Fotoreporter Nace Bizilj je v plebiscitnem letu 1990 na ljubljanskih ulicah ujel sprehod pop zvezd Helene Blagne, Toneta Košmrlja in Simone Vodopivec.

Pevka Helena Blagne se je na profesionalno pevsko pot podala sredi osemdesetih let in se do leta 1989 že okitila s prvimi nagradami na makedonskem Makfestu, Splitskem festivalu in na slovenskem festivalu Melodije morja in sonca. Postajala je slovenska pevska ikona. Tone Košmrlj je eden od ustanovnih članov in bas kitarist glasbene skupine Pop Design. Skupina je ob koncu osemdesetih let s pevcem Miranom Rudanom in v začetku devetdesetih let s pevcem Vilijem Resnikom in Tonetom Košmrljem, ki je za skupino pisal tudi besedila, doživela silovit uspeh na slovenski glasbeni sceni. Postala je legendarna pop glasbena skupina. Pevka Simona Vodopivec je bila tedaj članica humoristične radijske oddaje Moped Show. V osemdesetih in devetdesetih letih je oddaja z milijonom poslušalcev dosegla rekordno priljubljenost.

Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva (1924 – 1998)

Letos obeležujemo 100. obletnico rojstva Marjana Cigliča, legendarnega fotografskega mojstra in enega izmed najvidnejših slovenskih fotoreporterjev druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, ki hkrati velja tudi za pionirja arhiviranja in dokumentiranja fotografskega gradiva. Njegov fotografski opus ima status neprecenljive nacionalne kulturne dediščine in ga skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi hranimo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Fotografski fond, ki je več kot štiri desetletja (večinoma) nastajal pri časopisni hiši Dnevnik, se ponaša z več kot 300 tisoč posnetki, njihova vsebina pa ilustrira zgodbe posameznikov in družbe na vseh prizoriščih življenja. Veličastnost te fotografske zapuščine se kaže tako po kvantiteti kot po kakovosti, hkrati pa predstavlja dragocen zgodovinski vir za preučevanje določenega obdobja in njegovih specifičnih značilnosti. Marjan Ciglič je bil eden od tistih fotoreporterjev, ki so bili v službi 24 ur na dan, sedem dni v tednu, zanj je bil namreč to način življenja, fotoaparat pa njegov najbolj zvest spremljevalec. Prav zato ob stoletnici njegovega rojstva ni poudarek samo na njegovem fotografskem opusu, ampak tudi na njegovi osebni zgodbi. Čeprav mu življenje ni prizanašalo, je znal vsako situacijo obrniti v pozitivno-humorno smer, zaradi česar je bil priljubljen pri številnih ljudeh.

»Ciglič je bil perfekten fotoreporter, znal je fotografirati vse … znal je ujeti pristen trenutek človeka, srečo, veselje, žalost, in to je tisto, kar je v fotoreporterstvu najbolj iskano in kar se mi še danes učimo …«¹

Fotografije, objavljene v časopisu Dnevnik in tedniku Nedeljski dnevnik, pa niso njegova edina zapuščina. Po zaslugi časopisne hiše, ki je Cigličev fotografski opus prepoznala kot pomembno nacionalno kulturno dediščino in ga leta 2001, ko je praznovala 50. obletnico, podarila Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je danes njegov fotografski opus zapuščina za vse Slovence. Cigličev fotografski fond hranimo v muzejski fototeki, v kateri je skupno okvirno 3 milijone fotografij na različnih nosilcih, muzejska zbirka pa se ponaša tudi z nazivom največje nacionalne fotografske zbirke, ki pokriva dogodke od konca 19. stoletja pa vse do današnjih dni.

Cigličevo 100. obletnico rojstva v muzeju obeležujemo na različne načine, v širšem kontekstu pa lahko razstavni projekt razdelimo na dva poglavitna dela. Uvod je bila fotografska razstava z naslovom Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki je bila na Ljubljanskem gradu na ogled med 14. februarjem in 2. junijem 2024, od 12. junija do 8. septembra 2024 pa so si jo obiskovalci lahko ogledali tudi v preddverju muzeja. Šestintrideset fotografij na razstavi je prikazovalo srečne, vesele in nasmejane ljudi v različnih iskrenih in igrivih situacijah z namenom, da so obiskovalcem polepšale dan.

Vabilo na odprtje razstave Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki ga je oblikoval Tomaž Perme, MNSZS in utrinek z razstave Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča na Ljubljanskem gradu, 14. februarja 2024:

Občasna razstava Marjan Ciglič – Mojster za vse čase

Osrednji del projekta ob 100. obletnici njegovega rojstva je razstava z naslovom Marjan Ciglič – Mojster za vse čase, ki je v muzeju na ogled še do 10. februarja 2025. Razstava v štirih večjih razstavnih prostorih podrobneje prikazuje Cigličevo življenje in delo. Na tak način smo Cigliča in njegove fotografije umestili v zgodovinski kontekst in najširši javnosti predstavili njegov fotografski opus, ki skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi predstavlja nezamenljivo nacionalno kulturno dediščino in je hkrati pomemben zgodovinski vir za preučevanje in razumevanje življenja Slovencev.

Prvi razstavni prostor je namenjen predstavitvi Cigličeve biografije in je razdeljen na več manjših poglavij, ki se po kronološkem sosledju odvijajo od Cigličevega rojstva pa vse do njegove smrti, s poudarkom na dogodkih, ki so ga v zasebnem in službenem življenju najbolj zaznamovali. V prvem razstavnem prostoru je poudarek predvsem na fotografijah drugih avtorjev, na katerih je Marjan Ciglič v različnih življenjskih situacijah ter na fotografijah ljudi, ki jih je posnel on in se navezujejo na njegovo zasebno življenje, za lažje razumevanje dogodkov pa je v tem delu razstave na kratko predstavljeno tudi zgodovinsko ozadje, ki se na razstavi s kreativno rešitvijo skriva za Cigličevimi fotografijami. Na tak način razstava ni zasičena z besedilom, hkrati pa obiskovalcem, ki to želijo, ponuja dodatno razlago.

Marjan Ciglič se je rodil 3. septembra 1924 v Kranju. Njegovo otroštvo je močno zaznamovala očetova smrt leta 1936, ki je preživetje več kot 10-članske družine pustila na plečih matere. Ciglič je bil tretji najstarejši otrok in si je želel družini tudi sam pomagati, zato je iskal delo. Sreča se mu je nasmehnila, ko je v časopisu videl oglas, da fotografski mojster Franc Jug iz Kranja išče vajenca. Ciglič je bil takoj sprejet, to pa je bilo tudi njegovo prvo srečanje s fotografijo, in sicer leta 1938. Ciglič je bil pri Jugu zaposlen tudi v času druge svetovne vojne, kjer pa je moral v ateljeju večino časa razvijati fotografije, ki so jih posneli nemški okupatorji, po njihovem naročilu pa je moral fotografirati tudi prvo obešanje partizana v Kranju. Kljub strogemu nadzoru in velikemu tveganju je na skrivaj reproduciral okupatorjeve fotografije in jih predajal partizanski obveščevalni službi. Leta 1943, star komaj osemnajst let, je bil za 11 mesecev prisilno mobiliziran v nemško vojsko. V tem času je večkrat zrl smrti v oči in ko mu je konec novembra 1943 po srečnem naključju uspelo dobiti dopust, ga je izkoristil za pot domov, kjer je takoj dezertiral in je nato svojo vojaško pot nadaljeval v VII. udarni brigadi Franceta Prešerna. Ciglič je bil mitraljezec, politdelegat, komisar čete, komandir čete in komisar bataljona, bil pa je tudi del artilerije 9. korpusa. Med boji v partizanskih enotah je bil dvakrat lažje in enkrat huje ranjen, nazadnje 26. aprila 1945, ko je bil ustreljen v vrat, zato je konec vojne dočakal v partizanski bolnišnici Pavla. Po treh mesecih se je vrnil v svojo brigado, potem pa se je pridružil III. udarni brigadi Ivana Gradnika, kjer je bil komisar I. bataljona vse do demobilizacije 4. aprila 1946. Kot partizan je zaradi pomanjkanja fotoaparatov posnel samo nekaj fotografij, je pa zato več risal. Navadno so bili to portreti soborcev, prizori, tudi humorni, za partizanski stenčas, opremil je tudi naslovnico partizanske publikacije Pesem naših minometov.

Po demobilizaciji leta 1946 se je Ciglič hitro vrnil k fotografiji in je najprej delal v Vipavi, nato je v Ajdovščini ustanovil podjetje Fotolik, sicer pa je bil na Primorsko napoten tudi kot politični delavec. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Danico Goljevšček. Poročila sta se leta 1947 in kmalu dobila prvega otroka, sina Marjana. Iz Ajdovščine so ga po letu dni poslali v Ljubljano, saj je bilo podjetje priključeno Fotoliku v Ljubljani, Ciglič pa je nato svojo fotografsko kariero nadaljeval v prestolnici. Leta 1949 so Cigliča razglasili za informbirojevca in ga za 11 mesecev poslali na Goli otok, kjer je med drugim kot bojkotiranec izkusil srž nečloveškega ravnanja z ljudmi. Čeprav je bil Ciglič zaprt na Golem otoku, ni imel nobenih prepovedi fotografiranja velikih in pomembnih političnih dogodkov, ki so sledili, ob vrnitvi pa so mu ponudili tudi staro delovno mesto. Tam je ostal do leta 1956, nato se je za slabo leto zaposlil v fotografskem studiu Foto Stane Potrč, januarja 1957 pa se je pridružil Dnevnikovi ekipi. Kot Dnevnikov fotoreporter je večkrat prepotoval vso Slovenijo, povsod so ga poznali in ga bili veseli. Enako je bilo z njegovimi sodelavci na Dnevniku, ki so bili zaradi njegove hudomušne narave vedno radi v njegovi družbi. Ciglič je svoje delo kot fotoreporter oboževal. Ni ga jemal kot službo, ampak je predstavljal njegov način življenja, Časopisna hiša Dnevnik pa njegov »drugi« dom. To potrjuje tudi dejstvo, da se je uradno upokojil leta 1983, za Dnevnik in Nedeljski dnevnik pa je fotografiral, vse dokler je zmogel na pot oz. do leta 1997.

Po vrnitvi z Golega otoka si je Ciglič z družino življenje ustvaril v Ljubljani. Leta 1969 se je sin Marjan poročil z Danico, s katero sta istega leta dobila hčerko Vesno, ki je bila Cigličeva prva vnukinja. Nekaj let kasneje je dobil še vnuka Primoža, leta 1989 pa še vnuka Anžeta po hčerini strani. V sedemdesetih letih so Cigličevo zasebno življenje zaznamovale družinske tragedije. Najprej je leta 1976 za posledicami prometne nesreče, ki se je zgodila nekaj let prej, izgubil sina Marjana, ki je bil star komaj 28 let, leta 1979 je izgubil mamo, leta 1989 je brez kakršnihkoli predhodnih znakov umrla žena Danica, leta 1994 pa je v prometni nesreči izgubil še snaho Danico. Ciglič je kljub vsemu skušal vse dogodke, ki so mu krojili težko usodo, sprejeti kot del življenja, pri čemer mu je pomagal veder pogled na svet, usmerjen v optimizem in humor, največjo uteho pa je zagotovo našel v fotografiranju. Marjan Ciglič je umrl 7. julija 1998.

Zaradi vloge Marjana Cigliča pri časopisni hiši Dnevnik je v drugem razstavnem prostoru na kratko predstavljen njen razvoj s posebnim poudarkom na obdobju, ki ga je zaznamoval Ciglič. (1957 – 1997).

»Marjan Ciglič je bil dolga leta isto kot Dnevnik, kajti njegove fotografije so za vselej zaznamovale ta časnik in njegovega veliko večjega otroka – Nedeljca. Vsi, ki so imeli možnost z njim sodelovati, tudi zaradi Marjana Cigliča vedo, kaj je Dnevnik, ki je več kot pristen kronist časa; vodi ga spoznanje, da so največje človeške zgodbe skrite in jih ne pišejo agencije in službe za stike z mediji, temveč preprosti ljudje.« Po sklopih so predstavljene reprezentativne akcije Dnevnika in Nedeljskega, ki jih je Ciglič fotografiral, in sicer Kmečka ohcet, Podoknica Nedeljskega, Akcija Nedeljskega – izlet za invalide, Novorojenčki, rojeni 1. januarja ter Iskrica v žalostnih očeh. Kmečko ohcet je Dnevnik organiziral v sodelovanju z ostalimi partnerji. Na prvi ohceti leta 1966 sta se poročila dva para, eden iz Slovenije in drugi s Švedske. Zbralo se je več kot 50.000 ljudi, spremljalo pa jo je tudi več kot 50 domačih in tujih novinarjev in fotoreporterjev. Prireditev je postala tradicionalna in vsako leto se je udeležilo več parov iz različnih držav, ki so nosili svoje tradicionalne narodne noše, hkrati pa so se povečali tudi vedno več dejavnostim in običajem, ki so bili povezani s kmečko tradicijo. Kmečko ohcet so z nekaj vmesnimi prekinitvami organizirali do leta 1990, ko naj bi bila zadnja »uradna«, čeprav so tudi kasneje organizirali podobne dogodke. S Podoknico Nedeljskega so na Dnevniku obujali spomine na stare čase, ko so mladi fantje na skrivaj trkali na okna deklet, pri čemer so morali paziti, da jih niso zalotili starši. Vodilno vlogo podokničarja je imel več kot 30 let Franc Pestotnik. Podoknica je poleg prikazovanja starih navad in vasovanja predstavila tudi posamezne kraje, kjer se je dogodek odvijal, krajani pa so se zabavali ob muzikantih, prijetni družbi ter dobri hrani in pijači. Eden od tradicionalnih dogodkov je bila tudi t. i. Akcija Nedeljskega oz. Izlet za invalide, ki je bil tudi ena prvih akcij časopisne hiše. Iz vse Slovenije so na določen kraj pripeljali vse prijavljene, ki sicer zaradi svoje gibalne oviranosti sami niso morali hoditi na izlete in jim omogočili, da skupaj preživijo dan v zabavni in prijetni družbi. Ena od zelo odmevnih Dnevnikovih akcij, ki je trajala več kot 40 let, je bilo tudi obdarovanje prvega novorojenčka v novem letu. Ciglič je vsako leto 1. januarja hodil s svojim aparatom in ekipo po porodnišnici in podarjal materam darila ter jih nato fotografiral skupaj z novorojenčki. Obdarovanje je bilo tradicionalno in vedno bolj slovesno, akcija pa je potekala vse do leta 1997, dokler je Ciglič, »boter novorojenčkov« zmogel na pot. Kot zadnja pa je predstavljena Iskrica v žalostnih očeh oz. Iskrica Nedeljskega, ki še danes pomaga socialno ogroženim otrokom in družinam. Začetki akcije segajo več kot 30 let nazaj, pomagali pa so številnim družinam in posameznikom. Pomoč je prihajala v finančni obliki pa tudi drugih dobrinah in materialih, odvisno od težav družine, ki so ji pomagali. Poleg akcij časopisne hiše, ki jih je Ciglič kontinuirano fotografiral, pa je v tem razstavnem prostoru tudi na časovnica, na kateri je skozi Cigličeve fotografije in pomembne prelomnice prikazan razvoj časopisne hiše Dnevnik, ki se začne z letom 1951, ko je izšel prvi izvod časopisa Dnevnik in se zaključi z letom 2022, ko je tednik Nedeljski dnevnik praznoval 60. obletnico, na časovnici pa je posebej z modro barvo označeno obdobje, ko je Ciglič ustvarjal pri časopisni hiši.

Na sredini drugega razstavnega prostora se nahajajo tudi trije visoki osvetljeni stolpi, na katerih so prikazane posamezne strani iz časopisa Dnevnik s Cigličevimi fotografijami, ki hkrati prikazujejo tudi enega od procesov dela s Cigličevim fondom. Obiski Dnevnikovega arhiva, kjer se pregleduje starejše izvode časopisa in tednika ter dokumentiranje strani, kjer so objavljene Cigličeve fotografije, so eden od ključnih postopkov raziskovalnega dela, hkrati pa prikazujejo še eno od časopisnih akcij, ki je bila povezana s t.i. belo kuverto, s katero so lahko zvesti naročniki Nedeljskega dnevnika dobili denarno nagrado. Akcija se je imenovala Ali znate opazovati?, v Nedeljskem pa so objavili del obraza Dnevnikovega novinarja ali fotoreporterja, napisali njegovo ime in priimek, kje in kdaj se bo nahajal in tisti, ki ga je prepoznal in je imel pri sebi Nedeljski dnevnik, je dobil nagrado. V primeru na razstavi so iskali Marjana Cigliča v Tržiču, in sicer  januarja 1974.

Prehod iz drugega v tretji razstavni prostor pospremi citat Mirana Lesjaka, odgovornega urednika časnika Dnevnik in dnevnik.si: »Ja, Marjan Ciglič je neizbrisno zaznamoval in dokumentiral svet, ki mu je pripadal. S fondom, ki nam ga je zapustil, nam je ta svet prepustil v varstvo. On Dnevniku, mi pa Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ker smo prepričani, da je zapuščina Marjana Cigliča, neprecenljiva v svojem zgodovinskem in strokovnem oziru, v tej ustanovi v najbolj varnih rokah. To je muzej, ki ne dovoli, da bi naša preteklost preminila.« Leta 2001, ko je časopisna hiša praznovala svojo 50. obletnico, je muzeju v celoti podarila njegov fotografski opus, ki je sedaj na voljo vsem, ki jih zanima obdobje, v katerem je ustvarjal Ciglič. Fototeka ja takrat postala bogatejša za več kot 300 tisoč posnetkov, Slovenci pa za 40 let neponovljivih dogodkov iz preteklosti, ki prikazujejo specifičnost obdobja tako na političnem področju kot v vsakdanjem življenju. Ob tej priložnosti se je med muzejem in časopisno hišo preko posebne rubrike Porumenela fotografija vzpostavilo dolgoletno sodelovanje. V Dnevniku so bile tako enkrat na teden ponovno na ogled Cigličeve fotografije, ki so bile sicer v časopisu objavljene že pred 50. leti, zato je v tem razstavnem prostoru del namenjen prav tem fotografijam, ki jih spremljajo originalna besedila iz časopisa.

Sicer pa je v tretjem razstavnem prostoru na primeru Cigličevega fonda javnosti prvič predstavljen tudi proces strokovno-muzeološkega dela kustosov v fototeki. Posebnost fonda Marjana Cigliča v tem kontekstu je predvsem v tem, da izhaja iz njegove originalnosti, in sicer iz hrambe negativov in njegovih originalnih dnevniških zapisov, ki so za raziskovanje in diseminacijo prav tako pomembni kot fotografsko gradivo. V osnovi je predstavljenih pet glavnih procesov, ki zajemajo fizično ureditev posnetkov, inventarizacijo, digitalizacijo, raziskovanje in vnos podatkov in posnetkov in dokumentacijski sistem, poseben poudarek pa je na raziskovalnem delu, ki je poleg digitalizacije ključen za optimalno digitalno dostopnost fonda širši javnosti. V tem prostoru so razstavljeni tudi Cigličevi originalni dnevniški zapisi, ki so temeljni vir za vsa nadaljnja raziskovanja ter škatlice, v katerih je hranil gradivo.

Četrti razstavni prostor je namenjen reprezentativnim sklopom, ki jih je Marjan Ciglič fotografiral. Razdelimo jih lahko v razvoj, modernizacijo in industrializacijo, glasbo, šport, preživljanje prostega časa, otroško radost, naravne katastrofe, vsakdanje življenje na podeželju, mestni utrip s poudarkom na Ljubljani, izginulimi poklici in dejavnostmi ter politiko. Pri slednji gre za dve iztočnici, in sicer fotografija, na kateri je imel Josip Broz Tito leta 1954 na Ostrožnem govor pred 350.000 glavo množico in ga je Ciglič fotografiral čisto od blizu, je izpostavljena z namenom, da se prikaže, da Ciglič kljub temu, da je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in bil zaprt na Golem otoku, nikoli ni imel nobenih prepovedi in omejitev pri fotografiranju pomembnih političnih dogodkov. Podobno nakazujeta tudi fotografiji Tita in Richarda Nixona, takratnega predsednika Združenih držav Amerike, ki jo je posnel v Kumrovcu ter Titov portret, ki hkrati prikazuje Cigliča kot izjemnega portretista. V tem sklopu sta v nadaljevanju prikazani tudi reprezentativni fotografiji slovenske osamosvojitve in deset dnevne vojne za Slovenijo.

V sredini četrtega razstavnega prostora se oblikovno nadaljuje postavitev stebrov, ki imajo v tem prostoru drugačno vlogo. Na stebrih je ne eni strani fotografija ženske, ki na Kongresnem trgu v zimskem času hrani golobe. Motiv se v Cigličevem fondu pojavi večkrat v različnih obdobjih, posebnost stebrov pa je, da so sestavljeni na način, da se cel motiv pojavi samo v točno določenem vidnem polju. Stebri so postavljeni na zatemnjenem steklu, ki vsebino fotografije optično poveča v globino, kar simbolično nakazuje tudi globino posamezne zgodbe, ki jih prikazuje Cigličev fond. Na drugi strani istega stebra, ki je prav tako vidna v celoti samo pod določenim kotom, pa je fotografija Marjana Cigliča, ki v roki drži kozarec vina in tako simbolično obiskovalce pozdravlja in jim  nazdravlja ob svoji 100. obletnici rojstva.

Skozi celotno razstavno pripoved so prikazani tudi citati posameznikov, s katerimi so bili narejeni intervjuji ter povečave detajlov iz Cigličevih fotografij.

V avli muzeja so prikazane Cigličeve fotografije Ljubljane skozi čas, ki jih spremljajo fotografije z istimi motivi, ki jih je v letošnjem letu posnel aktualen Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale. Fotografije Ljubljane nekoč in danes so bile objavljene tudi v časopisu Dnevnik kot  skupna promocija razstavnega projekta časopisne hiše Dnevnik in muzeja.

Na podoben način sta na ploščadi pred muzejem na ogled dve povečani fotografiji, ki služita za primerjavo muzeja danes in v šestdesetih letih. Gre za pogled na muzej kot tudi iz muzeja proti parku Tivoli. Fotografiji sta nameščeni na način, da lahko obiskovalci kadarkoli z njima ustvarijo nove medijske vsebine, hkrati pa obiskovalce vabijo na ogled razstave v muzej.

Obrazstavni pedagoško-andragoški program

Ob razstavi je na voljo tudi bogat pedagoški program za različne starostne skupine. Poleg osnovnega vodenja po razstavi, razstavna pripoved omogoča tudi kombinacijo vodenega ogleda s stalno razstavo Slovenci v XX. stoletju, pri čemer je Cigličeva osebna zgodba, ki se odvija med letoma 1924 in 1998, umeščena v časovni okvir stalne razstave, ki pokriva čas od prve svetovne vojne do leta 2008, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU. Za osnovne in srednje šole smo pripravili fotografski natečaj z naslovom Sreča, veselje in smeh, ki se navezuje na razstavo Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča. Za najmlajše obiskovalce so na voljo različne ustvarjalne delavnice: na delavnici Nasmejane gibljive slike otroci preko namigov iščejo zabavne motive in nato ustvarijo gibljive slike, na ustvarjalni delavnici Pustni karneval pa se otroci s pomočjo fotografij pustnih šem, ki jih je posnel Marjan Ciglič, seznanijo s pustimi običaji, jedmi, norčavimi plesi in sprevodi. Na ustvarjalni delavnici otroci nato izdelajo pustne maske.

Za učence osnovnih in srednjih šol je na voljo interaktivna delavnica z naslovom Zabavno »branje« fotografij, na kateri se z vodenim ogledom in opazovanjem Cigličevih fotografij urijo v timskem delu, komunikaciji in opazovanju podob, s katerimi se dnevno srečujemo v različnih medijih. Za osnovne in srednje šole pa je na voljo tudi učna ura z naslovom Osamosvojitev Slovenije na fotografijah Marjana Cigliča, pri kateri je poudarek na iskanju informacij, analizi in branju fotografij, timskem delu in poročanju skupini. Ciglič je namreč v svoj objektiv ujel tudi številne dogodke, ki so sledili uradni razglasitvi neodvisnosti Slovenije. Izbrane fotografije, ki so nastale junija in julija 1991, so bile objavljene tudi v časopisu Dnevnik in tedniku Nedeljski dnevnik. Učenci Cigličeve fotografije povežejo z objavljenimi reportažami in tako rekonstruirajo ključne dogodke v času osamosvajanja Slovenije in hkrati spoznavajo, kako pomemben zgodovinski vir predstavljajo fotografije. Z učenci in mentorico iz OŠ Kolezije smo ob razstavi pripravili tudi izobraževalni video z naslovom Fotografija kot zgodovinski vir, v katerega smo vključili osnovne raziskovalne metode za učenje in branje fotografij.

Razstava je primerna za različne starostne skupine, obiščejo jo naši najmlajši obiskovalci iz vrtcev, kakor tudi tisti, malo starejši, z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije ter Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenijepa smoizvedli tudi posebej prilagojena vodstva. Ob razstavi potekajo tudi različni strokovno-andragoški programi in vodstva, januarja 2025 pa je predvidena še okrogla miza. Razstava je na voljo tako v slovenskem kot angleškem jeziku, zato je prijazna tudi tujim obiskovalcem.

Obrazstavni katalog

Ob razstavi je izšel tudi istoimenski katalog, v katerem so vsebine in fotografije, ki so predstavljene na razstavi, dodatno obogatene tako s fotografskim in arhivskim gradivom kot samo vsebino. Katalog Marjan Ciglič – Mojster za vse čase vsebuje 286 strani in celoten razstavni projekt z dodatnimi vsebinami poveže v smiselno celoto. Na voljo je v naši muzejski trgovini in v spletni trgovini.

Promocijske vsebine

Ob razstavi potekajo tudi različne promocijske vsebine. S plakati TAM TAM smo promovirali razstavo po različnih krajih po vsej Sloveniji, in sicer v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Novi Gorici, Celju, Novem mestu, Brežicah, Kranju, Litiji, Škofji Loki, Murski Soboti, na vsakem plakatu pa je bil na fotografiji dotični kraj, ki ga je fotografiral Ciglič. Na tak način se je razstavo promoviralo s fotografijami iz kraja, kjer so bili plakati izobešeni.

Promocija razstave poteka tudi prek različnih muzejskih družbenih omrežij in drugih vsebin, dodatno se promovira ob posebnih priložnostih, vsako prvo nedeljo v mesecu pa je za obiskovalce na voljo tudi brezplačen voden ogled.

Razstava je na ogled do 10. februarja 2025.

Večletno znanstveno-raziskovalno delo

Razstavni projekt je plod večletnega dela na znanstveno raziskovalni ravni, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za zgodovino potekalo pod mentorstvom red. prof. dr. Boža Repeta. Doktorska disertacija, ki je razstavi predstavljala tudi osnovo, nosi naslov Življenje fotoreporterja Marjana Cigliča in njegova zapuščina v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.⁵ Raziskovalno delo je vključevalo pregled in sistematično urejanje Cigličevega fotografskega fonda, pregled fondov v različnih arhivih ter pregled gradiva v Dnevnikovem arhivu, pri rekonstrukciji zasebnega življenja ter razvoju fotoreporterske službe pa so bili ključni intervjuji s Cigličevimi sorodniki, prijatelji, znanci in sodelavci, zato so tudi vključeni v celotno razstavno pripoved. Svojevrsten zgodovinski vir so predstavljali tudi Cigličevi osebni predmeti (priznanja, odlikovanja, pisma, fotografsko gradivo idr.), ki so prav tako predstavljeni na razstavi, sicer pa so mi bili pri raziskovanju v veliko pomoč tudi strokovnjaki iz različnih področij. Disertacija je bila ogrodje za razstavo, pri sami izvedbi in postavitvi razstave pa je bilo ključno tudi sodelovanje z drugimi strokovnjaki, kjer izstopajo predvsem oblikovalske, kreativne in tehnične rešitve ter strokovna priprava gradiva.

Priprava razstavnega prostora:

Kolofon razstave

Naslov: Marjan Ciglič – mojster za vse čase
Avtorica razstavnega projekta: dr. Monika Močnik
Avtor fotografij: Marjan Ciglič
Izbor fotografij: dr. Monika Močnik, Tomaž Perme
Spremljevalna besedila, podnapisi: dr. Monika Močnik
Avtorji dodatnih fotografij: Tomaž Skale, Ana Ciglič Juršič, Srdjan Živulović, Tone Stojko, Rafael Marn,  Nace Bizilj, Jaka Adamič, Branka Keser
Fotografije predmetov: Sarah Poženel, Sašo Kovačič
Digitalizacija in obdelava fotografij: Sašo Kovačič, Sarah Poženel, Aleksandra Elenovski
Celostna podoba in oblikovanje: Tomaž Perme
Pedagoški program: Tina Bizjak, mag. Nataša Robežnik, Matija Brian Schiffer
Odnosi z javnostmi: Barbara Kolenc
Lektoriranje: Grega Rihtar
Prevod: Marko Petrović
Oblikovanje svetlobe: Marjan Viskovič
Tisk/Print: Pegaz d. d.

Kolofon kataloga

Naslov: Marjan Ciglič – Mojster za vse čase
Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva fotoreporterja Marjana Cigliča
Izdal in založil: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Zanj: mag. Nataša Robežnik
Avtorica razstavnega projekta: dr. Monika Močnik
Uredila: dr. Monika Močnik
Avtor fotografij: Marjan Ciglič
Pisci besedil: dr. Monika Močnik, dr. Božo Repe, mag. Nataša Robežnik, Miran Lesjak, Miran Šubic, Dušan Nograšek, Vesna Ciglič
Izbor fotografij: dr. Monika Močnik, Tomaž Perme
Spremljevalna besedila, podnapisi: dr. Monika Močnik
Avtorji dodatnih fotografij: Tomaž Skale, Ana Ciglič Juršič, Srdjan Živulović, Tone Stojko, Rafael Marn, Nace Bizilj, Jaka Adamič
Fotografije predmetov: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Branka Keser, dr. Monika Močnik
Digitalizacija in obdelava fotografij: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Aleksandra Elenovski
Oblikovanje kataloga in razstav: Tomaž Perme
Lektoriranje: Grega Rihtar
Prevod: Marko Petrović
Tisk: Tiskarna Januš, tiskanje tiskovin d. o. o.
Naklada: 300
Ljubljana, 2024

Zahvala

Pri izvedbi razstavnega projekta so sodelovali številni posamezniki in institucije, ki se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem.

Prav posebna zahvala gre Vesni Ciglič, ki mi je s pripovedovanjem, z osebnimi predmeti, dokumenti in fotografijami Marjana Cigliča pomagala odstreti njegovo zasebno življenje. Posebej se zahvaljujem tudi pričevalcem, in sicer Nadi Mavrič, Nacetu Bizilju, Miranu Šubicu, Zlatku Šetincu, Vasu Gasarju, Dušanu Nograšku, Tomažu Skaletu, Jožetu (Joju) Pogačniku, Tomiju Lombarju, Jožetu Suhadolniku, Jocu Žnidaršiču, Nikoli Damjaniću, Borutu Šajnu, Francu Pestotniku. Na tem mestu se zahvaljujem tudi Miranu Lesjaku iz časopisne hiše Dnevnik, posebna zahvala pa gre tudi Brigiti Khater, ki mi že vrsto let »vedno in kadarkoli« omogoča raziskovanje v arhivu časopisne hiše Dnevnik. Zahvaljujem se zaposlenim v Arhivu Republike Slovenije ter tudi Srđanu Živuloviću, Raheli Juršič, Slobodanu Plavevskemu. Marjanu Viskoviću, Marjanu Letnarju, Primožu Cigliču, Anžetu Lavrenčiču, Branki Keser, Neži Mrevlje  idr.

Za strokovno pomoč se zahvaljujem dr. Božu Repetu, dr. Korneliji Ajlec, dr. Damijanu Guštinu, dr. Klemnu Kocjančiču, Blažu Štanglju, dr. Petru Mikši, zahvala pa gre tudi sodelavcem v muzeju, Tomažu Permetu, Alešu Žgajnarju, Ireni Uršič, dr. Moniki Kokalj Kočevar, dr. Marku Štepcu, Marku Ličini, Jožici Šparovec, Sarah Poženel, Sašu Kovačiču, Aleksandri Elenovski, Barbari Kolenc, Tini Bizjak, Katarini Jurjavčič, Andreji Zupanec Bajželj, Boštjanu Mihelju, Manci Murakezi idr.

Zahvala gre tudi direktorici muzeja mag. Nataši Robežnik in Ministrstvu za kulturo, ki je razstavni projekt omogočilo.

Več o Marjanu Ciglič in njegovem fotografskem fondu na voljo na:

• Močnik, Monika, Prva kmečka ohcet skozi objektiv fotoreporterja Marjana Cigliča, v:  Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, št. 35, 2018, 34–35.
• Močnik, Monika, Ženska košarkarska ekipa Ježica od njenih začetkov do osvojitve jugoslovanskega pokala leta 1989 na fotografijah Marjana Cigliča in Naceta Bizilja, v: Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, št. 36, 2019, 34–37.
• Močnik, Monika, Poklici v preteklosti na fotografijah Dnevnikovega fotoreporterja Marjana Cigliča, v: Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 2019, 65–68.
• Močnik, Monika: Porumenela fotografija – posebna rubrika v časopisu Dnevnik v spomin njenemu dolgoletnemu fotoreporterju Marjanu Cigliču, v: Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, št. 37, 2020, 24–26.
• Močnik, Monika, Fotografski fond Marjana Cigliča v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije: fond Marjana Cigliča kot primer arhivskega dela s fotografskim gradivom, v: Arhivi, letnik 43, št. 1, 2020, 1–24.
• Močnik, Monika, Junij 1991 na fotografijah Marjana Cigliča – objavljene v časopisu Neodvisni dnevnik, v: Simonitijev zbornik, ur. Štepec, Marko, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2021, 259–270.
• Močnik, Monika, Razvoj fotoreporterske službe na primeru časopisne hiše Dnevnik. Zgodovina in razvoj časopisne hiše Dnevnik s poudarkom na fotoreporterski službi, v: Retrospektive, Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna področja, 9. oktober 2023, letnik VI, št. 1, 181–254.
• Močnik, Monika, Življenje fotoreporterja Marjana Cigliča in njegova zapuščina v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2023.
• Močnik, Monika, Fotoreporter Marjan Ciglič, Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva (1924 – 1998), v: Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana, št. 41, 2024.
• Močnik, Monika (ur.), Marjan Ciglič – Mojster za vse čase, obrazstavni katalog ob 100. obletnici rojstva Marjana Cigliča, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2024.
• Fotografije prinašajo pogled v preteklost in zavedanje v sedanjost: intervju Močnik, Monika, Vir: Dnevnik, leto 74, št. 136, 14. junij 2024, Dnevnikov objektiv, str. 8-11.
• Močnik, Monika, Posebnosti in izzivi pri delu s fotografskim fondom Marjana Cigliča – primer raziskovanja fonda s poudarkom na potresu v Skopju leta 1963, v: Kronika, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, letnik 72, št. 3, 2024.

_{¹ Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale, Ljubljana, 30. marec 2023.
² Tiskovna konferenca s slavnostno predajo fonda Marjana Cigliča oz. donacije časopisne hiše Dnevnik je potekala v Muzeju novejše zgodovine 7. junija 2001: gradivo hrani MNSZS.
³ Dnevnik – 50 let, razstava Marjan Ciglič, 1924 – 1998, brošura ob razstavi, T. Janežič, (uvodnik),  Ljubljana, 2001.
⁴ Lesjak, Miran: Biti kot Marjan Ciglič. Mojster za vse čase (razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva fotoreporterja Marjana Cigliča) (ur. Monika Močnik). Ljubljana: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2024, str. 11.
⁵ Naslov disertacije je bil potrjen pred spremembo imena, zato Muzej nosi prejšnje ime.}

Dušan Gerlica

Nico na koncertu v ljubljanski Festivalni dvorani, 28. november 1984.

Konec novembra bo minilo 40 let odkar je na odru  ljubljanske Festivalne dvorane pred 1500 glavo množico  zapela Nico (Christa Päffgen, 1938-1988). Ustvarjalka, ki se je preizkusila na različnih umetniških področjih (začela je v svetu mode in filma) je svojo izrazno moč našla v glasbi. Srečanje z Andyjem Warholom in s skupino The Velvet Underground sta ji konec 60-tih in v začetku 70-tih prinesla  super zvezdništvo. Nico je bila s svojo izstopajočo lepoto ter z globokim, narkotičnim glasom uspešna tudi v kasnejši samostojni glasbeni karieri.

V osemdesetih letih 20. stoletja se je ponovno vrnila na glasbeno sceno, odkrile so jo mlajše generacije, postala je muza dark rockovskega gibanja. V tem obdobju življenja in ustvarjanja jo je na koncertu v Festivalni dvorani, 28. 11. 1984, v objektiv svojega fotoaparata ujel mlad fotograf Dušan Gerlica.

Izjemen portret legendarne Nico od novembra 2024 hranimo v našem muzeju, skupaj z ostalim fotografskim gradivom Dušana Gerlice. Med njegovimi originalnimi fotografijami in leica negativi izstopajo zlasti redko videni motivi punka in alternativne kulture, ki jih je beležil med letoma 1978 in 1986.

Naslovnico zadnje številke revije Tovariš leta 1956 je krasila podoba Dedka mraza, ki jo je upodobil slovenski slikar, ilustrator številnih razglednic in prejemnik Prešernove nagrade leta 1953 Maksim Gaspari.

Tako so o njem leta 1956 zapisali v Tovarišu: » Na Gradišču v Ljubljani boste često srečali moža z naočniki, s psičkom na konopcu ter dobrodušnim nasmehom na obrazu. To je Maksim Gaspari. Sedem križev in še tri leta na vrhu mu je že naložil starec Čas na pleča, toda Gaspari je grča, ki mu niti sedem križev in še tista tri leta ne morejo do živega. Ni čudno, saj je kmečka korenina iz Selščka pri Cerknici…«

Njegova umetnost je bila uprta na slovensko ljudsko izročilo, rdeča nit njegovega likovnega izraza pa je bilo ustvarjanje podob načina življenja slovenskega naroda. Kot so zapisali v Tovarišu, je Maksim Gaspari ustvaril tudi … »podobo (k nam »uvoženega«) Dedka Mraza takšnega, kakršen naj bi bil – vedra grča s kučmo, s pisno uvezenim plaščem in košem.« Fotografske posnetke je v decembrskih dneh leta 1956 v slikarjevi hiši posnel fotoreporter Svetozar Busić.

Objavljena fotografija naj služi tudi kot povabilo na ogled nove občasne razstave v Slovenskem etnografskem muzeju z naslovom: »Maksim Gaspari: Ustvarjanje podobe naroda,« kjer je vse do 31. oktobra 2025 na ogled kar 120 najrazličnejših slikarjevih del.

Na obronkih Radizla pri Orehovi vasi se je 9. aprila 1972 odvijala dirka za 7. nagrado Štajerske v motokrosu, hkrati pa je veljala tudi za Jugoslovansko državno prvenstvo. Med 33 dirkači iz Italije, Danske, Finske Švedske, Nizozemske, Jugoslavije, CSŠR in ZRN je nagrado suvereno osvojil Čehoslovak Jiri Schmalz na motorju CZ. Osvojil je prvo mesto v obeh vožnjah in daleč za seboj pustil rojaka Vlastimila Hlousa, ki je dosegel drugo mesto in s tem dokazal premoč Čehoslovakov. 

Najboljši slovenski tekmovalec tistega dne je bil Karlovčan Leno Šoštaršić, ki je dosegel tretje mesto v obeh vožnjah. Čeprav so tekmovalci iz Madžarske, Francije, Avstrije in Švice odpovedali nastop zaradi strahu pred črnimi kozami, je skoraj 10.000 gledalcev prisostvovalo dvema zanimivima bojema. Nekaj ur pred tekmo je namreč na Štajerskem močno deževalo, zato je bila proga prekrita z blatom, kar je nekaterim tekmovalcem povzročalo obilo preglavic.

Pred tekmovanjem je bila narejena tudi anketa – vprašanja so se glasila: Kaj menite o zapletu zaradi prestopa tekmovalcev Milka Vesenjaka, Borisa Frasa in Petra Šegule iz AMD Orehova vas k Ptuju? Kaj si naši tekmovalci lahko obetajo na dirki v Orehovi vasi in prihodnji mesec na SP v motokrosu v Tržiču? Kakšna se vam zdi organizacija? Kakšna je proga? Ste zadovoljni z uvrstitvijo naših tekmovalcev? Na zgornja vprašanja je odgovorilo nekaj posameznikov, njihove izjave pa so bile 10. aprila 1972 objavljene v časopisu Dnevnik.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije že vrsto let sprejema tuje študente na večmesečno prakso, največkrat v poletnih mesecih. V tem obdobju se spoznajo z muzejsko ustanovo »od znotraj«, se opremijo s praktičnim potekom muzejskega dela in tudi delijo z nami njihova znanja. Tabea Gebehenne je opravljala dvomesečno prakso med avgustom in oktobrom 2024. Večino dela je opravila na digitalizaciji fotografskega gradiva. V sklop njenega izobraževanja so spadali tudi obiski nekaterih slovenskih muzejev. Spodaj delimo njene zapise in opažanja. Najprej v angleščini, nato pa v slovenskem prevodu.

Angleški zapis:

Hey there! My name is Tabea Gebehenne and I’m from Marburg, Germany, where I currently study history.

Uncertainty and fear – uncertain about my future and afraid to leave my comfort zone. Influenced by these feelings, I had always decided against living in another country. However, in the summer of 2023, I went to Slovenia for the first time, including a visit to Ljubljana. After just a short time, I felt very comfortable in the city, and the fears that usually weighed on me disappeared. I could easily imagine spending a longer period in Ljubljana.

That‘s the reason why I’ve decided to live here for 2 months for an internship through Erasmus. I’m doing the internship in the department of photography of the National Museum of Contemporary History of Slovenia. My mentor is Katarina Jurjavčič, who is a curator in the museum.

In any case, I have visited a few museums in my time so far that I would like to say something about.

Slovene Ethnographic Museum

Recently, I spent about 2-3 hours at the Ethnographic Museum, and although I initially thought that might be too long, it turned out to be just the right amount of time. The museum spans three floors and offers an impressive range of exhibits—from ancient times to the present day. What I found particularly fascinating were the many collections, which not only cover life in Slovenia but also showcase the cultures of various other peoples. There are plenty of interactive displays, and a huge collection of toys from the 19th and 20th centuries, which adds a nostalgic touch.

What really stood out for me was how beautifully the museum is designed. The exhibits are incredibly well-curated, with a lot of love, attention to detail, and creativity put into them. My favorite part of the museum was the second floor. This floor was surprisingly philosophical and focused on the theme of time. There were various interpretations and perspectives on questions like: What exactly is time? How can we live in the moment? And how do time and the experiences associated with it shape us individually? I found the idea particularly interesting that each person perceives time differently and is shaped by their experiences. I had never seen a museum tackle such abstract yet fundamental questions before, and it really made me think. Even after leaving the museum, I kept reflecting on these concepts.

In conclusion, the Ethnographic Museum in Ljubljana is truly a highlight. The exhibition is not only informative but also inspiring and invites you to reflect on yourself and the world around you. If you enjoy a bit of “chaos” in the diversity of exhibits and are interested in cultural and philosophical themes, you should definitely pay a visit!

City Museum of Ljubljana

During my visit to the City Museum of Ljubljana, I was impressed by how the museum presents the city’s history. One of the first things that stood out to me was the exhibition in the first room, featuring a collage of different artworks by artists from 1850 to 1950. The display was powerful and left a lasting impression, though I could see how it might be overwhelming for some visitors due to the sheer amount of visual content.

The other rooms are each small and dedicated to different historical periods of the city. These exhibits offered a deep insight into Ljubljana’s social history, providing a glimpse into how the city’s inhabitants lived throughout various times. Also there were many engaging sections where you could touch or even use certain objects.

The temporary exhibition on fashion was also memorable, though I have to admit, I don’t fully understand the fashion world, it’s not really my subject area. Despite that, the exhibit was very well-executed. It also focused on sustainability, encouraging visitors to reflect on their own consumption habits through activities like a questionnaire. As I already mentioned when talking about the Ethnographic Museum, these are exactly the things where I see the real value in exhibitions. It doesn’t do much for me to walk past a thousand signs, take in loads of information, and then forget everything after the visit. What’s especially valuable to me are the things that I can actively include in my thought process. There are many reasons why for me this is important for understanding historical contexts and for expanding our awareness of history, but that would probably go beyond the scope of this blog…. So anyway, I particularly enjoyed the section where you could listen to music through headphones. The room displayed dresses from ballroom dances, and the atmosphere created by the music made the experience even more impactful.

Music also played a role in the permanent exhibition, particularly in the final “contemporary” room. I realized how much music helps me form images in my mind and how it influences my historical awareness. It added an emotional layer to the historical narratives presented throughout the museum, making the entire visit even more meaningful for me.

National Museum of Slovenia

One of the things I really appreciated during my visit to the National Museum of Slovenia was the audio guide. It had a British accent, which I liked, and the ability to speed up the narration was a nice feature. The guide was detailed and informative, making the experience very educational.

One of the standout exhibits was a Neanderthal flute, around 60,000 years old, displayed in the first room. This ancient artifact was fascinating and probably the highlight for many visitors. There was even music playing in the background to help imagine how the flute might have sounded. However, unlike my previous museum experience, I found the sound of the flute quite squeaky and distracting, which took away from the atmosphere a bit. But I’m sure, this is deifnitely just a me-experience.

While the museum was relatively small and didn’t have a huge number of exhibits, most of them had a strong connection to Slovenia, which I appreciated. The exhibits were thoughtfully arranged, although some sections, like the Roman artifacts, felt a bit repetitive. I mean, how many Roman stones do I need to see to remind me how rusty my Latin has become?

One of the coolest aspects was the abundance of interactive spaces for children. These sections were very creative and engaging, which I found really impressive. There was also a temporary exhibition about helmets, which was something different and kind of interesting.

Overall, the museum may have been small, but it was carefully designed. Plus, right across the building, there’s also a natural history museum, which could be a great addition to the visit.

The Natural History Museum of Slovenia

Today, I visited the Natural History Museum, and to be honest, my experience was a bit mixed. That being said, there were some cool highlights. Right in the first room, I was greeted by a massive mammoth skeleton, which was quite impressive. There was also an animation alongside it that was really well done. It was fascinating to imagine what this huge creature looked like in the past and how it moved.

Your experience is certainly different, though, if you haven’t been to many natural history museums yet, unlike most of us. I can imagine that this museum could be especially fascinating for children. The interactive displays and the way things are presented make it easy to understand, which makes it a great family outing. On a rainy day, the Natural History Museum could be a perfect indoor activity.

So, if you’re out with your family and it’s pouring outside, this museum is definitely worth considering!

The National Museum of Contemporary History of Slovenia

As a final step, I would like to connect my impressions from the other museums with the exhibitions and my work at my internship, the National Museum of Contemporary History of Slovenia, from a museological perspective. I have read a lot in museum studies, and you can find the literature at the end in case you are also interested in the topic.

The museum provide an incredibly comprehensive overview of modern Slovenian history. There is a wealth of information, all presented in a very clear and organized way – though I must admit, I had the advantage of joining a guided tour (but there are free public tours every first Sunday of the month).

That being said, the atmosphere is powerful, especially with the reconstruction of World War I dugouts, complete with sound effects to set the mood. In fact, music was also used at various points throughout the museum, just like in some of the other museums I’ve visited, and visitors can even activate it themselves at times, which add an interactive element to the experience.

Interactive elements in museums are important for several reasons. They encourage active participation, allowing visitors to engage more deeply with the content and enhancing their understanding. By providing different ways to learn, such as touching or experimenting, interactive exhibits cater to various learning styles, making information more accessible. These elements also create emotional connections, making the experience more personal and memorable. Additionally, they promote social interaction among visitors and stimulate critical thinking by encouraging questions and discussions – an element I’ve been talked about a lot and that I personally miss in the museum. Overall, interactive parts make museum visits more engaging and enjoyable, leading to a richer learning experience, especially for children. However, unlike most museums, there are relatively fewer interactive parts in my opinion.

What I encountered the most during my internship, was photography. The museum works a lot with it. Photographs offer many advantages in museums, making them an essential medium for presenting history and culture. Their biggest strength lies in their visual authenticity and their often perceived status as proof. Photographs seem credible because they capture real moments and places, creating a direct connection to the past. This is especially important in war and conflict museums, where photographs often serve as visual evidence to strengthen the authenticity of the narratives. In addition to their role as evidence, photographs have a strong emotional impact. They can evoke personal and collective memories and generate empathy in the viewer. Especially in war museums, photographs of victims, heroes, and martyrs are used to create emotional connections and to show the drama and suffering of a conflict. Another advantage of photographs is their immediacy and clarity. Visitors can quickly understand and
interpret photographs without needing long explanations. Since photographs don’t have language barriers, they are like a universal language that can reach people from different backgrounds. This makes them an ideal medium to present complex or emotional topics.

Furthermore, photographs allow for the documentation of changes. They show how landscapes, cities, fashion, and social structures have developed over time. In museums, they often complement text-based information and give visitors a visual way to see details that might otherwise be overlooked. They can be useful for preserving past events and places that no longer exist today. Finally, photographs also have high aesthetic value. As individual artworks, they contribute to the visual design of an exhibition and enhance the aesthetic experience for visitors. However, it is important for museums to promote a critical approach to photography.

The same photo can have different effects in different contexts. Photographs are often selectively chosen and sometimes manipulated to support a certain narrative, so they should not be viewed as completely objective representations of reality. A careful and responsible presentation of photographs in museums, considering their original context, can help create a fuller understanding of history and memory.

_{Bibliography
Chang, E. (2006). Interactive experiences and contexutal learning in museum. In: Studies in Art Education, 47 (2), 170-186.
Crane, S. A. (2013). The pictures in the background: History, memory and photography in the museum. In: Memory & History, Routledge, 123-140.
Lien, S., & Edwards, E. (Eds.). (2014). Uncertain images: Museums and the work of photographs. Ashgate Publishing, Ltd.
Pallud, J. (2017). Impact of interactive technologies on stimulating learning experiences in a museum. In: Information & Management, 54(4), 465-478.
Stylianou-Lambert, T., & Bounia, A. (2012). War museums and photography. In: Museum & Society, 10 (3), 183-196. https://journals.le.ac.uk/index.php/mas/article/view/214}

V slovenskem jeziku:

Pozdravljeni! Moje ime je Tabea Gebehenne in prihajam iz Marburga v Nemčiji, kjer študiram zgodovino. Negotovost in strah – negotovost glede moje prihodnosti in strah pred zapustitvijo udobnega domačega okolja. Zaradi teh občutkov se večinoma nisem odločala za daljše bivanje v tujih državah. Toda poleti 2023 sem prvič obiskala Slovenijo, tudi Ljubljano. Že po kratkem času sem se v mestu počutila zelo prijetno; strahovi, ki so me običajno bremenili, pa so izginili. Zlahka sem si predstavljala, da bi v Ljubljani lahko živela tudi daljše obdobje. To je razlog, zakaj sem se odločila, da sem tukaj preživela dva meseca na praksi prek programa Erasmus. Prakso sem opravljala v Fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Moja mentorica je bila Katarina Jurjavčič. V tem času sem obiskala nekaj muzejev, o katerih bi rada delila nekaj opažanj, ki sem jih zapisala takoj po obisku posameznega muzeja, tako da jih vzemite kot dnevniške zapise.

Slovenski etnografski muzej

Pred kratkim sem preživela približno 2–3 ure v Slovenskem etnografskem muzeju. Sprva sem mislila, da je to predolgo, vendar se je izkazalo, da je bilo ravno prav. Muzej obsega tri nadstropja in ponuja impresiven nabor eksponatov – od davnih časov do danes. Še posebej so me pritegnile zbirke, ki ne zajemajo le življenja v Sloveniji, temveč prikazujejo tudi kulture drugih narodov. Na voljo je veliko interaktivnih delov in obsežna zbirka igrač iz 19. in 20. stoletja, ki dodaja pridih nostalgije.

Ključno se mi je zdelo oblikovanje same razstave. Eksponati so izjemno skrbno postavljeni, z veliko ljubezni, pozornosti do podrobnosti in veliko kreativnosti. Moje najljubše nadstropje je bilo drugo nadstropje, ki se presenetljivo osredotoča na filozofsko temo časa. Zastavljena so različna vprašanja, kot so: Kaj pravzaprav je čas? Kako lahko živimo v trenutku? In kako nas čas in z njim povezane izkušnje oblikujejo kot posameznike? Še nikoli nisem videla muzeja, ki bi se loteval takšnih abstraktnih, a pomembnih vprašanj. Tudi po obisku sem še vedno razmišljala o teh konceptih.

Na koncu lahko rečem, da je Slovenski etnografski muzej v Ljubljani res vrhunski. Razstava ni le informativna, temveč tudi navdihujoča in spodbuja k razmišljanju o sebi in svetu okoli nas. Če vas zanima kultura in filozofija ter vam je všeč nekaj „kaosa“ v raznolikosti razstavnih vsebin, potem vam obisk vsekakor priporočam!

Mestni muzej Ljubljana

Med obiskom Mestnega muzeja Ljubljana me je navdušilo, kako se je muzej lotil predstavitve zgodovine mesta. Ena prvih stvari, ki mi je padla v oči, je bila razstava v prvem prostoru, ki je vključevala kolaž različnih umetniških del umetnikov med letoma 1850 in 1950. Razstava je bila precej učinkovita in je pustila name trajen vtis, čeprav bi lahko bila za nekatere obiskovalce zaradi obsežnosti vizualne vsebine nekoliko preveč.

Drugi prostori so majhni in posvečeni različnim zgodovinskim obdobjem mesta. Obiskovalec tako dobi globok vpogled v socialno zgodovino Ljubljane in prikazuje, kako so prebivalci mesta živeli skozi različna obdobja. Na postavitvi se srečamo tudi z veliko zanimivimi interaktivnimi odseki, kjer si lahko dotaknil ali celo uporabljal določene izpostavljene predmete.

Začasna razstava o modi je bila prav tako nepozabna, čeprav moram priznati, da modnega sveta ne razumem povsem – to preprosto ni moje področje. Kljub temu je bila razstava zelo dobro izvedena. Osredotočala se je tudi na trajnost, saj je obiskovalce spodbujala k razmisleku o njihovih potrošniških navadah s pomočjo aktivnosti, kot je vprašalnik. Kot sem že omenil pri etnografskem muzeju, ravno v takšnih stvareh vidim pravo vrednost razstav. Ni mi v veliko korist, če se sprehodim mimo tisoč tabel, sprejmem veliko informacij in nato vse pozabim po obisku. Še posebej dragocene so mi stvari, ki jih lahko aktivno vključim v svoj miselni proces. Obstaja veliko razlogov, zakaj je to zame pomembno za razumevanje zgodovinskih kontekstov in širjenje naše zavesti o zgodovini, vendar bi to verjetno preseglo okvir tega zapisa … Kakorkoli že, še posebej sem užival v delu, kjer si lahko poslušal glasbo prek slušalk. V sobi so bili razstavljeni plesni kostumi za dvoranske plese, vzdušje, ki ga je ustvarjala glasba, pa je izkušnjo še dodatno poglobilo.

Glasba je igrala pomembno vlogo tudi na stalni razstavi, zlasti v zadnji, “sodobni” sobi. Ugotovil sem, kako zelo mi glasba pomaga oblikovati slike v mislih in kako vpliva na mojo zgodovinsko zavest. Dodala je čustveno plast k zgodovinskim pripovedim, ki so bile predstavljene v muzeju, in s tem naredila celoten obisk še bolj smiseln zame.

Narodni muzej Slovenije

Kar je nujna zadeva in jo izjemno priporočam, če boste obiskali Narodni muzej Slovenije – vzemite avdio vodnik. Ker je imel britanski naglas, mi je bil zelo všeč, pa tudi možnost pospešitve pripovedi je bila funkcija, ki je kdaj pa kdaj prav prišla. Vodnik je bil podroben in informativen, kar je mojo izkušnjo ogleda naredilo veliko bolj izobraževalno kot bi jo sicer.

Eden izmed izstopajočih eksponatov je bila neandertalska piščal, stara približno 60.000 let, razstavljena v prvem prostoru. Ta starodavni artefakt je fascinanten in verjetno vrhunec za mnoge obiskovalce. V ozadju je celo igrala glasba, ki je pomagala prikazati, kako bi lahko piščal zvenela. Žal pa se mi je zdel zvok piščali precej cvileč in moteč, kar je nekoliko zmotilo vzdušje in moj potek ogleda, ampak prepričana sem, da je to stvar mojega okusa in ne splošno dejstvo.

Muzej je sicer razmeroma majhen in ni imel velikega števila predmetov, a so bili vsi večinoma tesno povezani s Slovenijo. Predmeti so tudi premišljeno razporejeni, čeprav so se mi zdeli nekateri deli postavitve, na primer rimski artefakti, zdeli nekoliko ponavljajoči. Koliko rimskih kamnov potrebujem, da me spomnijo, kako zarjavela je moja latinščina?

Ena najzanimivejših značilnosti postavitve je bilo obilje interaktivnih prostorov za otroke. Ti deli so bili zelo ustvarjalni in privlačni, kar me je resnično navdušilo. Obstajala je tudi začasna razstava o čeladah, kar je bilo nekaj drugačnega in zelo zanimivega.

Na splošno je bil muzej morda majhen, a skrbno oblikovan. Poleg tega je lociran tik nasproti stavbe Prirodoslovnega muzeja, kar bi lahko bil odličen dodatek obisku.

Prirodoslovni muzej Slovenije

Danes sem obiskala Prirodoslovni muzej in moram priznati, da so bili moji občutki po koncu obiska mešani. Vseeno pa je bilo nekaj res zanimivih poudarkov. Že v prvem prostoru me je pozdravil ogromen okostnjak mamuta, ki je bil res impresiven. Ob njem je bila tudi animacija, ki je bila odlično izvedena. Bilo si je fascinantno predstavljati, kako je bilo to ogromno bitje videti v preteklosti in kako se je gibalo.

Vaša izkušnja bo zagotovo drugačna, še posebej, če še niste obiskali veliko prirodoslovnih muzejev, v nasprotju z večino med nami. Predstavljam si, da bi bil ta muzej še posebej zanimiv za otroke. Interaktivni prikazi in način, kako so stvari predstavljene, omogočajo enostavno razumevanje, kar ga naredi odličnega za družinski izlet. Ob deževnem dnevu bi bil Prirodoslovni muzej lahko popolna izbira.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Za zaključek bi rada povezala svoje vtise iz drugih muzejev z razstavami in svojim delom na praksi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije z muzeološkega vidika. Prebrala sem nekaj literature o muzejskih študijah, ki jih lahko najdete na koncu, če vas tema zanima in pritegne.

Muzej nudi izjemno celovit pregled sodobne slovenske zgodovine. Informacij je veliko, vse pa so predstavljene jasno in organizirano – moram priznati, da sem imela prednost, ker sem se udeležila vodenega ogleda (vsako prvo nedeljo v mesecu je namreč organiziran brezplačen javni ogled).

Že prvi vstop v razstavni prostor na obiskovalca deluje zelo močno, še posebej z rekonstrukcijo jarkov iz prve svetovne vojne, ki vključujejo zvočne učinke za ustvarjanje pravega razpoloženja. Glasba je uporabljena na različnih mestih po muzeju, podobno kot v nekaterih drugih muzejih, ki sem jih obiskala. Obiskovalci jo lahko celo sami aktivirajo, kar doda interaktivni element. Interaktivni elementi v muzejih so pomembni iz več razlogov. Spodbujajo aktivno sodelovanje, omogočajo obiskovalcem globlje doživljanje vsebino in izboljšujejo njihovo razumevanje. Z različnimi načini učenja, kot sta otip in eksperimentiranje, interaktivne razstave ustrezajo različnim učnim stilom in tako naredijo informacije bolj dostopne. Poleg tega ti elementi ustvarjajo čustvene povezave, zaradi česar je izkušnja bolj osebna in si jo obiskovalec zapomni. Omogočajo pa tudi družbeno interakcijo med obiskovalci ter spodbujajo kritično razmišljanje z vprašanji in morebitnimi razpravami – kar pa je nekaj, kar pogosto pogrešam v muzejih. Na splošno interaktivni elementi naredijo obisk muzejev bolj zanimiv in prijeten, saj omogočajo bogatejšo učno izkušnjo, zlasti za otroke. Po mojem mnenju pa je v »mojem« muzeju relativno malo interaktivnih delov v primerjavi z drugimi muzeji.

Najpogosteje sem se med prakso srečevala s fotografijo, saj se muzej s tem medijem veliko ukvarja. Fotografija prinaša številne prednosti in je ključni medij za predstavljanje zgodovine in kulture v muzejih. Njena največja moč je v vizualni avtentičnosti in pogosto dojemani vlogi dokaza. Fotografije delujejo verodostojno, saj zajemajo resnične trenutke in kraje, kar ustvarja neposredno povezavo s preteklostjo. To je še posebej pomembno v muzejih vojne in konfliktov, kjer fotografije pogosto služijo kot vizualni dokaz za krepitev avtentičnosti pripovedi. Poleg svoje vloge kot dokaza imajo fotografije močan čustveni učinek. Lahko vzbudijo osebne in kolektivne spomine ter v gledalcu ustvarijo empatijo. V muzejih vojne se fotografije žrtev, junakov in mučencev uporabljajo za ustvarjanje čustvenih povezav in prikazovanje drame ter trpljenja v konfliktih.

Druga prednost fotografij je njihova neposrednost in jasnost. Obiskovalci lahko hitro razumejo in interpretirajo fotografije brez potrebe po dolgih razlagah. Ker fotografije nimajo jezikovnih ovir, delujejo kot univerzalni jezik, ki lahko doseže ljudi iz različnih okolij. To jih naredi za idealen medij pri predstavljanju kompleksnih ali čustvenih tem. Poleg tega fotografije omogočajo dokumentacijo sprememb. Prikazujejo, kako so se skozi čas razvijale pokrajine, mesta, moda in družbene strukture. V muzejih pogosto dopolnjujejo besedilne informacije in obiskovalcem omogočajo vizualni vpogled v podrobnosti, ki bi jih sicer lahko spregledali. So uporabne za ohranjanje dogodkov in krajev iz preteklosti, ki danes morda več ne obstajajo. Navsezadnje pa imajo fotografije tudi visoko estetsko vrednost. Kot posamezna umetniška dela prispevajo k vizualni podobi razstave in izboljšajo estetsko izkušnjo za obiskovalce. Pomembno pa je, da muzeji spodbujajo kritičen pristop k fotografiji.

Enaka fotografija lahko v različnih kontekstih doseže različne učinke. Fotografije so pogosto selektivno izbrane in včasih zmanipulirane za podporo določeni naraciji, zato jih ne smemo obravnavati kot popolnoma objektivne predstavitve resničnosti. Previdna in odgovorna predstavitev fotografij v muzejih, z upoštevanjem njihovega izvornega konteksta, lahko pomaga ustvariti bolj celovito razumevanje zgodovine in spomina.

Sloviti vrvohodec »profesor« Arthur Strohschneider se je v vročih avgustovskih dneh leta 1930 teden dni mudil tudi v Ljubljani. Po vrvi, napeti več metrov nad tlemi med Glasbeno Matico in realko na Vegovi ulici, je izvajal drzne akrobacije ter dan za dnem z njimi jemal dih večtisočglavi množici, ki ga je prišla gledat. Po vrvi je strumno korakal po ritmu godbe, plesal, poskakoval, se vozil s kolesom ter si na njej privoščil celo kosilo ali večerjo.

Strohschneider je izviral iz znamenite rodbine vrvohodcev, saj je bil že dvanajsti po vrsti, ki se je ukvarjal s to dejavnostjo. Kadar je bil visoko nad tlemi, si je sugeriral, da ne more pasti, zato ga ni bilo strah. Leta 1907 je v San Remu med izvajanjem akrobacij padel z vrvi in se močno poškodoval. Okreval je šele po devetih mesecih. Drugi padec, ki se je aprila 1934 zgodil z višine 30 metrov v romunskem mestu Sighetu Marmatiei, je bil zanj usoden.