• Porumenela fotografija

Kopališče na Koleziji septembra 1917

Kopališče na Koleziji septembra 1917

Mestno kopališče Kolezija se rado pohvali z dolgo zgodovino, saj gre za najstarejše ljubljansko kopališče. Sprva je bilo kopališče na desnem bregu Gradaščice, leta 1878 pa je lastnica postala mestna občina in naslednje leto odprla še kopališče na drugem bregu. Kopališče na desnem bregu je bilo opuščeno že v 19. stol, na levem bregu pa se je vsaj po namembnosti ohranilo do danes.

Izgled kopališča je bil v preteklosti seveda povsem drugačen. Ob tedaj precej bolj vijugasti strugi Gradaščice je stala zidana hiša ob njej pa z drevesi in nizko ograjo ograjeno kopališče. To je bilo ozko in dolgo, obdano z leseno ograjo, podestom in lesenimi kabinami ter paviljoni. Danes nas na nekdanji izgled kopališča spominjajo le še stare razglednice in fotografije, med njimi tudi ta, ki jo predstavljamo danes.

Fantje sedijo na ograji, v ozadju Gradaščica

V drugi polovici septembra 1917 so pred začetkom 12. soške ofenzive v zaledje fronte začele prihajati tudi številne nemške enote. Med temi je bil tudi letalski oddelek 14, ki je bil podrejen neposredno armadnemu poveljstvu novoustanovljene avstro-ogrsko/nemške 14. armade. Prvo letališče oddelka je 19. septembra 1917 postalo polje nasproti železniške postaje pri Brezovici, kmalu za tem pa so častnike za krajši čas nastanili v Ljubljani. Tu so nekateri od njih prosti čas izkoristili za obisk kopališča na Koleziji in nam tako zapustili tudi drobec vsakdana v mestu med prvo svetovno vojno.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Vrnitev Primorske matični domovini

Vrnitev Primorske matični domovini

Danes obeležujemo državni praznik vrnitve Primorske matični domovini. Praznik praznujemo od leta 2005, ko so poslanci Državnega zbora sprejeli novelo zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.

V povorki nosijo velik plakat z napisom: "Zgradili si bomo novo Gorico" in drug napis: "Narod, ki se bori za pravično stvar, je nepremagljiv"
Edi Šelhaus, V povorki nosijo velik plakat z napisom: “Zgradili si bomo novo Gorico” in drug napis: “Narod, ki se bori za pravično stvar, je nepremagljiv”. 21. september 1947, črno-beli negativ, inv. št. Es-477-17.

Dan obeležuje dogodke 15. septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo. Pogodba je med drugim določila tudi novo mejo med Republiko Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Pogodba, ki je bila sicer podpisana 10. februarja istega leta med Italijo in zmagovalci druge svetovne vojne, je med drugim določala tudi odstop zahodne Slovenije, Istre južno od reke Mirne in jadranskih otokov Jugoslaviji. Ob tem, je bil Trst s severno Istro razglašen za nevtralno državo, ki se je imenovala Svobodno tržaško ozemlje. To je bilo sedem let kasneje, po kar nekaj napetostih, z londonskim sporazumom razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.

Meja med obema državama, ki velja še danes, je bila dokončno potrjena z Osimskimi sporazumi, ki sta jih obe akterki podpisali 10. novembra 1975.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

60. jubilej filma Srečno, Kekec!

60. jubilej filma Srečno, Kekec!

Te dni obeležujemo 60. obletnico nastanka prvega barvnega slovenskega celovečernega filma Srečno, Kekec!. Film je leta 1963 režiral Jože Gale po literarni podlogi Josipa Vandota in za film prirejenem scenariju Ivana Ribiča. Večino filma so posneli v Trenti in Logu pod Mangartom, notranje prizore pa kar v Ljubljani na Letališki ulici, kjer danes stoji BTC.

V časopisu Mladina je novinar, 13. julija 1963, takole poročal iz Trente: »Prvi kadri novega Kekca so že na traku. Iskanje Kekca, Rožleta in Mojce je trajalo zelo dolgo. Za Kekca so imeli nad 2.000 kandidatov. …Glavno vlogo so zaupali Velimiru Gjurinu, 11-letnemu Ljubljančanu, ki je letos končal šesti razred osemletke, Mojca je postala 9-letna Ljubljančanka Blanka Florjan. Martin Mele, šolar iz Šiške, pa igra Rožleta.« Poleg omenjene trojice so v filmu zaigrali še Ruša Bojec (Pehta), Bert Sotlar (oče Skalar), Marija Goršič (mati Skalarjeva) in Stane Sever kot berač.

Fotografija nasmejanega Kekca, ki v roki drži palico.
Božo ŠTAJER, Velimir Gjurin – Kekec ob snemanju filma »Srečno, Kekec!«,  leto 1963. Fotografski fond Božo Štajer, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št.: BŠ432/10.

Direktor filma je bil Dušan Povh, direktor fotografije Ivan Marinček, za kamero pa je stal snemalec Belec. Fotografski aparat, s pomočjo katerega so nastale in ohranile neverjetne fotografije med in ob snemanju, je mirno v rokah držal fotografski mojster Božo Štajer.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Spomenik zmage v Murski Soboti

Spomenik zmage v Murski Soboti

V času slovesnosti ob postavitvi spomenika zmage v Murski Soboti, 12. avgusta 1945, v naših fotografskih zbirkah in fondih sledimo seriji posnetkov dogajanja, ki je trajalo več dni. Velik poudarek je fotograf Jože Kološa dal postavitvi slovenskega grba na podstavku, za katerega ni natanko znano, kje se je nahajal. Predvideva se, da je bil postavljen za čas otvoritve spomenika zmage, danes pa ne obstaja več.

Trije moški dodajajo na spomenik napis.
JOŽE KOLOŠA, Postavitev slovenskega grba na podstavek v času slavnostne akademije na predvečer odkritja spomenika Rdeči armadi, Murska Sobota, 11. avgust 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS2697/15.

V zbirki Foto Slovenija se s tematiko odkritja spomenika zmage ukvarjajo fotografije Jožeta Divjaka, Marjana Pfeiferja st. in Rudija Vavpotiča, a nihče od omenjenih ni fotografsko zabeležil omenjenega spomenika. Prav tako je Kološa edini, ki se je na fotografiji ukvarjal s predstavitvijo spomenika kot podolgovatega kubusa, segajočega v nebo, kjer se simbol peterokrake zvezde izgublja v temini ozadja. Posnetku se je avtor posvetil v nočnih urah, ko nov marmorni monolit še ni imel imenitne družbe. Vsekakor gledalcu sproža razmislek v novo pomenskost samega motiva.

Spomenik Rdeče armade je po koncu druge svetovne vojne nastajal v skladu z izrazito propagandno nalogo kot jasna promocija nove ideologije in podpore. Spomenik, narejen po načrtih ruskega arhitekta Arončika, je precej posegel v prostor murskosoboškega trga in bil v času postavitve paradni konj nove estetike socialističnega realizma. Poleg Kološe je bilo na prizorišču več fotografov, tako domačih kot tujih. Ta številnost je seveda pripomogla k dobri medijski pokritosti dogodka.

Vsi prispevki

E - novičnik

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.