Po začetku vojnega stanja v Sloveniji 27. junija 1991 je že naslednji dan v Beograd prispela evropska trojka pogajalcev (Hans van den Broek, Jacques Poos in Gianni De Michelis). Ta se je do konca junija dvakrat sestala z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in predsednikom Milanom Kučanom na letališču v Zagrebu. Trojka slovenski osamosvojitvi ni bila naklonjena, kar je predstavljalo veliko oviro pri uresničitvi slovenskih osamosvojitvenih teženj. Povsem drugače je bilo po srečanju z nemškim zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genschnerjem 2. julija, ki je slovenskim zahtevam prisluhnil. Predstavljal je pomembno stališče, ki je pripomoglo k spremembi mednarodnega odnosa do slovenske osamosvojitve ter pripeljalo do pogajanj na Brionih.
Brionska pogajanja o ustavitvi sovražnosti na Slovenskem ozemlju dejansko predstavljajo začetek slovenske zunanje politike. Kot rezultat pogajanj je bila 7. julija sprejetja Brionska deklaracija, ki je Sloveniji prinesla konec vojaških spopadov, po drugi strani pa je bila veliko tveganje. Slovenija je v zameno za brezpogojni umik enot JLA v vojašnice, morala med drugim izpustiti vse ujete jugoslovanske vojake, deblokirati vse enote in objekte JLA, odstrani barikade in deaktivirati enote teritorialne obrambe.
O Brionski deklaraciji so bila v slovenski javnosti različna mnenja, kot diktat pa so jo razumeli tudi mnogi poslanci. Deklaracija namreč ni neposredno priznavala slovenske samostojnosti in ni zagotavljala prekinitve nasilja. Na pogajanjih na Brionih so bili navzoči predsednik Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar, zunanji minister Dimitrij Rupel in slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek, ki so deklaracijo soglasno sprejeli in jo v Sloveniji tudi razložili in glasno zagovarjali. Slovenska skupščina jo je zato z dvotretjinsko večino 10. julija 1991 potrdila. Odločitev se je izkazala za odločilno potezo, saj je Jugoslovansko zvezno predsedstvo 18. julija 1991 sprejelo sklep, da se morajo enote JLA v roku treh mesecev umakniti iz Slovenije. S tem je Slovenija dosegla in si zagotovila mir. Za tri mesece so bile ustavljene osamosvojitvene aktivnosti, nato pa je Slovenija začela živeti kot neodvisna država ter se pričela truditi za mednarodno priznanje.