vavpotič, Kar meč, kar strel jih pomori …, Vojska v slikah št. 80, 1915, Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
2. Razglednica: Trenska kolona na kraškem bojišču, Poslana Ivanu (Janezu) Jalnu, v Srednjo vas pri Bohinjski Bistrici, 24. 5. 1916, Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
3. Razglednica: Anton Koželj, Zdrava morska zvezda …, Vojska v slikah št. 124, 1917, Muzej novejše zgodovine Slovenije. ↩︎
4. France Pibernik, Janez Jalen, Življenjska in pisateljska pot, Celje: Mohorjeva družba 2003, str. 37.  ↩︎
5. Janez Jalen, Lebring, Bojevnik. Spomini vojnih veteranov prve svetovne vojne, Ljubljana: Karantanija 2014, str. 178. ↩︎