Leta 1969 so v Planici prvič skakali na novi skakalnici, ki so jo poimenovali “Letalnica bratov Gorišek” ali Velikanka, na njej pa so se vrstili svetovni, državni in osebni rekordi.

Čeh Jiri Raška se je odrinil z mosta s 113km/uro in izenačil svetovni rekord Norvežana Björna Wirkole s 156m, Wirkola pa je le nekaj sekund zatem podaljšal svoj rekord na 160m. Vendar je bil tudi ta rekord kmalu presežen, namreč Raška je pri svojem naslednjem skoku imel idealne pogoje in je poletel tako daleč, da ni bilo več začrtane meje. Naknadno so morali opraviti meritve in izkazalo se je, da je skočil 164m. Ko so že mislili, da je to nov rekord, pa je komaj 20-letni vzhodnonemški skakalec Manfred Wolf poletel kar 165m in zabeležil nov svetovni rekord.

V Planici je domače ljubitelje skokov takrat navdušil tudi Peter Štefančič, ki je s 150 metrskim poletom postavil nov jugoslovanski rekord. Zelo daleč je uspelo skočiti tudi Čehu Josefu Matoušu, ki se je ustavil pri 163m, vendar se zaradi neposrečenega doskoka ni uvrstil v spisek svetovnih rekorderjev.

Ko nas naši smučarski skakalci razveseljujejo z izjemnimi rezultati, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili tudi na čase pred več kot 50-timi leti, ko so naši skakalci bolj redko dosegali podobne vrhunske rezultate. Ob uspehih Timija Zajca pomislimo tudi na njegovega soimenjaka Ludvika Zajca, ki je bil v 60-tih letih prejšnjega stoletja eden najboljših slovenskih in jugoslovanskih smučarskih skakalcev, in je po koncu skakalne kariere postal tudi trener. Za Jugoslavijo je nastopal na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964 in v Grenoblu leta 1968. Tu je osvojil 9. mesto na veliki skakalnici in 14. mesto na srednji. Z devetim mestom je izenačil najboljšo dotedanjo slovensko in jugoslovansko uvrstitev. Na tekmi svetovnega pokala v Holmenhollnu pa je leta 1968 osvojil tretje mesto. Leta 1972 je skakalno kariero nadaljeval kot trener. V sredini 90-ih let je bil trener slovenske reprezentance, med letoma 1998 in 2002 pa norveške. Na Norveškem je tudi živel, saj se je okrog 1968 poročil z Norvežanko Liso, z njo imel tudi otroke in na Norveškem tudi umrl. Norveška smučarska zveza mu je za zasluge pri razvoju smučarskih skokov podelila tudi priznanje.

Včeraj smo na ploščadi pred muzejem slovesno odprli novo fotografsko razstavo posvečeno pregledu razvoja mestnega potniškega prometa v Ljubljani. Avtor razstave je raziskovalec Jožef Trpin.

Vljudno vabljeni na ogled razstave vse tja do 5. maja 2022.

V Velikih Laščah so imeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na teden tri kino predstave, in sicer ob sobotah ob 19. uri ter v nedeljo ob 15. in 19. uri, na vseh pa so predvajali isti film.

Filme so dobili od distributerjev iz Ljubljane, Zagreba in Sarajeva, te pa so pripeljali z vlaki. Na železniško postajo, ki je bila oddaljena približno 1 kilometer, sta jih v zimskem času s sanmi, v poletnem pa z vozičkom pripeljala brat in sestra Zdenko in Branka. Za prevoz filma v obe smeri sta dobila 75 dinarjev. Pri predstavah sta bila vključena tudi njuna starša – mati je prodajala vstopnice, oče pa je bil biljeter pri vhodnih vratih v dvorano.

Fotoreporter Marjan Ciglič je v svoj objektiv ujel Zdenka in Branko, ko sta s sanmi peljala film na železniško postajo.