V teh dneh se je začela gradnja nadomestnega železniškega nadvoza čez Dunajsko cesto v središču Ljubljane. Nov nadvoz naj bil imel šest železniških tirov, dva tira bosta dobili tudi progi proti Kamniku in Gorenjski.

V času obnove se napovedujejo zapore cestnega prometa na Dunajski cesti, ki predstavlja eno glavnih vpadnic v mestno središče. Prestolnici se tako v času obnove obeta prometni kolaps.

Težave pa ljubljansko železniško vozlišče pestijo že vse od 50-ih let naprej. Že leta 1955 je bil tako zabeležen podatek, da se zapornice na takratni Titovi cesti (danes Dunajski) zapro kar 165-krat na dan, kar je pomenilo zaporo ceste za kar 7 ur. Leta 1961 so najprej porušili sedem gospodarskih objektov ter iz območja preselili 57 družin. Gradnja podvoza se je začela marca 1962, nad njo pa je ves čas gradnje nemoteno potekal železniški promet. Obnovljena Titova cesta je bila za promet odprta 8. novembra 1962. Novozgrajeni 40 metrov dolg in 20 metrov širok podvoz je za železniški promet omogočal štiri železniške tire.

V letošnjem letu spomina na stoto obletnico rojstva dr. Franceta Bučarja objavljamo njegovo najstarejšo fotografijo iz Fotografskega fonda Joca Žnidaršiča. Fotografija dr. Franceta Bučarja je nastala med 30. junijem in 11. julijem 1965, ko je v Ljubljani poteklo 11. mednarodno srečanje študentov. Organizirala ga je komisija za mednarodne zveze pri Univerzitetnem odboru Zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani (OU ZŠJ). Udeležili so se ga, sicer maloštevilni, študentje iz devetnajstih držav Evrope in Afrike.

Bolj kot v dogodku samem je pomen v motivu portretne fotografije. Fotografski utrinek predavateljskega zanosa dr. Franceta Bučarja pomeni eno redkih ohranjenih fotografij predavatelja, ki je prav v letu nastanka fotografije na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dosegel habilitacijo, potem ko je leta 1956 zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. Zaradi ideoloških razlogov je bil dr. France Bučar leta 1976 odstranjen iz pedagoškega procesa in leta 1978 odpuščen s Pravne fakultete.

Neprimerljivo bolj prepoznavne fotografije dr. Franceta Bučarja so iz obdobja demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, v katerem je prepoznan kot eden najzaslužnejših osamosvojiteljev in kot oče Ustave Republike Slovenije.

Letos bo Metalka, ki je bila zgrajena po zgledu newyorške stolpnice Seagram in jo je zasnoval nemško-ameriški arhitekt Ludwig Mies van der Rohe, praznovala šestdeset let. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Edo Mihevc in velja za prvo poslovno stavbo v Sloveniji. S svojimi sodobnimi arhitekturnimi pristopi, ki jo je posebej zaznamovala tehnološko dovršena fasada iz aluminija, je postala ena od arhitekturnih znamenitosti v Ljubljani. Izbrana Cigličeva fotografija prikazuje gradbeno fazo Metalke na dan 17. aprila 1963.

To je še vedno precej pogosto vprašanje, ki ga slišimo zaposleni v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ko želimo opisati lokacijo našega muzeja. Cekinov grad v Tivoliju je namreč pri mnogih še vedno neločljivo povezan s tankoma in zbirko topov, ki so bili postavljeni ob njem.

Željo po postavitvi tankov pred muzej je leta 1957 izrazil tedanji ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani Milan Bevc. Po nekaj dopisovanjih in, tako se zdi, celo intervenciji tedanjega predsednika Josipa Broza Tita, sta še isto leto v muzej prispela dva tanka tipa Stuart M3A3. Oba sta bila veterana 1. tankovske brigade v sklopu katere sta sodelovala v zadnjih bojih za Trst aprila in maja 1945.

Kot najpomembnejši argument v prošnji je bilo tedaj izpostavljeno silno zanimanje mladine za takšne predmete. Da se pri svoji oceni niso zmotili priča tudi ena od fotografij, ki jih je konec aprila 1961 pred muzejem posnel Marjan Ciglič.

Prenova stavbe in okolice muzeja sta leta 1992 botrovali umiku tankov in topov, ki so bili kot last muzeja predani v začasno hrambo Vojaškemu učnemu centru v Šentvidu pri Ljubljani.

V Sloveniji so se ohranili kar štirje tanki Stuart M3A3 1. tankovske brigade, med katerimi sta tudi oba tanka, ki sta nekoč stala pred muzejem. Eden od Stuartov, ki je bil leta 1980 zamenjan za tank tipa Sherman M4A3, je od leta 1981 postavljen na Hribu svobode nad Ilirsko Bistrico, v bližini spomenika borcem prekomorskih brigad, domačinom in partizanom padlih v zaključnih bojih leta 1945. Edini preostali muzejski Stuart je trenutno postavljen kot spomenik v vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki.

Ljubljanski velesejem je nekdanji razstavni prostor na delu današnjega parka Tivoli, med Gosposvetsko, Lattermanovim drevoredom in Lipovim drevoredom, kjer je med letoma 1921 in 1955 potekala sejemska dejavnost. Po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva pop koncu prve svetovne vojne, je del današnjega slovenskega ozemlja prešlo pod novo državo, Kraljevino SHS. Slovenski gospodarski prostor, ki je bil stoletja vpet v gospodarske vezi znotraj nekdanjega velikega cesarstva, se je znašel pred novimi in nepoznanimi izzivi. Preusmeriti se je moral na trg nove skupne države. Dr. Milan Dular, ravnatelj ljubljanskega velesejma, zapiše:

Kakor je bila naša trgovina pod Avstrijo skoraj povsem le krajevnega pomena, tako so se pojavili po prevratu v zedinjeni Jugoslaviji popolnoma novi izgledi za razvoj naše trgovine z ostalimi deli države. Že takrat je bilo zaznati, da se bo industrijska delavnost v naši ožji domovini močno dvignila in da bo omogočen napredek in razvoj našega obrtništva. Vendar pa tedaj nismo imeli nobenega pregleda proizvodnje niti potreb porabnika izven naših ožjih meja pa tudi ne možnosti prodaje našega blaga. Tedaj, to je v najbolj nejasnih, vendar kar se tiče zvez, najugodnejših časih je nujna potreba spočela misel, organizirati ustanovo, ki naj odpomore nepreglednosti v trgovinstvu in pripomore do  prijateljskih trgovskih zvez z do sedaj nepoznanimi trgovci v nepoznanih krajih in s porabniki  nepoznanih zahtev.¹

Prav potrebe po odpiranju novih gospodarskih vezi v novonastali državi so bile eden izmed glavnih motivov za ustanovitev ljubljanskega velesejma. Dodatno spodbudo je predstavljala iniciativa Pokrajinske zveze obrtnih zadrug v Ljubljani, ki je na Ivana Šubica, tedanjega ravnatelja višje obrtne šole, naslovil pobudo, naj slednji naredi ankete o učnih tečajih za izobrazbo pomočnikov in mojstrov. Šubic je za 25. oktobra 1920 sklical svet, na katerem je poleg njega in predsednika pokrajinske zveze E. Franchettija sodelovalo še pet načelnikov ljubljanski obrtnih zadrug. Na tem posvetu so prišli do sklepa, da bi leta 1921 v Ljubljani priredili obrtno razstavo. Ta sestanek je sprožil proces, ki je vodil do organizacije prvega velesejma v Ljubljani leta 1921.²

Razstavne prostore je leta 1920/1921 postavil arhitekt Josip Costaperaria. Sprva so zgradili 5 večjih in 20 manjših paviljonov, tako da je prvi sejem leta 1921 obsegal približno 25.000 kvadratnih metrov površine. Svoj samostojen paviljon je zgradila tudi Češkoslovaška. Naslednje leto so svojo ponudbo razširili še na dodatnih 13.000 kvadratnih metrih, kjer je isti arhitekt uredil še dva velika paviljona (Paviljona K in L), restavracijski paviljon in vinotoč. Posamezniki lastniki so v tem delu dodali še svoje manjše paviljone, vinotoče in kavarne, tako da je na severozahodnem delu razstavišča nastalo velesejemsko zabavišče. Vsi paviljoni so bili narejeni iz lesa in postavljeni na nekakovostne temelje. Kanalizacije in hidrantov na območju še ni bilo, električna napeljava je bila provizorična. Ko se je velesejem izkazal za uspeh, so temelje ojačali, napeljali kanalizacijo, preuredili upravno stavbo in napeljali novo električno, plinovodno in vodno omrežje. Ob deseti obletnici razstavljanja, leta 1930, so zgradili še dva nova paviljona (paviljona N in M).³

V prvih treh letih so na velesejmu priredili samo vzorčne razstave, od leta 1924 pa so svojo tematsko ponudbo razširili in začeli prirejati po dve glavni razstavi na leto. Pomladanski velesejmi so bili navadno namenjeni vzorčnim razstavam, medtem ko so bili jesenski gospodarsko ali kulturno naravnani. Leta 1925 je Državni higienski zavod v Ljubljani najel paviljon L, v katerem je priredil stalno razstavo »higiensko« razstavo. Ta je na velesejmu tala vse do leta 1932, ko je strela in posledično požar uničil omenjeni paviljon. V sredini tridesetih let so se organizatorji pripravljali  na revitalizacijo in prenovo celotnega razstavnega prostora. Ker je bil velesejem uspeh, je bila njihova želja zgraditi trajno sejemsko razstavišče na isti lokaciji. Konec leta 1939 je bil izveden natečaj, na katerem je sodelovalo pet projektantov. Vodstvo velesejma je na mizo dobili štiri osnutke projektov, med katerimi je najbolje ocenila in posledično tudi izbrala projekt ing. arh. Vinka Glanza. Izvedba gradnje je bila načrtovana v letu 1941, do katere pa kasneje ni prišlo, saj se je vojna vihra presilila tudi v Jugoslavijo. Zadnja razstava se je zaključila 13. oktobra 1941.⁴

Med vojno so prostor velesejma zasedli okupacijski vojaki Italije, po kapitulaciji slednje pa Nemci. Vzpostavili so vojašnico in intendantsko službo za celoten ljubljanski garnizon. Enajstega novembra 1944 so zavezniška letala napadla območje in pri tem uničila skladišče nafte. Leta 1953 so za velesejemske potrebe izvedli razpis za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Gradnja se je pričela leta 1955, sejmišče pa je bilo dokončano leta 1959, ko so se sejemske dejavnosti iz Tivolija dokončno preselile na novo območje. S tem se je zaključilo poglavje ljubljanskega velesejma, ki je v novi obliki zaživel na drugi lokaciji. Lokacija v Tivoliju je novo vsebino dobila leta 1961, ko so prostore velesejma dokončno porušili in na območju uredili parkirišče.

---

Viri in literatura

_{Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, Kronika slovenskih mest, let. 7,. št. 2. (1940), 77–84.
Dular, Milan ur., Ljubljanski velesejem ob desetletnici 1921–1930. Ljubljana: Uprava ljubljanskega velesejma, 1930.}

1. Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, Kronika slovenskih mest, 1940, let. 7,. št. 2., 77. ↩︎
2. Marn, Rudolf dr., Rojstvo ljubljanskega velesejma, v: Dular, Milan, Ljubljanski velesejem ob desetletnici 1921–1930, 20. ↩︎
3. Dular, Milan, Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo, 83. ↩︎
4. Prav tam, 77–84. ↩︎