V začetku petdesetih let 20. stol. je bil v Ljubljani razpisan natečaj za novo sejmišče, ki bi nadomestilo paviljone Ljubljanskega velesejma z obrobja parka Tivoli. Ker je bilo izbrano območje med Titovo cesto (danes Dunajsko) in nekdanjim Baragovim semeniščem, je bilo jasno, da bo potrebno cerkev in župnišče porušiti oz. prestaviti. Hkrati so stekli tudi postopki za razlastitev/zamenjavo parcel. S strani direktorja Gospodarskega razstavišča je bila predlagana gradnja nadomestne cerkve na območju župnije, vendar župnija na tako rešitev sprva ni želela pristati. Najprej so zaradi potreb izgradnje sejmišča, porušili župnišče, medtem ko je cerkev zaenkrat še ostala.
Poleti leta 1957 je bila sprejeta odločitev, da bo na Gospodarskem razstavišču med 22. in 26. aprilom 1958 potekal 7. kongres ZKJ (Zveze komunistov Jugoslavije), zato je bilo gradbena dela treba pospešiti, kar je vključevalo tudi rušitev cerkve. Župnija je zemljišče prepustila Gospodarskemu razstavišču, to pa je na svoje stroške izvedlo prestavitev Plečnikove cerkve na novo lokacijo na Vodovodni cesti. Prestavitev je vodil Plečnikov učenec in asistent Tone Bitenc, gradbena dela pa je izvajalo podjetje Gradis. Cerkev na novi lokaciji je bila dokončana proti koncu leta 1958.
Koncentracijsko taborišče Ljubelj, zunanja enota uničevalnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, je med letoma 1943 in 1945 delovalo tik ob današnji slovensko-avstrijski meji. V njem so nacisti izkoriščali zapornike za gradnjo predora skozi Karavanke – strateške povezave med tretjim rajhom in jugovzhodnim frontnim območjem.
Nacistični načrt je predvideval izboljšanje infrastrukturne povezave nacistične Nemčije z jadranskim prostorom. Ljubeljski prelaz je bil ovira na strateški cesti, Reichstrasse 333, zato so odredili gradnjo ljubeljskega cestnega predora s pomočjo suženjskega dela internirancev in dela civilnih delavcev. Januarja 1943 so se začela pripravljalna dela za predor na južni (gorenjski) strani in februarja so okrajni delovni uradi v Kranju, Radovljici in Kamniku pošiljali pozive obrtnikom in kvalificiranim delavcem na svojem območju, da se morajo takoj javiti za delo na Ljubelju. Potrebovali so predvsem mizarje, minerje, kovače, a tudi nekvalificirane delavce. Delavci so marca 1943 začeli z vrtanjem predora. Zavrnitev dela je bila kazniva. Najprej so bili delavci nastanjeni v poslopjih na Zalem Rovtu nad Tržičem, V začetku leta 1943, pa so postavili civilno taborišče na desni strani ceste proti Ljubelju. Civilni delavci so bili večinoma Slovenci iz Tržiča, Podljubelja in drugih gorenjskih krajev. Nekaj je bilo tudi državljanov takratne Nezavisne države Hrvatske (NDH) in posameznikov iz drugih držav, Italijanov, Francozov, Slovakov, Grkov, Nemcev in Avstrijcev.
Civilni delavci. Hrani: Tržiški muzej
Junija 1943 je na Tržiško železniško postajo prispelo prvih sto internirancev iz Mauthausna, večinoma francoskih političnih zapornikov. Pod stražo esesovcev so gradili barake v taborišču in jih obdajali z bodečo žico in stražnimi stolpi. Takrat je začel nastajati tudi drug del koncentracijskega taborišča na severni strani Karavank, naselili pa so ga oktobra 1943.
V koncentracijskem taborišču Ljubelj so bili zaprti predvsem politični zaporniki, pripadniki drugih, v nacističnem sistemu izključenih skupin prebivalstva, in osebe s kriminalno preteklostjo različnih narodnosti. Točno število vseh internirancev zaprtih v koncentracijskem taborišču Ljubelj jug in sever ni znano, po etnični pripadnosti pa je bilo tam zaprtih okoli 800 Francozov, 540 Poljakov, 188 Rusov, 144 Jugoslovanov, izmed teh 110 Slovencev. Nemci in Avstrijci, ki so bili v taborišču zaprti, so bili predvsem osebe s kriminalno preteklostjo, izmed njih so izbirali notranje vodje taborišča in taboriščnikov, kapoje oziroma blokače. Drugi jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije, Nizozemske in od drugod.
Slovenski jetniki, fotografirani po osvoboditvi, leta 1945. Hrani: Tržiški muzej.
Taborišče Ljubelj je bilo pod nadzorom enot SS. 100-članska četa pripadnikov SS je bivala v posebej zanje predvidenih barakah. Taborišče je vodil komandant, pripadnik enot SS. Sprva Julius Ludolf, ki ga je po kratkem času, 1. avgusta 1943, zamenjal Jakob Winkler. Delo je potekalo v nemogočih pogojih: dolge ure garanja, mraz, lakota, izčrpanost in nasilje so bili del vsakdana. Marsikdo je zaradi tega izgubil življenje. Cilj esesovskih vodij je bil uničenje internirancev s prisilnim delom, na kar nakazuje tudi izjava poveljnika taborišča Jakoba Winklerja: »Ne pozabite, da ste poraženi. Tukaj ne poznamo močnih in slabih, le delavce in mrliče! […] Tisti, ki noče delati, naj to mirno pove! Ubit bo!«1 Poškodovane, bolne in izčrpane internirance so s transporti pošiljali nazaj v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je doletela smrt. Točnega števila oseb umrlih na Ljubelju, ne poznamo.
Čeprav je bila vsaka komunikacija med civilnimi delavci in interniranci strogo prepovedana in kaznovana, so določeni posamezniki vseeno vzpostavili stik. Že ob prihodu so domačini internirancem dajali hrano in cigarete, kasneje pa je imel pri pomoči ključno vlogo zagotovo inženir Janko Tišler, ki je bil na Ljubelj poklican kot civilni delavec, leta 1944 pa je zaradi nevarnosti pobegnil in se pridružil partizanom.
Zvezo s Francozi, ki so delali pri vhodu v predor je vzpostavil že v začetku septembra 1943. Takrat je začel zbirati imena in naslove svojcev internirancev in z njimi vzpostavil stik. Zveza s Francozi je delovala vsak dan na štirih mestih. Ena v velikem skladišču, druga v delavnici, tretja v predoru na južni strani in četrta na severni strani predora. Od oktobra 1944 do junija 1944 je bilo s pomočjo te zveze s tržiške pošte poslanih nad 220 priporočenih pisem in ogromno število dopisnic, v istem času pa je na tržiško pošto prispelo nad 300 pisem in nad 50 paketov za internirance. Vso pošto je Tišler sprejemal v predoru. Tišlerjeva vloga je bila izjemna, a njegova pomoč ne bi bila mogoča brez podpore lokalnega okolja. Pomembno je poudariti, da so Tržičanke in Tržičani v tem nevarnem času znova in znova izkazovali pogum in človečnost, ne le s tihimi dejanji pomoči, temveč tudi z zavestnim tveganjem. Hrana, pisma, oblačila, informacije, vse to je internirancem dajalo občutek, da niso sami. Kot so zapisali številni preživeli, se je prav v Tržiču čutila razlika v podpori lokalnega prebivalstva. Tišlerjevo delovanje je bilo vtkano v širšo mrežo solidarnosti, ki se je razprostirala tako zunaj kot znotraj taborišča.
Tudi odporniško gibanje znotraj taborišča je postajalo vse močnejše. Izmed 28 pobegov iz taborišča jih je bilo kar 24 uspešnih. Pri mnogih je internirancem pomagal Tišler v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Veliko pobeglih se je nato pridružilo partizanom.
Pismo za interniranca, naslovljeno na Janka Tišlerja (1944). Hrani MNSZS.
Janko Tišler. Hrani: Tržiški muzej
7. maja 1945 je okoli 900 internirancev zapustilo koncentracijsko taborišče Ljubelj jug, spremljalo jih je 44 oboroženih pripadnikov SS. 8. maja 1945 jih je okoli 7. ure zjutraj blizu mesta Hundsdorf na Koroškem osvobodil Kokrški odred. 122 nekdanjih francoskih internirancev se je odločilo, da se pridružijo partizanskim vrstam maršala Tita, kjer so ustanovili bojno enoto, imenovano brigada Liberté. Preostale zapornike je proti domovini napotila angleška vojska. Člani brigade Liberté, ki so se utaborili na južnem Koroškem, so od 8. do 20. maja 1945 večinoma izvajali naloge, povezane z nadzorovanjem, najprej v Sv. Jakobu, nato na električni centrali in železniški postaji v mestu Rosenbach, na koncu pa še v železniškem predoru, ki je vodil do Jesenic. Vsakodnevno so patruljirali po okoliških hribih in zagotavljali mir med prebivalci. Ujeli so veliko pripadnikov SS, bivših taboriščnih kapojev in drugih sodelavcev okupatorja, ki so jih zaprli.
Foto: Milan Malovrh
Območje KT Ljubelj po vojni
Po vojni je bilo območje koncentracijskega taborišča Ljubelj dolgo časa zastraženo, prav tako je bil zaprt predor Ljubelj. Ponovno so ga odprli leta 1964.
V 50ih letih prejšnjega stoletja je arhitekturno zasnovo za prenovo spominskega prostora prevzel arhitekt in umetnik Boris Kobe, tudi sam nekdanji interniranec nacističnega koncentracijskega taborišča Allach. V okviru tega je zasnoval tudi osrednji element spominskega prostora, spomenik J’accuse!/Obtožujem!, ki je bil postavljen leta 1954.
Ob slovesnosti postavitve, 29. avgusta 1954, so se tam zbrali številni obiskovalci, med njimi tudi nekdanji francoski interniranci. Od takrat na spominskem prostoru vsako leto junija potekajo proslave, ki opominjajo na dogodke, ki so se na Ljubelju dogajali med letoma 1943 in 1945.
Literatura
Charlet, Gaston G. 1966. Kaznilnica v snegu. Prevedel iz francoščine in komentiral France Šušteršič. Predgovor Jacques Lamy. Ljubljana: Zavod Borec. Tišler, Janko in Jože Rovšek. 1995. Mauthausen na Ljubelju: Koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. Celovec: Slovenska prosvetna zveza. Tišler, Janko in France Filipič 1988. Ljubelj. Podružnica Mauthausna. Ljubljana: Tiskarna Tone Tomšič.
Opombe
Tišler, Janko in Jože Rovšek. 1995. Mauthausen na Ljubelju: Koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. Celovec: Slovenska prosvetna zveza. ↩︎
Hanno Hardt (1934–2011) je bil mednarodno priznan teoretik medijev, komunikolog svetovnega slovesa in predan fotograf. Rodil se je v Nemčiji, večino življenja pa je deloval v Združenih državah Amerike, Nemčiji in Sloveniji. Bil je dolgoletni profesor komunikologije na univerzi v Iowi (ZDA), kjer je pomembno oblikoval kritične pristope k preučevanju medijev. Po upokojitvi leta 2002 je akademsko kariero nadaljeval na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Izjemno rad je fotografiral in zapustil je številne cikle dokumentarnih fotografij, nastale v državah, kjer je živel. Izstopajoč je njegov projekt Slovenci (1991–2008), kjer je v podobe zajel dve desetletji slovenske tranzicije. Prav ta njegov projekt nadgrajuje fotografska razstava Hanno Hardt: Slovenci – odtisi preteklega. Razstavo, ki bo nastala pod okriljem Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, pripravlja Katarina Jurjavčič in bo od 12. februarja 2026 na ogled v Galeriji S na Ljubljanskem gradu.
V šesti soški bitki, ki je potekala med 4. in 16. avgustom 1916, je italijanski vojski uspelo zasesti Sabotin, pomemben steber obrambe goriškega mostišča. Avstro-ogrska vojska se je bila prisiljena umakniti na nove položaje vzhodno od Gorice, na levi breg Soče in prepustiti mesto italijanskim napadalcem. 9. avgusta 1916 so na veliko razočaranje avstro-ogskih prebivalcev in posebej Slovencev italijanski vojaki vkorakali in zasedli močno porušeno Gorico. Tudi avstro-ogrski branilci doberdobskega Krasa so se bili, zaradi nevarnosti obkolitve, prisiljeni umakniti na nove obrambne položaje. Vojna ob reki Soči se je nadaljevala s še večjo silovitostjo vse do konca oktobra 1917, ko je skupna avstro-ogrsko-nemška ofenziva prebila italijansko bojno črto in prisilila napadalce k umiku do reke Piave. Takrat je bila tudi Gorica osvobojena in veselje, zaradi končanja bojev ob reki Soči in konca strahu pred vojaško grožnjo, se je širilo med prebivalci zaledja.
Cesarski par v Gorici. (Fotorazglednica iz zbirke Ivana Bezlaja, 13,4 x 8,7 cm, inv. št. MO 35193, MNSZS) Razglednico je muzeju, skupaj z obsežno zbirko razglednic iz zapuščine Ivana Bezlaja,lansko leto podarila dr. Ljudmila Bezlaj, za kar se ji tudi ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo.
Cesar Karel Habsburški je že kot prestolonaslednik večkrat obiskal poveljstvo in vojake v Postojni in v neposrednem zaledju soškega bojišča. Novice o poteku ofenzive in uspešnem preboju je dočakal v Ljubljani, potem je odšel k svoji armadi v Postojno in vse do opuščenega bojišča. Območje je bilo sicer še dolgo pod nadzorom vojske s številnimi veljavnimi omejitvami. Fotografija njegovega obiska v Gorici je nastala, ko so se razmere v mestu že umirjale in so se vanj začeli počasi in previdno vračati tudi povratniki iz begunstva. Fotografija cesarskega para na zadnjem sedežu avtomobila je bila posneta na glavnem trgu, pred Neptunovim vodnjakom v Gorici, po domače na Travniku. V začetku leta 1918 jo je kot razglednico natisnila dunajska tiskarna Brüder Kohn.
7. maja 1884 je bil v Adlešičih rojen Juro Adlešič – zadnji, enajsti otrok v družini Ivana Adlešiča, po domače imenovan Tojagin Ive, ki je bil župan Adlešičev in lastnik enega izmed trdnejših gruntov v kraju.
Po končani osnovni šoli v Adlešičih je Juro nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je leta 1904 maturiral. Leta 1910 je na dunajski univerzi promoviral iz prava. Pravniško kariero je začel kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 pa je v Ljubljani odprl svojo odvetniško pisarno.
Juro Adlešič je bil vsestransko družbeno in politično angažiran. Zanimala so ga gospodarska, politična in socialna vprašanj. Svoje prispevke je objavljal v različnih slovenskih časopisih, kot so Slovenec, Edinost, Čas in drugi. Bil je eden redkih intelektualcev pri nas, ki se je že pred prvo svetovno vojno ukvarjal z vprašanjem slovenskega izseljenstva. Ukvarjal se je tudi z dokumentiranjem belokranjskega ljudskega izročila. Še posebej pomembni so voščeni valji, na katere je leta 1914 v Adlešičih in Preloki snemal ljudsko petje.
10. decembra 1935 je bil izvoljen za ljubljanskega župana. Poleg županske funkcije je bil tudi predsednik Družbe sv. Rafaela, podpredsednik Orlovske zveze, član banovinskega sveta in predsednik slovenske sekcije Zveze mest Kraljevine Jugoslavije.
V času, ko je prevzel županovanje, so se mestu priključevale okoliške vasi, zato je bila ena izmed prvih nalog njegove mestne uprave urbanizacija »vélike« Ljubljane. Ljubljana je v tem obdobju dobila tudi nekatere pomembne objekte arhitekta Jožeta Plečnika: pokrite tržnice, NUK in Žale. Poudarek je bil tudi na socialnem skrbstvu; za otroke in mladino je bila zgrajena meščanska šola na Viču, otroški dom v Trnovem in otroška zavetišča, za delavstvo je občina v dveh letih zgradila 114 prepotrebnih stanovanj. Delavsko skrbstvo je preskrbelo delo brezposelnim, odpravljeno je bilo otroško beračenje, beračenje odraslih pa omejeno. 8. februarja 1939, ob 90. obletnici smrti Franceta Prešerna, je občina na pobudo župana uvedla literarne nagrade, naslednje leto pa prvič podelila tudi Plečnikovo nagrado za najboljše stvaritve v arhitekturi in urbanizmu. V luči vse bolj zaostrenih razmer na evropskih tleh je mestna uprava uredila zaklonišča pred letalskimi napadi, hkrati pa je veliko pozornost namenila tudi oskrbi s prehrano: »Že precej mesecev pred izbruhom vojne z bivšo Jugoslavijo je veljala v vsej tej bivši državi Ljubljana kot edino mesto, ki je za primer vojne preskrbljeno s prehrano. Edino Ljubljana je po zaslugi energičnega in doslednega dr. Adlešiča imela predpisano zalogo. To je Ljubljančane rešilo v kritičnih trenutkih gladu vsaj prve dni, dokler ni prišla pomoč od drugod.« (Slovenec, 3. 6. 1942)
Nadaljnje načrte mestne uprave za napredek mesta je 6. aprila 1941 prekinil napad sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Še isti dan je župan preko radia nagovoril meščane: »Ljubljančani! Davi so se pričeli boji na državnih mejah. Junaško jih brani in vse nas varuje naša slavna vojska. Vanjo zaupajmo, varujmo svoje družine in svoje domove ter mirno opravljajmo svoje delo! Mestni uradi, zavodi in podjetja poslujejo redno dalje, predvsem je mestnemu prebivalstvu zagotovljena tudi prehrana. Obvezniki pasivne zaščite naj vestno in naglo izpolnjujejo odredbe mestnega zaščitnega urada in svojih starešin. Tudi vse hišne zaščite naj takoj prevzamejo svoje dolžnosti. Pospravite podstrešja, uredite zaklonišča, namestite orodje in izpolnjujte vsa že izdana navodila! Zatemnitev je strogo obvezna ter se mora izvajati z vso natančnostjo. Ohranite resnobo in mirno kri! Ne verujte vznemirljivim vestem in ne raznašajte jih! Varujte svojo in prav tako tujo lastnino! Kdor koli bi se pregrešil zoper red in varnost, bo po vojnem zakonu najstrožje kaznovan. Vsi Ljubljančani bodimo kakor ena sama velika družina: pomagajmo drug drugemu v vsaki potrebi!« (Trgovski list, 7. april 1940)
11. aprila 1941, po italijanski zasedbi Ljubljane, je Juro Adlešič v skladu z vojnim pravom okupatorju izročil mestne ključe. Tri dni pozneje je bil primoran na Magistratu sprejeti predstavnika italijanske zasedbene oblasti Emilia Graziolija, ki ga je najprej pozdravil v slovenščini, nato pa je pozdrav ponovil še v italijanščini: »Pozdravljam vas kot župan mesta Ljubljane v imenu mesta in meščanstva z željo, da boste dobrohotni našemu prebivalstvu.« (Slovenec, 16. 4. 1941) 2. junija 1942 je odstopil z mesta župana in se jeseni istega leta umaknil v Merano na Južnem Tirolskem. Prav zaradi županovanja v času italijanske okupacije je bil zaznamovan s pečatom kolaboracije, ki ga je spremljal do konca. Leta 1949 je emigriral v ZDA, kjer je živel v Kansasu in delal kot fizični delavec na posestvu rojakinje iz Bele krajine. Leta 1965 se je vrnil domov v Adlešiče, kjer je 29. septembra 1968 umrl. Pokopan je na vaškem pokopališču.
Leta 1994 je med 21. in 23. januarjem na mariborskem Pohorju potekala 31. Zlata lisica. Običajno sta dve tekmi (slalom in veleslalom), seštevek časov obeh pa šteje za Zlato lisico. Toda leta 1994 so bile tekme tri, kajti mariborsko Pohorje je bilo izbrano za nadomestno lokacijo odpadle tekme slaloma v Garmisch-Partenkirchnu. Kljub temu, da je naslov Zlate lisice osvojila in obranila Švicarka Vreni Schneider, je Urška Hrovat poskrbela za veselje domačih navijačev, saj je v tekmi slaloma osvojila zlato kolajno in za 29 stotink sekunde premagala prav Vreni Schneider. To je bila za Urško prva zmaga v svetovnem pokalu, kasneje pa je zmagala še štirikrat. Na novo slovensko zmago na Zlati lisici pa so navijači morali čakati točno 11 let, ko je 22. januarja 2005 v veleslalomu zlato kolajno osvojila Tina Maze.
Tri najboljše slovenske smučarke na 31. Zlati lisici, Urška Hrovat, Alenka Dovžan in Špela Pretnar, so za uspeh od mariborskega podjetnika Janka Razgorška za nagrado dobile sedežno garnituro po izbiri.
Ob 35. obletnici samostojne Slovenije smo na enem mestu zbrali blog zapise iz obdobja demokratizacije, osamosvojitve in samostojne Slovenije. Seznam sproti osvežujemo z novimi zapisi, ki jih pripravljajo kustosinje in kustosi Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Mariborsko Pohorje skupaj z Arehom velja za največje smučarsko središče v Sloveniji. Novo leto 2026 tako začenjamo z objavo idilične fotografije zasneženega Mariborskega Pohorja in njegove krožne kabinske žičnice, ki nas kar vabi, da si nadenemo smučarsko opremo in se odpravimo na zimsko dogodivščino.
Ideja o izgradnji vzpenjače na Pohorje je stara že skoraj stoletje. Že leta 1929 je bilo v Mariboru ustanovljeno podjetje Pohorska vzpenjača r.z.z.o. [registrirana zadruga z omejeno odgovornostjo], ki je med Mariborčani začelo zbirati prostovoljne prispevke za njeno izgradnjo. Ideja o športnem turizmu na Pohorju je ostala živa tudi po drugi svetovni vojni, ko je njen glavni protagonist postal Franci Čop. Skupaj s svojimi zanesenjaki je tako nadaljeval z načrti za razvoj zimskošportnega turizma na Pohorju.
Leta 1953 je bila ustanovljena zadruga Pohorska vzpenjača, ki je že istega leta začela s sečnjo in pripravo načrtov za izgradnjo žičnice. Zvezdni investicijski sklad je leta 1956 končno odobril prvi obrok denarja in s tem začetek gradnje. Gradnjo je izvedlo podjetje Gradis, podjetje Metalna iz Maribora pa je prevzelo proizvodnjo kovinskih delov žičnice. Zaradi razgibanega pohorskega terena je bilo potrebno med devet nosilnih stebrov vgraditi dodatne vmesne podstavke, nato pa so sledile že prve testne vožnje. Skupno kar 55 kabin, ki so krasile žičnico, je izdelalo podjetje Impol iz Slovenske Bistrice. Te kabine so obiskovalce prevažale vse do leta 1978.
Slovesna otvoritev Pohorske vzpenjače, prve krožne žičnice v takratni Jugoslaviji, je potekala 24. novembra 1957. V svoji bogati zgodovini je prepeljala več kot 18 milijonov potnikov ter doživela dve večji posodobitvi, zadnjo leta 2010. Danes ostaja nepogrešljivi simbol Maribora in priljubljena turistična točka ne glede na letni čas.
Ob vstopu v novo leto 2026 vam želimo mirno in uspešno leto, prežeto z zdravjem in iskreno željo po odkrivanju ter ohranjanju naše bogate skupne zgodovine.
