Leta 1957 je tedanja muzejska fotografinja in kasnejša snemalka in režiserka Vekoslava Veka Kokalj posnela serijo fotografij stavbe muzeja in njegove neposredne okolice. Med njimi najdemo tudi pogled izpred muzeja proti stavbi Hotela Bellevue, na prostor, kjer danes stoji Hala Tivoli.
Veka Kokalj, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka tekoče gradivo, TN 1929/13.
Fotografija dokumentira začetke gradnje Športnega parka »Tivoli«, ki so ga tega leta v okviru mladinskih delovnih akcij začele graditi mladinske delovne brigade. Športni park, v sklopu katerega je bilo ločeno zgrajeno tudi še danes obstoječe kotalkališče, je nastajal po predlogu Sveta za telesno vzgojo pri okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, ki je z izgradnjo teh objektov želel najti dolgoročno rešitev športnih igrišč za šolsko mladino v mestu.
V obdobju pred prvo svetovno vojno je bila vojaška bolnišnica in z njo povezano vojaško oskrbovališče v poslopjih bivšega samostana sester klaris ob Dunajski (danes Slovenski) cesti in Franca Jožefa (danes Cankarjevi) ulici. Samostan je bil na tem mestu zgrajen v letih 1650 in 1657 in je deloval do leta 1782, ko ga je z odlokom razpustil avstrijski cesar Jožef II. Samostanska poslopja so bila spremenjena v avstrijsko vojaško bolnišnico in v samostanski cerkvi je bila urejena bolniška kapela. Vojaška bolnišnica je v teh prostorih delovala vse do potresa 1895, ko so bila poslopja bivšega samostana tako poškodovana, da niso bila primerna za bivanje in jih je bilo potrebno porušiti.
Pogled na poslopja C. in kr. vojaške bolnišnice št. 8 v Ljubljani, 5. 4. 1902. (MNSZS, zbirka razglednic, inv. št. 33691, 13,9 x 9 cm)
Med letoma 1896 in 1899 je bila v Šentpetrskem predmestju v Vodmatu, med Zaloško ulico in Dolenjsko železnico, zgrajena nova sodobna vojaška bolnišnica št. 8 (K. u. k Garnisons-Spital N.8), ki je obsegala 10 objektov. Kljub temu njene kapacitete ob izbruhu prve svetovne vojne niso zadoščalo za veliko število ranjencev in bolnikov, ki so med letoma 1915 in 1917 napolnili Ljubljano kot pomembno zaledno središče soškega bojišča. V tem obdobju so bile za potrebe zdravstvene oskrbe in namestitve ranjencev uporabljene tudi civilne bolnišnice ter številne druge javne ustanove in šole. V času prve svetovne vojne je vojaško bolnišnico z vojaškim oskrbovališčem (Militar Verpflegs Magazin) in Domobransko vojašnico (Landwehr Kaserne) povezal nov most čez Ljubljanico.
Pogled na c. in kr. vojaško bolnišnico št. 8 v Ljubljani (MNSZS, Zbirka razglednic, inv. št. 33692, 14,1 x 9,2 cm)
Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je vojašnice ljubljanske garnizije, med njimi tudi objekte vojaške bolnišnice in vojaškega preskrbovališča, prevzela vojska Kraljevine SHS. Po končani 2. svetovni vojni jih je vse do svojega odhoda iz Slovenije upravljala JLA pod imenom Vojna bolnica Moste, ki je bila skupaj z vojaško bolnišnico Mladika osrednja vojaška zdravstvena ustanova v Ljubljani. Po slovenski osamosvojitvi so zgradbe vojaške bolnišnice v Vodmatu postale del Univerzitetnega kliničnega Centra v Ljubljani.
Na TV Slovenija so med letoma 1992 in 1998 predvajali prvo slovensko pogovorno oddajo (t. i. talk show) z naslovom Moški, ženske. Oddajo je vodila dr. Manca Košir, ki je z značilno odprtostjo in poglobljenim pristopom v središče pogovorov postavljala ključna življenjska vprašanja, kot so strast, dobrota, odgovornost ali starost. V vsaki epizodi se je lotevala ene osrednje teme in jo obravnavala celovito ter z različnih zornih kotov. V oddaji so sodelovali gostje iz različnih poklicnih in življenjskih okolij – vedno dva moška in dve ženski –, kar je omogočalo pester in uravnotežen dialog. Fotografije, ki jih je med snemanjem oddaje posnela vsestranska umetnica Neca Falk, ujamejo obrazne izraze in telesno govorico gostov, dinamiko pogovora, televizijsko scenografijo ter estetski značaj oddaje. Lansko leto so fotografije postale del naših muzejskih zbirk, kjer predstavljajo dragocen vpogled v vizualno kulturo in televizijsko produkcijo devetdesetih let.
14. marca 1961 je Izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije potrdil ustanovitev čarterske letalske družbe Adria Aviopromet, ki je pomenila začetek organiziranega slovenskega civilnega letalstva. Podjetje je bilo kot gospodarska organizacija uradno registrirano 20. marca 1961, za njegovega prvega direktorja pa je bil imenovan Mirko Zlatar. Ker je bilo treba zagotoviti ustrezna letala ter usposobiti letalski in tehnični kader, so prvi poleti sledili šele nekaj mesecev po ustanovitvi. V začetnem obdobju je družba delovala z zagrebškega letališča Pleso vse do otvoritve letališča na Brniku 24. decembra 1963.
Ob obletnici ustanovitve letalske družbe je muzej na ploščadi pripravil občasno razstavo, ki osvetljuje nekaj najpomembnejših obdobij delovanja podjetja: od začetkov pod imenom Adria Aviopromet, uvedbe čarterskih poletov, oblikovanja prvih letalskih posadk in vzpostavitve baze na letališču Brnik, zatem modernizacije flote v času podjetja Inex Adria Aviopromet ter razvoja tovornega prometa in letalske šole vse do preoblikovanja v nacionalnega letalskega prevoznika po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991. Stečaj letalske družbe leta 2019 je pomenil konec njenega delovanja, vendar spomini in zgodbe zaposlanih ostajajo.
Vabljeni na ogled občasne razstave Adria za vedno do 10. maja 2026. Ogled je brezplačen.
Sneg prinaša zimsko idilo, a hkrati lahko povzroči številne nevšečnosti v vsakdanjem življenju. Močne snežne padavine lahko med drugim poškodujejo drevesa in električne napeljave, kar vodi do izpadov elektrike in motenj v oskrbi. Delavci, ki skrbijo za nemoteno delovanje omrežja, svoje delo opravljajo na višini in v zahtevnih zimskih razmerah, pogosto pod ekstremnimi pogoji, da zagotovijo varno in stabilno oskrbo. S tovrstnimi nevšečnosti smo se v Sloveniji soočali tudi nedolgo nazaj ob zadnjem snežnem metežu, nič drugače pa ni bilo tudi v preteklosti. Leta 1963 je zimo spremljal hud mraz, zaradi česar so krčenje in raztezanje vodov povzročili poškodbe številnih električnih napeljav, med njimi tudi javne razsvetljave. Za Porumenelo fotografijo vam tokrat predstavljamo delavce iz Javne razsvetljave, ki napenjajo žice na Litostrojski ulici.
Med 6. in 15. marcem bo italijanska Cortina d´Ampezzo gostila paraolimpijske igre, na katerih bosta slovenske barve zastopala paraalpski smučar Jernej Slivnik in smučarska tekačica Tabea Dolžan.
V marčevski številki časopisa Tovariš iz leta 1964 smo zasledili članek, ki podrobneje osvetljuje začetke smučanja za slepe in slabovidne v Sloveniji. Kot njen pobudnik je predstavljen Tine Košir, strasten smučar, ki je v svet smučanja najprej popeljal svojega prijatelja.
V začetku šestdesetih let so se v KUD slepih »Karel Jeraj« iz Ljubljane odločili organizirati prvi smučarski tečaj za slepe. Kot idealno prizorišče se je izkazala kratka, a primerna strmina v dolini na Uskovnici nad Bohinjem. Prvih petnajst tečajnikov se je najprej učilo osnov hoje s smučmi po ravnini in vzpenjanje, nato pa še bočno vožnjo, ustavljanje in nazadnje vijuganje.
Zanimanje slepih in slabovidnih je bilo tolikšno, da so zgolj v nekaj letih organizatorji pripravili kar pet sedemdnevnih tečajev, s čimer so smučanje približali tudi slepim in slabovidnim.
Fotograf in medijski teoretik ter komunikolog dr. Hanno Hardt je bil prepoznaven po svojih obsežnih dokumentarnofotografskih projektih, posvečenih vsakdanjemu življenju v različnih družbenih in geografskih okoljih, med drugim na Irskem, v Združenih državah Amerike, v nekdanji Vzhodni Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji in Sloveniji. Med njegovimi najpomembnejšimi projekti izstopajo večletno dokumentiranje ljubljanske tržnice (1984–1994), raziskovanje bralnega procesa med letoma 1990 in 2011 ter obsežni projekt Slovenci (1991–2008), v katerem je skozi fotografske podobe zajel dve desetletji slovenske tranzicije.
V Hardtovem fotografskem opusu najdemo tudi podobe slovenskega podeželja. V tem kontekstu ostajajo tematska izhodišča njegovega zanimanja primerljiva z urbanimi motivi, pri čemer se je pogosto posvečal tudi krajinski fotografiji. Za tovrstne motive je značilna uporaba panoramskega formata, ki omogoča razširjeno vizualno zajetje prostora in poudarjanje prostorskih razmerij. Vsekakor pa se je s svojim fotoaparatom rad pomudil na področjih, kjer se je zadrževalo več ljudi. Tako je namreč lahko postal za množico bolj neopazen. Takšne vrste družabnost se je odvijala na veselicah in sejmih, kjer poleg skupinskih plesov in pomenkov za mizo na Hardtovih fotografijah najdemo tudi podobe vrtiljakov in podajnih kioskov za karte – oboje zelo značilno za motive njegovih fotografij, ki so nastajale večinoma na ameriških tleh.
Fotografija, ki jo danes predstavljamo je del fotografske razstave Hanno Hardt: odtisi preteklega, ki je na ogled do 26. maja 2026 v Galeriji S na Ljubljanskem gradu.
Franci Petek je 10. februarja 1991 na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju dosegel zgodovinski uspeh, ko je postal svetovni prvak v smučarskih skokih na 120-metrski skakalnici v Predazzu v Italiji. Devetnajstletni skakalec je s tem osvojil prvi naslov svetovnega prvaka v moški konkurenci smučarskih skokov za Slovenijo, tedaj še Jugoslavijo. Tekmovanje je potekalo v zelo izenačenih razmerah in ob močni mednarodni konkurenci. Po prvi seriji je Petek zasedal drugo mesto, zaostajal je le za Japoncem Akiro Higašijem. V finalni seriji je Petek nastopil pod izrazitim pritiskom in njegov 117-metrski skok je tedanji športni komentator Tomaž Lajevec pospremil z besedami: »To bo slavje. Odprite steklenice, lepo vas prosim.«1 Higaši se v odločilnem nastopu ni dobro odrezal in končal šele na desetem mestu, končni vrstni red pa je Petku prinesel zlato medaljo.2
Petkova zmaga ni sprožila navdušenja le med domačo javnostjo, temveč je imela velik vpliv tudi za mednarodni ugled slovenske smučarske reprezentance. Njegov dosežek je predstavljal pomembno prelomnico v zgodovini slovenskih smučarskih skokov.
Ladja Maud, poimenovana po norveški kraljici, je bila zgrajena leta 1917 v ladjedelnici Christiana Jensena v kraju Vollen na Norveškem. Njen naročnik je bil sloviti norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872–1928), ki je med letoma 1903 in 1906 prvi s plovilom prečkal Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom ter 4. decembra 1911 kot prvi dosegel Južni tečaj. Ladjo je zasnoval posebej za svojo odpravo na Severni tečaj, ki naj bi ga po načrtih dosegli tako, da bi ladjo zamrznili v ledu in nato z ledenim tokom drseli proti severu. Ker je bilo takrat splošno znano, da je Severni tečaj že osvojen, je bil cilj Amundsenove odprave izključno znanstveno-raziskovalni.
7. junija 1917 je Amundsen krstil ladjo. Namesto steklenice šampanjca je za krst uporabil kos ledu. Ob tem je dejal: »… že zdaj boš občutila nekaj svojega pravega elementa. Zgrajena si za led in svoj najboljši čas boš preživela v ledu, kjer boš izpolnila svoje naloge. Z dovoljenjem naše kraljice te krstim za ‘Maud’.«1
Poleti 1918 je ladja izplula proti Severnemu tečaju. Odprava je trajala kar sedem let, vendar ladja ni uspela pripluti do cilja. Kljub temu je odprava pod znanstvenim vodstvom Haralda Ulrika Sverdrupa (1888–1957) opravila prelomno znanstveno zbiranje podatkov, ki je postalo znano po vsem svetu, njeni znanstveni rezultati pa so pomembni še danes.
Zaradi Amundsenovih neplačanih dolgov so upniki leta 1925 ladjo zasegli, nato pa je bila na prisilni družbi v Seattlu, ZDA prodana družbi Hudson’s Bay Company. Novi lastnik je ladjo uporabljal do leta 1930, ko je potonila v zalivu Cambridge Bay v Kanadi. Leta 2016 so ladjo dvignili na površje, dve leti pozneje pa se je po stotih letih vrnila na Norveško.
V začetku petdesetih let 20. stol. je bil v Ljubljani razpisan natečaj za novo sejmišče, ki bi nadomestilo paviljone Ljubljanskega velesejma z obrobja parka Tivoli. Ker je bilo izbrano območje med Titovo cesto (danes Dunajsko) in nekdanjim Baragovim semeniščem, je bilo jasno, da bo potrebno cerkev in župnišče porušiti oz. prestaviti. Hkrati so stekli tudi postopki za razlastitev/zamenjavo parcel. S strani direktorja Gospodarskega razstavišča je bila predlagana gradnja nadomestne cerkve na območju župnije, vendar župnija na tako rešitev sprva ni želela pristati. Najprej so zaradi potreb izgradnje sejmišča, porušili župnišče, medtem ko je cerkev zaenkrat še ostala.
Poleti leta 1957 je bila sprejeta odločitev, da bo na Gospodarskem razstavišču med 22. in 26. aprilom 1958 potekal 7. kongres ZKJ (Zveze komunistov Jugoslavije), zato je bilo gradbena dela treba pospešiti, kar je vključevalo tudi rušitev cerkve. Župnija je zemljišče prepustila Gospodarskemu razstavišču, to pa je na svoje stroške izvedlo prestavitev Plečnikove cerkve na novo lokacijo na Vodovodni cesti. Prestavitev je vodil Plečnikov učenec in asistent Tone Bitenc, gradbena dela pa je izvajalo podjetje Gradis. Cerkev na novi lokaciji je bila dokončana proti koncu leta 1958.
