23. maja 1991, na osmi dan usposabljanja prve generacije slovenskih nabornikov v 710. učnem centru Teritorialne obrambe (TO) v Pekrah pri Mariboru, kjer je bil tedaj eden od dveh učnih centrov TO v Sloveniji, je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) izzvala incident, ki je prerasel v prvo neposredno grožnjo JLA na poti Slovenije v samostojnost.

Pripadniki TO so v bližini učnega centra aretirali dva izvidnika JLA, kar je bil za JLA povod za posredovanje. JLA je obkolila učni center, zahtevala izpustitev izvidnikov in izročitev slovenskih nabornikov. Potem ko sta bila izvidnika že izpuščena, je dovažala okrepitve.

Grožnja JLA je presunila domačine iz Peker, Radvanja, Limbuša, Maribora in družine nabornikov, ki so postavljali barikade s svojimi telesi in preprečevali napredovanje JLA proti učnemu centru. Napetosti so se nadaljevale še naslednji dan z ugrabitvijo poveljnika in treh pripadnikov TO in Posebne enote milice v Mariboru. Tedaj je ugasnilo življenje civilista. Oklepnik JLA, ki je zapeljal v množico protestnikov, je do smrti povozil Josefa Šimčika.

Pekrski dogodki so izzvali prvi javni izrez rdeče zvezde s slovenske zastave, ki jo je z vrha tovornjaka vihtela tudi mladina na Cesti proletarskih brigad med stanovanjskim naseljem v Borovi vasi in mariborsko vojašnico JLA (tedanjo vojašnico Slave Klavora, današnjo vojašnico generala Rudolfa Maistra). Mladi so s takšno zastavo in dvignjenimi prsti v znak zmage simbolizirali neizogibno: ločitev od Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in njene vojaške armade kot nasprotnice osamosvajanja Slovenije in kot branika komunistične ideologije.

Motiv fotografije izrazito spominja na znamenite fotografije mladih protestnikov, ki so z vozila vihteli romunsko zastavo z izrezanim grbom med romunsko revolucijo decembra 1989, ki je strmoglavila komunistični režim Nicolaeja Ceausescuja.

Prihodnji vikend bo v okolici Vršiča in Kranjske Gore znova zelo živahno. V soboto, 6. junija 2026, bo namreč potekalo že dvanajsto tekmovanje Goni Pony.

Gre za kolesarsko prireditev, na kateri se rekreativni kolesarji pomerijo z legendarnimi kolesi Rog, ki so jih v ljubljanski tovarni izdelovali med letoma 1965 in 1985. Dogodek je skozi leta prerasel v pravo retro-kolesarsko klasiko, ki združuje športni izziv, nostalgijo in zabavo.

Kolesarski vzpon na Vršič pa je že od nekdaj velja za pravo klasiko slovenskega kolesarstva. Za vzpon na 1611 metrov visok cestni prelaz morajo kolesarji prevoziti 24 kockastih serpentin in 801 meter višinske razlike, pri čemer nakloni mestoma dosežejo tudi 10,8 odstotka.  Trasa vzpona je dolga 13,5 kilometra. Ob kolesarskih preizkušnjah pa uživajo tudi obiskovalci ob progi, ki z glasnim navijanjem spodbujajo nastopajoče.

Fotoreporter Marjan Ciglič je kolesarje med vzponom na Vršič v objektiv ujel septembra 1980. V organizaciji kolesarskega kluba Rog – Franek je takrat potekalo veteransko tekmovanje.  Med 80 tekmovalci je lovoriko zmagovalca osvojil Friderick Slamanig, ki je vzpon na Vršič opravil v zgolj 39 minutah in treh sekundah.

_{Naslovna fotografija: Kolesarska dirka na Vršič, Vršič, 7. september 1980. Foto: Marjan Ciglič, ČB negativ, inv. št.: MC800901_5. Hrani MNSZS. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.}

Slovenski alpinizem sodi med najuspešnejše in mednarodno najbolj prepoznavne alpinistične tradicije. Slovenske alpiniste zaznamujejo vrhunski dosežki v tehnično izredno zahtevnih smereh, visoka raven gorskega vodništva ter pomembna pionirska vloga pri raziskovanju in osvajanju gorstev po svetu.

V številnih odpravah so dosegli izjemne rezultate, posebej pa so jih zaznamovali vzpon na Makalu leta 1975 ter osvojitev Mount Everesta leta 1979. Na Makalu (8475) v Nepalu so se sicer prvič odpravili že leta 1972 v t.i. četrti jugoslovanski alpinistični himalajski odpravi. Med člani odprave je bilo poleg vodje Aleša Kunaverja še 8 alpinistov, trije znanstveniki, zdravnik in novinar. Odprava je potekala od 15. 8. do 18. 11. 1972, v južni steni Makaluja pa so dosegli višino 8200 m (Janko Ažman in Matija Maležič). Zaradi hudega sneženja so se mogli s stene umakniti, ko jim je do vrha manjkal le še dan lepega vremena. Vrh so dosegli v odpravi leta 1975 in sicer 7 alpinistov, kar je jugoslovanske alpiniste postavilo v sam svetovni vrh. Tudi odprava leta 1972 je bila zelo odmevna, saj do leta 1975 nobena odprava v tej steni ni uspela priti višje.

Fotoreporter Marjan Ciglič je v svoj objektiv ujel člane četrte jugoslovanske alpinistične himalajske odprave na Makalu na Brniku pred odhodom. Na fotografiji so: predsednik Komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS inž. Pavle Šegula, predsednik PZS Tomaž Banovec, politik Marijan Brecelj, nekdanji predsednik PZS dr. Miha Potočnik, botanik dr. Tone Wraber, Janez Brojan – Bron, ornitolog  dr. Janez Gregori, zdravnik Borut Pirc, vodja Aleš Kunaver, Matija Maležič, novinar Zoran Jerin, Marjan Manfreda – Marjon, Danilo Cedilnik – Den, Franc Štupnik – Cicko, Stane Belak – Šrauf, Janko Ažman, Janez Kunstelj in geograf dr. Jurij Kunaver, brat Aleša Kunaverja.

Fotografija Marjana Smerketa v ozadju prikazuje znamenito Španovo domačijo v vasi Suha pri Škofji Loki. Kmečki dvorec iz 18. stoletja velja za enega najizrazitejših primerov gorenjske stavbarske dediščine iz obdobja razcveta baroka. Pred mogočno domačijo stoji trikotno baročno znamenje, bogato poslikano s freskami, ki so ga postavili leta 1794. Zaradi svoje oblike in ohranjenosti sodi med redke tovrstne spomenike na Gorenjskem.

Marjan Smerke je fotografsko opremil marsikatero umetnostno-zgodovinsko monografijo. Mnogi njihovi ustvarjalci so ga cenili zaradi smisla za kompozicijo in občutek za kot fotografiranja, saj je v svoje fotografije znal ujeti bistvene elemente, ki so potrebni za dober prikaz krajine in ahritekutre. Posebej ga je privlačila sakralna dediščina po Sloveniji, zato je za seboj pustil izjemno bogat fotografski opus. Le redka cerkev ali vaško znamenje sta ostala neopažena pred njegovim objektivom.

Leta 1990 je minilo stoletje, odkar so delavci po vsem svetu, med njimi tudi ljubljanski, ki so se zbrali na Rožniku, prvič obeležili prvi maj. Časnik Delo je praznik napovedal kot »stoti praznik dela v zgodovini delavskega gibanja in zadnji, ki ga bo delavski razred Jugoslavije praznoval na oblasti«.

V državi se je tiste dni mudil ekonomist Jeffrey Sachs, ki je zaslovel kot eden arhitektov tako imenovane terapije šoka – hitre odprave omejitev na trgu in hkratne privatizacije ter s tem uvedbe ekonomskega sistema, ki ga danes poznamo pod oznako neoliberalizem. Sachs je že konec osemdesetih let deloval kot občasni svetovalec jugoslovanske zvezne vlade. Pomagal je usmerjati reforme, ki so zaton politične moči delavskega razreda,  napovedale še preden se je slovenska skupščina marca 1990 v imenu Republike Slovenije odločila opustiti pridevnik »socialistična« in preden se je 7. maja 1990 konsolidirala nova skupščina RS pod vodstvom koalicije DEMOS.

Praznovanje, ki ga je teden dni pred tem na Ljubljanskem Rožniku v objektiv ujel fotoreporter Aleš Černivec, kljub vsemu ni bilo zadnje, saj se je tradicija prvomajskih praznovanj na Rožniku ohranila do danes, prvi maj pa je ostal državni praznik.

Pankrti so si že v prvih letih svojega obstoja pridobili status kultnega banda. Za njihov uradni začetek se šteje prvi koncert v telovadnici gimnazije Moste 18. oktobra 1977, ko so s surovim in energičnim zvokom začeli pank revolucijo v Ljubljani. Z leti se je njihova intenzivnost in udarnost umirila ter prilagodila širši množici poslušalcev. Ob deseti obletnici delovanja so se odločili, da bodo sklenili skupno pot in 10. decembra 1987 odigrali poslovilni koncert v Hali Tivoli. A njihova odsotnost je bila zelo kratka, saj so se ponovno zbrali že čez dobrega pol leta, ko so 21. junija 1988 nastopili na zborovanju v podporo četverici JBTZ na Kongresnem trgu.

V fondu Aleša Črnivca prav iz tega časa najdemo fotografije Pankrtov, ki so imitirali Beatle in njihovo legendarno naslovnico albuma Abbey Road. Fotografija je nastala na prehodu za pešce pred Zmajskim mostom v bližini Poljanske ceste, kjer so imeli vaje.

Sprehajalce, ki se vsakodnevno ob poti nad Halo Tivoli odpravljajo na oddih v park ali pa iščejo lepšo pot do centra mesta, bi pred 70. leti desno od poti za Cekinovim gradom pričakale žične ovire in opozorilne table v Italijanskem jeziku.

Marsikdo bo najprej pomislil na ostanke iz druge svetovne vojne, vendar bi imel le deloma prav. Žične ovire so namreč označevale vhod v muzej na prostem, ki ga je v z gozdom zaraščeni dolinici, zamejeni s potjo za stavbo Cekinovega gradu in današnjo Jesenkovo potjo, leta 1956 postavil tedanji Muzej narodne osvoboditve. O tem, kateri objekti so bili postavljeni in kakšne ostanke lahko sprehajalci še danes opazijo, bomo podrobneje opisali v rubriki Kabinet čudes.

Morda bi kdo na prvi pogled pomislil, da kustosi v muzejih večino časa le čakamo na obiskovalce, da jih lahko popeljemo po razstavi ali pa da lahko kakšno skrivnost iz zgodovine razložimo bolj otipljivo. Na voljo imamo čudovite razlagalce naše zgodovine – predmete, ki nosijo marsikateri pomen. Pa vendar je naše delo velikokrat terensko in nekatere zgodbe potrebujejo veliko let, da se sestavijo koščki mozaika v celotno sliko. Eno takšnih, dolgoročnih, je tudi raziskovanje fotografskega fonda Vlastje Simončiča. Že skoraj desetletje poteka prevzemanje njegovega fotografskega gradiva, ki ga je avtor ustvaril od leta 1946 in vse do novega tisočletja. Vlastja je kot izvrsten opazovalec ustvaril odlične reportažne posnetke med letoma 1946 in 1957. Bil je izvrsten fotograf, ki je rad preizkušal meje v različnih fotografskih tehnikah in tako ustvarjal starograme, kleksografije, grafike, … Fotografska strast ga je osvajala praktično do konca življenja in zapustil je vrsto pomenljivih fotografskih podob. V njegovem fotografskem arhivu, ki pogostokrat žal ni dobro dokumentiran, se najdejo vsakovrstni posnetki, ki so preplet znanja, iskanja in tudi fotografove radovednosti. Ta današnja fotografija naj prikliče veselje nad toplejšimi dnevi in prinese dobro voljo v naš vsakdan!

Leta 1957 je tedanja muzejska fotografinja in kasnejša snemalka in režiserka Vekoslava Veka Kokalj posnela serijo fotografij stavbe muzeja in njegove neposredne okolice. Med njimi najdemo tudi pogled izpred muzeja proti stavbi Hotela Bellevue, na prostor, kjer danes stoji Hala Tivoli.

Fotografija dokumentira začetke gradnje Športnega parka »Tivoli«, ki so ga tega leta v okviru mladinskih delovnih akcij začele graditi mladinske delovne brigade. Športni park, v sklopu katerega je bilo ločeno zgrajeno tudi še danes obstoječe kotalkališče, je nastajal po predlogu Sveta za telesno vzgojo pri okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, ki je z izgradnjo teh objektov želel najti dolgoročno rešitev športnih igrišč za šolsko mladino v mestu.

V obdobju pred prvo svetovno vojno je bila vojaška bolnišnica in z njo povezano vojaško oskrbovališče v poslopjih bivšega samostana sester klaris ob Dunajski (danes Slovenski) cesti in Franca Jožefa (danes Cankarjevi) ulici. Samostan je bil na tem mestu zgrajen v letih 1650 in 1657 in je deloval do leta 1782, ko ga je z odlokom razpustil avstrijski cesar Jožef II. Samostanska poslopja so bila spremenjena v avstrijsko vojaško bolnišnico in v samostanski cerkvi je bila urejena bolniška kapela. Vojaška bolnišnica je v teh prostorih delovala vse do potresa 1895, ko so bila poslopja bivšega samostana tako poškodovana, da niso bila primerna za bivanje in jih je bilo potrebno porušiti.

Med letoma 1896 in 1899 je bila v Šentpetrskem predmestju v Vodmatu, med Zaloško ulico in Dolenjsko železnico, zgrajena nova sodobna vojaška bolnišnica št. 8 (K. u. k Garnisons-Spital N.8), ki je obsegala 10 objektov. Kljub temu njene kapacitete ob izbruhu prve svetovne vojne niso zadoščalo za veliko število ranjencev in bolnikov, ki so med letoma 1915 in 1917 napolnili Ljubljano kot pomembno zaledno središče soškega bojišča. V tem obdobju so bile za potrebe zdravstvene oskrbe in namestitve ranjencev uporabljene tudi civilne bolnišnice ter številne druge javne ustanove in šole. V času prve svetovne vojne je vojaško bolnišnico z vojaškim oskrbovališčem (Militar Verpflegs Magazin) in Domobransko vojašnico (Landwehr Kaserne) povezal nov most čez Ljubljanico.

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je vojašnice ljubljanske garnizije, med njimi tudi objekte vojaške bolnišnice in vojaškega preskrbovališča, prevzela vojska Kraljevine SHS. Po končani 2. svetovni vojni jih je vse do svojega odhoda iz Slovenije upravljala JLA pod imenom Vojna bolnica Moste, ki je bila skupaj z vojaško bolnišnico Mladika osrednja vojaška zdravstvena ustanova v Ljubljani. Po slovenski osamosvojitvi so zgradbe vojaške bolnišnice v Vodmatu postale del Univerzitetnega kliničnega Centra v  Ljubljani.