Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je Nace Bizilj, dolgoletni fotoreporter in urednik fotografije pri časopisu Dnevnik, pustil izjemen pečat. Muzeju je podaril enega najobsežnejših fotografskih opusov, obenem pa osem let prostovoljno sodeloval pri dokumentiranju fotografij.

Ob častitljivem 80. rojstnem dnevu mu, globoko hvaležni, voščimo vse najboljše in povzemamo del zapisov iz knjige Nace Bizilj – fotoreporter, ki je izšla leta 2019 ob istoimenski retrospektivni razstavi v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Z Brežnjevom v objektivu pri 18 letih

Nace Bizilj, rojen 27. januarja 1944, je bil star komaj 18 let, ko ga je Leon Jere, direktor podjetja Foto Slovenija, oktobra 1962 poslal fotografirat obisk Leonida Brežnjeva, predsednika Prezidija Vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze. Fotografiral ga je pred Cekinovim gradom v Ljubljani. Prav te negative fotografij je Nace Bizilj v muzejski zbirki Foto Slovenija odkril skoraj pol stoletja po nastanku, leta 2010, ko je Muzej novejše zgodovine Slovenije postal bogatejši za Biziljev podarjeni fotografski opus, ki ga je ustvarjal kot Dnevnikov fotoreporter in urednik fotografije. Dejal je, da se je šele tedaj dodobra zavedal, da je kot mulc fotografiral bodočega sovjetskega voditelja in si ob tem rekel: »Kakšno naključje! Začel sem pred Cekinovim gradom, končujem v Cekinovem gradu. Ob Šelhausovih in Cigličevih fotografijah bodo moje fotografije tu v dobri družbi.«¹

300.000 fotografij

Leta 2003 se je z upokojitvijo poslovil od neizprosnega tempa dnevnega kreiranja slikovne podobe burnih desetletij in se leta 2011 v muzeju začel posvečati tedenski dokumentaciji fotografskih negativov. Izbira je bila namreč samo ena – ali opus s 300.000 večinoma črno-belimi leica negativi prepustiti s pomanjkljivo dokumentacijo ali pa ga, film za filmom, posnetek za posnetkom, vztrajno prečesavati in dokumentacijo sistematično dopolnjevati. Bizilju odločnosti ni manjkalo. Zavedal se je pomena fotografij za narodno zgodovino, pomena dobre hrambe in ključnosti dokumentacije za prihodnje objavljanje fotografij in dostopnost fotografij javnosti. Skrbniki tako obsežnih fotografskih zbirk dobro vemo, da delo z njimi ni stvar kratkotrajnega projekta, pač pa dolgoletnega procesa.² Vpletenost avtorja –fotoreporterja v proces zagotavlja nadgradnjo dokumentacije. V osemletno dokumentiranje po muzejskih standardih, kjer se je zvrstilo na tisoče imen, dogodkov in krajev, je bila vpletena avtorjeva interpretacija posameznih posnetkov, kar daje dokumentaciji fotografskega fonda svojevrstni posebnost in širino.

Z barvnimi fotografijami v vojsko

Biziljeva fotoreporterska kariera je sestavljena iz dveh obdobij. Prvo obdobje med letoma 1962 in 1968 je povezano z Linhofovim fotoaparatom in s fotografiranjem za podjetje Foto Slovenija, kjer ga je direktor Leon Jere dobro usmerjal in podpiral. Od podjetja se je oddaljil leta 1964, ko je odšel na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Za popotnico si je v podjetju priskrbel barvne fotografije prve konference neuvrščenih iz leta 1961. Ko je s fotografijami prišel v Kavadarce v Makedoniji in z njimi opremil vojaški klub, katerega vodja je postal, je navdušil oficirje: »Oficir si je od presenečenja oslinil prste in potipal fotografijo, da se je prepričal, ali je res barvna.« Bizilj se je tako s fotografijami prikupil oficirjem, saj vojaške karakteristike »na radu se nije isticao, a radi određenja«³ ni ne mogel ne želel popraviti. Med služenjem vojaškega roka mu je umrla mama, ki ga je v težki družinski situaciji, v kateri se je znašel s sestro in z bratom, vzgojila in pripravila na samostojno življenje.

Prvi urednik fotografije pri časopisu Dnevnik

Drugo temeljno Biziljevo obdobje so desetletja fotoreporterstva v časopisni hiši Dnevnik med letoma 1968 in 2003. Za prihod na Dnevnik pod vodstvom glavnega urednika Vlada Beznika je bilo odločilno Biziljevo delo za Foto Slovenija, Almanah podjetja Zidar Kočevje, ki ga je opremil s fotografijami, pa tudi nezanemarljiva podrobnost, da je po končani Srednji šoli za fotografijo napisal reportažo o družini, ki je živela v nemškem bunkerju na Črnučah in jo je novinar in urednik France Stele umestil na drugo stran Dnevnika. Ob Biziljevem prihodu na Dnevnik sta tam delovala le dva fotoreporterja, Marjan Ciglič in Marjan Zaplatil. V naslednjih desetletjih se je foto oddelek krepil pod vodstvom Naceta Bizilja. Bizilj se je v poslanstvu novinarske fotografije osredotočal na fotografijo v vlogi obveščevalca javnosti in na fotografijo kot za javnost pomembno informacijo. Z jasnim razločevanjem med bistvom dela fotoreporterja in dela fotografa je tlakoval pot mladim kadrom, med katerimi so bila tudi pozneje pomembna fotoreporterska imena. V Biziljevi fotoreporterski karieri so se skozi njegov objektiv zvrstili elite in mali ljudje, množice in posamezniki, zgodovinsko pomembni dogodki in dogodki z obrobja zgodovine. Med svoje najboljše fotografije Bizilj ne postavlja tehnično najbolj dovršenih fotografij, pač pa fotografije, ki so nastale v posebnih okoliščinah, z odrekanjem in s posebnim prizadevanjem.

Pri štiriindvajsetih letih je Nace Bizilj doživel prvo objavo fotografije na naslovnici Dnevnika. Z glavnim naslovom »Dan je bil lep in lov bogat« je bila 12. oktobra 1968 objavljena fotografija Josipa Broza – Tita, predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki se je v izbrani družbi spremstva in domačinov predajal lovu na polhe v dolini Radulje na Dolenjskem. To je bilo Biziljevo prvo srečanje s Titom. Kljub temu da ga je Tito v oblaku dima lastne cigare okrcal »Momak, ti pušiš u šumi?!«⁴ se Bizilj v občudovanju Titovega obličja ni pustil zbegati. Fotografije poleg lova na polhe dokumentirajo Tita v sproščenem vzdušju v gorci dolenjske gostilne Špringer in ob gozdarski koči. Bizilj se spominja, da so »popevali, bi rekel, tudi malo popivali. In ko so začeli peti Titovo omiljeno pesem Pleničke je prala, so že majčkeno čudno mižali.« Fotografije prikazujejo Tita tudi med vznemirljivim preizkušanjem puške, pa med trenjem orehov in spogledovanjem s pečenim odojkom, še najbolj pa se je Bizilju vtisnila v spomin fotografija ženice, ki je Titu podarila šopek cvetja: »Jaz imam tisto ženico ves čas pred očmi. Bila je škrbasta in vzhičena, eno roko je stegovala proti Titu, v drugi pa je držala šopek cvetja, ki ga je pravkar nabrala na polju, potem verjetno doma vzela klobaso ven iz papirja in s tistim papirjem zavila pušeljc za Tita. To podajanje preprostega kmečkega šopka je bilo ganljivo doživetje. Mislim, da je bila to ena od mojih prvih pravih fotoreporterskih fotografij.« Tista roka in tisti šopek cvetja sta središči fotografije, zaradi katerih ta privlači.

Zatem je Bizilj Tita še velikokrat fotografiral, a vselej se med pripovedovanji vrača k fotografiji »grotesknega Titovega izraza ob slovesu od žare s posmrtnimi ostanki Edvarda Kardelja« v dvorani Izvršnega sveta Skupščine SRS februarja 1979. »Zdi se, kot da Tito razmišlja: Odšel je zadnji človek, ki mi je bil lojalen. Ostal sem sam. Odhajam.« Druga fotografija, povezana s Titom, ki je dogodku šele za nazaj dala pomen, pa je Titovo silvestrovanje s slovensko partijsko elito v Dekorativni v Ljubljani leta 1971. Fotografija objemanja in poljubljanja med Titom in predsednikom Izvršnega sveta Skupščine SRS, Stanetom Kavčičem, pod napisom Srečno ’72 je zaradi prihodnje politične situacije postala nespregledljiva. To je fotografija, na kateri je mogoče brati »to je bilo« in hkrati »tega ne bo«: »Paradoksalno je, da se za novo leto poljubljata, čez nekaj mesecev pa je Kavčič odstavljen in odstreljen,« fotografijo opisuje Bizilj, ki je Kavčičevo pot spremljal, »dokler ga niso popolnoma onemogočili. Spominjam se Kavčičevih obiskov Dolenjske in Bele krajine, kjer nam je nekaj novinarjem in fotoreporterjem razlagal o problemu z Beogradom v smislu, bomo pa sami gradili ceste. Mi smo kar zijali in bili presenečeni, da nam je toliko zaupal.«

Bizilj je zaradi fotografiranja študentskih protestov v Ljubljani maja 1971 prejel opomin. Fotografiral je študentsko zasedbo Filozofske fakultete, zasedbo Aškerčeve ceste in študente ob plakatih, ki so izražali kritiko do režima: »Poznal sem politiko, ne pa potankosti. Fotografiral sem vse na Aškerčevi in bil prav zadovoljen s fotografijo študenta z grabljami. Ko sem odšel, so se protestniki z Aškerčeve premikali v smeri proti Drami, proti središču mesta, proti skupščini, za kar niso imeli dovoljenja. In jaz teh fotografij nisem imel. Drugo jutro me je moj šef deska, znani in občudovanja vredni novinar Miran Satler ukoril, češ, nisi počakal, nisi fotografiral. Še danes sem mu hvaležen za to – prvo in zadnjo – zaušnico.«

Iz opusa fotografij je mogoče razbrati, kolikokrat je Bizilj s fotoaparatom ostal ne le do konca formalnega dogodka, pač pa potem tudi v njegovem zakulisju. Navajam primer fotografij bolgarske atletinje Jordanke Blagojeve, ki je v Zagrebu leta 1972 postavila svetovni rekord v skoku v višino. Blagojeva je namreč preskočila rekordno lestvico v mraku, ko nihče ni predvideval, da se na stadionu lahko zgodi še kaj pomembnega. Fotografije je poleg Bizilja posnel le še zagrebški fotoreporter. S fotografijami Blagojeve je Bizilj prispel na Interpressfoto v Sofiji. Ker je na razstavo zaradi napačnega informiranja prišel prekmalu, je finančno zadrego rešil tako, da je deset fotografij Blagojeve športnemu časopisu Naroden sport prodal v vrednosti dveh bolgarskih mesečnih plač.

Bizilj je rad negodoval nad številnimi športnimi fotografijami, posnetimi na isti tekmi. A druge izbire kot poskušati z objektivom ujeti žogo v golu, takrat ni bilo. »Takrat niso bili toliko pomembni detajli, obrazi in izrazi kot žoga sama med njimi. Res pa je tudi, da smo včasih žogo, če je ni bilo na posnetku, kar nalepili. To smo se naučili od naših južnih bratov – torej slepariti.« Bili pa so tudi trenutki, sicer zelo redki, ko priznava, da je pozabil fotografirati: »Ne bom pozabil pretepa med Crveno zvezdo in Olimpijo. Ko je takratni župan Ljubljane enega od Zvezdašev usekal po gobcu, sem pozabil fotografirati. Še danes imam pred očmi tisto županovo roko.« Bizilj vselej poudarja, kako pomembno se je zgledovati po dobrih fotoreporterjih, kako pomembno je spremljati konkurenco. Eden od Biziljevih vzornikov je bil Edi Šelhaus. O navezanosti nanj pripoveduje ob dogodku, ko je Tito gostoval v gostilni Maček v Ljubljani: »Edija sem se držal kot klop. Tita smo notri že posneli, čakali smo ga še pred izhodom. Videl sem, da je Ediju nekdo nekaj prišepnil, on se je spustil v dir, jaz pa sem se zapodil za njim in vpil, kam tečeva, za vraga. Edi ni odgovarjal, tekla sva čez Tromostovje, po Wolfovi do skupščine. In ko se je pred nama v tistem trenutku ustavil predsednikov avto, sva Tita posnela. Šele potem se je Šelhaus obrnil k meni, se pokroviteljsko nasmehnil in rekel: ›Se pa hitro učiš!‹ S pohvalami je Šelhaus sicer skoparil, zato sem bil njegovih posebno vesel.«⁵

V zgodnjih sedemdesetih letih si je Bizilj na vprašanje urednika Vlada Beznika »Česa nimamo, kar imajo na Delu?« izboril nov fotoaparat, Nikkon F, ki ga je zamenjal za Leico in Praktico. Po terenskem delu je filme v temnici razvijal sam, na pamet je vedel, do kod mora iztegniti roki za 36 posnetkov, fotografije je sušil na vrveh. Več časa za fotografiranje je imel po zaposlitvi fotolaboranta. V nuji so negative na foto oddelek pošiljali z vlakom ali avtobusom. Fotografsko opremo so dobavljali oz. švercali iz tujine: »Zdravko Primožič iz Primorskih novic je zame iz Italije švercal objektive za fotoaparat. Ko sem v trgovini Gottwald v Celovcu kupoval fotoaparate, je eden od naših agentov preverjal, koliko pospravim v svoj žep in dobil odgovor, da po taki ceni, kot jo ima Herr Bizilj, v Avstriji nikomur ne proda fotoaparata. V španoviji sva bila tudi z Delovim fotoreporterjem Egonom Kašetom. Priskrbel mi je objektiv z zaslonko 2,8 za 6.000 mark, jaz pa njemu Hasselbladov fotoaparat. Ta objektiv, ki sem ga res čuval, je bil na koncu razstreljen med študentskimi demonstracijami v Bologni, ki jih je fotografiral sodelavec Luka Cjuha.«

Ob razmišljanjih o vplivih nekdanje politike na delo fotoreporterja Nace Bizilj z nasmeškom pripoveduje, da je sprejel vstop v Komunistično partijo in se vozil z Volkswagnom Jetta, kakršne so vozili uslužbenci Službe državne varnosti, kar pa je ugotovil šele pozneje. »Na Dnevnik je prišel kakšen vohljač, da bi kaj izvedel. Vedeli smo, kdo gre poročat iz skupščine na klub delegatov, in ko smo ga videli, smo rekli: ›Že teče‹.«Neprijetno izkušnjo je Nace Bizilj doživel z Viktorjem Avbljem, poznejšim predsednikom predsedstva SR Slovenije, ki je zaradi podnapisa v Dnevniku, v katerem je Bizilj Staneta Semiča – Dakija razglasil za pokojnega, zahteval kazen. K sreči je situacijo razrešil Daki sam, češ, nič hudega, saj ni prvič, da so me pokopali. Fotoreporterji so imeli politike dodobra prečitane. Velja pa tudi, da v šestdesetih in sedemdesetih letih do fotoreporterjev še zdaleč niso bili tako dostopni in odprti, kot so to po Biziljevem mnenju postajali ob koncu osemdesetih let: »Politiki so se odtajali in tja proti devetdesetim letom so bili vzpostavljeni neki robovi politične fotografije, kaj se fotografira, kaj se lahko objavi. Leta 1990 smo dobili novo demokratično skupščino. Poslanci takrat niso imeli miru niti pri kosilu in tako so se v tisku pojavile fotografije, ko nekomu župca teče po bradi. To je seveda neokusno in to ni novinarstvo.«⁶ Bizilj poudarja, da so to fotografije, ki gredo čez rob in pokažejo fotoreporterjeva etična merila. Odprtost politikov do medijev je tako fotoreporterjem obenem puščala bistveno bolj svobodne roke in večjo neodvisnost, kar je Bizilj v devetdesetih letih dokazoval s satirično Dnevnikovo rubriko »Fotografija ne laže«. Z rubriko si je sicer nakopal kakšno tožbo, a je z njo udejanjal bistvo fotografije, ki lahko laže v svojem smislu, nikakor pa ne more lagati v svojem obstoju. Bizilj poudarja, da se je v satirični rubriki ponorčeval iz znanih osebnosti, ni pa jih žalil: »Na račun Lojzeta Peterleta sem tam objavil veliko bodic, potem pa sva se nekoč srečala na letališču in ob vseh dvesto praznih sedežih je prisedel prav k meni, na kar sva se pol ure krasno pogovarjala.«⁷

Leta 1985 je Nace Bizilj v Ljubljani, na Brdu pri Kranju in Bledu fotografiral obisk kanclerja Zvezne republike Nemčije in poznejšega prvega kanclerja združene Nemčije, Helmuta Kohla. Fotografiranje Kohlovega snidenja z nadškofom Alojzijem Šuštarjem in s škofom Stanislavom Leničem v Ljubljani za slovenske fotoreporterje ni bilo predvideno. Toda Nacetu Bizilju se je uspelo izmuzniti v nadškofijo in posneti srečanje, potem ko ga je škof Lenič, misleč, da je nemški fotoreporter, ogovoril v nemščini. Z Biziljem sta se hitro povezala fotoreporterja agencij Associated Press in Deutsche Press Agentur, ki sta želela priti na Bled, kjer pa so zaradi bližajočih se volitev v ZRN prepovedali prisotnost tujih novinarjev. Toda z Biziljevo pomočjo sta ukanila protokol in pridobila tako želene ekskluzivne posnetke.

Fotoreporterjevo delo je nemalokrat ali pa nenehno podvrženo tveganjem. Nekaterih se Nace Bizilj spominja z nasmeškom, drugih z resnobnostjo. Med fotografiranjem ene od hokejskih tekem mu je hokejski pak priletel direktno v glavo. K sreči ga je takoj oskrbel zdravnik hokejske reprezentance, dr. Peter Ažman. V osemdesetih letih, ko se je na Koroškem v igranju šaha pomeril Robert Hübner, kandidat za svetovnega prvaka, je Nacetu Bizilju med vožnjo čez Ljubelj proti Celovcu v rokah ostal menjalnik katrce. Pot je nadaljeval z nevarno vzvratno vožnjo. Nuja fotografirati pomembnega šahista je bila prevelika, pomoč na cesti pa nikakršna. Med fotografiranjem heimatdienstovcev na Koroškem leta 1988 je Nacetu Bizilju grozil pretep, ki sta ga preprečila novinar dunajskega časopisa Die Presse in znani predstavnik slovenske manjšine na Koroškem, Jože Wakounig. Nepojmljiva sreča v nesreči pa se mu je zgodila med potresom v Furlaniji maja 1976, kjer je skupaj s športnim novinarjem Borisom Ljubičem spremljal kolesarsko dirko Alpe-Adria. Če dirke iz finančnih razlogov ne bi skrajšali za eno etapo, bi bil Nace Bizilj med potresom v hotelu v Huminu, kjer je rezerviral sobo. Hotel je namreč potres porušil do tal: »Začelo je pokati in ropotati. Tam so bili zbegani Makedonci, ki so vedeli, za kaj gre, saj so pred tem doživeli rušilni potres v Skopju. Čakali smo, čakali, kaj bo, čakali, da se zdani. Vse je bilo porušeno. Eden od nemške kolesarske ekipe nas je peljal v Ljubljano. Telefonirali smo v redakcijo in ustavili tisk, zato da je bila fotografija takoj objavljena.« Medtem ko je podoživljal potres in spremljal gorje prebivalcev, je sredi ruševin fotografiral plakat, ki je vabil v kino. Naslov filma je bil: Mesto se bo porušilo ob zori. Nace Bizilj je bil tako med prvimi, ki je fotografiral ruševine v Furlaniji, pa tudi razsežnosti obeh rušilnih potresov v Posočju.

Ob pregledovanju negativov se je Nace Bizilj ob posnetkih »sedeče Jugoslavije«, kot so fotoreporterji radi poimenovali neštete sestanke in seje tako v skupščini kot na sedežu Socialistične zveze delovnega ljudstva v Ljubljani ali v drugih republiških organih in v mestnih upravah, vselej vznejevoljil. »To so zdolgočasene fotografije, ki sem jih naredil bolj z levo roko,« priznava fotoreporter. V Biziljevem opusu je težko najti zrežirane fotografije, če pa že so, se jim najraje izogne. Ena od takih je portret Jeseničana iz sedemdesetih let. V mislih na pripravo fotoreportaže o onesnaženju zraka je Bizilj podkupil domačina s petsto dinarji, da mu je kašljal pred kadečim se dimnikom v ozadju. Ker s posnetkom očitno ni bil zadovoljen, ga je Jeseničan vprašal: »Hočete, da še kašljam? Novih 500 dinarjev!«

Varnostne službe in togi protokoli so fotoreporterjem nemalokrat, tudi z grožnjami, otežkočali delo: »Na Balkanu je bilo vedno tako, da si se moral kot novinar ali fotoreporter boriti proti varnostnikom.« Bizilj se zadnje take težave spominja iz marca 1988, ko je Slovenijo obiskal zadnji voditelj Sovjetske zveze, Mihail Gorbačov: »Ruska varnostna služba me ni pustila v notranjost brniškega letališča. Ruski varnostniki so namreč prevzeli komando nad našimi. Kot nor sem razbijal po šipi na letališču, ko me je le zaslišal varnostnik Milan Kogoj in prepričal ruskega varnostnika, da me je spustil noter. Če takrat ne bi bilo Kogoja, ne bi imel fotografij Gorbačova. Ruski varnostnik pa mi je ob prihodu še zagrozil: ›Če se približaš na meter in pol, streljam!‹ No, pa sem kot stari maček le fotografiral Gorbačova s klobukom čisto od blizu, na deset centimetrov.« Med fotoreporterji je bil nepriljubljen republiški protokolist, ki se je po Biziljevem mnenju »vedno nastavljal med politiki, tako da se ga na fotografijah sploh ni dalo rezati. Na Dnevniku je celo krožila šala: ›Če prideš s fotografijo dotičnega protokolista, boš ob službo›!« Vso iznajdljivost je Bizilj pokazal ob železniški nesreči v Zagrebu leta 1974, ki je terjala številne mrtve. Ko je policija zaprla že vse dostope do prizorišča, je najel črn taksi mercedes, ki se je pomešal med črne limuzine, s katerimi so na prizorišče nesreče v policijskem spremstvu pripeljali zagrebškega župana in nekdanjega predsednika Zveznega izvršnega sveta skupščine SFRJ, Džemala Bijedića.

Janeza Drnovška je Nace Bizilj spremljal vse od leta 1989, ko je ta stopil na politično prizorišče. Bizilj poudarja, da nihče ni verjel v Drnovškovo zmago na volitvah za predsednika predsedstva SFRJ. Dnevnikovofotoreportersko ekipo je razporedil k štirim kandidatom, sam pa si je izbral Drnovškovo volišče v Izlakah. Julija istega leta je z njim odpotoval v Pariz na praznovanje dvestoletnice francoske revolucije. Do fotografij, ki jih je tam posnel, je precej kritičen: »Od tam nimam nobene poštene fotografije. Fotoreporterje so postavili daleč stran od dogajanja. Spominjam se Drnovškovega srečanja z egipčanskim predsednikom Mubarakom in strašne gneče okoli predsednikov. Eden od pravih mamelukov me je kar naenkrat privzdignil in me prestavil za nekaj metrov. Pristal sem na drugem mestu in naprej fotografiral visoke politike, ki so bili v trenutku na drugi strani.« Tamkaj živeči Slovenci so v pogovoru z Biziljem izrazili navdušenje nad slovenskim predsednikom predsedstva SFRJ, a hkrati potožili, kako slabo je oblečen. Ko je Bizilj Drnovšku prišepnil to kritiko, mu je Drnovšek potrdil, da so njegovo premoženje tri obleke, ki jih je kupil v Centromerkurju. Toda to so le obrobne informacije iz zakulisja predsednika predsedstva SFRJ, bistvene so po Bizilju tiste, zaradi katerih je Drnovšek pozornost vzbujal zaradi poznavanja ekonomije in znanja več jezikov, najprej na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu maja 1990, nato pa kot član predsedstva na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu leta 1991. Tudi od tu so Biziljeve ekskluzivne fotografije Drnovška, med njimi na primer fotografija Drnovškovega klepeta s svetovno znanim ekonomistom Jeffreyem Sachsom.

Fotografije predstavljajo čas, ki ga je Nace Bizilj živel, in čas, kot ga je sam videl in razumel. Ob premišljevanjih o fotoreporterjevi samocenzuri in cenzuri je Bizilj iz obdobja sedemdesetih let poudarjal pomanjkanje portretov politikov, ki »ali jih nisem želel ali pa jih nisem smel preveč od blizu fotografirati«. Na Tanjugovo razstavo v Beograd je v sedemdesetih letih poslal fotografijo živahne pometalke rdeče preproge pred postrojeno častno stražo pred Titovim prihodom na Brnik. Fotografija je bila po mnenju komisije vredna nagrade, a preveč drzna, tako da so Bizilju sporočili, da si nagrado zasluži njegov portret revolucionarja Mihe Marinka. Bizilj ocenjuje, da je samocenzura ali, bolje rečeno, ocenjevanje primernosti fotografije nujno in da je fotografija tista, ki mora javnosti podati točno informacijo.

Bizilj kot poskus cenzure omenja fotografije Kardeljevega pogreba. Februarja 1979 ga je republiški protokol določil za uradnega fotografa na pogrebu člana predsedstva ZKJ in člana predsedstva SFRJ, Edvarda Kardelja. »Poklical me je protokolist in me vprašal, ali imam črno obleko. Kakšno črno obleko? ›Tovariš, črno obleko, sem rekel.‹ Seveda, imam. ›Pokaži se mi v črni obleki, ker boš uradni fotograf na Kardeljevem pogrebu.‹ Odšel sem se preobleč in se vrnil v sivi obleki. ›Kakšna črna je to?!‹ je sledilo vprašanje in komaj zadovoljujoča potrditev, da lahko fotografira v sivi obleki. Biziljeve fotografije Kardeljevega pogreba izkazujejo veličastno slovo v Ljubljani, ki se je začelo z množičnim vpisom v žalno knjigo in se nadaljevalo na tedanjem Trgu revolucije s pokopom v grobnico narodnih herojev. Poleg v nadaljevanju omenjenega dogodka se je samo tokrat zgodilo, da so bile Biziljeve fotografije cenzurirane: »Moj urednik Božo Kovač, ki sem ga v bistvu imel rad, je že za časa študentskih nemirov dobil neko črno piko v politiki. Izgleda, da ga je bilo malo strah, da ne bi bilo kaj narobe. Takrat je prvič in zadnjič prišel pregledat fotografije v fotolaboratorij. Predstavil sem mu fotografiji, s katerima se ni popolnoma strinjal, a je dejal, naj po svojem občutku naredim, kar je najboljše.«

Devet let pozneje, 21. novembra 1988, je Nace Bizilj med serijo impozantnih fotografskih posnetkov množice Slovencev v snežnem metežu na tedanjem Trgu revolucije v Ljubljani fotografiral tudi množico pred zasneženim spomenikom Edvardu Kardelju. Ta fotografija je na naslovnici pričujoče knjige. Izkušeni fotoreporter, izurjen v dnevnih soočenjih z družbenopolitično sceno vse od šestdesetih let, se je dobro zavedal sporočilnosti motiva. Sedem let pred tem, 22. julija 1981, na dan vstaje slovenskega naroda, je bil južno od spomenika revolucije postavljen omenjeni spomenik Edvardu Kardelju. Po tedanjem besednjaku je bil posvečen »velikemu revolucionarju, mislecu in očetu ideje o samoupravljanju in velikanu našega naroda – človeku, predanemu množici delavcev, prežetih od njegovih idej o samoupravljanju«.⁸ Arhitekt Fedja Košir in akademski kipar Drago Tršar sta izdelala bronasto skulpturo stoječega Kardelja na čelu skupine ljudi. Umetnino so odlili v livarni Božidar Hočevar v Zagrebu. Drago Tršar si je Kardelja zamislil v motivu fotografije, ki ga prikazuje v Titovih Užicah. Takole je dejal: »Fotografija veliko pove o Kardelju, saj ga prikazuje, kako gre naprej, sledi pa mu množica, s čimer si lahko predstavljamo, kako je znal potegniti za seboj oziroma za svojo idejo o samoupravljanju množice ljudi.«⁹ Sedem let po postavitvi spomenika in devet let po Kardeljevi smrti te zveste množice ni bilo več. V zasneženih brezobraznih kipih je v rojevanju demokratične ideje simbolično zapustila Kardeljevo idejo in pod zasneženimi dežniki vztrajno udejanjala slovensko pomlad. Množično zborovanje v snegu je bilo zborovanje za spoštovanje človekovih pravic, za suverenost Socialistične republike Slovenije, za referendum o ustavi in, kot je sporočal transparent pred govorniškim odrom, za solidarnost s četverico Janša-Borštner-Tasić-Zavrl za zahtevo o odložitvi izvršitve kazni.

Pomladni sij

Prelom iz osemdesetih v devetdeseta leta, proces demokratizacije in nastanek samostojne države Slovenije, torej čas, ki ga pojmujemo kot slovensko politično pomlad, je bilo Biziljevo zlato obdobje fotoreporterstva. Fotografije iz tega obdobja se nedvomno ponujajo kot izjemni zgodovinski prizori. Bizilj je fotografiral tako rekoč celotno družbenopolitično dogajanje: »To, kar se je dogajalo na slovenski pomladi, me je privedlo, da sem bil nenehno v nekem transu, v nekem zanosu. Kaj vse sem delal, kaj vse me je motiviralo! Večkrat sem z mislimi v večeru, ko je zaplapolala slovenska zastava.« Fotografije iz tega časa je Nace Bizilj poimenoval »Pomladni sij«. Pomladni sij je simbolično v soju svetlobe, ki prehaja na množico pod zasneženimi dežniki 21. novembra 1988, in je v žarometu, ki ga je Nace Bizilj ujel pod novo slovensko zastavo 26. junija 1991 na istem trgu v Ljubljani.Bizilj navdušenje in zanos stopnjuje do evforije, in priznava, da kot fotoreporter lahko ob tem zabredeš v druge vode, ko nisi več kredibilen. »Mislim, da je bil to čas za slovenske fotoreporterje. Dogodek, doma v hiši, ki ga ne bom nikoli pozabil: Ko je Slovenija postala samostojna, sem najprej fotografiral proslavo, ki je bila veličastna. Fotografiral sem svečano razpoloženje lepega junijskega večera, nato pa poklical sina, ki je od nekdaj v Nemčiji, in rekel: ›We are independent, Jaka.‹ In sva jokala. Jaz v Ljubljani, moj sin v Frankfurtu. Dobesedno jokal sem in hlipal od same sreče. Jaz sem živel za to, kar se je dogajalo, in se tudi izpostavil. To je poleg družine moje lepo, moje najlepše obdobje življenja. To je bil fantastičen čas.«

Biziljevi spomini na prelomno obdobje, na čas pred razpadom Jugoslavije, so povezani tudi s fotografijami s Kosova in usodo fanta, ki mu je Nace Bizilj pomagal k boljšemu življenju. Po pretresljivih dogodkih na Kosovu, kjer je februarja 1989 v rudnikih gladovno stavkalo več tisoč rudarjev, ki so protestirali proti srbskim težnjam po ukinitvi avtonomne pokrajine Kosovo, je SZDL za novinarje in fotoreporterje organizirala potovanje na Kosovo. Leta 1990 so se Dnevnikovi novinarji in fotoreporterji z avtomobilom Lada Niva ponovno odpeljali tja. Bizilj je v Prištini spoznal novinarja Beharja Zogianija, ki je pisal za prištinski dnevnik Rilindija in je deloval na relaciji med Ljubljano in Prištino: »Naredil mi je uslugo in nama z novinarjem Gorenjskega glasa, Francijem Perdanom, omogočil vstop v albanski geto, pravo favelo iz kartonastih bivališč, Vranjevac, kamor noben tujec, noben Srb ni imel vstopa, kamor še policijska noga ni smela stopiti. Peljal naju je albanski taksist. Novinarka z RTV-ja je na vstop zaman čakala nekaj mesecev in ni mogla verjeti, da je nama to uspelo in da sem tam lahko fotografiral. Po slovenski osamosvojitvi me je Behar ponoči klical in me prosil, naj rešim njegovega sorodnika Baškima. Baškim je namreč pred slovensko osamosvojitvijo služil vojsko JLA v Kranju. Našel sem ga v azilnem domu na Dolgem mostu. Posedoval je potni list le za nekaj dni, delno sem ga preoblekel, več dni je prenočeval pri meni, vse dokler nismo vzpostavili zveze s Zürichom, kjer je imel sorodnike. Peljal sem ga čez mejo v Avstrijo. Ko sva se peljala čez Ljubelj, se je revež tresel kot šiba na vodi. Bilo je zelo tvegano. V Celovcu sem mu kupil vozovnico za vlak proti Švici in mu dal nekaj mark. Čez tri leta mi je poslal razglednico iz Švice, ki jo je naslovil z ›Mili moj Nace‹. Novo življenje si je ustvaril v Crans Montani.«

To je bil tudi čas Biziljevih soočanj z zamolčanimi vsebinami iz slovenske polpretekle zgodovine. Fotografiral je odprtje Gotenice, spominsko mašo na Teharjah in spravno slovesnost v Kočevskem Rogu: »Jaz imam vedno pred očmi tisti posnetek Milana Kučana in Alojzija Šuštarja, ko si podajata roko. Ne glede na to, ali je bilo dejanje uspešno ali ne, sta oba dostojanstvenika. Za njima pa množica na poljani in ljudje, ki zro v jamo za pobitimi. Resnična groza.«

Biziljeve fotografije desetdnevne vojne za obrambo samostojne Slovenije dokazujejo njegovo garaško in tvegano delo. Življenje je tedaj absolutno podrejal fotografiranju vojnega dogajanja. »Bilo je nevarno, ampak v tistih dneh se tega nisem zavedal, vedel sem le, da nam ta vojna lahko prinese nekaj neprecenljivega, prinese tisto, kar smo Slovenci želeli že stoletja.« Predvideval je, da bo vojna dolgotrajnejša. Za potrebe razvijanja fotografij v temnicah je naročil enormne količine vode in nabavil filme za najmanj pol leta naprej. Bilo pa ga je tudi strah za najmlajša sodelavca, za Tomija Lombarja, ki je prvi dan vojne napravil izjemen posnetek fanta pred tankom JLA, in za laborantko Tamaro Tasev, ki ni odhajala v zaklonišče, ampak je po petnajst ur dnevno razvijala filme in slike. »Zase vem, da sem dnevno spal mogoče po kakšni dve uri oziroma sem domov hodil toliko, da sem se preoblekel in umil. Na teh nočnih poteh domov, predvsem na relaciji Ljubljana–Gameljne, sem bil sedemkrat, dobesedno pod puško. Na primer, ko sem prišel s ceste, je iz grmovja skočilo pet rezervistov, teritorialcev. Mlad fant, vsaj po videzu sodeč neki študent, je z brzostrelko meril vame na razdalji meter in pol. Reagiral sem počasi, počasi odprl vrata, stopil iz avta. Ni bil problem spregovoriti in razlagati, kdo sem in za koga delam, problem je bil v tem, da je bil fant prestrašen bolj kot jaz. V bistvu je bilo kar nevarno, ampak v tistih dneh se tega nisem zavedal, vedel sem le, da nam ta vojna lahko prinese nekaj neprecenljivega, prinese tisto, kar smo Slovenci želeli že stoletja. Zjutraj so z ljubljanskega območja odšli na cesto tanki JLA z Vrhnike. Jaz sem tisto uro zamudil, ker sem šel po proslavi domov in odspal dve ali tri ure, nato so me kolegi zbudili. Hotel sem priti do mejnega prehoda na Jezerskem. Fotografiral sem vojake teritorialne obrambe in vojake JLA. Pritekel je vod, morda dva voda jugoslovanske armade in vodil jih je oficir, ki je govoril slovensko in mi rekel: ›Umaknite se, ker vas bo kdo ustrelil.‹ Jaz sem še vedno vztrajal, da bi z avtom nekako prišel do karavle na Jezerskem, a mi je to preprečil vojak jugoslovanske armade, ki je imel puško usmerjeno vame. Nevarno je bilo, ker je bil zmeden, ker je bil nervozen.«

Takrat je nastala Biziljeva fotografija moškega, ki sredi ceste z rokama kvišku stoji pred oboroženim vojakom JLA. Bil je nemški turist, ki je vojaka rotil, naj ga zaradi sladkorne bolezni spusti čez mejo: »Lahko bi kdo dejal, da je ta fotografija zrežirana, ker je ta nemški turist dopustoval pri mojem prijatelju, kmetu Joži iz Šmartnega pod Šmarno goro. Vendar sem to izvedel šele pozneje in z njim napravil intervju.« Še isti dan je bil Nace Bizilj s fotoreporterjem Tomažem Skaletom prvi ob sestreljenem helikopterju nad Rožno dolino v Ljubljani. Strmoglavljenje helikopterja je namreč zagledal novinar Robert Mecilovšek in o dogodku vpijoč seznanil sodelavce na foto oddelku. »Bilo je grozljivo. Razbit helikopter, dve trupli.« Biziljeve fotografije prvega dneva vojne so bile dejansko vojnefotografije. V redakciji Dnevnika so nastale resne težave zaradi enega od člankov, pa tudi zaradi dileme, katere fotografije objaviti in na katerih straneh. »Glavni urednik, projugoslovansko usmerjen, je hotel preprečiti, da bi se fotografija iz Rožne doline objavila na prvi strani. Vztrajal je, da se na prvi strani objavi fotografijo zapore gorenjske ceste, kar seveda ni nič pomenilo oziroma ni bil bistven dogodek.« Četverica Dnevnikovihnovinarjev in fotoreporterjev, med katerimi je bil Nace Bizilj, je pripomogla k njegovi odstavitvi: »Zastavil sem vso svojo avtoriteto, zelo nasršeno, vem, zelo agresiven sem bil. Spominjam se, da sem rekel: ›Ljudje so mrtvi!‹« Nace Biziljje nerad obujal ta spor, a je obenem poudaril: »Reagiral sem in zato imam zadoščenje, življenjsko zadoščenje« ter z odobravanjem omenil sodelavca, ki je dejal: »Nočem, da me moj otrok enkrat vpraša, kje sem tedaj bil.«

Biziljeve vojne fotografije odstirajo prestrašene poglede, oborožene roke, prerešetane kamione, žalost Kotarjeve vdove, trepet mater vojakov iz drugih republik razpadajoče Jugoslavije, ki so služili vojaški rok v Sloveniji: »Tedaj se je mimo pripeljal stari znanec v belih teniških hlačah z reketi v torbi in me vprašal: ›Nace, kaj pa ti tukaj?‹ Videl sem, kako športno je sredi dopoldneva napravljen in se mi ni dalo razlagati mu, kaj čakam, kako čakam, koga čakam: ›Nič,‹ sem rekel, ›nekoga čakam tukaj, kaj pa ti?‹ Rekel je: ›Prej sem odigral svojo uro tenisa. Naslednikov ni bilo, ne vem, zakaj jih ni bilo in sva se s partnerjem zmenila, da odigrava še eno uro.‹ Skratka, vojna se ga ni dotaknila. Vojno smo seveda razumevali različno. Dejstvo je, da je našo policijo in teritorialno obrambo podpirala celotna Slovenija, sicer pa ljudje te vojne niso občutili tako rigorozno. Včasih me je prav presenetilo, kako je šla vojna mimo nekaterih ljudi. Še detajl z Brnika: takrat, ko je jugoslovanska armada že pod budnim očesom teritorialne obrambe nalagala tanke na vlačilce, je bilo tam veliko vojakov JLA in bili so tudi naši, ki so vse kontrolirali. In vmes med tistimi tanki, med ropotanjem in rožljanjem, se je mimo pripeljal športno opravljen kolesar, ki ga to sploh ni zanimalo. Vijugal je med tanki in šel svojo pot. Skratka, kot da je vse v redu, vse prav. Ta vojni čas je vsak videl po svoje. Zagotovo je bil za našo policijo, teritorialno obrambo in končno za nas novinarje, fotoreporterje, to zelo stresen čas. Po drugi strani pa na primer naši laboranti v fotolaboratoriju Dnevnika, ki so pripravljali fotografije za jutranjo izdajo, in nas pet fotoreporterjev, ki smo prihajali s terena, ob alarmu za letalski napad niti razmišljalo ni, da bi šli v zaklonišče. Večinoma so se novinarji, ki so sicer pokrivali druga področja, od kulture do športa, brez da bi jih poklicali, sami javili v redakciji in spraševali, kaj lahko naredijo in kako lahko pomagajo, in nobenemu ni na kraj pameti padlo, da bi odšel v zaklonišče. Delali smo cele dneve, profesionalno. Z informacijami pa je bilo zelo težko, ker takrat še nismo imeli mobitelov. Imeli smo prenosni telefon, ki je bil montiran v avtu, a se ga je lahko prenašalo samo do petsto oziroma sedemsto metrov. Jaz sem delal predvsem po radijskih novicah. Ko smo šli na teren, nismo imeli stika med seboj. Delali smo organizirano, a mislim, da kar malo bolj spontano.«

Posebne pozornosti v sklopu Biziljevih vojnih negativov je vreden pomemben politični dogodek, ki mu je Nace Bizilj 2. julija 1991 prisostvoval kot edini slovenski fotoreporter. »Bizilj, ste že tukaj!« je Naceta Bizilja na železniški postaji v Ljubljani ogovoril slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Le nekaj ur pred tem – sredi noči – je Naceta Bizilja domov poklical predstavnik varnostne službe, naj se nemudoma zglasi v Šiški v Ljubljani. V strogi tajnosti so mu zaupali nalogo ekskluzivnega slovenskega fotoreporterja ob srečanju slovenskega političnega vrha s pomembno politično avtoriteto – z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem, ki je bil takrat tudi predsednik Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Genscherjev obisk v Beogradu dan prej naj bi se po slovenskih željah nadaljeval v Ljubljani, po hrvaških pa v Zagrebu, toda slovenska politika je bila v dogovarjanju uspešnejša. V vojnih razmerah je bil slovenski načrt naslednji: Genscher naj bi iz Beograda priletel v Celovec, kjer bi ga sprejel slovenski politični vrh, od tam bi se z avtomobili odpeljali na železniško postajo v Beljak in skozi Karavanke z vlakom v Ljubljano, slovenski železniški promet je med vojno nemoteno deloval. Slovensko delegacijo z varnostniki in s prevajalko so sestavljali predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in Ivo Vajgl. V salonu vlaka, v katerem se je v preteklih desetletjih vozila slovenska partijska elita, so nastali prvi Biziljevi posnetki Kučana in Rupla na poti iz Ljubljane v Celovec. Odtlej nam Biziljevi negativi v podrobnostih prikazujejo vizualno konstrukcijo poteka srečanja: od izčrpavajoče negotovosti do realizacije in zmagoslavnega sprejema na celovškem letališču. Tedaj je med prijateljskim pozdravljanjem obeh delegacij in izmenjavo prvih besed nastala fotografija Genscherja, ki je Rupla nenadoma prijel za roko. Njena vizualno-retorična moč je svoj pravi pomen dobila v nadaljnji zvesti Genscherjevi opori Sloveniji. Negotovost pod žgočim soncem in zmagoslavje sta se ponovila še isti dan. Sledil je prevoz na železniško postajo v Beljaku, kjer je Genscherja zadržala nemška varnostna služba. Razgovor je visel na nitki, ko je Genscher po dolgotrajnem posvetovanju pojasnil, da potovanja v Ljubljano zaradi vojne nevarnosti ne more tvegati.

Slovenija je tisti dan doživljala najhujše spopade v vojni: »To je morda detajl, ki ga danes lahko povem: mogoče bi se nemški varnostniki celo odločili, da bi Genscherja vseeno pripeljali v Ljubljano, toda ko je nemška državna varnost povprašala, če imamo kaj orožja s sabo, je nekdo iz našega spremstva rekel: ›Seveda ga imamo, cel vagon imamo napolnjen z orožjem.‹ Nato so vprašali: ›Kje je ta vagon?‹ In odgovoril je: ›Takoj za tem, kjer so politiki.‹ Oni iz nemške varnostne službe se je samo prijel za glavo.« Resnost vojnih razmer in kupe z orožjem, s katerim bi delegaciji potovali v Ljubljano, sta bila za nemško delegacijo nesprejemljiva. Toda delegaciji sta hitro našli rešitev in se sestali v bližnjem hotelu Warmbaderhof v Beljaških toplicah. Genscher se je zavzel, da bo z namenom postopnega slovenskega osamosvajanja sprožil hitrejši mednarodni proces pogajanj z Beogradom in poziv JLA k ustavitvi ognja ter da bo podprl slovenski predlog, da se v Slovenijo pošlje mednarodne opazovalce. Srečanje je pomenilo veliko moralno podporo Sloveniji. Slovenska delegacija se je v Slovenijo vrnila v živčni napetosti. Čeprav je zaradi grožnje JLA z letalskim napadom na jeseniškem kolodvoru obstala zavarovana s specialnimi enotami, se je v Ljubljano vendarle vrnila z močnim adutom.

Biziljevo udejanjanje želje biti zraven in dokumentirati prelomne situacije izkazujejo tudi fotografije tiskanja prvih slovenskih potnih listov v celjski tiskarni Cetis in prvega prehoda državne meje z novim potnim listom. Čeprav so slovenski državljani vlogo za slovenski potni list lahko oddali šele konec oktobra 1991, si ga je Nace Bizilj priskrbel že na začetku meseca. Veljavnost slovenskega potnega lista, izdanega 2. oktobra 1991, je preizkusil v družbi fotoreporterja Tomija Lombarja, novinarja Dejana Kovača in voznika Matička. Slovensko- avstrijsko mejo je prečkal brez težav, na avstrijsko-nemški meji pa so mu potni list zavrnili z žigom o neveljavnosti: »Policista na meji z Nemčijo, ki me je zadržal, sem vprašal, ali ga lahko fotografiram. Ta pa je znorel in mi v potni list odtisnil žig o neveljavnosti. Ob prihodu domov sem moral nemško veleposlaništvo v Ljubljani prositi, da žig razveljavi.«

Sklep vsakodnevnega fotografiranja in soočanja s tretjim svetom

Srečanje Georga W. Busha, predsednika Združenih držav Amerike, in Vladimirja Putina, predsednika Rusije, na Brdu pri Kranju junija 2001 je bil za Bizilja zadnji veliki politični dogodek. Le dve leti prej je fotografiral obisk Billa Clintona, prvega ameriškega predsednika, ki je obiskal Slovenijo. Bizilj pripoveduje, kakšna trema ga je obšla po tridesetih letih fotografiranja in kakšno zadoščenje ga je prevzelo, ko mu je na Kongresnem trgu v Ljubljani Clintona med rokovanjem uspelo fotografirati z neposredne bližine. »Moje mlajše kolege sem razporedil na več točk in si sam najprej izbral najmanj verjetnega. Dokopal sem se do manjše stojnice, na kateri je bil sprva osamljen Reuterjev fotoreporter.« Izkušnje so mu velele, da je Reuterjev fotoreporter tam z določenim namenom. Ko se je Clinton odpravil med množico, da bi se rokoval z njo, se je postavil tik pred stojnico z Nacetom Biziljem: »Imel sem ga dobesedno na dlani.« Na dlani pa je imel Nace Bizilj v zadnjem desetletju kariere tudi države sveta med Latinsko Ameriko in Azijo, od koder se je kot pišoči fotoreporter oglašal z odmevnimi fotoreportažami za Nedeljski dnevnik pa tudi za Dnevnik. Soočanja s tretjim svetom, od nebeškega pokopa na Tibetu do omamljenih bolivijskih rudarjev v Potosih, so mu odpirala popolnoma nova obzorja.

»Moja razstava je fotografija na naslovnici«

V letih dokumentiranja fotografij z Nacetom Biziljem sem prišla vsaj do dveh temeljnih spoznanj. Prvo spoznanje je, da je tako obsežen opus desetletij trajajočega fotoreporterjevega garaškega dela brez dobre dokumentacije podvržen nenehnemu izgubljanju informacij in da lahko preživijo le ikonične fotografije. To sva s skupnim delom poskušala preprečiti. Drugo spoznanje je osebno. Nace Bizilj ni le eden od najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Nace Bizilj je človek, ki je muzeju preudarno podaril celoten fotografski opus in nepreštete prostovoljne ure dokumentiranja v zgolj enem interesu – interesu ohranitve fotografske zapuščine. S svojo intelektualno širino me je soočal s spoznanji, do katerih sama nikoli ne bi prišla. Tudi za to sem mu iskreno hvaležna.

Leta prečesavanja fotografskega opusa v muzeju so bila za Naceta Bizilja temeljita refleksija opravljenega dela. Vzbujala so občutke velikega zadovoljstva, ob neuspelih fotografijah pa tudi trezne samokritike. Rad poudarja, da se je mnogokrat vprašal, ali dovolj dela, ali dovolj dobro dela. Čeprav je Nace Bizilj v svoji karieri sodeloval na več fotografskih razstavah, med njimi na razstavah Interpressfoto, Pressfoto Yu in Foto treh dežel, je vedno stremel k temu, da bi »fotografijo, ki sem jo napravil, videl naslednji dan v časopisu, če že ne na naslovnici, pa vsaj na drugih straneh. To me je zadovoljevalo. Še več. To je bilo že stanje odvisnosti. Moja razstava je fotografija na naslovnici. Če imaš rad svoj poklic, večje nagrade od te ne more biti.«

Nace Bizilj kot prostovoljec v muzeju

Nace Bizilj prejemnik častnega Valvasorjevega priznanja leta 2011

Fotogalerija ob odprtju razstave Nace Bizilj – retrospektiva, 2019

Odprtje razstave s fotografijami Naceta Bizilja na Ljubljanskem gradu, 2019

Predstavitev knjige o Nacetu Bizilju, Knjižni sejem, Cankarjev dom 2019

1. Citati, ki jih v prispevku navajam, so izjave Naceta Bizilja. Izpisane, avdio in video posnete so bile med dolgoletnim procesom dokumentiranja fotografskega gradiva. Nekatere so bile že objavljene, glej: M. Stanonik (ur.) in I. Uršič (ur.), Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana 2011; I. Uršič (ur.), Samostojni!, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2016; I. Uršič, Roška Naceta Bizilja, Fotoantika, št. 35, 2018, str. 40–44; I. Uršič, Nace Bizilj – fotoreporter, napoved retrospektivne razstave, Fotoantika, št. 36, 2019, str. 22–33; I. Uršič, Genscher na vojnem negativu Naceta Bizilja, v: M. Kokalj Kočevar (ur.), Muzej novejše zgodovine Slovenije 1948–2018, 70 zgodb o XX. stoletju, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2018, str. 122–123. ↩︎
2. Zahvaljujem se kustosinji Andreji Zupanec Bajželj, ki je rada nadaljevala delo z Nacetom Biziljem v času mojega porodniškega dopusta. Zahvaljujem se tudi vsem sodelujočim, ki so pomagali pri digitalizaciji fotografij, to so predvsem: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Ines Čeligoj Pregelj, Lovro Brožič in Patrik Ceglar. ↩︎
3. »Pri delu se ni izkazal, a izvršuje ukaze.« ↩︎
4. »Mladenič, ti kadiš v gozdu?!« ↩︎
5. Nace Bizilj, Edi Šelhaus – slovenski Robert Capa, v: J. Šparovec (ur.), Edi Šelhaus – retrospektiva, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2019, str. 114–117. ↩︎
6. Miran Lesjak, Novinarska fotografija: Nace Bizilj, Dnevnik, 8. 11. 2003, str. 28–29. ↩︎
7. Prav tam. ↩︎
8. »Kako je nastajal spomenik Edvardu Kardelju«, Dogovori, 1981, letnik 9, št. 12. ↩︎
9. Prav tam. ↩︎

Gradnja enega izmed največjih trgov v Ljubljan, Trga republike (takrat Trg revolucije), se je začela z gradnjo garažne hiše pod današnjim trgom.

Območje trga je zgodovinsko bogato, saj je na njem v času antike stalo emonsko obzidje in zgodnjekrščansko središče. Stoletja kasneje so na njem Turjaški uredili baročni vrt. Le-ta je v 18. stoletju postal del Uršulinskega samostana. V času med obema vojnama je mesto pozidalo območje vse do roba vrta. Ključno spremembo je prostor doživel v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je skupina arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja pripravila načrt pozidave območja. Gradnja kompleksa Trga republike, kakršnega poznamo danes, se je začela leta 1963 z gradnjo garažne hiše, ki danes leži pod trgom. Trg je svojo današnjo podobo dobil leta 1982 z dokončanjem Cankarjevega doma, leta 2014 pa so mestne oblasti, ki so v vmesnem času pridobile lastništvo trga, z njega »pregnale« tudi parkirišče za avtomobile.

V preteklem letu je muzej dobil pomembno donacijo – v dar smo prejeli odlično ohranjeno letno taboriščno obleko gospe Olivije Onič¹, ki jo je nosila v koncentracijskem taborišču KL Neuengamme oz. KL Wandsbeck ter dokumentacijo o njeni taboriščni poti.

Olivija Onič (1917-1984) je bila med vojno zaposlena na II. dekliški meščanski šoli. Od leta 1942 je bila aktivistka OF na terenu Ljubljana Bežigrad in 10. februarja 1944 jo je nemška tajna policija aretirala. Mučena in pretepana v sodnih zaporih – en mesec je preživela tudi v samici – je bila 6. maja 1944 deportirana v KL Ravensbrück. Skupaj s skupino 56.ih žensk so jo do postaje v Šentvidu prepeljali v zaprtih kamionih, nato pa so po petdnevni vožnji z vlakom prišle do kraja Fürstenberg, od koder so morale peš do koncentracijskega taborišča Ravensbrück.²

Ko so zvedele, da jim bodo vso osebno lastnino odvzeli, so ujetnice začele hlastno jesti in uničevati vse, kar so imele s seboj. Predati so morale tudi obleko, dobile pa so sivo-modro črtasto obleko, flanelasto perilo ter čevlje. Gospa Olivija je dobila taboriščno številko 38259. Ukradla je svoje lastne čevlje, ki pa so ji bili po treh dneh ukradeni. Podobno se je zgodilo še nekaterim drugim Slovenkam. Na pritožbe, da so jim druge taboriščnice ukradle čevlje, so morale stati na 8-urnem Straffappelu, ker so dovolile, tako so odločile taboriščne oblasti, da so jim bili ukradeni. Ker brez čevljev nisi smel biti, je za košček kruha gospa Olivija kupila druge. Dan se je pričel zgodaj. Vsak dan je bila od 4. do 5. ure zjutraj budnica, nato so se morale hitro umiti, opraviti toaleto, popiti črno kavo in teči pred barake na apel. Gospa Olivija je v povojnem zapisu omenila: “Če si omedlel si moral pač ležati, odnesti te ni smel nihče. Le najstarejše in najbolj izčrpane žene so smele na apelu sedeti, teh je bilo v baraki, kjer nas je bilo 832, samo 4 ali 5.”³

Gospa Olivija omenja tudi slabo prehrano: “Hrana je bila v pravem pomenu besede prašičja. Špinačo so pripeljali z njive na vozu, zmetali z vilami v kotle in servirali s peskom. Kadar je bilo poleg par drobnih krompirjev, je bil praznik. Košček kruha, kocka margarine ali košček neke salame in to kosilo, to je bilo vse kar smo prejele.”⁴

Taboriščnice so spale na visokih pogradih: “Vedno sem imela željo spati na vrhu kajti iz žimnic nabasanih z leseno slamo, je vse letelo. Postelje smo morali napraviti brezhibne na mizne robove v 5 minutah, preden smo se šle umivat. To je bilo prerivanja in godrnjanja.”⁵

Vsakodnevno so opravljale težavno delo; nalagale so premog, žagale drva, vozile vozičke s peskom, nakladale kamenje in pesek, izkopavale jarke in pri vsem tem trpele strahoten mraz čeprav je bil že maj. Nadzorovala jih je esesovka, ki je udrihala s palico.

Po enem mesecu, 7. junija 1944, so skupino taboriščnic poslali na delo v tovarno Drägerwerk v Hamburg – v zunanje taborišče Wandsbeck, ki je bil podružnica KL Neuengamme. Pot je trajala en dan in eno noč. Tu je ga. Olivija dobila novo taboriščno številko, 4491. Preoblekli so jih v svetlosive letne obleke, brez jopic, pokrite so bile z rutami in obute v visoke cokle. Spominjala se je kako so na njih gledali nemški prebivalci: “Ko smo korakale po hamburških ulicah je kar odmevalo in ljudje so nas začudeno gledali kot podljudi. Kako je bil nemški narod nadut in zaslepljen se vidi iz tega kako so nas v tovarni spraševale civilne delavke, če je taka noša v naših krajih.”⁶ Taborišče Wandsbeck, sta sprva sestavljali le dve baraki, taboriščnice pa so nato same zgradile še dve. Tovarna in taborišče sta bila povezana z odtočnim jarkom prek katerega so taboriščnice vsako jutro ob 6. uri korakale na delo in se vračale po 6. uri zvečer. V tovarni so delale plinske maske in dihalne aparate. Direktor tovarne je bil sin ruskih emigrantov prve svetovne vojne in je skušal taboriščnicam olajšati življenje z raznimi malenkostmi. Po vojni so taboriščnice za njega napisale jamstvene izjave katere so zahtevali od njega Britanci.

Poleg civilistov je delalo še pet Italijanov, ki so bili vojni ujetniki. Z njimi so se Slovenke povezale in dobivale časopise, iz katerih so izvedele dnevne vesti. Nemška civilna delavka jim je oddajala tudi skrivna pisma. Pošta je funkcionirala, tako da so bile v stiku z domačimi.

Ohranjenih je več pisem, ki jih je ga. Olivija pisala iz KL Wandsbeck, prvo takoj ob prihodu v novo taborišče: “Moja draga mama, bodite brez skrbi, sem zdrava in vsak dan mislim na vas. Ali si zdrava? Upam, da dobim od vas kakšno obvestilo. Pošlji moj naslov tudi Dušanu in stricu Milanu. Pozdrav vsem poznanim. Poljub tebi in Renati, vaša Olivija.”⁷ Ohranjena pisma so napisana na uradnem dvostranskem formularju z obrazložitvijo komandanta, da so obiski prepovedani in povpraševanja brez smisla. Iz taboriščnega reda je zapisano tudi, da lahko vsak taboriščnik v mesecu pošlje dve pismi, ki morata biti napisana dobro čitljivo. Pošiljanje denarja in fotografij je bilo prepovedano. Pakete so lahko taboriščniki prejemali kadarkoli in v kakršni koli količini. V pismih ga. Onič je uradni tekst popravljen s svinčnikom na eno (1) pismo na mesec. Po navadi so pisma lahko imela 4 strani, tu je popravljeno na dve strani po 15 vrstic. Kot je razbrati iz pisem, stik dolgo ni bil vzpostavljen in ga. Olivijo je zelo skrbelo za njene domače. Pisma so potovala tudi mesec in pol.

“Draga mama, tvoje pismo z dne 24.10 sem prejela 11. 12. Dobila sem tudi dva paketa in to 30. 11. iz Kranja in 14. 12. iz Ljubljane prek RK. Zelo sem se razveselila, da sem končno dobila novice. Draga mati, zahvaljujem se za pakete tebi in teti. Upam, da si sedaj zopet zdrava, imam samo eno željo, da te ob svoji vrnitvi vidim zdravo. Sta še dva dneva do božiča. Sem mislila, da bom do takrat že doma. Želim tebi in vsem poznanim srečno novo leto. Draga mati, piši mi takoj in tudi ostali mi naj kaj pišejo. Veliko pozdravov in poljubov, tvoja Olivija.”⁸

Paketi so bili še posebej pomembni, saj so si taboriščnice z njimi lahko dopolnjevale pičlo taboriščno prehrano.

Bolj osebno pismo, z več navodili, je ga. Olivija poslala domov prek nemške zaupnice:

“Draga mama, danes je že novo leto. Mislila sem, da bom že doma. Draga mami upam, da si pismo od 17/12 že dobila. Pisala sem ti pa tudi za božič in poslala novi naslov. 27/12 sem dobila paket iz Zagreba. Najlepša hvala. Dobila sem prepečenec, bonbone in meso v masti. Seznam nisem dobila in tudi ne vem kdo je poslal. Mislim papa. Ljuba mami, pošlji mi prosim staro štrikano jopico(zakrpano), zakrpane nogavice in zakrpane tople hlačke, zobno krtačko, pralni prašek, vse staro, novo ne dobim. Hrano pa, navaden prepečenec, prežganje tudi navadno s čebulo in česnom, fižolovo moko, marmelado ne v steklu, ker se razlije itd. Torej dobre stvari ne, imejte raje sama. Denar in cigarete tudi ne. Seveda pa, ljuba mami, vse to prosim samo, če lahko kaj pošlješ. Če ne moreš, potem nič, ker bom že prestala. Da bi bil ti radi tega bila lačna, to ne. Ampak piši pa, da bom vedela kako je. Ta teden imam nočko, delam celo noč. Po noči kar rada delam. Pozdravi Nado, Dušana, tetico Frido in vse v hiši. Tebe pa poljublja, tvoja Olivija.”⁹

Spomladi 1945 so na taboriščnicah opravljali poskuse. 100 internirank so zaprli v manjši prostor in preverjali koliko časa zdržijo v prostoru brez zračenja. Te podatke so različni nemški strokovnjaki zbirali za ukrepanje v primerih, ko so bili ljudje zasuti ob bombnih napadih. Taboriščnice so še dolgo trpele za različnimi stranskimi učinki teh poskusov. Leta 1963 je ga. Olivija sicer vložila zahtevek za odškodnino zaradi vivo poskusov, ki pa je bil zavrnjen.

V taborišču so bile tudi taboriščnice drugih narodnosti: Belgijke, Nizozemke, Danke, Rusinje in Čehinje. Nasilje nad taboriščnicami je bilo vsakodnevno. Zaradi sabotaže pri delu je bila obešena mlada 16-letna Rusinja, na begu je bila ustreljena Poljakinja in je ležala mrtva za barako ves dan in vso noč. Beg se je posrečil Heleni Rupnik, zato je sledila kazen za ostale Slovenke, ki pa so jo sprejele z veseljem, saj so se tolažile, da se je vsaj ena rešila.

V tolažbo so bili taboriščnicam tudi vsakodnevni preleti in bombardiranja zavezniških letal: “Čim več je bilo svetlih ptic na nebu, bolj so nam utripala srca in niti malo ni bilo strahu.“¹⁰

Konec aprila 1945 je v tovarni zmanjkovalo dela, hrana se je slabšala, in 2. maja so jih poslali v koncentracijsko taborišče Eidelstedt, ki je bilo nekdanje judovsko taborišče. Tam so se jim pridružile ženske s transportov z vzhoda, ki so prišle izčrpane, umazane in bolne. Že 3. maja so taborišče prevzeli policisti, 5. maja 1945 pa so jih osvobodili britanski vojaki. Bolne so poslali v bolnišnice, v taborišče pa so poslali nemške civiliste, da so očistili okolico.

Taboriščnice je pregledal tudi zdravnik in v karanteni so ostale še tri tedne. Dobile so pakete od Rdečega Križa in kar so najbolj cenile: “(…) smele smo se svobodno gibati, ni nas več budila piščalka, ne kričala paznica, ni bilo dolgih apelov, spale smo kadar smo hotele.”¹¹

Nato so jih preselili v zbirno taborišče Churchill camp v Altoni. Tu so se slovenske taboriščnice organizirale in povezale z zbirnimi taborišči vse do Kiela. Imele so pevski krožek, telovadni odsek in tudi šole za otroke, ki so prišli s starši iz drugih taborišč. Iz Altone sta ohranjeni dve pismi,v katerih ga. Olivija piše mami o življenju in čakanju na odhod domov. Predvsem pa jo je skrbelo kako je z družino:

“Draga moja mami! Upam, da si pismo od 13 t. m. že prejela, pa Ti je gotovo lažje, ko veš, da sem še vedno živa in zdrava. Sedaj ti bom lahko večkrat pisala. Od 22/5 sem v Altoni. To je eno prehodno taborišče. Koliko časa ostanem tukaj še ne vem. Od tukaj bomo šli pa v skupni jugoslovanski lager in od tam nas bodo pa transportirali domov. Seveda si pa najbolj želim tistega dneva, ko se bom res že peljala proti domovini. Kako sita sem že vsega. Tako rada bi bila že doma pri tebi. Kljub temu, da imam sedaj vse kar si poželim, je edina moja želja domov. Najhujše je seveda to, da že od februarja nimam nobenega glasu od tebe – sploh od nobenega. Kako to grozno boli, ko ne veš kako je doma. Ali ste še vsi živi? Zdravi? Ali ste še vsi doma? Ali stradate? Ko bi vsaj eno pismo dobila od tebe. Ne morem verjeti, da bi mi ti samo enkrat pisala. Pa zopet, da bi ravno vso mojo pošto paznice uničile, je tudi čudno. Res me zanima kolikokrat ste mi pisali. Tudi sanje sem imela včasih tako hude, da me je resnično strah, kako je z vami. Zdi se mi pa, da je sedaj meni boljše kakor vam. Hrane imamo toliko, da smo se že vse popravile. Če pomislim, še pred dobrimi 4 tedni sem bila še tako lačna, da sem se opotekala. Sedaj pa tako sita kot boben. Kadar jem, se spomnim na vas in se vprašam: Bog ve če imajo doma kaj? Manjka nam samo še obleka in obutev, pa tudi to bomo dobile. Jaz sem že dva meseca v copatah, ki sem jih sama v tovarni naredila. Angleži pa zelo skrbijo za nas. Včeraj smo tudi pivo dobile. Cigaret imamo tudi dovolj. Zdravnika imamo tudi in tudi bolnico. Sedaj bomo pa še zobozdravnika dobile. No, tega pa že komaj čakam, ker zobe imam pa slabe. Ljuba mami, zanimaj se če lahko pišeš, saj toliko, da bi zvedela, ali si zdrava. Ti, Nata, Dušan, tetka in ostali? In če ste vsi še doma? Mogoče bom pa kmalu doma. Francoze in Ruse so že začeli transportirati. Upamo, da bodo tudi nas kmalu poslali. Danes bom pisala papanu, da se mu zahvalim za paket, ker preje nisem smela pisat. Upam, da radio poslušate, da boste vedeli kako se nam je godilo. Ljuba mami, pozdravi vse, Tebe pa poljublja Tvoja Olivija.”¹²

Iz internacije se je vrnila 10. septembra 1945 prek repatriacijske baze v Domžalah in se zopet zaposlila na II. dekliški meščanski šoli.

1. Sivo-modra črtasta obleka s kratkimi rokavi ima našito taboriščno številko 4491. ↩︎
2. V KL Ravensbrück je bilo deportiranih okoli 2300 Slovenk, prve so prišle 10. septembra 1941: Erna Muser in Vida Zavrl, FKL žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, Ljubljana, 1971. ↩︎
3. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Življenjepis. ↩︎
4. Prav tam. ↩︎
5. Prav tam. ↩︎
6. Prav tam. ↩︎
7. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič- Pismo mami Mariji Onič, v Ljubljano, 22. 7. 1944. ↩︎
8. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič- Pismo mami Mariji Onič, iz KL Neuengamme, z znamko za 12pf, 11.1. 1945. ↩︎
9. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Pismo Olivije Onič, brez kuverte, 1.1. 1945. ↩︎
10. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Življenjepis. ↩︎
11. Prav tam. ↩︎
12. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič-Pismo iz Altone, 24.5. 1945. ↩︎

Koline v slovenski zgodovini in v njeni gastronomski dediščini pomenijo pomemben kmečki praznik, ki se odvije v hladnih zimskih dneh med novembrom in januarjem, a pogosto pred božično-novoletnimi prazniki. Predstavljajo zakol doma rejenega prašiča, pripravo in konservacijo mesnin, pogostitev z jedmi iz sestavin, ki jih je potrebno hitro porabiti in obdaritev sorodnikov, sosedov in pomočnikov – kolinarjev. Koline so bile nekdaj ključne za samooskrbo in za preživetje družin na podeželju. V današnjem času se po statističnih podatkih na družinskih kmetijah opravi manj kot petina vsega zakola prašičev v Sloveniji.

Koline je pred petdesetimi leti, v začetku leta 1974, fotografiral Nace Bizilj na kmetiji v Skaručni pod Šmarno goro. Na izbrani fotografiji je vaški kolinar Jernej Kos iz Zgornjih Gameljn, ki izdeluje jetrnice – klobase z nadevom iz jeter in riža ali kaše. V kozici so dodatna svinjska čreva za nadevanje, poleg pa špile, tanke in olupljene paličice, s katerimi je jetrnice zašpilil.

Praznovanja so lepši del naših življenj, predvsem tista okoli božiča in novega leta. V letu 1948 so otrokom pripravili praznovanje Novoletne jelke na Taboru. Časopis Tovariš postreže s podatkom, da se je začetek prireditev začel na Silvestrovo na praznično okrašenem Kongresnem trgu. Takrat je potekala tudi obdaritev otrok. Po njej so si otroci lahko ogledali dramsko igro iz Peterčkovih poslednjih sanj, sledila pa je še drsalna revija. Ostale prireditve so se do 4. januarja 1948 odvile v tedanjem fizkulturem domu na Taboru. Mladi obiskovalci so pozorno spremljali prizore iz pravljične igre ruskega pisatelja Samuila Jakovljeviča Maršaka Mucin dom, ki so jo uprizorili člani Drame.

Praznovanje Novoletne jelke je spodbujala povojna socialistična oblast, ki je v novem praznovanju združila ideje katoliških praznovanj miklavževanja in božiča. Praznovanje božiča je sicer v tem času javno še obstajalo, vse do leta 1952, ko je oblast ukinila božični dan kot dela prost dan ter prepovedala javna praznovanja ali obeležitve tega katoliškega praznika.

Fotoreporter Vlastja Simončič je priskrbel zanimivo fotoreportažo, objavljeno v 3. Tovariševi številki, ki je izšla 16. januarja 1948. Fotografijo, ki je objavljena v tem prispevku, je za objavo v Tovarišu izbral tudi Vlastja. Zanimivo pa je, da je podoba natisnjena zrcalno, po vsej verjetnosti zato, da bi tvorila učinkovit par s sosednjim posnetkom. Naslovna fotografija prispevka, ki jo je fotograf v objavi podnaslovil s “Ob proslavi Novoletne jelke je veseli Pavliha zabaval pionirčke z ugankami in šalami”, je pristala tudi na naslovnici Tovariševe številke in tudi tako poskrbela za večji poudarek novo vpeljanemu praznovanju.
Zgodbi o praznovanju božiča v času socializma lahko prisluhnete tudi v oddaji Sledi časa (23. 12. 2023).