Ob italijanskem letalskem napadu na Ljubljano, januarja 1916, so ljudje opazovali pilotovo »tehnično spretnost, s katero se je spustil z velike višine na kakih sto metrov navzdol«. Letala so bila še vedno tehnična novost, ki so vzbujala radovednost tako med vojaki kot med civilisti. Posledično so se v mestu, prvič v zgodovini pojavili razglasi, ki so prebivalce svarili in priporočali osnovna pravila varnostnega vedenja in ukrepanja ob letalskih napadih. 18. februarja 1916 so italijanska letala ponovno z bombami napadla mesto, ki je bilo med vojno pomembno zaledno središče in prometno križišče. Datum se je tokrat zaradi tragičnih posledic močneje vtisnil v spomin mestnih prebivalcev in pozneje obveljal za prvi bombni napad na Ljubljano. Tarče napadalcev so bile ponovno prometne komunikacije, »železniške naprave« in mestna vojna industrija s Samassovo zvonarno kot glavnim ciljem napada.

Italijanski letalec je z bombnika model Caproni odvrgel več bomb in v bližini poslopja bivše »cukrarne«, kjer je bila nadomestna vojašnica, smrtno zadel dečka Stanka Završena, učenca na prvi mestni deški ljudski šoli, ki je vodil voz s konjsko vprego. Ranam je podlegel tudi konj, ki so ga pred gostilno Pri Amerikancu na Gornjem trgu, razrezali na kose in meso prodali lačnim Ljubljančanom. Prehranska stiska se je takrat že močno stopnjevala. Pri povratku domov so avstro-ogrski vojaki letalo sestrelili nad soško bojno črto. Pilot je padec preživel in bil poslan v ujetniško taborišče oziroma karantensko postajo za vojne ujetnike na ljubljanski grad. Vse do konca vojne so v veljavi ostala zaostrena navodila  glede prepovedi zbiranja na prostem, signalizacije in varnosti ob letalskih napadih. Neeksplodirano bombo pa so, skupaj z letalsko čelado, razstavili v izložbi priljubljene Krisperjeve trgovine kot nekakšen muzejski predmet meseca.