Živo rumena bunda podjetja NIKON – prepoznani znak fotoreporterjev na XIV. olimpijskih igrah v Sarajevu 1984

Letos mineva 40. let od XIV. olimpijskih iger, ki jih je od 8. februarja do 19. februarja 1984 gostila Jugoslavija. Obletnica in občasna razstava Srebrne igre 1984, ki je nastala kot skupni projekt Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzeja športa in Olimpijskega komiteja Slovenije, ponuja priložnost za podoživetje časa in zgodb, ki jih je spisal ta največji športni dogodek, ki ga je gostila Jugoslavija.

Končno podobo sarajevskim olimpijskim igram so s svojim delom in znanjem dali številni Slovenci. Tako je npr. Meta Hočevar, priznana slovenska scenografka, poskrbela za vizualno podobo otvoritvene in zaključne slovesnosti. Akademski slikar Jože Trobec je s podobo uradne maskote volka Vučka igre približal javnosti in pri tem ustvaril še danes prepoznavno olimpijsko maskoto. Svojo podobo igram sta s postavitvijo dveh smučarskih skakalnic na Igmanu dodala tudi inženirja Janez in Vlado Gorišek ter gozdni inženir Peter Lakota, ki je poskrbel, da sta smučišči Jahorina in Bjelašnica ustrezali takratnim veljavnim predpisom za izvedbo FIS tekmovanj. Olimpijsko dogajanje v Sarajevu so na male ekrane in televizijske zaslone ponesli Radio in Televizija Ljubljana ter številni slovenski časopisi, ki so jih s fotografijami opremili njihovi fotoreporterji.

Novinarski »čebelnjak« v Sarajevu je štel kar 4.121 ljudi. Akreditiranih novinarjev je bilo 2.050, fotografov pa 390. Prišli so iz 41 držav, 769 časopisnih hiš, 67 radio in televizijskih družb. Koliko poročil so iz Sarajeva poslali v svet, pa je težko oceniti.¹

Ekipa Televizije Ljubljana je skupno štela 191 delavcev in je bila sestavljena že dve leti pred samimi igrami. Vodil jo je urednik športnega programa Ivo Milovanović, njihova glavna zadolžitev v okviru olimpijskih iger pa je bil mednarodni prenos slike in tona iz Bjelašnice, za kar so kupili tudi nov reportažni avto. Številčna je bila tudi ekipa Radia Ljubljana. V Sarajevu so imeli svoj lastni studio, posebno reportersko mesto pa so si zagotovili tudi v olimpijskih vasi. Pripravili so za skupno prek 150 ur radijskega programa. Vodja slovenskega radijskega programa je bil Blaž Lavrič, programski vodja ekipe Radio Ljubljana pa Franci Pavšer.²

Živo rumena bunda podjetja Nikon, ki je tudi na ogled na občasni razstavi Srebrne igre 1984, je v Sarajevu postala prepoznavni znak fotoreporterjev in fotografov. Le ti, akreditiranih je bilo 390, so v štirinajstih olimpijskih dneh v uradnem fotolaboratoriju razvili več kot 20 tisoč filmov.

Njihove delovne razmere prav zagotovo niso bile lahke. V prvi polovici iger so jih zaznamovale obilne snežne padavine ter nizke temperature. Če je takrat ameriška ABC televizijska hiša svoje snemalce na vsakih 20 minut zalagala s toplimi vložki, za katere so imeli pod površniki prav posebne žepe, so se morali jugoslovanski znajti po svoje.³

Slovenski fotoreporterji, ki so tvorili del številčne novinarske karavane, so v Sarajevu zastopali naše najmočnejše časopisne hiše. Joco Žnidaršič z večino barvnimi posnetki in Janez Pukšič s črno – belimi negativi sta s fotografijami opremljala časopisno hišo Delo. Nace Bizilj je zastopal časopisno hišo Dnevnik, Egon Kaše pa je v Sarajevu skrbel za reportaže tednika Pavliha. Skupno se je v našem arhivu, delno pa v privatni lastni, ohranilo prek 5.000 večinoma leica posnetkov. V tem naboru posnetkov so izstopajoče fotografije Egona Kašeta, ki je izkoristil osebno poznanstvo z dobitnikom srebrne medalje moškega veleslaloma Juretom Frankom in z njim naslednje jutro po medalji 15. februarja 1984 posnel serijo barvnih fotografij na t.i. »cevcu«.

Prav s posebno tehniko pa se je kasneje v domačem fotolaboratoriju preizkusil Janez Pukšič. Ob spremljanju dogajanja za službene namene je na svoj barvni negativ posnel okoli 20 posnetkov motivno zanimivih športnih trenutkov. Tem je nato v domačem laboratoriju vdahnil gibanje ter ujeto fotografsko podobo preoblikoval skoraj do likovnega motiva.

1. Šoštarič, U., Sarajevu so dale igre veliko, pa tudi Sarajevčani igram, v: Teleks, informativni tednik Dela, Ljubljana, št. 8, 23. 2. 1984, str. 15. ↩︎
2. Maksimovič, B., Radio in Televizija Ljubljana v Sarajevu, v: revija Stop, Ljubljana, 9. 2. 1984. ↩︎
3. Povzeto po: Šoštarič, U., Bojan začel, Primož pa pravi, da sam še ni končal, v: Teleks, informativni tednik Dela, Ljubljana, 16. 2. 1984, str. 19. ↩︎

Ob italijanskem letalskem napadu na Ljubljano, januarja 1916, so ljudje opazovali pilotovo »tehnično spretnost, s katero se je spustil z velike višine na kakih sto metrov navzdol«. Letala so bila še vedno tehnična novost, ki so vzbujala radovednost tako med vojaki kot med civilisti. Posledično so se v mestu, prvič v zgodovini pojavili razglasi, ki so prebivalce svarili in priporočali osnovna pravila varnostnega vedenja in ukrepanja ob letalskih napadih. 18. februarja 1916 so italijanska letala ponovno z bombami napadla mesto, ki je bilo med vojno pomembno zaledno središče in prometno križišče. Datum se je tokrat zaradi tragičnih posledic močneje vtisnil v spomin mestnih prebivalcev in pozneje obveljal za prvi bombni napad na Ljubljano. Tarče napadalcev so bile ponovno prometne komunikacije, »železniške naprave« in mestna vojna industrija s Samassovo zvonarno kot glavnim ciljem napada.

Italijanski letalec je z bombnika model Caproni odvrgel več bomb in v bližini poslopja bivše »cukrarne«, kjer je bila nadomestna vojašnica, smrtno zadel dečka Stanka Završena, učenca na prvi mestni deški ljudski šoli, ki je vodil voz s konjsko vprego. Ranam je podlegel tudi konj, ki so ga pred gostilno Pri Amerikancu na Gornjem trgu, razrezali na kose in meso prodali lačnim Ljubljančanom. Prehranska stiska se je takrat že močno stopnjevala. Pri povratku domov so avstro-ogrski vojaki letalo sestrelili nad soško bojno črto. Pilot je padec preživel in bil poslan v ujetniško taborišče oziroma karantensko postajo za vojne ujetnike na ljubljanski grad. Vse do konca vojne so v veljavi ostala zaostrena navodila  glede prepovedi zbiranja na prostem, signalizacije in varnosti ob letalskih napadih. Neeksplodirano bombo pa so, skupaj z letalsko čelado, razstavili v izložbi priljubljene Krisperjeve trgovine kot nekakšen muzejski predmet meseca. 

16. februarja 1994 sta se dva Natova lovca F-16 vračala z rutinske naloge nad Bosno in Hercegovino v oporišče v Avianu v Italiji, ko je pri enemu izmed njih prišlo do okvare motorja. Pilot je bil primoran zasilno pristati na najbližjem letališču – na Letališču Portorož v Sečovljah. Pred pristankom je v morje odvrgel dva prazna tanka za gorivo in dve raketi, ki ju je pred tem onesposobil. Pri pristanku se je letalo najprej odbilo od 1200 metrov dolge pristajalne steze, nato pa je drselo po tleh še kakšnih sto metrov. Na koncu ga je ustavil nasip ob bližnjem solinskem kanalu. Pilot je bil k sreči nepoškodovan, saj se je kakšnih deset metrov pred trčenjem v nasip izstrelil iz letala.

Dva dni kasneje, 18. februarja, so približno pet ton težko ponesrečeno letalo iz blata dvignili z Natovim transportnim helikopterjem in ga položili na dva tovornjaka, ki sta stala ob letališki stavbi. Ker je bil helikopter sprva za akcijo pretežek, je moral skoraj eno uro krožiti v bližini letališča, da je porabil kar največ goriva in tako postal lažji.

Osmega februarja 1980 je izšla prva velika plošča prve punk skupine za železno zaveso. Pankrti so izdali Dolgcajt. 36 minut in 6 sekund dinamičnih in eksplozivnih pesmi, ki so nedvomno razbili stanje iz naslova. Izšla je pri založbi ZKP (Založba kaset in plošč) RTV Ljubljana na povabilo odgovornega urednika Dušana Velkavrha. 30. januarja 1980 se je v prostorih založbe odvijala njena predstavitev, na kateri se je med  zanimivo družbo zbranih pomešal tudi fotograf tednika Mladina Janez Bogataj.

Med 43 posnetki sproščenega vzdušja in portretov odlično razpoloženih članov skupine, Igorja Vidmarja, Andreja Šifrerja, Dušana Velkavrha, ki jih je Bogataj ustvaril tega dne, je tudi današnja porumenela fotografija.

Na njej za polno mizo prigrizkov (piškoti Kraš, arašidi v krožniku podjetja Jugokeramika) in pijač (Deit, pivo Union) ter zatopljen v pogovor sedi del ustvarjalcev plošče Dolgcajt: Borut Činč (član skupine Buldožer, ki je sodeloval kot klaviaturist), pevec Peter Lovšin, idejni vodja in ustanovitelj skupine Gregor Tomc, basist Boris Kramberger in kitarist Dušan Žiberna (od leve proti desni).

Na steni za njimi visi portret dolgoletnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza  – Tita, ki je bil v tem času na zdravljenju v ljubljanskem Kliničnem centru.

Plošča Dolgcajt, kasneje nagrajena z nagrado Sedem sekretarjev SKOJ-a, je imela po odločitvi komisije za šund etiketo s t. i. davkom na šund in zanjo je bilo potrebno plačali dodatnih 20 odstotkov prometnega davka.