Fotograf Marjan Pfeifer st. se je januarja 1948 mudil na prelazu Vršič, kjer je fotografiral zasneženo visokogorsko pokrajino. V središču fotografije je zasnežen macesnov gozdiček na majhni vzpetini pod prelazom Vršič, na katerem stoji Erjavčeva koča, ki so jo že leta 1901 postavili člani nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovali Vosshütte. Po 1. svetovni vojni je upravljanje koče prevzelo Slovensko planinsko društvo, ki je kočo preimenovalo v Erjavčevo kočo po slovenskem naravoslovcu in pripovedniku Franu Erjavcu. V ozadju koče se je fotografu odprl pogled na gorsko verigo, znano kot Martuljška skupina, sredi katere kraljuje Špik.
Prav na primeru Erjavčeve koče lahko opazimo zanimivo vlogo, ki so jo imele planinske koče na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva (SPD) leta 1893 se je začela pospešena gradnja slovenskih planinskih koč, ki je bila predvsem plod nacionalizma. Slovenske planinske koče so namreč predstavljale protiutež nemškim kočam, na ta način pa so Slovenci verjeli, da bodo z gradnjo in slovenjenjem planinskih koč zaščitili slovensko zemljo pred germanizacijo.1
Pogačarjev trg med stolnico, semeniščem in škofijo že dolgo časa velja za ljubljansko srečevališče. Datum nastanka fotografije ni znan, zagotovo pa je nastala pred letom 1929, saj se je tega leta začela prenova trga. Za le-to je poskrbel nihče drug kot slavni arhitekt Jože Plečnik. Po njegovih načrtih so zgornjo ploščad ob stolnici pretlakovali z geometrijskim vzorcem v kombinaciji kamnitih plošč, kock in prodnikov. Vzpetino do stolnice so premagali s stopniščem, na vrhu tega pa sta bila zasajena topola in postavljeni kamniti konfini.1 Plečnik je podobo trga zaključil dobro desetletje kasneje z ureditvijo tržnice.
Prve vojne fotografije Tomija Lombarja s prvega dne obrambne vojne
Tomi Lombar, ki je že pred svojo polnoletnostjo samoiniciativno fotografiral nekatera ključna dogajanja na poti Slovenije v demokracijo in samostojnost, je bil v času rojstva države star dvajset let. Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in po opravljenem pripravništvu na popularni mladinski reviji Antena, je spomladi 1991, pod vodstvom urednika fotografije Naceta Bizilja, začel honorarno fotografirati za časopis Dnevnik.
Dne, 26. junija 1991, je po fotografiranju osamosvojitvene slovesnosti in vsesplošnega praznovanja osamosvojitve na ljubljanskih ulicah in trgih, odhitel na Dnevnik razvijat filme. V zgodovinsko edinstveni poletni noči je z ekipo fotoreporterjev nazdravil v gostilni Čarli na Petkovškovem nabrežju. Dvajset in petindvajset let po dogodku je za časopis Delo in za njegovo rubriko Bili smo zraven ter v Muzeju novejše zgodovine Slovenije za razstavo Samostojni! pripovedoval o tistem vzdušju in o tisti slutnji, ki mu v noči s 26. na 27. junij 1991 nista pustila spati. Z Mladininim fotoreporterjem Diegom Andrésom Gòmezom sta se dogovorila, da bosta v zgodnjih jutranjih urah odšla na teren. Po Diega v Šiško se je odpravil s svojo katrco, a je le-to moral pustiti v barikadi:
»Pod nadvozom na Celovški cesti so me ustavili miličniki in mi ukazali, naj zapeljem avto na barikado. Nasprotoval sem in jim povedal, da sem fotoreporter in da potrebujem avto. Živčno so me okarali, češ kakšen Slovenec sem! Ni bilo druge, kot da sem katrco s ključi vred res pustil na barikadi.«1
Ko je naletel na ekipo RTV-ja, je izvedel, da je tankovski bataljon Jugoslovanske ljudske armade prodrl z Vrhnike proti Brniku, razdeljen v dveh kolonah. Prodor tankov JLA je predstavljal resno grožnjo mladi državi, Tomi Lombar pa se je zavedal, da tega trenutka ne sme zamuditi. Z RTV-jevci se je odpeljal v Podutik, kjer so nastale njegove prve vojne fotografije s fotoaparatom Nikon FM2, med njimi tudi najodmevnejša:
»Ko smo se v Podutiku peljali po makadamski cesti, je iz gozda začelo rohneti kot sto hudičev. Ustavili smo se in skriti za drevesi pričakali prihod tankov. Ob istem času so bili tam fantje, ki so osamosvojitev do zore proslavljali kar na kamionu. Ko so se prikazali tanki, je eden od fantov skočil s kamiona in se z dvignjenimi rokami postavil pred tank JLA. Takrat je nastala moja prva vojna fotografija. Tankist je peljal naprej in fant se je moral umakniti.«
Fotografija junaka, ki se je odločno postavil pred tank JLA, je izzvala primerjavo s svetovno znano fotografijo kitajskega protestnika iz leta 1989, ki se je na Trgu nebeškega miru v Pekingu postavil pred tank. Tam se je kolona tankov ustavila, pred slovenskim protestnikom se ni, življenje si je rešil z odskokom. Lombarjeva fotografija junaka pred tankom je završala v fotoreporterskih krogih osrednjih dnevnih časopisov v državi in se povzpela na častno mesto med vojnimi fotografijami slovenskih fotoreporterjev. Že v prvi knjigi o vojni z naslovom Vojna za Slovenijo je bila objavljena na dveh straneh,2 v časopisu Dnevnik pa je bila ob promociji izida te knjige predstavljena kot neobičajno velika, kar štirikolonska.
Tomi Lombar se je nato z ekipo RTV-ja odpeljal na Celovško cesto, kjer je ustavil nekega fanta na Tomosovem motorju BT 50 in ga prosil, naj ga pelje po Celovški:
»›Pa kaj je to?!‹, me je vprašal. ›Ne vem … Tanki! Vojna sem je začela!‹ sem mu, tudi sam komaj dvajsetletni mulc, odgovoril. Vozil me je po Celovški in jaz sem fotografiral.«3
Vožnji junakov – motorista in njegovega sopotnika fotoreporterja – je sledila ekipa RTV. Nastali so presunljivi videoposnetki, ki izpričujejo, kako je Tomi Lombar spretno fotografiral med vožnjo ter usmerjal motorista, ki je manevriral vožnjo za tanki in vzporedno z njimi. Skoraj trideset let pozneje, februarja 2021, so bili videoposnetki ponovno obelodanjeni. Ob promociji razstave Tomi Lombar – razstava ob donaciji opusa fotografij, ki jo je pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije, so bili v oddaji Kultura na RTV predvajani tudi videoposnetki Lombarjevih fotografskih podvigov s prvega dne vojne.4
Od motorista se je Lombar poslovil v Šentvidu, le malo pred izvozom na avtocesto proti Gorenjski, kjer se je neki fant spet postavil pred tank. Tomi Lombar je bil ponovno priča upornemu dejanju pogumneža, le da je prizor s fotoaparatom tokrat ujel v nekoliko drugačnem momentu:
»Fotografiral sem ga v trenutku, ko je tankist vžgal po gasu, fant pa si je z odskokom za las rešil življenje. Tisti tankist bi ga gotovo povozil.«5
Obe Lombarjevi fotografiji dveh pogumnežev, prvega v Podutiku in drugega v Šentvidu, ki sta s telesom želela zaustaviti kolono tankov, sta bili ob petindvajsetletnici samostojnosti izpostavljeni tudi v Delovi rubriki Vrnimo ime neznanemu junaku.6
Tomi Lombar je nato koloni JLA od Šentvida do Brnika sledil v avtu ekipe RTV. Med vožnjo po avtocesti je napravil barvne fotografije tankov 1. oklepnega bataljona Jugoslovanske ljudske armade. Fotografije Tomija Lombarja in videoposnetki slovenske nacionalne televizije so tako nastajali presenetljivo sočasno. Pred Brnikom jih je zaustavila barikada, česar se Lombar takole spominja:
»Tukaj se mi je prvič posvetilo, da gre za res. Ko smo hoteli iti mimo blokade, je pripeljal tank in nas ni spustil naprej. Vrnili smo se do blokade, tam pa nas je jugoslovanski častnik obkladal s psovkami in vpil: ›Ovo je rat!‹ ter repetiral avtomatsko puško. Saj ni nameril v nas, ampak bilo mi je jasno, da to ni kar tako.«7
Ob vrnitvi v Ljubljano je Tomi Lombar najprej odšel po svoj avto. Barikade, v kateri ga je pustil, ni bilo več. Katrca ga je – na srečo cela in nepoškodovana – čakala parkirana ob cesti. Odpeljal se je domov na Poljane in takoj odšel na Dnevnik, kjer so bile že pripravljene fotografije za objavo in kjer ga je Nace Bizilj najprej vprašal, ali je fotografiral tanke. Po Lombarjevem pritrdilnem odgovoru je še pred razvitjem fotografij vznemirjeno prišel v temnico in si jih ogledoval pod neonom. Zadovoljstvo je bilo izjemno.
Fotografije Tomija Lombarja z dne 27. junija 1991 so del obsežnega fotografskega opusa, ki ga je Tomi Lombar podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Njihova trajna vrednost ni le v scenosledu uničevalnega prodora tankov Jugoslovanske ljudske armade, pač pa tudi in predvsem v moči neznanih junakov, ki so se ji upali kljubovati in ki so s svojimi gestami in dejanji izkazovali voljo komajda osamosvojenega naroda.
Opombe
Tomi Lombar v: Uršič, Irena (ur.). Samostojni! Fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2016, str. 31. ↩︎
Žnidaršič, Joco (ur. fotografij). Vojna za Slovenijo. 26. junij – 8. julij 1991. Cankarjeva založba, Ljudska pravica. Ljubljana 1991. ↩︎
