Ena od reform, ki jo je začela pripravljati DEMOS-ova vlada, je bila reforma zdravstvenega sistema, ki se je zgledovala po zahodni Evropi. Zakonodaja, ki je postala temelj zdravstva na novo samostojne Republike Slovenije, je bila sprejeta marca 1992 in je vstopila v veljavo z letom 1993.

Do večjih sprememb je prišlo v načinu dostopa do zdravstvenih storitev, ki so bile pred reformo do neke mere dostopne vsemu prebivalstvu, ne glede na plačevanje prispevkov. Ustanovljen je bil javni Zavod za zdravstveno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje pa je bilo razdeljeno na obvezno, ki je zdravstvene storitve pokrilo v delnem obsegu, ter prostovoljno zavarovanje. Reforme so ob javnem zdravstvenem sistemu uvedle tudi zasebne zdravstvene storitve in omogočile delovanje zasebnim zavarovalnicam. Vprašanje ureditve zdravstvenega sistema je bilo od takrat še večkrat odprto, tako s strani zdravnikov, kot pacientov.

Reforma zdravstvenega sistema iz 90. let je bila le ena v seriji sprememb, ki smo jih na področju zdravstva videli v prejšnjem stoletju. V sredo, 26. marca, smo v muzeju odprli občasno razstavo z naslovom Zdravje je naše največje bogastvo. Izbrane zgodbe iz slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja, ki bo na ogled do marca prihodnje leto.

»Stoji, stoji en črni grad,
ki zrasel nam je na pomlad
v Ljubljani beli
ob Cekinu ….
Namenjen ni teatru, kinu:
postavili so ga za šport,
ki hodil sem bo na report
v svetovnih športnih disciplinah,
da javno športni as pokaže,
kako nasprotnika namaže!«
_{(Pavliha, 12. 4. 1965)}

V neposredni bližini našega muzeja stoji prepoznavna športna dvorana, znana kot Hala Tivoli. Leta 1965 so v časopisu Pavliha zapisali, da “stoji en črni grad, ki zrasel nam je na pomlad v Ljubljani, beli ob Cekinu”. Ta športni objekt v teh dneh praznuje svojo 60-letnico. Po koncu druge svetovne vojne in po denacionalizaciji posestva Cekinov grad je namreč Mestni odbor za telesno vzgojo leta 1957 oblikoval t. i. projekt Športni park Tivoli s športnimi objekti in otroškim igriščem ob in pod Cekinovem gradu in ob drevoredu proti Tivoliju.

Projekt so zasnovali arhitekt Marjan Božič z inženirjem Borisom Vedlinom in inženirjem Grilcem. Nosilec projekta pa je postalo podjetje Projekt Ljubljana. Izgradnja novih igrišč je pomenila za ljubljanski šport nov zagon. Velika pridobitev športnega parka pa je bila zlasti izgradnja pokrite dvorane, ki je glede na takratno gospodarsko stanje države terjala pogum. Odločitev za dokončno gradnjo sta vzpodbudili dve pridobljeni organizaciji svetovnih prvenstev, in sicer svetovno prvenstvo v namiznem tenisu 1965 (SPENT) in svetovno prvenstvo v hokeju na ledu, načrtovani za leto 1966.

Investicijski, inženirski in projektantski posli so bili zaupani Zavodu Stanka Bloudka, Ljubljanskemu investicijskemu zavodu in Projektu Ljubljana, finančno pa sta projekt prevzela Republika Slovenija in ljubljanski mestni svet. Temelj dvorane je bilo odprto umetno drsališče oz. betonska ploščad s tribuno. Kasneje, leta 1966, so za potrebe svetovnega prvenstva v hokeju zgradili še spodnje odprto drsališče. Športna dvorana Tivoli naj bi bila sprva zasnova kot 160 m dolga in 70 m široka zgradba s samo 10 metri višine, saj se je pri tem morala upoštevati višino sosednjega baročnega Cekinovega dvorca. Sprejet je bil elaborat arhitekta Marjana Božiča, ki ga je pripravil skupaj z inženirjem Borisom Vedlinom in inženirjem Grilcem z Inštituta za jeklene konstrukcije v Ljubljani, medtem ko je sistem prezračevanja in ogrevalnih naprav zasnoval inženir Žarko Kerševan. Gradbena dela so se začela novembra 1963. Zasnovana dvorana pa je bila po dimenzijah ena večjih tovrstnih gradenj v Evropi.

Že pred zaključkom del so v Hali Tivoli potekale prve preizkusne prireditve, med katerimi je bil odmeven koncert Louisa Armstronga. Koncert, ki se je odvijal v nedeljo, 4. aprila 1965, je predstavljal tudi uradni datum otvoritve dvorane, čeprav gradbena dela v njej še niso bila v celoti zaključena. Obiskovalci so tako koncert spremljali še na betonu, parket v dvorani pa je bil položen v prihodnjih dneh. Legendarni kralj jazza je v novo zgrajeno športno dvorano privabil kar 6.000 poslušalcev. Rekord pa ni veljal dolgo, saj so ga v naslednjih tednih presegli športni navdušenci in radovedneži, ki so si ogledali tekme 28. svetovnega prvenstva v namiznem tenisu (SPENT).

Svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki je potekalo v ljubljanski Hali Tivoli med 15. in 25. aprilom 1965, je bil prvi večji športni dogodek v novozgrajeni športni dvorani. Prvenstva se je udeležilo kar 46 reprezentanc s skoraj 500 nastopajočimi športniki in športnicami. Poleg igralcev je bilo v tekmovanje vključenih še 168 trenerjev, 354 akreditiranih novinarjev, 136 radijskih in televizijskih  poročevalcev, 147 mednarodnih sodnikov in 391 članov tehnične ekipe.

V boju za odličja so prevladovali kitajski igralci in igralke, ki so v Ljubljani osvojili kar pet velikih naslovov, preostala dva pa sta osvojila tekmovalca iz Japonske. Najuspešnejša udeleženca prvenstva sta bila Lin Hui-čimgova, ki je pri ženskah osvojila dve zlati kolajni, in Čuang Ce-tung s tremi zlatimi odličji pri moških. Prav na zadnji dan prvenstva je za presenečenje poskrbela japonska tekmovalka Naoko Fukazu, ki je z zmago nad že omenjeno Kitajko postala svetovna prvakinja v ženski kategoriji.

Prvenstvo se je uspešno zaključilo tudi za jugoslovansko reprezentanco, ki je v ekipni tekmi moških osvojila četrto mesto. V odločilnem boju za tretje mesto so naši reprezentanti izgubili proti Severni Koreji z rezultatom 2:5. Večino ekipnih bojev so odigrali Vojislav Marković, Edvard Večko in Išvan Korpa, člana reprezentance pa sta bila tudi Dragotin Šurbek in Željko Hrbud. Ta dosežek je pomenil tudi najboljšo ekipno uvrstitev med vsemi evropskimi reprezentancami. Uspešna je bila tudi jugoslovanska ženska reprezentanca, ki je osvojila končno osmo mesto.

Organizatorji so, kljub pomanjkanju izkušen pri izvedbi mednarodnih tekmovanj, prvenstvo izpeljali brez večjih težav. Odigranih je bilo 2.353 tekem, razdeljenih 9.000 programov, 12.000 letakov, 5.300 press informacij, 100.000 prospektov, 7.000 plakatov in 30.000 značk.

Opravljenih je bilo 76 neposrednih radijskih prenosov v tujino, 331 prenosov v domovini ter izpeljanih 3.680 minut televizijskih prenosov. V desetih dneh je športna dvorana Hale Tivoli sprejela 156.000 gledalcev, ki so plačali vstopnice. Velik obisk pa je bil zabeležen tudi s strani šolarjev in vojakov, ki so si ogledali zlasti dopoldanski del tekmovanja.

Pomembne vloge so v organizacijskem smislu prvenstva na SPENT-u imeli tudi Slovenci. Med člani tehnične ekipe za izračun rezultatov je bil Matija Krnc, Dušan Oražem (dolgoletni vodja obrata Melamin Kočevje), ki je sprva deloval v organizacijskem komiteju prireditve, pa je med samim prvenstvom bil eden od treh vrhovnih sodnikov. V organizacijo so bili vključeni še Slobodan Jeremić, inženir Stanko Rebolj (eden od začetnikov namiznega tenisa v Kranju) in Viktor Polak ter številni drugi.

Muzej je konec preteklega leta prevzel spominsko gradivo, ki ga je, v spomin na 28. svetovno prvenstvo v namiznem tenisu v bližji Hali Tivoli, ohranil gospod Dušan Oražem. Hvala njegovemu sinu gospodu Vitu Oražmu za izkazano zaupanje ter predajo gradiva v naše varstvo.

_{Literatura in viri:
Časopis Pavliha, Ljubljana, 2007, str. 376-379.
Časopis Dnevnik, Ljubljana, april 1965, vezana izdaja.
Časopis Delo, Ljubljana, april 1965, vezana izdaja. Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-6D585P5Z (dostopno 6. 3. 2025)
Dr. Pavlin, Tomaž, Dvorana Tivoli, nov utrip Ljubljane, v: 50 let Hale Tivoli, ur. Giacomelli, O., Javni zavod Šport Ljubljana, 2016, str. 6-9 str.}

Čez približno teden dni bo Planica spet gostila najboljše smučarske skakalce na svetu. Na tokratni fotografiji prikazujemo praznik ob štirideseti obletnici planiških poletov v sedemdesetih letih 20. stol. Na zgornjem delu je viden sodniški »Nemški stolp«, ki so ga Nemci zgradili na začetku druge svetovne vojne. Ker pa je bil nekoliko nerodno postavljen pod nivojem Bloudkove skakalnice, se skakalca skoraj ni videlo. Stolp je spomeniško zaščiten, zato še vedno, nekoliko predelan, stoji.

Da je Planica danes moderen smučarsko-skakalni in tekaški center gre zasluga tudi Josu Gorcu, trgovcu s športno opremo, pomembnemu predvojnemu športnemu delavcu in generalnemu tajniku Jugoslovanske zimskošportne zveze, ki je imel že v 30-ih letih 20. stoletja vizijo o sodobnem skakalno- tekaškem centru. Bil je pobudnik gradnje Doma Ilirija v Planici, pa gradnje velikank, predvsem pa se je pri Mednarodni smučarski zvezi boril za to, da bi se v Planici priznali poleti, kar mu je po mučni borbi končno uspelo leta 1938, ko so bili poleti najprej priznani v študijske namene, deset let zatem pa so se lahko organizirale tudi mednarodne tekme v poletih.  

S pozivi, popisi in zbiralnimi akcijami se je med prvo svetovno vojno, ob vse večjem pomanjkanju surovin, skušalo zagotoviti zadostne količine nujno potrebnih kovin za vojno industrijo. Prebivalce se je pozvalo k darovanju vseh mogočih kovin, izdelkov in kovinskih ostankov: »V vsakem gospodarstvu, na vsakem podstrešju, v vsaki kleti, v vsaki prodajalnici, v vsaki delavnici je nekaj kovinskih predmetov, ki jih lahko pogrešate. Imejte jih pripravljene in dajte jih učencem, ki pridejo k Vam nabirat. Nikdo naj ne misli, da je njegov dar premajhen!«

Podarjene kovine je prevzelo vojno ministrstvo. Posebej zaželjene so bile baker, rdeča litina, bron, medenina, nikelj, kositer, cink in aluminij. Zbiranje kovin in z njimi povezana gesla so postala stalnica vojne: »Naša armada potrebuje kovino«, »Patriotsko nabiranje kovin za vojno!« … Prebivalstvo se je pozivalo, da »sovražnemu inozemstvu pokaže, da je njegova ljubezen do domovine podobna neizčrpnemu rudniku in da pomaga ostriti meč, s katerim se naj izsili mir«.

V letu 1917 so se vse manj oglašali tudi cerkveni zvonovi, saj so morale cerkve oddati vse bronaste zvonove, katerih zunanji premer je znašal 25 cm ali več. V zbirki fotografij prve svetovne vojne hranimo več fotografij vezanih na njihov odvzem. Med njimi tudi fotografijo zvonov, ki jih je v vojne namene oddala gornja Mežiška dolina februarja 1917. Fotografija izvira iz fonda časopisa Slovenec. Na njej so po velikosti zloženi zvonovi, ki čakajo na odvoz pred cerkvijo v Črni na Koroškem. Zanimivost fotografije je, da so natančno oštevilčeni po krajih: 1. Črna, 2. Sv. Helena, 3. Javorje, 4. Sv. Jošt, 5. Koprivna in sv. Ana. Ljudje zvonov niso oddajali z lahkim srcem, posebej, ker se je v vojnih letih povečalo število pogrebov, padlih in umrlih svojcev.

Jutri, tako kot vsako leto 8. marca praznujemo mednarodni dan žena, ki v osnovi izhaja iz teženj po ekonomski, politični in socialni enakopravnosti žensk njihovih dosežkov. Položaj žensk se je od začetka 20. stoletja do današnjih dni v nekaterih državah močno izboljšal, medtem ko ponekod ženske ostajajo v neenakopravnem položaju.  

Vloga žensk v Sloveniji in Jugoslaviji je bila v začetku 60. let 20. stoletja vse večja. Kljub nekaterim izzivom, so ženske vse bolj pridobivale strokovno znanje, kar se je odražalo v rasti njihovega deleža v izobraževanju in različnih poklicih. Leta 1963 je bila posebej poudarjena njihova vloga v proizvodnji in družbenem življenju:

»Mednarodni praznik žena 8. marec poteka letos v znamenju nadaljnjega uveljavljanja ženskih organizacij in žena v proizvodnji in družbenem življenju. Zato bodo tudi glavne manifestacije prav v podjetjih, ustanovah, naseljih in različnih družbenih in drugih organizacijah po komunah. Letos obstajajo zelo resni razlogi, da posebno pozornost posvetimo udeležbi žena v proizvodnji in družbenem delu. Čeprav so še določene pomanjkljivosti (še več vedno je več kot 30% žensk nepismenih), so vendar iz leta v leto čedalje večji rezultati aktivnosti ženskih organizacij. /…/ Dejavnost ženskih organizacij pa se znatno bolj odraža v naporih žena, da bi si pridobile strokovno znanje in kvalifikacije. V vseh vrstah šol in na fakultetah se je na primer leta 1961 šolalo 1,500.000 žensk ali več kot 44% celotnega števila učencev in študentov. V posameznih republikah imamo tudi zelo pozitivne tendence glede strukture zaposlenih po strokovnih kvalifikacijah. V Sloveniji je na primer 40% žensk ekonomistov, več kot 30% so zdravstveni delavci, 54,5% učitelji in več kot 60% socialni delavci. Podobno je tudi v drugih republikah.«^[1]

_{[1] Časopis Ljubljanski dnevnik, V znamenju nadaljnjega uveljavljanja v proizvodnji, petek, 8. marec 1963, naslovna stran}

Po koncu prve svetovne vojne se je na Slovenskem končalo več kot 600-letno obdobje vladavine Habsburške dinastije. Ljubljana je postala kulturno, politično in upravno središče Slovencev, ki se je na račun svoje upravne in politične funkcije, živahne kulturne dejavnosti ter povečanja obrti in trgovine pričela hitro širiti. Gospodarski razvoj je spremenil podobo mestnega središča, kjer se je ob današnji Slovenski cesti razvilo novo upravno-poslovno središče. Tu so zrastle imenitne poslovne stavbe, ki so jih takrat imenovali palače, ter znameniti Nebotičnik – v tistem času najvišja stavba v srednji Evropi, do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu ter najvišja ljubljanska stavba vse do leta 1993, ko ga je prehitel World Trade center. Intenzivna pozidava je zajela tudi bližnje vasi in naselja, ki so se s širitvijo začela spajati z mestom. Ljubljana je pričela dobivati značilno obliko mesta z intenzivno pozidavo okrog mestnih vpadnic ter zabrisanimi mejami med mestom in njegovo okolico.

Širitev mesta je prinesla tudi stanovanjsko vprašanje. V samem mestnem središču so poleg poslovnih stavb bila stanovanja, namenjena bogatejšemu sloju. Premožnejši meščani so gradili hiše tudi na obrobju centra, kjer so nastajale četrti meščanskih vil (na Mirju, pod Rožnikom, za Bežigradom). Za potrebe rastočega sloja uradništva so bili zgrajeni kompleksi stanovanjskih hiš (Meksika na Njegoševi ulici, Rdeča hiša na Poljanski cesti). Najslabše je bilo poskrbljeno za delavce. Nastajale so zasilne delavske kolonije – Sibirija, Harlem, Gramozna jama, Cesta na Brdo s prenaseljenimi, vlažnimi, hladnimi in nehigienskimi bivališči. Stanovanjski problem delavstva so reševale javne borze dela z izgradnjo več sto stanovanj, po letu 1935 pa se mu je začela intenzivneje posvečati tudi mestna občina. Na obrobju mesta so za delavstvo zgradili stanovanjske bloke in preproste enodružinske hiše z vrtom.

V tem času je na podobi Ljubljane svoj neizbrisen pečat pustil arhitekt Jože Plečnik. V Ilustriranem Slovencu so o arhitektu Plečniku zapisali: »Vsak Ljubljančan in Slovenec je lahko vesel in zadovoljen, da krmari porajanje nove, lepše Ljubljane vendarle roka tihe vztrajnosti, premišljene sistematike, globokega umetniškega čustva in iskrene ljubezni do naše slovenske prestolnice. To je roka prof. Plečnika, ki nam ga je dala Previdnost v pravi čas. Že to, kar je ustvaril prof. Plečnik iz poprej najbolj zapuščenih predelov Ljubljane samo v zadnjih par letih (ureditev šentjakobskega trga, Valvasorjevega trga itd.) mora vzbuditi hvaležnost slehernega Ljubljančana in obenem vzbuditi željo, da bi ta umetnik tudi nadalje vodil vsa, pa prav vsa nadaljnja dela, navzlic vsem kratkovidnim nergačem.« (Ilustrirani Slovenec, 8. 12. 1929)

Leta 1940 je bil razpisan javni natečaj za nov urbanistični načrt, s katerim je želela mestna oblast urediti širše mestno središče, vendar pa je v nadaljnjo izpeljavo načrtov posegla druga svetovna vojna.

Park Zvezda je prvi in najstarejši ljubljanski javni park. Leta 1824 so ga po naročilu ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega uredili na severnem robu Kongresnega trga. V parku so zasadili drevored, ki se je križal v osmih smereh. Zaradi zvezdaste oblike zasaditve je park dobil ime Zvezda. Njegova prvotna zasnova se je zaradi praktičnosti ohranila vse do danes, saj omogoča najkrajše prehode v vseh smereh.

Prvotni drevored v parku Zvezda so sestavljali divji kostanji, ki so bili v Avstro-Ogrski izredno priljubljeni. Leta 1928 je arhitekt Jože Plečnik pripravil načrt za preureditev Kongresnega trga in parka Zvezda. Načrt je vseboval tudi zamenjavo kostanjev z vzhodnimi platanami. Plečnik je bil mnenja, da kostanji ustvarjajo vlažen in temen ambient ter s svojimi cvetovi in plodovi mažejo okolico, zato naj bi bile platane, ki z visokimi krošnjami in debli tvorijo bolj zračen in svetlejši prostor, primernejša izbira za urbano okolje. Arhitektov načrt zamenjave dreves je med javnostjo sprožil silovito nasprotovanje, saj so bili meščani na stare kostanje zelo navezani. Prav zaradi njihovega nasprotovanja je bila Plečnikova zamisel v celoti realizirana šele leta 1940, takrat že pod vodstvom njegovega učenca Borisa Kobeta. Platane v Zvezdi so dokaj gosto zasajene, kar ima za posledico manjšo količino svetlobe in občasno pomanjkanje vode, zato so visokorasle, njihova debla pa tanjša. Eden izmed urbanistov je pred leti zapisal, da je Plečnik z zamenjavo kostanjev za platane gostilniški vrt spremenil v evropski park.