Poročnik Jan Trdina (r. 1895) je med prvo svetovno vojno služil v enoti 10. oklepnega vlaka, v Kanalski dolini. V zapuščini njegove sestre Silve Trdine se je ohranil njegov fotografski fond iz prve svetovne vojne, večinoma iz let 1916 in 1917.

Skupinski portret, ki ga danes objavljamo, na prvi pogled ni nič posebnega. Mnogo zanimivejši je pravzaprav napis na zadnji strani fotografije, ki ga je napisal Jan Trdina: »Ljuba mi Anka! Ko sem se včeraj na kolodvor peljal se me za slovo Dunajčanje še malo okrcali v tramvaju. Radoveden sem kako je slavnost v Beču izpadla. Ali je tovariš Rus kaj potem govoranco držal? Ljubljana vsa v zastavah, drugače pa mir in red. Jaz pridem seveda na Dunaj nazaj. Le ne bodi prehitro domov in pokukaj še malo A. Salpetovo, da se ji še ostala kožica na rokah privadi. Bo pa imel slavni klub »Palačinka« njega vredno predsednico. Bog i narod! Janez Trdina. Pozdrav vsem Palačinkarjem!«

Naslovljena »ljuba Anka« je tudi ena od treh žensk na fotografiji, na desni. To je Ana Mayer Kansky, ki je med vojno na Dunaju študirala kemijo in fiziko. V vojnemu pomanjkanju je pogosto kuhala skromno večerjo zase in za prijatelje kar v laboratoriju, na špiritnem gorilniku ali v skromnem najetem stanovanju. Ob pomanjkanju so pogosto jedli palačinke iz različnih, tudi »nadomestnih« sestavin in svojo družbo poimenovali »Klub palačinka« in njegove člane »Palačinkarje«. Ana in Jan sta bila rojena leta 1895. Zaradi razpada Avstro-ogrske je Ana študij nadaljevala v Kraljevini SHS in leta 1920 postala prva doktorica znanosti univerze v Ljubljani. Njen prijatelj Jan Trdina je umrl dve leti prej, star komaj 23 let.  

Trgovec iz Brežic, veteran prve svetovne vojne in partizanski fotograf, Vinko Bavec, je bil v okviru Fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta odgovoren za organizacijo fotoreporterskih mrež in fotografiranja dogodkov na terenu. Med ohranjenim gradivom iz poletja 1944 so tudi spominski posnetki partizank. Delež žensk v partizanskih enotah je bil približno štiriodstoten.

20. september 1959

Velenje je bilo poleg Nove Gorice drugo slovensko mesto, ki je zraslo po vojni. Mesto je bilo v veliki meri zgrajeno s prostovoljnim delom zaposlenih v rudnikih, saj je bil to pogoj za pridobitev stanovanjske pravice. Krajani Velenja so s prostovoljnim delom in udarniškimi akcijami regulirali reko Pako in zgradili mestno središče.

Foto: Miloš Švabić, 20. september 1959, Velenje

Že v 80. letih 20. stoletja je bila Ljubljana precej prometno obremenjena. Nespoštovanje najosnovnejših prometnih pravil pa je vse skupaj še oteževalo. Varnost pešcev in kolesarjev je bila le stvar dobre volje in mogoče kulture drugih udeležencev v prometu. V Delu, kjer so tej problematiki namenili novico, so zapisali: »Ampak prepričani smo, da bi bilo vendarle nekoliko drugače, če bi za napačno parkiranje določili ustrezne kazni in jih tudi – izterjali.« (Delo, 23. 9. 1987, str. 11)

Do danes se je prometna kultura precej dvignila pa tudi mesto je naredilo velik korak v smeri večje prometne varnosti za vse udeležence – Ljubljana je postala pešcem in kolesarjem prijazno mesto.

Maribor, 23. 6. 1988

21. junija 1988, na dan, ko je v Ljubljani potekalo zborovanje v podporo četverici/ JBTZ, se je v Mariboru začela večdnevna stavka. V naslednjih dneh so mariborske ulice, trge in železniško postajo preplavili nezadovoljni delavci nekaterih paradnih mariborskih tovarn (TAM, Primat, Metalna, Elektrokovina, Merinka, Metalna, …), ki so se v času nebrzdane inflacije v državi znašle v nezavidljivi finančni situaciji. Poleg zahteve, naj gospodarstvo vodijo gospodarstveniki, je bila glavni povod za stavko zahteva po zvišanju osebnih dohodkov. Na pogovore s stavkajočimi so iz Ljubljane prišli tudi predstavniki slovenskega Izvršnega sveta, ki pa jih z argumentom, da iz krize lahko pridejo samo z dobrim delom, niso prepričali.

V petek, 29. avgusta 2024 se je začel stečajni postopek še enega od nekoč pomembnih mariborskih industrijskih podjetij, 100 let delujoče Mariborske livarne Maribor.

Poletne počitnice, najljubši čas marsikaterega šolarja ali dijaka, se bližajo h koncu in kmalu se bo začelo novo šolsko leto.

1. septembra 1993 je v šolske klopi sedlo okrog 217.000 osnovnošolcev, od tega je bilo 25.000 prvošolčkov. Prag srednjih šol je prestopilo okrog 97.000 dijakov, od tega je bilo 32.500 dijakov 1. letnikov. Ker je bila generacija srednješolcev izjemno močna, so srednje šole, na katerih je bil vpis omejen, lahko v posamezni razred sprejele večje število dijakov. S tem je želelo ministrstvo za šolstvo omogočiti nadaljnje šolanje čim več mladim, ki so končali osnovno šolo.

Leta 1959 so v Lukovici prvič organizirali Rokovnjaški tabor – folklorno prireditev, ki prikazuje življenje rokovnjačev v času Napoleonovih Ilirskih provinc. V tem času so se namreč rokovnjači, ki so sicer obstajali že prej, močno razširili in so bili kljub svojemu zloglasnemu slovesu predstavljeni kot skupina ljudi, ki jemlje bogatim in daje revnim.

Osnovo predstavlja tudi zgodovinski roman Rokovnjači avtorjev Josipa Jurčiča in Janka Kersnika. Slednji je po Jurčičevi smrti roman tudi dokončal. Eden od osrednjih dogodkov na taboru je tako prikaz rokovnjačev, ki izvedejo drzen rop na blagajno Francozov, ki so zasedli slovensko ozemlje, njihovo delovanje pa povezujejo z angleškim Robinom Hoodom, ki naj bi prav tako jemal bogatim in pomagal revnim. Prvi zapis o rokovnjačih iz Cigličevih dnevnikov najdemo iz leta 1961, zadnjega pa iz leta 1986.

»Svet okrog Bovškega Grintovca je čudovit kraj, med najprijetnejšimi kotički slovenske zemlje,« so avgusta 1950 zapisali v časopisu Tovariš. Fotoreporter Leon Jere se je namreč julija 1950 podal na Bovško in posnel dobrih sto fotografskih posnetkov življenja pastirjev.

»Tu prebivajo ljudje, ki jih je zoblikoval kamniti gorski svet: v svojih življenjskih zahtevah so skromni, toda vedno ponosi; pri delu so marljivi in vztrajni; v svojih besedah preprosti, nevsiljivi in iskreni,« je pastirje opisal fotoreporter.

Fotoreporter je reportažo naredil na planini Bali (1181 m) pod Bavškim Grintavcem, kjer so bili pastirji zadolženi za pašo 200 koz ter preko 400 ovac. Glavni proizvod pastirjev je bil polmastni planinski sir, ki ga pridobivajo po dolgotrajnem postopku, po katerem mleko segrevajo kar v 120-litrskih kotlih. Iz 800 litrov mleka pridobe 28 kg sira (4 hlebci po 7 kg) ter 12 kg skute.

Zadnje čase se mnogokrat soočamo s težavami, ki jih prinašajo močna neurja in za seboj puščajo opustošenja. O podobnih težavah so mediji pisali tudi leta 1967. Časopis Dnevnik je marca tega leta poročal, da je neurje prizadelo predvsem območja na Bledu, Železnikih, Radovljici in Kranju. Sunki vetra so odkrivali strehe in rušili drevesa. Največ dreves je veter izruval na Pokljuki in Mežaklji, podrta drevesa pa je veter nanesel tudi na železniško progo Kranj – Podnart. Zaradi neurja je bilo poškodovano tudi električno omrežje ter telefonske linije. O slabih vremenskih razmerah so takrat poročali tudi iz Bosne in Črne Gore.

Na fotografiji domačija Vinka Marklja v Železnikih, kjer je iz strehe je odneslo več kot tisoč strešnih kritin. Železniki, 15. marec 1967, foto: Marjan Ciglič. Hrani: MNSZS, inv. št.: MC670325_11.

Poskus zdravljenja oslovskega kašlja s pomočjo letenja v letalu se je zgodil poleti v letu 1950. Jugoslovanski aero transport je izvedel poskus, s katerim so želeli otroke popeljati v višave. Letalo je poletelo z ljubljanskega letališča proti Gorjancem, zavilo proti Štajerski, nato pa je nad Gorenjsko doseglo višino 3600 m.

Fotografija medicinske sestre z malčkom pozornost pritegne tudi zaradi lutke, ki jo drži otrok v rokah. Temnopolti dojenček asocira novo pot, na katero je stopila Jugoslavija po sporu z Informbirojem in je v ospredje stopila politika neuvrščenosti.