Časopis Delo je na dan ene najhujših rudarskih nesreč na Slovenskem objavil novico z naslovom Zagorje v črnini. Ob eksploziji metana na odkopu štev. 1944, obrata Kotredež, je življenje izgubilo trinajst rudarjev.

V množici, ki se je že takoj po nesreči zbrala ob vhodu v Vinski rov, je še tlelo rahlo upanje, da nesreča le ni tako huda. A na veliko žalost prebivalcev Zagorja ob Savi temu žal ni bilo tako. Dvanajst rudarjev Mlakarjeve skupine je v nedeljo, 12. marca 1961 okrog enih zjutraj končalo svoj poslednji »šiht«. Rudolf Frim, ki je nesrečo preživel, je umrl dopoldne istega dne v trboveljski bolnišnici. Franc Marn, Jože Mlakar, Karel Novak, Rafael Romih, Franc Sladič, Franc Zidar, Albin Bajda, Sulejman Dizdarević, Rudolf Frim, Alojz Gasior, Seid Kadić, Miroslav Knežević in Slavko Knežević.

Nesreča je zaznamovala delo rudarjev v Zagorju in tudi širše. 

Vse delo v dolini je ta dan zastalo, šole in uradi so bili zaprti, prireditve so bile odpovedane, na pročeljih hiš pa so se pojavile črne zastave ali pa bile spuščene na pol droga. V avli tedaj novo zgrajenega Delavskega doma so na dan pogreba, 12. marca 1961, ob 16. uri položili devet krst s ponesrečenimi rudarji. Posmrtne ostanke štirih rudarjev so odpeljali v njihove rojstne kraje, Slavka in Miroslava Kneževića v Fojnico, Sulejmana Dizdarevića v Bosansko Krupo, Franca Zidarja pa v Dole pri Litiji. Rudarska sirena jim je še zadnjič zatulila, tri rudarske godbe na pihala so igrale žalostinke. Več kot 300 rudarjev iz vseh slovenskih rudnikov v svečanih rudniških oblačilih in delegacij ostalih jugoslovanskih rudarjev, pa so se postrojili v poslednjo častno stražo njihovim »kameradom«.

Edini član Mlakarjeve skupine, Milan Čuček, ki je po čisti sreči ostal živ, je za časopis Delo povedal: »Bil je petkov delovni večer kot stotine drugih. Ob 21. uri smo se v kopalnici zbrali prvi rudarji. Nismo veliko govorili. Tokrat sem delal v tej skupini prvič. V jami smo se lotili vsak svojega dela, pripravljali smo les, brigadir Mlakar pa se je pripravljal, da zavrta v premog. Nekje sredi noči sem odšel proti zasilnemu stranišču. Ko sem se vračal po lestvah, sem začutil pridušen pok in močan pritisk. Komaj sem se obdržal. Stisnilo me je pri srcu. Nekoliko dalje sem že srečal tovariše iz sosednjih številk. Govorili so o eksploziji metana na našem delu. Bilo je polno dima. Moji delovni tovariši so bili odrezani od nas.« (Časopis Delo, 13. marec 1961).

Kongres, ki je potekal med 20. in 22. januarjem 1990 v Beogradu je zaznamoval konflikt med slovenskimi in srbskimi poslanci. Slovenska delegacija je na tem kongresu med drugim predlagala konfederacijo in uvajanje političnega pluralizma, reformi, ki sta bili v Sloveniji in na Hrvaškem že izpeljani, saj so v obeh republikah potekale priprave na prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Ker so bili predlogi slovenskih poslancev zavrnjeni, je slovenska delegacija protestno zapustila kongresno dvorano, sledila pa ji je najprej hrvaška delegacija, nato pa še delegaciji Bosne in Hercegovine ter Makedonije.

Dogodek je bil kulminacija trenj znotraj Zveze komunistov Jugoslavije in predstavlja enega ključnih mejnikov v procesu razpada SFRJ.

Na fotografiji je slovenska delegacija po pristanku na Brniku, nekaj ur za tem, ko so 22. januarja 1990 predčasno zapustili 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije.

V okviru repatriacijskih baz za sprejem, ki so bile ustanovljene v Sloveniji konec vojne 1945, je tudi na Dunaju delovala jugoslovanska zbirna baza. Predstavljala je možni vmesni postanek na poti proti domu in podporo vračajočim. Tu so lahko prespali in se okrepčali. V sklopu je delovala tudi bolnišnica. Jugoslovanski odbor je tam izdajal tudi dokumente za pot proti domu. Namen postavitve te baze je bila pospešitev repatriacije.

Fotoreportažo iz Gozda Martuljka, kjer lahko opazujemo otroke na okrevanju v lepem gorskem okolju, je časopis Tovariš objavil v 29. številki, ki je izšla 25. julija 1947. Fotograf Vlastja Simončič je fotografijo posnel 20 dni pred objavo, 5. julija 1947.

Otroci si na fotografiji krajšajo čas s psom in posedajo na svežem zraku. Država je tudi po koncu druge svetovne vojne želela nadaljevati preventivno delovanje za bolehne otroke iz socialno ogroženih družin, ki je bilo zastavljeno že v obdobju med obema svetovnima vojnama. Leta 1923 je bil v Ljubljani v sklopu socialnopolitičnega urada ustanovljen mladinski oddelek, ki se je začel posvečati skrbi za otroško in mladinsko zdravje. Največji napredek pri pomoči zdravstveno šibkejšim otrokom se je v času socialistične Slovenije zgodil pri organizaciji počitniških kolonij, ki so se lokacijsko odvijale tako v gorskem kot obmorskem okolju. 

Pravijo, da stisk roke o človeku pove veliko. Rokovanje, ki predstavlja simbol miru in prijateljstva, je postalo najsplošnejša in najbolj razširjena oblika pozdrava. Če verjamemo opravljeni raziskavi univerze v Glasgowu naj bi to, kako močno stisnemo roko, o nas povedalo tudi kako dolgo bomo živeli.

Med ljudmi pa so še dlje prisotne vraže. Gre za verovanje, prepričanje, da lahko kakšna stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga. Že od sredine16. stoletja je razširjeno vraževerje o dimnikarjih. Dimnikar v svoji umazani črni obleki in sajastim obrazom naj bi ob srečanju prinašal srečo. Če ima poleg še lestev, je še toliko boljše. Ko zagledamo dimnikarja pa naj bi se po vraži, prijeli za gumb in izpolnila naj bi se nam skrita želja. Kaj pa ko se srečata kar dva dimnikarja?

V novem letu vam zaposleni Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije želimo čim več iskrenih stiskov rok ter srečno in uspešno leto 2025.

Razvoj Kranjske Gore kot turistične destinacije se je začel zlasti po odprtju železniške proge med Jesenicami in Trbižem leta 1870, nov zalet pa je doživel po prvi svetovni vojni. Njen status so že pred drugo svetovno vojno utrjevale tudi objave v časopisju, ki so Kranjsko Goro in Mojstrano razglašali za glavni središči zimskega športa v Sloveniji.

Iz zbirke častnika »Ilustrirani Slovenec«, ki je izhajal med leti 1924 in 1932, tokrat predstavljamo veduto Kranjske Gore, posneto s pašnikov na Galeršah. Pogled proti jugu in Julijskim Alpam z Razorjem, Prisojnikom in Mojstrovko nam odkriva tudi nekdanji izgled danes mnogo bolj pozidane Kranjske Gore. Ob robu naselja je dobro vidna nekdanja železniška postaja (danes Koroška ulica 13) in proga med Jesenicami in Trbižem, ki je bila ukinjena leta 1966. Danes je na nekdanji trasi proge urejena kolesarska pot.

Letošnje leto se počasi izteka, pred prihajajočimi prazniki pa objavljamo fotografijo prijateljstva, ki je nastala leta 1958.

Prijateljstvo med psom in človekom je ena izmed simbioz, ki so na našem planetu stare toliko kot obe vrsti. Naj bo pes, mačka ali drugi hišni ljubljenčki, živali in njihove vragolije ljudem pogosto polepšajo in popestrijo dan, odnos med človekom in živaljo pa pušča tudi pozitivne učinke na zdravje in počutje ljudi.

Simpatično fotografijo prijateljstva je leta 1958 posnel Delov fotoreporter Svetozar Busić. Psička na fotografiji je glavna junakinja filma Kala, ki je v filmu zaigrala leta 1958. Film je bil posnet po istoimenski povesti Ivana Ribiča ter je nastal v režiji Krešimira Golika in Andreja Hienga. V filmu kot ena izmed glavnih junakinj nastopa psička Kala, ki je tako kot svetovno znana ovčarka Lessie osvojila srca številnih gledalcev. Simpatično reportažo o njeni slavi je fotoreporter posnel na ulicah Ljubljane, njun sprehod pa so pospremili številni mladi oboževalci.

Nekaj prostih dni izkoristite tudi za obisk našega muzeja, kjer vas bo že na ploščadi pred muzejem pričakala občasna razstava z naslovom »Živali – spremljevalci v dogodkih 20. stoletja.« Razstava je na ogled do konca januarja 2025. Vljudno vabljeni.

Svetovni dan konj je 13. decembra. Že od nekdaj je konj veljal za simbol moči, lepote in elegance, hkrati pa nenadomestljiv pomočnik pri delu in drugih opravilih. Še posebej so se konji izkazali v vojnah, kjer so služili kot transportne živali za prevoz orožja, hrane in tudi ranjencev. Uporabljali so jih tudi v konjeniških enotah in poveljstvih. Konje so kot pomembne pomočnike uporabljali tudi v partizanskih enotah.

Znani partizanski fotoreporter Edi Šelhaus je pozimi 1945 posnel večje število fotografij v Beli krajini. Med ohranjenim gradivom je tudi spominski zimski posnetek neznane partizanke na konju. Delež žensk v partizanskih enotah je bil približno štiri odstotke.

Vojaške oblasti so v času prve svetovne vojne Ljubljanski grad, z dolgo tradicijo kaznilnice,  najprej namenile nastanitvi civilnih političnih zapornikov. Od julija 1915 do novembra 1918 pa je bila na gradu bolnišnica oziroma karantenska postaja za vojne ujetnike. Za njihovo zdravstveno oskrbo so skrbeli zdravniki: italijanska častnika Mario Mauri in Ivan Perilli ter avstro-ogrski poročnik dr. Fran Zupan. Prek karantenske postaje je šlo v tem obdobju približno 118.000 ujetnikov, največ italijanskih vojakov zajetih na soškem bojišču.

Na gradu so bivali od pet do štirinajst dni, da se je ugotovilo ali so morda okuženi s kakšno nalezljivo boleznijo. Potem so bili razporejeni v različna delovna taborišča, gradbišča, delavnice, industrijske obrate in kmetije. Poveljnik gradu je bil major Karel pl. Kern, po rodu iz Istre, ki je na gradu zadrževal številne obrtnike, umetnike in vojake, ki so obvladali različne ročne spretnosti.

Fotoreporter Nace Bizilj je v plebiscitnem letu 1990 na ljubljanskih ulicah ujel sprehod pop zvezd Helene Blagne, Toneta Košmrlja in Simone Vodopivec.

Pevka Helena Blagne se je na profesionalno pevsko pot podala sredi osemdesetih let in se do leta 1989 že okitila s prvimi nagradami na makedonskem Makfestu, Splitskem festivalu in na slovenskem festivalu Melodije morja in sonca. Postajala je slovenska pevska ikona. Tone Košmrlj je eden od ustanovnih članov in bas kitarist glasbene skupine Pop Design. Skupina je ob koncu osemdesetih let s pevcem Miranom Rudanom in v začetku devetdesetih let s pevcem Vilijem Resnikom in Tonetom Košmrljem, ki je za skupino pisal tudi besedila, doživela silovit uspeh na slovenski glasbeni sceni. Postala je legendarna pop glasbena skupina. Pevka Simona Vodopivec je bila tedaj članica humoristične radijske oddaje Moped Show. V osemdesetih in devetdesetih letih je oddaja z milijonom poslušalcev dosegla rekordno priljubljenost.