Slovenski knjižni sejem, ki se ravno v teh dneh odvija na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani (21. – 26. 11. 2023), je eden izmed najpomembnejših knjižno-kulturnih dogodkov v Sloveniji. Osrednji cilj sejma, ki je tokrat že 39. po vrsti, je promocija slovenske literature in spodbujanje branja, saj se na enem mestu srečujejo ljubitelji knjig, avtorji, založniki, knjigotržnice itd. Letos Slovenski knjižni sejem kot osrednjo osebnost sejma izpostavlja pesnika Karla Destovnika Kajuha.

Iz muzejske fototeke pa tokrat tudi mi objavljamo malce bolj »knjižno« obarvano fotografijo. Izložba Mladinske knjige je kot prikazuje fotografija z izbranimi knjižnimi deli in statistiko prodanosti knjig že leta 1960 nagovarjala ljudi, naj posežejo po kvalitetnih knjigah. Tudi mi vas z izbrano podobo vabimo, da obiščete sejem in posežete po njih. Prijetno branje.

V času prve svetovne vojne se je letalstvo vse bolj razvijalo in pripeljalo do strateške uporabe vojnega letalstva in bombardiranj izbranih ciljev v zaledju. Poleg človeških žrtev med civilisti in ogromne materialne škode so imeli napadi tudi močne psihološke posledice. Bombne napade so doživela mesta in prebivalci v zaledju italijansko avstro-ogrske bojne črte, med njimi: Innsbruck, Trient (Trento), Bozen (Bolzano), Poreč, Šibenik in Pulj. Poleg Ljubljane so bila v zaledju soškega bojišča bombardirana tudi mesta: Trst, Opčine, Piran, Idrija, Grahovo, Postojna, Jesenice in Koroška Bela.

Bombni napad na Koroško Belo in Javornik je bil osredotočen na industrijske objekte in železniške komunikacije na Jesenicah in okolici. Napad je potekal v dveh valovih 14. avgusta 1917, kot del strateških priprav na enajsto italijansko ofenzivo, ki se je začela nekaj dni pozneje. Iz 21 italijanskih bombnikov tipa Caproni je bilo odvrženo šest in pol ton bomb. Poleg dveh mrtvih v Javorniku so bili štirje prebivalci ranjeni, brez strehe pa je zaradi zažigalnih bomb ostalo 291 oseb.

Stavba današnjega kompleksa Mladika, ki stoji ob Prešernovi cesti, je bila zgrajena leta 1907 po načrtih slovenskega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija. Pobuda za gradnjo stavbe je bila tudi posledica rušilnega potresa 1895. Večji del denarja za gradnjo je daroval ladjar Josip Gorup. Licej je sestavljen iz dveh stavb. Sosednjo stavbo, ki z Mladiko tvori zaključeno celoto, so zgradili leta 1912 po načrtih slovenskega arhitekta Cirila Metoda Kocha. Obe stavbi je gradilo gradbeno podjetje, ki ga je v 19. stoletju ustanovil znani slovenski industrialec švedskega rodu Gustav Tönnies, ki v času gradnje sicer ni bil več živ. Njegovo delo in zapuščino so nadaljevali njegovi sinovi.

V stavbo se je naselil licej, dekliški internat. Med drugo svetovno vojno so kompleks zasedli sprva Italijani, nato Nemci. Po osvoboditvi Ljubljane so se vanj naselile enote jugoslovanske armade. Ta je v zgradbi uredila vojaško bolnico z imenom Vojna bolnica Mladika. Prostore sosednje vile so uporabljali oz. so v njih živeli v Mladiki zaposleni zdravniki.

Po osamosvojitvi so zgradbo ob koncu tisočletja (1996–2000) preuredili po načrtih Jurija Kobeta in v prostore naselili Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je v stavbi še danes. 

Stavba kompleksa Mladika, mestni dekliški licej, Ljubljana, čas med obema vojnama, črno-bela fotografija, fotografska zbirka časopisa Slovenec, inv. št. SL2093.