Umetniški opus Ljuba Ravnikarja (1905–1973), nastal med internacijo v italijanskih taboriščih druge svetovne vojne, je dragocen vizualni dnevnik življenja v ujetništvu. Ravnikar, slikar in tigrovec, je skozi risbo in akvarel ujel prizore, ki na prvi pogled delujejo vsakdanje, a ob natančnejšem pogledu razkrivajo veliko več: vztrajanje pri človečnosti, iskanje smisla v brezsmislu in ohranjanje dostojanstva v razmerah, kjer je bila to stalnica odpora. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije hrani v svoji zbirki poleg del iz drugih obdobij preko 200 taboriščnih del Ljuba Ravnikarja.

Ljubo Ravnikar je po študiju na Umetnostni akademiji na Dunaju in kasneje na slikarski šoli Mateja Sternena sprva deloval kot ilustrator, grafični oblikovalec in scenograf. Leta 1941 je bil interniran v Italijo in nato velik del vojne preživel v italijanskih zaporih in taboriščih, kjer je ustvaril obsežen opus risb, akvarelov in skic. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom Prekomorske brigade in o povratku je uspel ohraniti opus iz obdobja internacije, ki ostaja eno njegovih najmočnejših pričevanj o vojnem obdobju. V taboriščih je bil zaprt z več rojaki, med drugim tudi skupaj s tržaškim odvetnikom Fortunatom Mikuletičem, ki je kasneje v svojih spisih opisal patološko stanje internacije, ki ga je poimenoval Internatitis. Mikuletič je literarno zapisal tisto, kar je Ravnikar ujel v podobah, tj. vsakdanje življenje v ujetništvu, drobne trenutke preživetja in sožitja ter tudi absurda.

Ravnikarjeva dela iz taborišč niso monumentalne kompozicije, temveč intimni zapisi vsakdana. Večinoma gre za prizore vsakdanjika internacije (prehranjevanje, delo v delavnici), ki jih dopolnjujejo prizori krajine in vedut okoliških mest. Neredki so tudi prizori skupin moških, ki sedijo za mizami, so v pogovoru ali pa so zatopljeni v šahovsko partijo ali napeto igro s kartami. Ti prizori so dokumentarni, a hkrati tudi umetniško prečiščeni ter beležijo trenutke umika, v katerih so interniranci uspeli vzpostaviti neko lastno strukturo časa in smisel.

Ravnikarjeva risba je v teh prizorih neposredna, hitra, a nikoli površna. Slednje se vidi prav v skicah v tehniki svinčnika, kjer zasledimo živahno, skoraj nervozno risbo, ki pa kljub hitrosti ne izgubi jasnosti. Figure, začrtane z nekaj linijami, so z rahlim senčenjem spretno umeščene v prostor, ki ga vedno zaznamujejo enostavne, pregledne kompozicije. V času internacije je Ravnikar ustvaril kar nekaj del tudi v akvarelni tehniki, kjer se njegova poteza nekoliko umiri in kjer prideta do izraza njegova občutljivost za barvo in prostorsko razporeditev. Barvna paleta, ki pri Ravnikarju pogosto vključuje hladnejše modrine, sive odtenke, kombinirane s subtilnimi toplimi toni, spretno vizualno razmejuje notranjščine. Kompozicije, pogosto centrirane okoli miz in gest igralcev, poudarjajo povezave med upodobljenci, ne le njihove fizične bližine, temveč tudi vzpostavljeno človeško povezanost, trenutke prijateljstva in uteho. Ravnikar v prizorih igranja šaha ali kart deluje kot kronist, saj ne išče dramatičnih perspektiv, ampak daje prednost preglednosti in jasnosti. Prostor barake je na primer nakazan le z nekaj potezami, pogosto le z zaveso, oknom ali steno v ozadju. V nekaterih prizorih pa je prostor bolj razprt, posebno kadar so igralci prikazani zunaj, z veduto pokrajine v ozadju. Tam pridejo do izraza svetlejše barve in lahkotnejša kompozicija, ki ustvarja vtis svobode, čeprav začasne in omejene.

Najmočnejši element Ravnikarjevih podob so obrazi in telesne drže. V njih se kaže zbranost, koncentracija, a tudi notranja napetost. Njegovi liki niso anonimne figure, saj gre za slikarjeve znance, prijatelje, sointernirance. Še posebej v šahovskih partijah je mogoče čutiti simboliko pomena boja v iskanju utehe, ko se dve osebi v miselni igri spopadeta z mirnostjo in zbranostjo, kot da bi šlo za življenje samo. Ta tiha tekma, uokvirjena v preprosto mizico, postane metafora odpora in preživetja. Partija kart ali šaha sta dejavnosti, ki zahtevata družbo in prav slednje je bilo tisto, kar je internirancem pogosto omogočilo, da niso izgubili smisla samega sebe. V kolektivni izkušnji igre so našli nekaj, kar je nadomestilo manko svobode, tj. strukturo, ritmizacijo časa, občutek normalnosti.

Dela Ljuba Ravnikarja iz italijanskih taborišč so opomnik, da je mogoče tudi v najbolj nečloveških okoliščinah ustvariti prostor človečnosti. V njegovih akvarelih hladne barve barak in taboriščnih prostorov prežema toplina druženja, ki preusmeri pozornost stran od pomanjkanja in utesnjenosti. V risbah preprostih miz ob partiji kart ali šaha se razkriva tiha, a trdna monumentalnost odpora, ki se ni kazal v orožju, temveč v miselnosti, v ohranjanju koncentracije, razmisleka in človeške bližine.

Obrežje Save je bilo in je še vedno priljubljena izletniška točka Ljubljančank in Ljubljančanov. Nekdaj je na njenem levem bregu, levo od Črnuškega mostu, na hribčku in v objemu zelenja stala restavracija Savski Tivoli, v lasti družine Pust, ki je bila odprta 16. avgusta 1931. Pred restavracijo je bilo urejeno kopališče, ki je lahko sprejelo preko 300 kopalcev. Znotraj poslopja restavracije, ki je nudila tudi prenočišča, so bile urejene moderne slačilnice in garderobe za kopalce, obiskovalci pa so lahko posedeli tudi na verandi s krasnim razgledom po okolici. Restavracija je imela električno napeljavo, ki je ob večerih omogočala razsvetljavo vrta, in svoj telefon. Pred poslopjem je bil poleg kopališča urejen velik ribnik, kjer so si obiskovalci izposodili čoln in po njem veslali ali pa lovili ribe. Kadar je kdo izmed obiskovalcev ujel ribo, jo je lahko odnesel v kuhinjo restavracije, kjer so mu jo pripravili za obed. Savski Tivoli je bil priljubljen tudi v hladnejšem delu leta, saj je ponujal možnost sankanja ali pa drsanja po zamrznjeni površini ribnika. Oglas, ki je v časopisu vabil k obisku Savskega Tivolija: »Krasna solnčna lega, divni izprehodi, idealno savsko kopališče. Primerno tudi za otroke in neplavače. Pozimi sankališče in drsališče. Izborna domača hrana – vsako nedeljo ribe (postrvi). Najboljša dolenjska in štajerska vina. Solidne cene. Točna postrežba. Primerno za društvene sestanke in domače zabave.« (Jugoslovan, 15. 8. 1931)

Poročna fotografija Rudolfa Titovška kot del zaplenjene osebne lastnine v koncentracijskem taborišču Dachau

5. februarja 1945 je bil iz mariborskih zaporov v nacistično koncentracijsko taborišče Dachau deportiran Rudolf Titovšek (rojen 26. aprila 1907 v Radečah), po poklicu kmet. Ob prihodu v taborišče mu je bila, skladno z običajno prakso, odvzeta celotna osebna lastnina, vključno z oblačili, dokumenti in fotografijami. Med zaseženimi predmeti je bila tudi poročna fotografija, ki je izstopala po svoji intimni in osebni vrednosti.

Na fotografiji sta Titovšek in njegova žena, verjetno pred domačo hišo. Kompozicija prikazuje naravno okolje s travniki in golimi drevesi v ozadju, kar nakazuje, da je bila poroka najverjetneje pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Ime njegove žene in natančen datum nastanka fotografije še nista ugotovljena.

V koncentracijskem taborišču Dachau je bila Rudolfu Titovšku dodeljena taboriščna številka 140623. Kljub temu, da je dočakal konec vojne in osvoboditev taborišča je najverjetneje zaradi posledic dolgotrajne izčrpanosti umrl 16. maja 1945 pred vrnitvijo domov.

Po koncu vojne je osebne predmete, shranjene v tako imenovani Effektenkammer (prostor za hrambo zaseženih predmetov taboriščnikov), prevzel slovenski taboriščni odbor. Predmeti, ki jih ni bilo mogoče vrniti preživelim taboriščnikom ali njihovim družinam, so bili kasneje predani Rdečemu križu. Leta 1952 so bili ti izročeni takratnemu Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani (danes Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije), kjer se hranijo še danes.

29. avgusta 1931 je bil v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani premierno prikazan prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. Premiere so se udeležile mnoge takratne pomembne osebnosti: ban Dravske banovine Drago Marušič, divizijski general Bogoljub Ilić, knezoškof Gregorij Rožman in še mnogi drugi. Kljub temu, da je bil film nem, kar je bilo v primerjavi s takratnim filmskim svetom precej zastarelo, saj je bil prvi delno zvočni film z naslovom The Jazz Singer prikazan že leta 1927, ga je občinstvo zelo dobro sprejelo – v prvih desetih dneh predvajanja si ga je v Ljubljani ogledalo kar 15.000 ljudi.

Film je nastal pod okriljem gorniškega kluba Turistovski klub Skala. Na 35-milimetrski filmski trak ga je posnel, režiral ter montiral glasbenik, fotograf in gornik Janko Ravnik, scenarij zanj je napisal pisatelj Juš Kozak, pri njegovi izdelavi pa so sodelovali tudi drugi člani kluba. Glavne vloge so odigrali znani gorniki: Joža Čop, Miha Potočnik in Herbert Drofenik. Projekt je od ustvarjalcev terjal veliko prostovoljnega dela ter kar nekaj potrpljenja in vztrajnosti, saj so le s težavo zbrali denar zanj. Med meceni, ki so podprli njihovo delo, so bili med drugimi kabinet ministrskega predsednika Antona Korošca, ljubljanska mestna občina, oblastni odbor, banska uprava ter ministrstvo za trgovino in industrijo.

Zgodba tega dokumentarno-igranega filma je precej preprosta. Trije predstavniki različnih stanov, ljubljanski študent, jeseniški železar in gorenjski kmet, se za nekaj dni skupaj odpravijo v slovenske gore z namenom, da se povzpnejo na Triglav. Med potjo odkrivajo lepote pokrajine in se seznanijo z življenjem tamkajšnjih prebivalcev – kmetov, gozdarjev, planšarjev, sirarjev. Po vzponu na Triglav se spustijo v Bohinj in se nato vrnejo vsak na svoj dom z željo, da bi se čim prej spet srečali. Film se zaključi s ponovnim snidenjem glavnih likov v Zlatorogovem kraljestvu, ki ga tokrat obiščejo v zimski idili.   

Film ima izrazito patriotski naboj, saj so v kadre ujete lepote slovenske pokrajine in idiličen prikaz življenja tamkajšnjih prebivalcev. O tem priča tudi uvodni napis filma, ki se glasi: »Ta film je nem. Toda kljub temu doni ob njem v naših srcih mogočna pesem: ‘Sveta si zemlja slovenska.’ Če bo film vzbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.« Hkrati pa je bil film tudi del turistične propagande, namenjene predvsem tujini, saj se je v tem času začel ponoven razvoj turizma na Slovenskem, ki je bil pred tem prekinjen s prvo svetovno vojno. Tako so v filmu prikazani tudi Ljubljana, Bled in Bohinj, ki so še danes ene izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Sloveniji. »Film bo služil zlasti v tujskoprometne propagandne svrhe in bo zlasti šolam postal izborno učilo domovinoznanstva.« (Ilustrirani Slovenec, 27. 9. 1931)

Od premiere filma mineva že 94 let, pa vendar je še vedno zanimiv za ogled, saj je edinstven dokument svojega časa. Prikazuje znane kraje, ki pa imajo danes kljub nekaterim podobnostim vseeno povsem drugačno podobo, pri čemer najbolj izstopajo Ljubljana, Kranj, Kranjska Gora, Jesenice, kraji v Bohinju in Bled. Izjemno dragoceni pa so tudi posnetki Triglavskega ledenika, v preteklosti znanega pod imenom Zeleni sneg, ki je imel takrat precej večji obseg, kot ga ima danes.

Pridelovanje hmelja v Savinjski dolini se je pričelo v drugi polovici 19. stoletja in je dolga desetletja predstavljalo osnovo gospodarskega obstoja tamkajšnjih kmetovalcev. Hmelj je postal prvi kmetijski pridelek, ki ni bil namenjen lastni porabi, ampak izključno prodaji.

Fotografija Joca Žnidaršiča, ki je nastala v okolici Žalca v šestdesetih letih 20. stoletja prikazuje obiralke in obiralce, med njimi tudi otroke, ob mogočnih hmeljskih žičnicah. Iz članka Angelosa Baša z naslovom Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini (Slovenski etnograf, l. 23/24, 1970/71, str. 71–98) izvemo, da so bili v tedanjem obdobju med obiralci hmelja predvsem žene in hčere bajtarjev in manjših kmetov, delavke in delavci v času dopustov, vajenci v času dopustov in šoloobvezni otroci bajtarjev, manjših kmetov in delavcev. Za obiranje enega hektarja hmelja je bilo potrebnih petnajst do dvajset obiralcev. Obiranje je običajno trajalo dva tedna ob koncu avgusta. Odrasle obiralke, ki so predstavljale ključno delovno silo v nasadih hmelja, so nabrale povprečno okoli petnajst škafov hmelja na dan.

Šahovska zveza Slovenije letos obeležuje častitljivih 90 let organiziranega delovanja. V tem obdobju je organizacijo vodilo deset predsednikov, naziv šahovskega velemojstra pa si je priborilo kar 19. slovenskih šahistov in 5. slovenskih šahistk.

Daleč najbolj prepoznana slovenska šahovska velemojstra sta nedvomno prof. dr. Milan Vidmar (1885 –1963) in Bruno Parma (1941– ). Prof. dr. Milan Vidmar je bil prvi slovenski in jugoslovanski šahovski velemojster ter ena vodilnih osebnosti svetovnega šaha v prvi polovici 20. stoletja. Šahovski velemojster Bruno Parma pa je pri devetnajstih letih, septembra 1961 v Haagu, postal mladinski svetovni prvak, svojo velemojstrsko normo pa je dosegel leta 1963 na veleturnirju v Beverwijku.

Bled je dolga leta gostil pomembne mednarodne šahovske dogodke. Že leta 1931 je tako prvič priredil dvokrožni mednarodni veleturnir s 14 udeleženci, organizacijsko največji izziv pa je predstavljala 35. šahovska olimpijada, ki je v Ledeni dvorani na Bledu potekala med 25. oktobrom in 11. novembrom 2002. Na njej je nastopilo kar 1.615 šahistov in šahistk.

Skozi kratko zgodovino slovenskega šaha vas popelje naša nova občasna fotografska razstava 90 let Šahovske zveze Slovenije, ki bo na ogled na ploščadi pred muzejem od 5. avgusta 2025. Vljudno vabljeni.