Po letu 1945 se je v našem prostoru uveljavilo umetnostno obdobje socialističnega realizma, ki je bilo tesno povezano s sočasno politiko in ideologijo, hkrati pa je zaznamovalo vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja, tudi kiparstvo. Kulturnopolitično stališče vodilne politične struje je bilo jasno: prenesti »sovjetski« socialistični realizem na slovenska tla. Jugoslovanska komunistična oblast, za razliko od Sovjetske, ni nikoli uradno definirala oziroma deklarirala socialističnega realizma kot obvezujoče umetnostne smeri, je pa posredno vplivala na uveljavitev socrealizma z različnimi kritikami razstav, predavanji sovjetskih umetnikov, govori slovenskih politikov ter cenzuro.
Naročnik umetnostnih del je bila predvsem država. Prav z umetnostjo so namreč izvajali t. i. monumentalno propagando. Umetniki so kot »inženirji človeških duš« sodelovali pri prevzgoji ljudskih množic. Socialistična ikonografija je v ospredje postavljala predvsem motive herojske borbe in delovnega zanosa pri izgradnji nove socialistične države, ki so morali odražati brezpogojen optimizem in vero v socializem. Za umetnost socialističnega realizma je bila značilna kvazimimetičnost, umetniki so namreč morali v svojih delih prikazovati novo (heroično) realnost, neke vrste sanjski svet, ki ga je želela ustvariti partija. Prepovedano in cenzurirano pa je bilo ustvarjati pesimistične motive.
Ptuj na podlagi mnogih zgodovinskih zapisov in virov velja za najstarejše slovensko mesto, čeprav so na ozemlju Slovenije pred Ptujem nastale mnoge naselbine. Med osrednje ptujske trge starega mestnega jedra spada tudi Mestni trg, ki je pravokotno zasnovan. Ena izmed najzanimivejših stavb na omenjen trgu pa je zagotovo stavba Mestne hiše, ki jo je zasnoval arhitekt z Dunaja Mac von Ferstel (1859–1936). Zapis nad portalom nam razkrije, da je bila zgradba zgrajena v letih 1906 in 1907. Magistrat je zrasel na mestu poznogotske stavbe oz. t. i. Poskočnikove hiše. Na začetku 20. stoletja so hišo omenjenega trgovca porušili in arhitektu Ferstlu naročili izdelavo načrtov za novi magistrat. Arhitekt je ohranil tloris prvotne poznogotske stavbe in še nekaj drugih elementov. Plastiki na voglih sta iz kamna in simbolno predstavljata Viktorina ptujskega in cesarja Trajana, ki je pred skoraj dvema tisočletjema mestu podelil ime.
Območje Ankarana je bilo na prelomu iz 19. v 20. stoletje središče organiziranega zdravljenja tuberkuloze, saj je imelo veliko sončnih dni, ležalo je v zavetrju in je imelo posledično dobro klimo, morje pa je bilo na tem območju najbolj čisto. Sprva je bilo v Valdoltri odprto otroško obmorsko okrevališče, ki je delovalo zgolj čez poletje in ni nudilo uspešnega zdravljenja, nato pa so leta 1909 odprli celoletno okrevališče – Ospizio marino di Valdoltra. Okrevališče je bilo sestavljeno iz sedmih paviljonov, in sicer glavnega (240 postelj), kirurškega (opremljen z najmodernejšo kirurško opremo), pralnice in dezinfekcije, kuhinje in jedilnice, strojnice in kotlovnice, izolirnice, imelo pa je tudi verando na plaži, ki so jo uporabljali za terapijo z zrakom. Zanimivo je, da je bilo okrevališče tudi izjemno »samozadostno«, imelo je namreč lasten vodovod in električno energijo, kanalizacijo, telefonske povezave znotraj in zunaj bolnišnice, med Trstom in Valdoltro je bila v poletnih mesecih vzpostavljena direktna prometna povezava s parnikom, posestvo ob okrevališču pa je objekt oskrbovalo s sadjem in zelenjavo. Razvoj okrevališča je prekinila prva svetovna vojna, po vojni pa je to ozemlje postalo del Kraljevine Italije. Ker so bili stroški vzdrževanja ustanove previsoki, je pokroviteljstvo nad njo prevzela vojvodinja Elena d’Aosta, po kateri je okrevališče tudi dobilo ime – Ospizio Marino »Duchessa Elena d’Aosta«.Šele konec dvajsetih let je objekt dobil naziv bolnišnica – Ospedale Marino »Duchessa Elena d’Aosta«.
V tridesetih letih je bila izpeljana prenova, ki je modernizirala prostore. Bolnišnica je tako imela lasten rentgen in mavčarno, uvajali so moderne metode zdravljenja tuberkuloze, hkrati pa so skrbeli za dobro počutje bolnikov. V ta namen so vpeljali t. i. švedsko gimnastiko, zgradili so gledališki oder, na katerem so nastopali tako bolniki kot tudi amaterski igralci, predvajali so filme ipd. Bolnišnica je pod italijansko upravo delovala do kapitulacije Italije leta 1943, nato pa se je vanjo naselila nemška vojska, ki je tu ostala do konca druge svetovne vojne.
V zbirki Foto Slovenija hranimo nekaj fotografij omenjene bolnišnice iz obdobja po drugi svetovni vojni, nekatere izmed njih je posnel tudi fotograf Marjan Pfeifer. Po drugi svetovni vojni je ozemlje bolnišnice spadalo pod jugoslovansko vojaško upravo, vendar njen status še ni bil dokončno pojasnjen. Jugoslavija je sicer bolnišnico vključila v svojo zdravstveno mrežo in tako je Valdoltra postala prva bolnišnica v Jugoslaviji, ki se je ukvarjala z zdravljenjem kostne in sklepne tuberkuloze (OAT). Leta 1947 se je za kratek čas preoblikovala v Zvezni inštitut za proučevanje OAT, z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) je ponovno prenehala delovati, leta 1951 pa so bili z obnovo postavljeni temelji današnje Ortopedske bolnišnice Valdoltra.1
