Dragi obiskovalci, dobrodošli na naši novi spletni strani. Morebitne začetne nepravilnosti odpravljamo sproti, da bo vaša uporabniška izkušnja čim boljša. Hvala za razumevanje.
  • Porumenela fotografija

Poletna smuka na Vršiču

Poletna smuka na Vršiču

Obeta se nam vroč julijski vikend, ki kar kliče po tem, da si poiščemo prijetno osvežitev v naravi. Čeprav danes slovenski vrhovi ne omogočajo več snežne osvežitve, današnja porumenela fotografija prikazuje ravno to. Poletno smuko na Vršiču.

Krajevna tabla Vršič, napol zakrita v snegu.
Edi ŠELHUAS, Poletni sneg na Vršiču, avgust 1966. Fotografska zbirka časopisa Delo, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št. DE3746/1.

Vršič je že od nekdaj privabljal turiste od blizu in daleč. Gre za gorski preval, ki je z 1611 metri najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Visokogorska cesta prek Vršiča ima kar 50 serpentin, na samem vrhu prelaza pa najdemo planinsko postojanko Tičarjev dom (1620 m). Postojanka na vrhu Vršiča nudi turistom zatočišče že od 4. avgusta 1912. Takrat se je imenovala Slovenska koča in je predstavljala »protiutež« takratni nemško-avstrijski Vossovi koči (današnja Erjavčeva koča).

Leta 1966 so ob takratni manjši koči zgradili nov, sodoben objekt, katerega slovesna otvoritev je potekala 31. julija 1966. Otvoritvena slovesnost leta 1966 pa je kljub poletnemu času potekala še čisto v snežnih razmerah. Vršič je bil namreč, kot nam prikazujejo tudi fotografije, po nekaterih delih še dodobra prekrit s snegom. Snega je bilo toliko, da so si smučarski nadobudneži lahko privoščili pravo poletno smuko. Privoščite si tudi vi prijetno poletno ohladitev.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Lubenice in prazen žep

Lubenice in prazen žep

Direndaj na ljubljanskih tržnicah se verjetno prav nikoli ne konča. Tako so pred dobrim šestdesetimi leti ljubljansko tržnico tako kot vsako leto dotlej napolnili prodajalci lubenic iz Srbije in okolice Negotina. A leta 1966, po besedah časopisa Dnevnik, kar 5x več.

Lubenice pa zato niso izgubile svoje cene, za kar so trgovci okrivili zlasti prevozne stroške. Preprost izračun v Dnevniku se je glasil: »2000 N-din za prevoz lubenic, 50 N-din fantom, ki so pomagali pri razkladanju in sortiranju debelih zelenih buč, 5 N-din popoldne za poltretji meter prostora na stojnici in še 150 N-din za blaten prostor pod kostanjem, kjer naj bi bilo skladišče, in naposled še 3 N-din za pravico prodaje v popoldanskem času.« Ob tem pa britko spoznanje: »Eh, slab kruh je iz tele moke! Tam v Južni Srbiji in v Vojvodini so res lubenici po deset, petnajst dinarjev, pa zavoljo njih še ni nihče obogatel. Pri vas v Ljubljani jih prodajamo po šestdeset, osemdeset pa zaradi tega tudi ne bomo obogateli. Kakorkoli se sučemo, vselej pridemo na začetek in to je – prazen žep!«

Velika količina lubenic na tržnici, ljudje kupujejo pri branjevkah.
Marjan CIGLIČ, Zelena gora sredi Ljubljane! Zraste konec avgusta in se potem skladno z vremenom in cenami niža tja do konca septembra. Čudna gora, ki ne glede na to, kje zarežeš vanjo pokaže rdečo kri, sladko meso rdeče lubenice. Ljubljana, 30. avgust 1966
Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Potres, strah in nemoč

Potres, strah in nemoč

Pred petdesetimi leti 20. junija 1974 so Kozjansko, tedaj razvojno eno najšibkejših slovenskih pokrajin, v popoldanskem času prizadeli trije potresni sunki z magnitudo do 4,8 in intenziteto do VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Prizadetih je bilo več kot 15.000 ljudi, večinoma v tedanjih občinah Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, manj pa v občinah Celje in Slovenske Konjice.

Med prizadetimi je bila tudi Roza Novak iz odmaknjene vasi Bodrež. Živela je sama, v majhni in skromni hiši kriti s slamo. Medtem ko jo je fotoreporter Nace Bizilj fotografiral, je dejala: »Ko je začelo tresti, sem, kolikor hitro sem seveda mogla, odšla na prosto. Vpila sem: ‘Potres, ljudje, potres!’ Spodaj na njivi so ljudje tudi že vili roke in kričali. Povem vam, še sedaj ga čutim, v kosteh ga čutim. In strah me je. Ponoči ne morem spati. Počasi se gor spravim, pa poslušam. Bojim se, da bi bil prej konec, kot bi prišla ven iz bajte. Saj vidite, kakšne razpoke je naredil.« (Nada Mavrič: Potres, ki reže do kosti. Dnevnik, 13. 7. 1974).

Starejša ženska sedi na postelji.
Nace BIZILJ, Starka Roza Novak z Bodreža po potresu na Kozjanskem. Bodrež, julij 1974. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št. NB4215/13a.

Namen objavljanja tovrstnih fotografij in osebnih zgodb je bil pred petdesetimi leti isti kot dandanes – vzbujati v ljudeh sočutje in pripravljenost za medsebojno pomoč. Za Naceta Bizilja je bil motiv te obnemogle ženske z nekoliko nenavadno držo in fotografijama dveh prednic, ki sta kot varuhinji viseli nad njo na razpokanih stenah, eden od najbolj posebnih motivov, ki jih je napravil med ostarelimi.  

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Kopališče na Ljubljanici

Kopališče na Ljubljanici

Kopališče na Ljubljanici je bilo živahno seveda v najbolj vročih poletnih dneh. Že eno leto pred nastankom fotografije, ki jo danes objavljamo, je bila v ilustrirani reviji Tovariš (32. številka, 15. 8. 1947) objavljena fotoreportaža o naravnih kopališčih. »V vročih dneh iščejo mnogi Ljubljančani osvežitve in razvedrila od bližnjih rekah, na Ljubljanici, Savi in Sori. Najbolj priročna je Ljubljanica, ki v velikem loku objema Ljubljano. Sicer je hladna, vendar omogoča vsakomur izživljanje v plavanju, pa tudi veslanju.« Na Špici je bila postavljena tudi skakalnica za najbolj pogumne plavalce. Družine in majhni otroci pa so lahko za kratkočasenje izkoristili tudi bližnje vrtiljake.

Kopalci ob Ljubljanici.
Kopališče na Ljubljanici, 7. avgust 1948, foto: Vlastja Simončič. Hrani MNSZS, inv. št.: VS-R13/3.
Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Turistično podjetje Kompas

Turistično podjetje Kompas

Začetki turističnega podjetja Kompas segajo v dvajseta leta 20. stoletja, ko je bila v Ljubljani ustanovljena podružnica delniške družbe za tujski promet – Putnik.

V začetku petdesetih let so zaradi decentralizacije zveznega podjetja Putnik, nastale republiške podružnice. Putnik Slovenija je tako ime ohranila do leta 1959, ko se je s programom za leto 1960 uradno objavilo novo ime »Kompas«. Podjetje je na začetku zaposlovalo le 90 uslužbencev.

Avtomobil pred poslovalnico Kompas.
Jože MALLY, Poslovalnica Kompas, Novi Sad, 1973. Zbirka Kompas, barvni diapozitiv, leica. inv. št.: KOc1038a. 

Skladno z razcvetom turistične panoge v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stol. se je krepila tudi vloga Kompas-a, ki se je v tem času z mrežo poslovalnic razširil v vse jugoslovanske republike. Podjetje se je razvijalo in postalo eno najbolj uspešnih v Jugoslaviji ter resen konkurent na trgu turistične ponudbe v JV Evropi.
Konec osemdesetih let je Kompas zaposloval več kot 3500 ljudi, razpolagal s z več kot 180 avtobusi, 3000 različnimi avtomobili, lastno hotelsko verigo z 18 hoteli, več kot 130 poslovalnicami po Jugoslaviji in 22 predstavništvi v tujini.
Ob razpadu Jugoslavije se je podjetje prestrukturiralo in usmerilo svojo ponudbo na organizacijo potovanj v srednjo in vzhodno Evropo ter uspešno poslovalo še naprej.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Desant na Drvar

Desant na Drvar

Petindvajsetega maja 1944 se je začel glavni napad operacije Konjičev skok (Unternehmen Rösselsprung), ki je pri nas morda bolj znana kot Desant na Drvar. Cilj napada posebnega ss-ovskega padalskega bataljona (SS-Fallschirmjägerbataillon 500), ki se je v Drvar spustil s jadralnimi letali in padali, je bilo zajetje ali uničenje Vrhovnega štaba jugoslovanskih patrizanov s Titom na čelu in tamkajšnjih zavezniških misij. Operacija se je sicer končala s praktično popolnim neuspehom. K temu sta v veliki meri prispevala tako rivalstvo med različnimi nemškimi obveščevalnimi službami, ki si niso delile informacij, kot tudi močan odpor partizanskih enot.

Skupina vojakov - lovci, v naskoku na mesto, pri stebrih.
Adolf KUNZMANN, Balkanska fronta, nemški vojaki SS Fallschirmjäger – lovci, v naskoku na mesto, pri stebrih, maj 1944. Nemško-italijanska zbirka, originalna črno-bela fotografija, 18 x 24 cm, inv. št. N9/7. 

Skupaj s pripadniki ss-ovskega padalskega bataljona je nad Drvarjem iz letala skočil tudi vojaški fotoreporter (SS PK) Adolf Kunzmann, ki je med samo operacijo posnel več fotografij. Nekaj od njih danes v sklopu t. i. Nemško – Italijanske zbirke hrani tudi naš muzej. Med njimi je tudi posnetek manjše skupine padalcev v spopadu s partizani. Arkade pred vhodom v pravoslavno cerkev sv. Save in v ozadju viden del Sokolskega doma v Drvarju nam odkrivajo, da so njihovi pogledi usmerjeni prav v smeri ok. 700 m oddaljene pečine z barakama Vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanov. 

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Radijska oddaja Izberite popevko

Radijska oddaja Izberite popevko

Včasih kar pozabimo, kako hitro se spreminja vse okoli nas. Leta 1956 je bilo v Sloveniji zgolj 153.600 radijskih sprejemnikov, konec leta 1963 pa je njihovo število naraslo na 358.348. Enak vzpon je doživela tudi televizija. Leta 1959 so v Sloveniji našteli 778 televizijskih sprejemnikov, leta 1961 pa se je njihovo število povečalo za sedem tisoč.

Radio Ljubljana, ki je po letu 1952 oddajal vse dni v tednu, z določenimi radijski oddajami svoje poslušalce navdušuje že od samega začetka. Takšna je bila tudi enourna glasbena oddaja Izberite popevko, ki jo lahko pod imenom V nedeljo zvečer spremljamo še danes.

Pevca Majda Sepe in Nino Robič med radijsko oddajo Izberite popevko.
Svetozar BUSIĆ, Pevca Majda Sepe in Nino Robič med radijsko oddajo Izberite popevko. Ljubljana, avgust 1958, Fotografska zbirka Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE181/3.

V glasbeni oddaji so v začetku 50-ih let lahko poslušalci Radia Ljubljane prisluhnili izjemnim slovenskim pevcem, začetnikom slovenske popevke. Nastop priljubljene pevke Majde Sepe in pevca Nina Robiča je avgusta 1958 bil umeščen na naslovnico tednika Tovariš.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Smučarska skupina Volkssturm

Smučarska skupina Volkssturm

Prvega decembra 1944 je bila ustanovljena smučarska skupina »Deutscher Volkssturm«. Vključeni so bili vsi moški od 16. do 60. leta starosti. To je bil zadnji poskus nemških oblasti, da mobilizirajo vse preostale človeške moči. Naloga Volkssturma je bila podpora aktivnim oboroženim silam. Rekrutirani so bili pod nadzorom NSDAP, ki je tudi priskrbela častnike. Usposabljanje za orožje je potekalo pod nadzorom SA, preostalo usposabljanje pa pod NSKK. Najvišji poveljnik je bil SS Reichsführer Heinrich Himmler kot vodja nadomestne vojske od leta 1944. Služba v Volkssturmu je bila vojaška služba. Poudarjeno je bilo, da ima vojak Volkssturma enake dolžnosti in pravice kot vojak nemške vojske. Vpoklicani so dobili preskrbo kot pri Wehrmachtu, ravno tako tudi vojaško plačo. Člani družin so bili upravičeni do družinske podpore. Enote so bile vzpostavljene tudi na Gorenjskem.

V albumih fotografskega arhiva kranjskega okrožja NSDAP, Zvezek 7, je tudi sklop fotografij smučarske skupine Volkssturma iz Kranja. Fotografija je nastala 21. januarja 1945, ko so imeli vaje v Stražišču pri  Kranju.

Skupina moških s smučmi v snegu.
Smučarska skupina Volkssturm Kranj, Stražišče, 21. januar 1945.

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Pogreb admirala avstro-ogrske mornarice Antona Hausa (1851-1917)

Pogreb admirala avstro-ogrske mornarice Antona Hausa (1851-1917)

Uspešna življenjska pot Antona Hausa se je začela, ko se je po končani klasični gimnaziji v Ljubljani vpisal na pomorsko akademijo in bil sprejet v vojno mornarico. Kot linijski kapitan je prepotoval svetovna morja. Govoril je več svetovnih jezikov in se z mornarji pogovarjal tudi v slovenščini. Bil je častni doktor Tehnične visoke šole v Gradcu, častni meščan Reke, kjer je predaval na Pomorski akademiji, in častni meščan Ljubljane. Leta 1913 je postal admiral in 1916 veliki admiral. Bojna ladja SMS Viribus Unitis je na svojem krovu, pod njegovim osebnim poveljstvom, iz Splita pripeljala  v Trst trupli v sarajevskem atentatu umorjenega prestolonaslednika in njegove soproge. Štiri ure po italijanski vojni napovedi avstro-ogrski, 23. maja 1915,  so ladje avstro-ogrske mornarice izplule iz Pulja in Boke Kotorske in s topniškim ognjem zasule Ancono in nekatera druga pristanišča na italijanski obali.

Pogrebni sprevod.
Pogrebna kočija s krsto umrlega admirala Antona Hausa. V žalnem sprevodu je tudi cesar Karel Habsburški, Pulj 10. 2. 1917. Fotografska zbrika Prve svetovne vojne, fotografija na papirju, 16,3 x 22,5 cm, inv. št. PSV 4934. 

Tudi v nadaljevanju vojne je vodil trdo obrambo avstro-ogrske obale. Umrl je 8. 2.  1917 zaradi pljučnice. Ladje vojne mornarice so v znak žalovanja spustile zastave na polovico droga. Pokopali so ga na puljskem pokopališču (K.u.k. Marinefriedhof Pola). Njegovo krsto so po njegovi želji nosili slovenski mornarji – podčastniki. Pogreba so se udeležili najvišji predstavniki vojne mornarice in oblasti, med njimi minister feldmaršal Aleksander Krobatin, feldmaršal Svetozar Boroević Bojna in cesar Karel Habsburški. Leta 1925 so njegove posmrtne ostanke prenesli na dunajsko pokopališče (Friedhof Wien Hütteldorf), kjer še danes počiva v družinskem grobu. V slovenskem spominu je bil dolgo pozabljen, spominsko ploščo v rojstnem Tolminu je dobil 10. 8. 2012. . 

Vsi prispevki
  • Porumenela fotografija

Giro d’Italia prvič v samostojni Sloveniji

Giro d’Italia prvič v samostojni Sloveniji

Legendarna cestna kolesarska dirka Giro d’Italia je prvič obiskala slovensko ozemlje že leta 1922, drugič pa 49 let pozneje, leta 1971. 2. in 3. junija 1994 je Giro tretjič prišel na slovenska tla in prvič v samostojno Slovenijo. 204 km dolga 12. etapa 77. Gira je potekala od mesta Bibione do vrha Jelenovega klanca v Kranju. Edini slovenski predstavnik na tem Giru, Valter Bonča, je na cilj v Kranju prikolesaril kot 13. Naslednji dan je sledila etapa od Kranja do Lienza, dolga 231 km.

Franc Hvasti, generalni sekretar kranjskega etapnega odbora, je povedal: »Najbolj razveseljiv podatek smo dobili med etapo. Giro si je na slovenskih cestah ogledalo več kot 100.000 gledalcev. V 12. etapi ni bilo nobenih težav, kar pomeni, da smo Giro organizacijsko dobro izpeljali. Promocija Slovenije je bila v vseh pogledih uspešna, kar dokazujejo tudi številne čestitke, ki smo jih dobili od šefov Gira.« (Delo, 3. 6. 1994)

Na cesti kolesarji med dirko, na pločnikih stojijo navijači.
Aleš ČERNIVEC. Giro d’Italia v Ajdovščini, junij 1994. Fotografski fond Aleš Černivec, črno-beli negativ, leica.
Vsi prispevki

E - novičnik

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.