Veliki petek je posvečen spominu na Jezusovo trpljenje in na Jezusovo smrt na križu. Preden so Jezusa položili v grob, so ga izročili materi Mariji. Motiv žalujoče Marije z mrtvim Jezusom v naročju je v zgodovini krščanstva vzbudil nastanek mnogih umetnin. Upodobitev žalujoče Marije, imenovane Pietá – slovensko Sočutne, je bil v srednjeevropskem prostoru v poznem srednjem veku prevladujoči tip Marijine upodobitve.

Fotografija iz Fotografskega fonda Naceta Bizilja, na kateri je kip Pietá – Sočutne in pred njo stoječi deček, je nastala leta 1987 na Ptujskem gradu. Med tamkajšnjimi znamenitimi gotskimi umetninami, ki jih hrani in razstavlja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, so tudi upodobitve Sočutne iz ptujskogorske kiparske delavnice iz okoli leta 1405 in ki so bile v tamkajšnji muzej prinesene med 2. svetovno vojno oziroma po njej.   

V slovenski zgodovini se skriva zanimiva in manj znana zgodba o prvi slovenski valuti, imenovani Lipa. Gre za prvo neuradno valuto v času osamosvajanja, ki je v javnosti imela veliko popularnost, a je kot projekt zasebnika ostala le napol uresničena.

Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski slovenski ekonomist, ki je iskal rešitve za finančne probleme v času jugoslovanske hiperinflacije. Podrobnosti o začetku valute Lipa so še vedno nejasne, vendar segajo v leto 1989, ko je Hamurabi v okviru črnoborzijancev¹ začel iskati rešitve za izzive, s katerimi se je soočalo prebivalstvo v času izjemno nestabilne fluktuacije vrednosti dinarja. Njegova vloga je bila predvsem svetovalna, v sodelovanju z uspešnimi podjetniki, ki so želeli svoje poslovanje vezati na stabilno valuto. Za izvedbo projekta je bilo zadolženo podjetje Lipa holding d.o.o. Zanj ni odgovoren le Bogdan Oblak Hamurabi, temveč več pravnih oseb. Hamurabi je k sodelovanju povabil veliko uspešnih podjetnikov, ki so želeli svoje poslovanje vezati na trdno valuto z naložbeno vrednostjo, ki bi bila bolj zanesljiva od tedanjih nestabilnih dinarjev, katerih vrednost je padala iz dneva v dan. Število povabljenih ni znano, medtem ko število tistih, ki so se odzvali in sodelovali, je – sodelovalo je 34 posameznikov. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da gre za ustanovitelje tega projekta, ki so tudi vplačali ustanovne deleže.² V Lipa holdingu so bila združena uspešna podjetja, ki so valuto izdajala z željo vpeljati vzporedno valuto, pozneje pa bi prevzeli vlogo Centralne emisijske banke – Lipa bi tako postala državna valuta in edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.³

Hamurabijevo izhodišče pri projektu je bilo v tem, da Narodna banka Jugoslavije svojega poslanstva, kot izhaja iz tedanje ustave, ne izpolnjuje več, saj niso več skrbeli za urejen plačilni promet zaradi nelikvidnosti, nevzdržnosti gospodarskih razmer ter stalnega padanja vrednosti. Zaradi tega je želel pripomoči k onemogočenju delovanja Narodne banke Jugoslavije v Sloveniji in kot rešitev vzporedno s tem uvesti lastna plačilna sredstva, s katerimi bi ljudje lahko plačevali. Hamurabi je tedaj tudi odkupoval kovance dinarja z željo po onemogočenju poslovanja Narodne banke Jugoslavije, tako da bi v obtoku zmanjkalo drobiža. Ko bi bil cilj dosežen, bi se banko prisililo v neke vrste odziv oz. ukrep, s čimer bi se pojavila možnost, da bi v državi kot rešitev uvedli valuto lipa. Poleg tega pa bi si zagotovili material po nižji ceni, kot če bi kovino dobili na mednarodnem tržišču.⁴

Ime lipa se je kot začasno ime za novo slovensko valuto sprejelo 15. 5. 1989 na Svetu guvernerjev Črne borze, tj. skupine, ki je delovala s ciljem uvedbe nove slovenske valute.⁵ Junija istega leta se je za izbor imena naslovilo na javnost z objavo glasovnice z možnostmi kot tolar, krajcar, krona, cekin, as, desetica, lipa. Odprt poziv z glasovnicami je bila objavljen v tedniku Mladina –  prišlo je okoli 250 predlogov, pri čemer jih je bilo več kot 100 enotnih za ime lipa. Obenem z naslavljanjem javnosti glede imena se je objavilo poziv obratujočim trgovinam za prevzem nove valute kot plačilnega sredstva, ki bi omogočila normalno poslovanje, ki je bilo v jugoslovanski finančni krizi vse bolj ogroženo.⁶ Ob tem se je prodajalo tudi deleže Lipa Holdinga. Z nakupom deleža se je imetnik zavezal k sprejemanju lip za svoje storitve oziroma blago. 31. 12. 1988 so za temelj kot vrednost ene lipe postavili 10.000 dinarjev, kar je ustrezalo angleškemu funtu, pri čemer se je vrednost opirala na drsno lestvico. Osnovna enota novega denarja je bila lipa, ki se je delila na sto delov, pri čemer je bil stoti del lipe vinar.⁷

Izdelali so srebrnike in zlatnike različnih vrednosti, s katerimi se je že lahko plačevalo storitve v več kot 50 gostilnah in trgovinah v Ljubljani. Mesta, kjer so poslovali z lipo, so bila lahko označena tudi s posebno nalepko. Tudi revija Mladina je bila natisnjena s ceno v lipi. Pri izdelavi teh kovancev se je zasledovalo temeljno pravilo Lipe, tj. vezava na kovinsko valuto oz. zlato ozadje. Narejeni so bili kovanci za 50, 20, 10 in 1 lipo ter 0,002, 0,2, 0,5, 0,10 in 0,20 lip. Kot papirnati denar so bili načrtovani bankovci v vrednosti 1/2, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Od bankovcev je bil natisnjen zgolj bankovec za eno lipo, ki je tudi že prišel v obtok v Ljubljani 31. 3. 1990. Izris in razvoj ostalih bankovcev pa je ostal pri oblikovalcu, ko je bil projekt zaustavljen.⁸ Za oblikovanje kovancev in bankovcev je bilo podobno kot za ime organizirano odprto zbiranje predlogov. Predlogi za likovno zasnovo oziroma motive, ki naj bi bili na kovancih in bankovcih, so bile izbrane slovenske zgodovinske osebnosti, predmeti in živali, ki predstavljajo slovensko kulturo in zgodovino, kot France Prešeren, Ivan Cankar, Anton Tomaž Linhart, Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Jurij Vega, France Prešeren, knežji kamen, kranjska čebelica, lipov list, kozolec. Oblikovanje je bilo ločeno za kovance in bankovce, pri čemer je bil avtor oblikovanja kovancev in izdelave modelov za kovanje Stanislav Dremelj.

Ne glede na to, da je bila valuta stabilna in da se jo je že uporabljalo na več mestih, pa je projekt pričel izgubljati na moči, ko se je od njega leta 1990 oddaljila slovenska vlada.

Ključen del preobrata se je začel v začetku leta 1990, ko je Lipa holding d.o.o. kot oddelek podjetja ustanovil Banko Slovenije – šlo je za emisijsko banko, tj. za banko, ki je pooblaščena za izdajanje denarja. Prav ustanovitev te banke je bila za nosilce novo nastajajoče države problem, saj so ti želeli, da bi slovenski denar izdala njihova lastna, tj. državna Banka Slovenije⁹, ne pa zasebnik oz. zasebno podjetje. V javnosti so odzvanjale predvsem izjave vplivnega ekonomista dr. Mencigerja, ki so valuto ožigosala za ilegalno, čemur je sledilo tudi preiskovanje policije, ki je pregledala poslovanje podjetja in zaslišala Hamurabija kot glavno osebo na podlagi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin.¹⁰ Hamurabi je vse te obtožbe kot guverner podjetja Lipa holding d.o.o. ovrgel in kasneje celo sam državo obtožil, da si je ime »Banka Slovenije« prilastila od njihovega zasebnega projekta.¹¹

Dejansko je bila ideja na poti opustitve v času, ko je Slovenija izdala svoje lastne bone¹² in dokončno zamrla kasneje, ko so bili izdani tolarji, kljub temu, da se je še nekaj časa zgodba vlekla na sodiščih.

Kljub začetnim uspehom projekta Lipa, se je zgodba tako zapletla in na koncu propadla. Vlada Slovenije je zavrnila ponudbo za odkup projekta Lipa holdinga, saj je že imela načrte za lastno valuto. To je pomenilo konec Lipine poti, ki se ni uveljavila kot uradna slovenska valuta. Ker je šlo za zasebni projekt, je v zgodovini slovenskega denarja manj znana, vsekakor pa predstavlja zanimiv poskus ustvarjanja stabilne valute v zahtevnih gospodarskih razmerah iz časa osamosvajanja, ki bi lahko pustil trajen pečat v zgodovini Slovenije.

---

1. Gre za rubriko v Mladini, kjer je imel avtor svetovalno funkcijo in je pod tem psevdonimom dajal legalne ali ilegalne finančne nasvete za reševanje težav v tedanjih ekonomskih razmerah. Velja poudariti, da se tednik Mladina v letnikih med 1989 in 1991 ponuja kot ključen vir za preučevanje vsega dogajanja, vezanega na projekt. Sama Mladina je bila tedaj natisnjena tudi s ceno v Lipah in jo je bilo s to valuto možno odkupiti. ↩︎
2. Izjava dr. Jože Mencingerja, tedanjega ministra za gospodarstvo. Policija se zanima za lipo, Mladina 27/90, Ljubljana 1990, str. 36 in Zmago Jelinčič, Slovenski tolar I, Samozaložba, Ljubljana 1998, str. 131. ↩︎
3. Bojan Vogrinčič, Dinar – tolar – evro ; Vključevanje Slovenije v EMU : diplomska naloga, Pravna fakulteta Maribor, 2003, str. 13. ↩︎
4. Hamurabi, Kako uničiti NBJ, Mladina št. 11/90, Ljubljana 1990, str. 38. ↩︎
5. Hamurabi, Kako se je kalila lipa, Mladina št. 29/90, Ljubljana 1990, str. 46. Ime lipa je povezano z drevesom lipa kot simbolom slovenstva, ki ima svoje korenine že iz slovanskega srečevanja pod lipo in se je ohranilo kot pomemben simbol tudi v času osamosvajanja, ko je lipov list in zastava z lipovim listom delovala kot eden izmed neuradnih simbolov Republike Slovenije. ↩︎
6. Igor Omerza, Svoj denar, svoje rezerve, Mladina 24/89, Ljubljana 1989, str. 13. Za pregled vrednosti lipe glede na dinar skozi leta cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Valuta lipe v dinarjih v obdobju od 1954 do 31.05.1991, Ljubljana: Lipa Holding, 1991. ↩︎
7. Hamurabi, Lipa skoraj najtrša valuta, Mladina št. 19/89, Ljubljana 1989, str. 6. ↩︎
8. Za vpogled v osnutke bankovcev cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Banka Slovenije (katalog), Ljubljana: Lipa Holding 1991. ↩︎
9. Državna Banka Slovenije je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije 25. 6. 1991. ↩︎
10. Na podlagi republiškega Kazenskega zakona SR Slovenije, sprejet 26. 5. 1977. ↩︎
11. UNZ prerešetala Lipo holding, Mladina 40/90, Ljubljana 1990, str. 20-22 ter Hamurabi, Koliko nas bo stal slovenski denar, Mladina 37/90, Ljubljana 1990, str. 49. ↩︎
12.  Vrednostni boni so bili leta 1991 vpeljani kot začasna rešitev novega denarja samostojne države in so nastali še pred desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije. Imeli so vrednost slovenskega tolarja, z najmanjšo vrednostjo 1 in največjo 1000 oz. z majem 1992 5000 tolarjev. ↩︎

Bodočim glasbenikom so v povojni ilustrirani reviji Tovariš namenili dvostransko reportažo v prvi številki revije v letu 1948. Fotoreporter Vlastja Simončič je glasbenike obiskal med 11. in 18. decembrom leta 1947. Vrata Akademije za glasbo v Ljubljani so se mu tako na široko odprla in je lahko s fotoaparatom spremljal študente glasbe pri harmoniji, komorni igri, orkestru in tudi pri individualnem pouku. Fotografiral je tudi pouk opernega petja, ki ga je vodila profesorica Jeanette Födransperg, pouk klavirja profesorja Anton Trosta in pouk harfe profesorice Jelice Perlot-Portogradni. Fotografiral je tudi violinistko Sabino Skalar iz razreda Leona Pfeiferja. Reportaža je največji prostor namenila fotografiji majhne deklice za klavirjem. Sedemletna Dubravka Tomšič, ki se je klavirja učila pri Zori Zarnik je bila najmlajša študentka Akademije za glasbo v Ljubljani. Znana slovenska pianistka Zora Zarnik, ki je klavir študirala med 1921-1926 pri Janku Ravniku, se je v šolskem letu 1926/1927 izpopolnjevala na Ècole normale de musique v Parizu ( H. Castel-Galanti) in bila v prihodnjih dveh letih še zasebna učenka Viléma Kurza v češkem Brnu, je uvedla moderno klavirsko tehniko, temelječo na fizioloških in anatomskih načelih. Dubravka Tomšič je bila pri svojih rosnih letih njena najuspešnejša študentka, ki se je proslavila s svojo virtuznostjo s koncerti v veliki filharmonični dvorani v Ljubljani (12.12.1946), nato v Dubrovniku (2.9.1947) in v dvorani Hrvatskga glasbenega zavoda v Zagrebu (4.11.1947). A to je bil le začetek njene izjemne glasbene poti, ki jo je popeljala v sam svetovni glasbeni vrh.

Zaradi potreb in razvoja mesta Ljubljana so leta 1961 širili nekdanjo Titovo cesto. Približno na mestu današnje knjigarne Konzorcij je takrat stala Kozlerjeva hiša, ki so jo zaradi potreb širjenja Titove porušili, kljub ugovorom Ljubljančanov.

Hiša je bila zgrajena med letoma 1750 in 1752 po načrtih arhitekta Candida Zulianija. Investitor je bil odvetnik Janez pl. Pichentall. Načrtovana je bila kot vrtna palača z glavno fasado usmerjeno na ulico ter vrtovi, ki so jo obdajali s treh strani. V roke trgovske družine Kozler je hiša prešla šele slabih sto let po izgradnji. Zaradi kasnejše prodaje vrtov, so na teh mestih zrasle stavbe na današnjih ulicah Tomšičevi in Beethovnovi.  

V 60-ih letih 20. stoletja se je sicer na osnovi Generalnega plana urbanističnega razvoja (GUP), odvijala velika prenova in razvoj mesta Ljubljane. Takratni GUP je bil namreč prvi celovit urbanistični načrt za Ljubljano po drugi svetovni vojni.

Ideja o oživitvi olimpijskih tekmovanj po antičnem vzoru se je realizirala leta 1896, ko so bila v Atenah organizirana prva moderna tekmovanja. Ženske so na olimpijskih igrah moderne dobe prvič nastopile štiri leta kasneje na poletnih OI  v Parizu. Izmed 997 udeležencev je bilo le 22 žensk, ki so se lahko pomerile v tenisu, jadranju, kriketu, golfu in jahanju. Od leta 1992 morajo v vsakem novem športu, ki se priključi olimpijskim igram, tekmovati tudi ženske. Tako se je leta 2012 v Londonu prvič zgodilo, da so imele vse udeležene države v ekipi vsaj eno žensko in da so ženske sodelovale v vseh disciplinah.

Prve Slovenke so nastopile na IV. poletnih olimpijskih igrah leta 1936 v Nemčiji. Telovadke reprezentance Kraljevine Jugoslavije, med njimi Lidija Rupnik, Katarina Hribar, Ančka Keržan in Marta Pustišek, so v ekipni preizkušnji zasedle 4. mesto. Med prvimi slovenskimi udeleženkami je bila tudi sabljačica Ivka Tavčar, ki se je pomerila v disciplini floret. Prvo zlato olimpijsko odličje je med slovenskimi športnicami osvojila Alenka Cuderman. Osvojila jo je na poletnih OI v Las Angelesu leta 1984 kot članica takratne jugoslovanske rokometne ekipe. Na prvo olimpijsko kolajno v samostojni Sloveniji smo morali počakati do leta 1996, ko je srebro v teku na 100 metrov z ovirami na OI v Atlanti osvojila Brigita Bukovec.

Angela Kordež je bila smučarska tekačica, ki se je kot prva Slovenka udeležila VI. zimskih OI leta 1952 na Norveškem. Prvo žensko zimsko olimpijsko kolajno v takratni Jugoslaviji je na OI v Calgaryju leta 1988 osvojila Mateja Svet. Osvojila je srebrno medaljo v slalomu ter za osem stotink zgrešila bronasto medaljo v veleslalomu. Prvo zimsko olimpijsko odličje za samostojno Slovenijo je osvojila komaj 18-letna alpska smučarka Alenka Dovžan na OI v Lillehammerju leta 1994. Njen uspeh je z odličnim nastopom dopolnila še Katja Koren s tretjim mestom v slalomski preizkušnji.

Ne smemo prezreti še uspehov športnic invalidk. Dobitnica prve paraolimpijske medalje za RS Slovenijo je Dragica Lapornik. Na poletnih OI v Barceloni leta 1992 je v kategoriji suvanje krogle THW5 osvojila tretje mesto. Svoje športne uspehe je dopolnila še z osvojenim bronastim odličjem na poletnih OI leta 2000 v Sydneyu. Dve paraolimpijski medalji v ženski kategoriji smo dobili še na poletnih OI v Atenah leta 2004, kjer je srebrno medaljo v metu kopija F54/55 in bronasto odličje v suvanju krogle F54/55 osvojila Tatjana Majcen Ljubič.

Z ustanovitvijo nemške nacionalsocialistične delavske stranke (NSDAP) januarja 1942 na Gorenjskem so organizirali tudi Hitlerjevo mladino (Hitlerjugend-HJ). Deklice in dekleta so bile vključene v Zvezo nemških deklet (Bund Deutscher Mädel-BDM). Organizacijske oblike BDM so bile večinoma vzporedne z oblikami moške HJ – »Mädelschaft«, »Jungmädelschar«, »Jungmädelgruppe« in »Jungmädelring« in so bile razdeljene na več skupin: Zveza deklic (Jungmädelbund-JM) za mlajše deklice od 10 do 13 let, Nemška dekleta (Deutsche Mädel) za dekleta od 14 do 17 let. Delovala je tudi skupina Delo, vera in Lepota (Werk Glaube und Schönheit) za starejša dekleta od 17 do 21 let. Mlade ženske naj bi že od malih nog vzgajali za nosilke nacistične ideologije in razvijali poslušnost, izpolnjevanje dolžnosti, disciplino, pripravljenost na žrtve in nadzor telesa. Vsebina dela je bila predvsem ideološka vzgoja, kulturna vzgoja z ljudskimi plesi in pesmimi ter pridobivanje gospodinjskih spretnosti in športne vaje, ki so jih sestavljale atletika, športne igre in gimnastika.

27. septembra 1942 je na glavnih ulicah Kranja potekalo veliko zborovanje, ki se ga je udeležil pokrajinski vodja dr. Friedrich Rainer. Takrat je razglasil, da je Gorenjska po protipartizanskih ofenzivah »pomirjena« in Gorenjcem podelil nemško državljanstvo na preklic.

V dopoldanskih urah je oddelek BDM – Bann Krainburg organiziral prvi Festival športa na športnem igrišču na Planini pri Kranju, kjer se je zbralo številno občinstvo. Nastopilo je večje število mladih, med njimi tudi 500 deklic in 100 deklet kranjskega oddelka BDM.