Ljubljana je mesto z večstoletno tradicijo pitja kave, o kateri je pisal že polihistor Janez Vajkard Valvasor, mesto pa je svojo prvo kavarno dobilo leta 1713. O tem, kako hitro so kavarne postale priljubljene med Ljubljančani, priča podatek, da je konec 18. stoletja v mestu delovalo kar sedem kavarn, sto let pozneje pa se je številka povzpela do 14.
V začetku 20. stoletja je bilo obiskovanje kavarna priljubljena prostočasna dejavnost med pripadniki srednjega in viškega razreda. Ljubljanske kavarne, ki so se zgledovale po dunajskih, so sprejemale širšo klientelo – intelektualce, umetnike, študente, premožnejše in ostale napredno misleče ljudi, zato so postale prostor za razvoj živahne kulturne scene in društvene dejavnosti ter zanimivih debat. Bile so bogato založene z različnimi časopisi in revijami, ki so jih gostje lahko brali tudi v primeru, da niso ničesar naročili. Poleg zgoraj omenjenih dejavnosti so se v kavarnah igrale družabne igre kot so karte, šah, kegljanje in biljard, ki je prišel v Ljubljano v začetku 18. stoletja. Kavarniška ponudba je obsegala predvsem belo in črno kavo, kapučin, čaj in sladice. Večina kave je v Ljubljano prihajala iz Trsta, ki je bilo in je še vedno pomembno pristanišče za kavo.
Med znanimi in priljubljenimi ljubljanskimi kavarnami so bile Evropa, Narodna kavarna (prva kavarna s slovenskim imenom), Zvezda, Emona in Union, ki neprekinjeno obratuje od svoje ustanovitve leta 1905, omeniti pa velja tudi nekatere druge kavarne, kot denimo Slon, Merkur, Štrukelj in Kavarno Prešeren (prej Kavarna Valvazor). Najnovejša kavarniška pridobitev pred 2. svetovno vojno je bila Kavarna Nebotičnik, na vrhu ljubljanskega Nebotičnika, zgrajenega leta 1933.
V obdobju med obema vojnama je po priljubljenosti zelo izstopala Zvezda, ki se je nahajala v prostorih nekdanje Kazine. Do leta 1918 so se tod zbirali v Ljubljani živeči Nemci, leta 1918 pa jo je vzel v najem Fran Krapeš, lastnik Narodne kavarne, ki je začel s temeljito in ambiciozno prenovo prostorov in okolice, kjer je postavil nov godbeni paviljon. Poleg kavarne je uredil še restavracijo in kegljišče, s čimer je privabil mnogo gostov. Prostori so bili nabito polni, tu je bil prvi jazz ansambel v Ljubljani pred 2. svetovno vojno. Po letu 1930, ko je nastopila gospodarska kriza in se je obisk zredčil, sta restavracija in kavarna propadli.
Ker je leto 2026 posvečeno Srečku Kosovelu, na tem mestu omenimo tudi tega nadvse izvirnega in plodovitega pesnika, ki se je izobraževal v Ljubljani med letoma 1916 in 1926, torej v zlati dobi ljubljanskih kavarn. Po takratni navadi je bil tudi sam reden obiskovalec kavarn. Zahajal je v Emono, Zvezdo, Union, najpogosteje pa v Narodno kavarno nasproti poslopja univerze, saj je imela na voljo za branje največ časopisov. »O Zvezdi, nekdanjem kazinu, sem mu tudi povedal, ravno tako o dramskem gledališču in vodeč ga po najlepših ulicah Ljubljane, sem ga peljal v najbolj mestno kavarno ‘Zvezdo’. Tam sva naročila črn kofe, o katerem se je izrazil, da je dobro /…/.« (Srečko Kosovel, iz pisma domačim v Tomaj ob obisku prijatelja Carla Crucia v Ljubljani, 23. oktober 1922)
Po 2. svetovni vojni je sledil zaton klasičnih meščanskih kavarn v Ljubljani, saj jim čas socializma ni bil naklonjen zaradi meščanskega pridiha.