Minilo je sto let od smrti slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja (28. 8. 1851-19. 2. 1923). Ivan Tavčar velja za enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja, v čigar delih se vidi povezava s kmečkim okoljem, iz katerega je izhajal. Med najbolj znanimi deli zagotovo izstopa Visoška kronika, ki jo je objavil leta 1919 ter roman Cvetje v jeseni.

Oktobra 1957 so na posesti, ki jo je kupil na Visokem pri Poljanah, odkrili tri metre visok bronast kip, ki ga je v njegov spomin dal postaviti njegov nečak John. Kip je izdelal kipar Jakob Savinšek v svojem ateljeju v Rožni dolini. Pri modeliranju mu je pomagal še kipar Jule Renko. Kip so odlili pri livarju v Zagrebu. Bronasti spomenik, ki tehta 1200 kg, so na Visoko pripeljali 11. oktobra 1957.

Kot so zapisali v časopisu Tovariš (Tovariš, 27. 10. 1957, str. 8/9) je bil most čez Poljanščico v preslabem stanju, da bi vzdržal kamion, zato so spomenik prepeljali čez most s konjem. Postavitev je spremljal Svetozar Busić, fotoreporter takratnega časopisa Tovariš. Slovesno odkritje spomenika je bilo v nedeljo, 13. oktobra 1957.

Na Ljubljanskem gradu smo v sodelovanju z Galerijo S odprli razstavo Poti srečevanja. Iz široke zakladnice fotografskih zbirk Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije smo izbrali 30 fotografij, ki odstirajo motive družbenega dogajanja 20. stoletja.

Družabni vidik človekovega bivanja so tako namerna kot nepredvidljiva srečanja, ki se zgodijo tudi v javnem prostoru. To pa je prostor, ki je dostopen vsem in v katerem se odvijajo različni družbeni procesi. Je neločljiva celota dvosmernega procesa med obema komponentama: javnim, kar predstavljajo ljudje, in prostorom, ki je kraj. Naš vtis o mestu in kakovosti bivanja v njem je velikokrat odraz razsežnosti oz. raznovrstnosti javnega prostora, ki ga mesto nudi. Kakovost prostora zaradi živahnosti in primernosti za bivanje prispeva k ugledu mest ter k dobremu počutju prebivalcev. Z arhitekturnega vidika je bil javni prostor ustvarjen z namenom druženja in je okolje, v katerem prihaja do interakcije med ljudmi, do naključne in nenaključne komunikacije. Dober javni prostor je torej tisti, ki odstira raznovrstnost in ustvarja pogoje, da privabi ljudi. Lahko so to večji prazni prostori trgov, ki se ob sejemskem dogajanju napolnijo z živopisanimi trgovskimi podobami. Spet drugič je dovolj samo križišče dveh stezic, ki ob srečnem naključju rodi spontan klepet dveh oseb.

Prek njih se sprehodimo po ljubljanskih trgih in izbranih prostorih srečanj, ki se večinoma nahajajo v središču mesta in še danes predstavljajo kultne točke zbiranja. Fotografije prikazujejo vsakdanjik neznanih posameznikov v urbani krajini in prikazujejo podobo Ljubljane, kot je nekoč bila.

Razstava je na ogled vsak dan med 9.00 in 18.00 uro v Galeriji S na Ljubljanskem gradu do 4. junija 2023.