Odnosi med Slovenci in italijanskimi simpatizerji so bili v času prihoda mednarodne razmejitvene komisije, ki je določala zahodno mejo, napeti. Fotograf Marjan Pfeifer je v objektiv ujel demolirana okna in napise v slovenščini ter množične manifestacije, ki so višek dosegle v Škednju. Tam je marca 1946 prišlo do spopadov med civilno policijo in slovenskimi demonstranti. Slednji niso hoteli sneti jugoslovanske zastave z zvonika, civilna policija pa je nato odgovorila s streljanjem in ubila dva civilista – Genso Giovanno, mater treh otrok, in Giorgia Bonifaccija.

Dogodku je bil priča tudi Marjan Pfeifer. V objektiv je ujel žrtev Genso Giovanno, ki so jo obkrožili ljudje in jo pokrili z jugoslovansko zastavo.¹ Dogodek je sprožil buren odziv domačih in tujih novinarjev ter številne množične stavke, ki so potekale v Trstu med 11. in 13. marcem 1946. Stavki so se pridružili tudi slovenski učitelji skupaj z učenci, zato so bile številne slovenske šole začasno zaprte, nekateri učitelji pa odpuščeni.²

Naslovna stran Primorskega dnevnika, z dne 12. marca 1946,  je bila v celoti posvečena nasilju civilne policije in zahtevku za njeno ukinitev.³ V nasprotju s Primorskim dnevnikom pa je poročilo italijanskemu zunanjemu ministrstvu krivdo pripisalo »slavokomunistom«, ki se tudi po prihodu okrepitev niso razbežali, zato je bila civilna policija zaradi lastne varnosti primorana streljati v množico.⁴

---

Opombe

1.  »Zločin brez primere terja razpustitev civilne policije. Streli v ljudstvo, ki zahtevajo priključitev k Jugoslaviji.« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 12. marec 1946, 1. ↩︎
2. Troha, Nevenka. Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999, 81. ↩︎
3. »PNOO protestira« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 12. marec 1946, 1. ↩︎
4. Troha. Komu Trst, 82. ↩︎

Prepoznate objekt na fotografiji?

To je sodna palača, ki leži med Miklošičevo, Tavčarjevo, Cigaletovo in Trdinovo ulico v Ljubljani. Zgrajena je bila med letoma 1898 in 1902, v času županovanja Ivana Hribarja. Zasnovana je kot koridorski tip stavbe v neoklasicističnem slogu. Arhitekt neoklasicistične palače ostaja neznan, znano pa je, da je gradnjo palače nadziral dunajski arhitekt Anton von Spindler. Sočasno s palačo so za njo zgradili zapore, ob njej pa je nastal Miklošičev park. Ker je stavba postajala premajhna, so leta 1950 dozidali še eno nadstropje po načrtih arhitekta Josipa Costaperaria.

Notranjost palače sestavljajo simetrično razdeljeni prostori. V osrednjem rizalitu prvih dveh nadstropij sta bili locirani veliki razpravni dvorani, pred katerima je stala čakalnica za občinstvo. V pritličju, v bližini glavnega vhoda, je stala porotna dvorana, ki je svoj videz ohranila do današnjih dni. Okrašena je s štukaturami in lesenim opažem. V enem izmed prostorov steno krasijo vrezana imena vseh ljubljanskih sodnih predsednikov od leta 1775 naprej. S stavbo in parkom lahko povežemo tudi slovenskega kiparja Tineta Kosa, ki je leta 1937 izdelal Miklošičev spomenik ter kip Pravice v portalu.

Tudi danes služi palača prvotnemu namenu, z izjemo zaporov, ki so jih porušili leta 1952. V palači se nahajajo Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Sfinga, 400 m visoki steber v Severni triglavski steni z edinstveno obliko – pravilno izklesanim kamnitim obrazom, je bila od nekdaj privlačna za plezalce. Tudi Aleš Kunaver, znani slovenski alpinist in vodja šestih jugoslovanskih alpinističnih odprav, se je več let vračal k njej in poskušal preplezati njen vzhodni del. Pred 60-timi leti, 24. avgusta 1961, pa mu je uspelo skupaj z alpinistom in prijateljem Kazimirjem Drašlarjem – Mikcem.

Že prvi dan plezanja v steni, 22. avgusta, se pojavi nevihta in vse železje zaradi varnosti, da ne bi privleklo strele, spustita po vrvi pod previs. V steni dvakrat bivakirata in uspešno izstopita na Sfingino ravno teme. Tako sta Kunaver in Drašlar v Sfingi potegnila prvo smer, alpinist Ante Mahkota pa je leta 1966 s soplezalcem Petrom Štetininom Sfingo preplezal čez njen profil.  V steni je Kunaverja in Drašlarja s teleobjektivom z roba stene nekaj časa spremljal fotoreporter časopisa Delo Dušan Gostinčar in v tedniku Tovariš je bila o podvigu objavljena obsežna fotoreportaža.

Slovenska ženska zveza je danes znana pod imenom Slovenska ameriška zveza in je slovenska zavarovalna družba s sedežem v mestu Joliet v ameriški zvezni državi Illinois. Boj žensk za svoje pravice se je v ZDA začel kmalu po državljanski vojni v drugi polovici 19. stoletja. Z leti se je število organizacij, ki so ženskam zagotavljale javni prostor in omogočale nastope in boj za pravice, povečevalo. Ena izmed takih organizacij je bila tudi Slovenska ženska zveza. Ustanovljena je bila 19 decembra 1926 na pobudo Marie Prisland v Chicagu. Prvotno je bila zavarovalna družba slovenskih žensk in deklet v ZDA, ki je imela tudi  izobraževalno, kulturno, narodnoobrambno in dobrodelno vlogo. Uradno glasilo društva ej sprva bil sprva Amerikanski Slovenec, leta 1929 pa vlogo glasila prevzela Zarja.