29. decembra 1972 je minilo natanko 50 let, ko je bila prva avtocesta v Sloveniji in v Jugoslaviji uradno predana prometu. Odprtja so se udeležili najvišji slovenski politični predstavniki Sergej Kraigher s soprogo Lidijo Šentjurc, Andrej Marinc, Janez Vipotnik, Jože Globočnik, Leopold Krese, Franc Leskošek – Luka, Franc Šetinc, ter predstavniki občin, delovnih kolektivov ter ljudske armade. Nova avtocesta, dolžine 32 (31,99) km in širine 26 m, je bila načrtovana in zgrajena kot štiripasovnica z odstavnim pasom, sama gradnja pa je bila razdeljena na tri pododseke, in sicer na Vrhnika – Logatec, Logatec – Unec in Unec – Postojna. Gradili so jo 30 mesecev, pri gradnji pa je sodelovalo več kot 40 različnih podjetij iz celotne Jugoslavije.

Na današnji dan pred 32 leti so bili v tedanji Skupščini R Slovenije slovesno razglašeni rezultati plebiscita, ki je potekal tri dni prej. V nedeljo, 23. decembra 1990 so se namreč volivci že drugič v letu 1990 (prvič so odšli na demokratične in večstrankarske volitve aprila 1990) odpravili na volišča. Na zgodovinsko vprašanje, »ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«, jih je pritrdilno odgovorilo 88,5 %. Plebiscita, ki je bil popoln uspeh, se je udeležilo več kot 93 % volilnih upravičencev.

Več o okoliščinah, ki so privedle do plebiscita in nastanka Republike Slovenije si lahko ogledate in preberete v večkrat nagrajeni veliki ilustrirani knjigi, OSAMOSVOJITEV skoraj vse o poti k lastni državi. Skupaj sta jo izdala Založba Miš in Muzej novejše zgodovine Slovenije in dostopna na: https://www.miszalozba.com/knjige/osamosvojitev/

V letu muzejskih razstav o Jožetu Plečniku in športu vam predstavljam delo Plečnikovega učenca, arhitekta, predanega gornika, alpinista in gorskega reševalca, neuklonljivega človeka mnogih darov, Vlasta Kopača (1913–2006).

V Muzeju hranimo avtorjev izvod publikacije Razgled z Grintovca iz leta 1940, ki ga je ob petletnici svojega delovanja izdala Akademska skupina Slovenskega planinskega društva na Univerzi.¹ Vlasto Kopač je s peresom in tušem ustvaril 360 stopinjski panoramski pogled, ki nas popelje v smeri urinega kazalca od zahodnega Porezna krožno nazaj na izhodišče. Perorisba je dopolnjena s slovenskimi zemljepisnimi imeni, ki so jih določili Rudolf Badjura, dr. Anton Melik, dr. Anton Mrak, Henrik Pardubsky in Boris Režek. Kliše je izdelala Jugografika, natisnila pa Tiskarna Slovenija.

Vlasto Kopač, rojen leta 1913 v Žireh, se je za gorništvo in alpinizem navdušil prav v času študija arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani² pri profesorju Jožetu Plečniku, kamor se je vpisal leta 1934. A njegovega zanimanja ne gre pripisovati vplivu secesijskega mojstra, pač pa prvim študijskim počitnicam, ki jih je preživel na Veliki planini kot najemnik pastirske koče. Na planino se je rad vračal, sledila so številna pohajanja po gorskih poteh in brezpotjih ter druženja in prijateljevanja s plezalsko druščino in z domačini – s pastirji, z drvarji, lovci in logarji. Pričel je zbirati starožitno izročilo ljudi, ki so živeli v okrilju Grintovcev, in postal član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva.

Najpogosteje se je namenil v Kamniško-Savinjske Alpe, saj so mu bile najbližje. Grintovci so postali njegov drugi dom. Ko se je v soboto popoldan odtegnil od pisalne mize v arhitekturnem ateljeju Jožeta Plečnika, kjer je bil med letoma 1937 in 1940 zaposlen kot risar, se je s kolesom odpeljal proti Kamniški Bistrici in nato naprej v strmine. V gore je vse bolj goreče zahajal, opravil je več prvenstvenih plezalnih smeri in zimskih vzponov.

Leto 1940, ko je ustvaril predstavljeno perorisbo, je bilo zanj še posebno uspešno, saj se je udeležil prve odprave Akademske skupine Slovenskega planinskega društva v Durmitor. Obenem je pri Jožetu Plečniku sodeloval pri načrtovanju in gradnji Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale, ki so ga uradno odprli julija 1940,³ imel pa je tudi druge projekte. 

In kako je veliki mojster arhitekture gledal na Kopačeve gorske podvige? Če se je s kolesom vrnil v Ljubljano šele v ponedeljek zjutraj ali pa je nekoliko podaljšal svojo alpinistično odisejado, se je nestrpno prestopal okoli Kopačeve mize. Včasih ga je prepričeval: »Pustite no te gore!« Ko pa mu je Kopač nekoč pokazal fotografije gora v srežu in mu pojasnil: »Gospod profesor, takole je tam gori,« je Plečnik povzel: »To je pa tako kakor ob stvarjenju sveta!« Po Kopačevih besedah naj bi nato malo bolje razumel, zakaj alpinisti »rinejo« v višave.⁴

Ljubezen do gora je Kopača dodobra zaznamovala. Gorska doživetja in načrti so ga izpolnjevali, bogatili, bodrili, na nek način reševali, nekajkrat tudi precej zapletli življenje. S podporo družine in z močjo, ki jo je črpal iz globokega spoštovanja narave, ni klonil predvojnim, predvsem pa izjemno težkim in trpkim vojnim ter povojnim preizkušnjam. Njegovo življenje je bilo podobno razbrazdanemu in krušljivemu svetu Grintovcev, polno vrhov in globeli. Večkrat so mu stregli po življenju, zato se je morda še bolj zavedal njegove dragocenosti in reševal tudi življenja drugih. Hribi so bili vselej posredi, ob najbolj žlahtnih in najtežjih, ob svetlih in temnih trenutkih. Leta 1936 je bil prvič zaprt zaradi komunistične propagande, ko je na Storžiču narisal srp in kladivo.⁵ Šele ko je prestal odrejeno štirimesečno zaporno kazen in spet zadihal zrak svobode, se je zares odločil, da se bo intenzivno posvetil alpinizmu.

Sledilo je nekaj zanj precej srečnih in uspešnih let, prepredenih s prvenstvenimi smermi in vzponi, vse dokler ni napočila vojna. Ostal je ujet v Ljubljano, kjer je bil odrezan od gora. Tu je deloval v ilegalni tehniki KPS ter se s svojim delom priključil uporu proti okupatorju.⁶ Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska politična policija, januarja 1944 je bil v živinskem vagonu transportiran v koncentracijsko taborišče Dachau. V kasnejšem intervjuju se je spominjal, kaj mu je pomagalo pri preživetju: »Misliti si moral na stvari, ki so bile daleč od resničnega življenja v taborišču. Tudi na hribe.«⁷ Predvsem pa so ga reševali njegova trdna, uporna volja, da ga nihče ne bo zlomil, vera v pozitiven razplet dogodkov ter risarski talent, zaradi katerega je bil premeščen v taboriščno knjigoveznico. Tu se je na svojstven način uprl neznosnim razmeram.⁸ Zastavil si je cilj, »da bo to, kar se je v taborišču dogajalo, vse te grozote, narisal, da se bodo ohranile.«⁹ Ustvaril je risbe, ki jih danes kot trajen spomin in opomin hranimo v Muzeju. Zaradi velike iznajdljivosti, pazljivosti in sreče ga pri upodabljanju taboriščne stvarnosti ni nihče zalotil, saj bi to pomenilo neizbežno smrt.

Konec vojne je tako dočakal bolehen in shiran, a živ. Ko se je po osvoboditvi z drugim zavezniškim konvojem vrnil v Slovenijo, se je s prijateljem Borisom Režkom, ki je prišel iz italijanskega zapora, takoj povzpel na Grintovce. Ker je imel komaj 49 kg, mu je Režek pomagal pri hoji. Kopačev nahrbtnik je nosil vse do Kamniškega sedla, kjer sta našla odprto kočo. V roke sta vzela metlo in grablje ter jo pospravila. Naslednji teden sta se po Kamniški Beli že podala na Korošico, kjer sta očedila Kocbekov dom. Ponovno je bil teden za tednom v gorah, med domačini, starimi hribovskimi prijatelji in plezalskimi tovariši.

Kopač je po drugi svetovni vojni postal predsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica in Planinskega društva Slovenije. Svoj polet je – tudi po poklicni poti – usmeril k postavitvi spomenikov ter k obnovi požganih ali porušenih planinskih postojank oz. postavitvi novih planinskih domov in dveh bivakov, pod Skuto in Ojstrico. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije je pričel postavljati na noge krovno planinsko organizacijo, alpinistične odseke in Gorsko reševalno službo, pri čemer je mentorsko predajal znanje drugim in organiziral prvi povojni alpinistični tečaj za inštruktorje. Poskrbel je za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalk in vetrovk ter za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nova oprema je prinesla precejšen napredek in pripomogla k razvoju slovenskega alpinizma. 

Izrisal je prva povojna zemljevida Julijske Alpe (1952)ter Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954), ki pa ju je kot obsojenec na insciniranem dachauskem procesu oz. pomiloščenec ponovno ustvarjal v zaporu. Ko se je vrnil domov z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje, ki je potekalo v Vratih in ga je vodil Joža Čop, so ga 4. oktobra 1947 povsem nepričakovano aretirali in odpeljali v Zvezne zapore Uprave državne varnosti. Po desetmesečnem mučnem zasliševanju so ga na dachauskem procesu obsodili na smrt s streljanjem. Kopač se je kasneje spominjal, da so ga priprli nedolgo zatem, ko je zavrnil službo v Beogradu, ki mu je bila ponujena zaradi vojnih izkušenj in uspehov pri ponarejanju dokumentov – izpraševalec na zaslišanju mu je omenil, da so šele ob njegovi zavrnitvi začeli zbirati podatke in sporne govorice o njem. Tedaj si jim ni upal priznati, da je trajno službo odklonil prav zaradi ljubezni do gora, saj se jim ni želel ponovno odpovedati ali oddaljiti.¹⁰ 

V času postopka so mu odvzeli državljanske pravice in zaplenili imovino: »Plezalno vrv, cepin in nahrbtnik, dereze in plezalno železje pa so pustili, saj niso vedeli, kaj bi s tem počeli.«¹¹ Pobrali so tudi risalno orodje in ga pozneje v zaporu vrnili. Smrtno obsodbo so namreč preklicali, pomilostili so ga na dvajsetletni odvzem prostosti. Po štirih letih in pol prestajanja zaporne kazni je bil pogojno izpuščen.¹² Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954) je tako delno ustvarjal med prestajanjem zaporne kazni, končal pa ga je doma. Ponovno se je vrnil v gore in si postopoma osebno opomogel.

Po vrnitvi iz zapora ni bil nikdar več funkcionar planinske organizacij,¹³ vendar je ostal njen zvest sodelavec. Leta 1956 je dobil službo v Referatu za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, leta 1963 je postal ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki ga je vodil do upokojitve leta 1969. Na tem področju je bil aktiven še dolgo po upokojitvi. Sodeloval je pri obnovi številnih slovenskih gradov, postavitvi Poti ob žici¹⁴ ter prenovi Plečnikovih Žal in Ljubljanske tržnice, za kar je prejel več prestižnih nagrad.¹⁵

Njegovo življenjsko delo pa je prav gotovo projekt zaščite naravne in stavbne dediščine ter zasnova turistične podobe Velike planine. S poznavanjem in posluhom za starobitno stavbno dediščino in naravno okolje ter njuno skladnost je dosegel, da je bila Velika planina spomeniško zaščitena, izdelal je urbanistični program in varstveni režim ter sprojektiral šest tipov počitniških koč, ki so bile zasnovane po zgledu starih stanov oz. pastirskih koč.¹⁶ Podal je tudi predlog za razglasitev Kamniškega narodnega parka, ki pa ni bil sprejet.

Kopač je v svojem življenju v pisani besedi in risbi upodobil različne tematike s področja gorništva, alpinizma, narodopisja, imenoslovja in arhitekture. Sodeloval je pri postavitvi več (gorniških) razstav in likovno opremil številne publikacije. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga planinska društva, številne društvene, jubilejne in častne planinske plakete, značke, diplome in priznanja.

Leta 1989 mu je Planinska zveza Slovenije dodelila naziv častni predsednik Planinske zveze Slovenije za pomembne zasluge pri vseobčem razvoju slovenskega planinstva, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel najvišje slovensko državno odlikovanje, Zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«.

***

Kopač je s svojo pokončno držo, z zavzetim udejstvovanjem in neumornim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu planinstvu, alpinizmu, gorskemu reševanju ter ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Njegovo življenjsko zgodbo je v prispevku Vlasto Kopač – neuklonljivi človek z ljubečo predanostjo strnila hčerka Mojca Kopač. Muzeju je podarila več očetovih predmetov, med njimi predstavljeno gradivo iz leta 1940. Razgled z Grintovca je bil ponatisnjen leta 1946, vendar tokrat brez avtorjevega imena. Reprodukcija originalne perorisbe je bila objavljena prav tako leta 2006 v prvi samostojni knjigi Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev, ki je izšla posthumno, kmalu po avtorjevi smrti. Vlasto Kopač jo je pripravljal do zadnjih dni – svojim Grintovcem je ostal zvest do konca življenja.

Kopačeva življenjska zgodba se je kakor razgledi z Grintovcev pela od visokih vrhov do ozkih globeli in zložnih ravnic, osebne stopinje si je utiral s peresom in z vetrom gora. Njegov največji dosežek pa lahko nemara prepoznamo v tem, da je kljub gorkim preizkušnjam, stiskam in najvišjim priznanjem uspel ohraniti preprosto in iskreno človečnost.

Na prehodu v leto 2023 tudi vam želim veliko širokih in odprtih razgledov ter srčno predanost vsemu, kar imate radi.

Vesele praznike in srečno!

***

Zanimivosti

Vlasto Kopač je perorisbo narisal po zgledu litografije Panorama vom Grintovc (2559), ki jo je ustvaril krajinski slikar Alfred Zoff (1852–1927), za poimenovanje je poskrbel Johannes Frischauf (1837–1924), znameniti avstrijski matematik, geodet, kartograf in alpinist. Slednji je v Kamniško-Savinjskih Alpah preplezal več smeri, markiral poti, določil višine gora in prelazov ter o njih pisal obširne članke. Panoramski pogled je leta 1876 izšel kot priloga k letopisu Avstrijskega turistovskega kluba (ÖTC –Österreichischer Touristen-Clubs). V tem času sta na Slovenskem delovali dve društvi – poleg omenjenega še Avstrijsko planinsko društvo (ÖAV – Österreichischer Alpenverein). Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno šele leta 1893, njenemu nastanku pa je botrovala prebujena narodna zavest, ki je več desetletij netila in iskrila tekmovalnost med avstrijskimi oz. nemškimi in slovenskimi alpinisti.

Zato je toliko bolj zanimivo, da so v zgibani prilogi Panorama von Grintovec iz leta 1876, ki sta jo ustvarila avstrijska avtorja, zapisana slovenska poimenovanja gora. Johannes Frischauf je bil znan po tem, da se je upiral germanizacijskim težnjam in strujam. Zaradi vseh zaslug ga je Slovensko planinsko društvo že istega leta, ko je bilo ustanovljeno, imenovalo za častnega člana. Danes je po njem poimenovan Frischaufov dom na Okrešlju. Knjižnica SŠM, inv. št. 12301.

---

Med drugo svetovno vojno so bili pastirski stanovi in Kapela Marije Snežne požgani, ohranili sta se le dve bajti. Kopačeva prizadevanja za povojno obnovo in premišljen razvoj turistične podobe Velike planine predstavlja njegovo življenjsko delo. Odnos med naravno in kulturno dediščino ter turizmom oz. gospodarsko koristjo na Veliki planini še danes ostaja aktualno vprašanje. Prihodnost bo pokazala, ali bo kdaj zaživela Kopačeva zamisel o razglasitvi Kamniškega narodnega parka ali regijskega naravnega parka. Predhodnice omenjene ideje so pravzaprav stare več kot 100 let, člani Muzejskega društva so že leta 1920 v Spomenici predlagali ustanovitev varstvenega parka Kamniške Alpe. Danes je Velika planina zavarovana kot krajinski park, Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe pa je že več let v ustanavljanju.

---

Literatura

_{Tone Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972.
Dachau:fotografije in risbe iz koncentracijskega taborišča s komentarjem, Hardvik Pirnovar (ur.), Celje: Skupnost internirancev Dachaua za Slovenijo, 1999.
Dachau: zbornik, Bojan Ajdič et al. (ur.), Ljubljana: Borec, 1981.
Dachauski procesi: (raziskovalno poročilo z dokumenti), Martin Ivanič (ur.), Ljubljana: Komunist, 1990.
Gore in ljudje, let. 1, 1946.
Gore in ljudje, let. 2, 1947.
Matija Horvat, “Nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil”: Vlasto Kopač in slovenska pravna država, Delo, 55, 31. avg. 2013, št. 20, str. 12–13.
Marija Klobčar, Vlasto Kopač (3. junij 1913–27. april 2006): in memoriam, Traditiones, 35, 2006, št. 1, str. 257–261.
Mojca Kopač, Vlasto Kopač – neuklonljiv človek, Žirovski občasnik, 34, 2013, št. 43, str. 139–148.
Vlasto Kopač, Iverí z Grintovcev, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2006.
Vlasto Kopač: Oblikovanje počitniških zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga, Ljubljana: [V. Kopač], 1995.
Vlasto Kopač: Ovalna pastirska bajta in njene razvojne modifikacije, Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, Tone Cevc (ur.), Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1995, str. 82–93.
Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 40–45.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: Akademska skupina SPD, 1940.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: PDS, 1946.
Zamenjani pogled: risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944–1945): razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača: KZ-Gedenkstäte Dachau, Dachau, 27. april–2. september 2012, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 1.–30. junij 2013, Kaja Širok, Jožica Šparovec in Darko Lesjak (ur.), Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2012.
Gregor Lobe, Naj le počakajo vrhovi: zadnji projekt inženirja Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 106, 2006, št. 10, str. 16–18.
Miha Naglič, Domovi Vlasta Kopača, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 86–88.
Miha Naglič, Iz nemškega v slovenski Dachau in iz obeh v planine, v svobodo …: pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem, Žirovski občasnik, 15/16, (1995/1996), št. 21/22, str. 5–24.
Miha Naglič, Vlasto Kopač: 1913–2006, Delo, 48, 6. maj 2006, št. 102, str. 15.
Miha Naglič, Vlasto Kopač (1913–2006), Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 85–86.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač – devetdesetletnik, Delo, 45, 3. jun. 2003, št. 126, str. 4.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač in njegovih 85 let: dipl. inž. arh., konzervator, alpinist, gorski reševalec, častni predsednik PZS, Planinski vestnik, 98, 1998, št. 6, str. 248–250.
Planinski vestnik, letn. 40, 1940.
Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije, Božidar Lavrič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003.
Borut Peršolja, Spomin in opomin: ob bližnji stoletnici rojstva Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 112, 2012, št. 11, str. 23.
Tadeja Primožič, Njegovo srčno dobroto je bilo mogoče preprosto čutiti, Žirovski občasnik, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 83–84.
Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač – drugi častni predsednik, Planinski vestnik, 89, 1989, št. 12, str. 513–517.
Tone Škarja, Časten častni predsednik PZS: osemdeset let Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 93, 1993, št. 7/8, str. 295–296.
Zora Torkar, Velika planina: pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača, Kamnik: Medobčinski muzej, 2008.
Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom: ob devetdesetletnici Gorske reševalne službe Slovenije in osemdesetletnici Postaje Gorske reševalne službe Kamnik, France Malešič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2002.
Alfred Zoff, Johannes Frischauf, Panorama vom Grintovc (2559), Wien: Verlag des Oesterreichischen Touristen-Club, 1876.}

Opombe

1. Akademska skupina SPD je delovala že od leta 1935, uradno pa je bila ustanovljena leta 1937. ↩︎
2. Današnja Univerza v Ljubljani. ↩︎
3. Gradnja Žal se je nadaljevala vse do italijanske okupacije leta 1941. ↩︎
4. Prim. Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 41. ↩︎
5. V študentskih letih je bil član t. i. naprednega akademskega Društva Triglav, po svojem prepričanju pa je bil komunist. Član Komunistične partije Slovenije je postal leta 1938. ↩︎
6. Deloval je v ilegalni Centralni tehniki KPS v grafičnem in dokumentnem sektorju, obenem je likovno opremljal številne publikacije partizanskega tiska. Ponarejal je dokumente, žige, štampiljke in plačilna sredstva okupacijskih oblasti, izdeloval je žige partizanskih enot in poveljstev, naredil je osnutke partizanskih znamk, nekaterih praporov, oznak vojaški činov idr. S tehnično dovršenim in ustvarjalnim delom je reševal življenja in spodbujal k uporu. Knjižnica MNZS hrani več vojnih publikacij, ki jim je Kopač vtisnil likovno podobo. ↩︎
7. Prav tam, str. 42. ↩︎
8. V taborišču je zbolel in prišel v bolniško barako, zatem pa v taboriščno knjigoveznico. Svojo mizo je imel potisnjeno v kot; tu je skrivaj upodabljal prizore, ki jim je bil priča. Podobe je risal na manjše liste v velikosti razglednic, jih skril v razcepljen karton in ga zalepil. Kartonske odrezke je nato hranil kot knjigoveški material. ↩︎
9. Prav tam. ↩︎
10. Prim. prav tam, str. 516. ↩︎
11. Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač – drugi častni predsednik, Planinski vestnik 89, 1989, št. 12, str. 515. ↩︎
12. Leta 1976 je bila objavljena razveljavljena sodba. ↩︎
13. Leta 1948 je bila kot naslednica Planinskega društva Slovenije ustanovljena Planinske zveze Slovenije. ↩︎
14. Vlasto Kopač, ki je bil med vojno sam priča življenju v Ljubljani, obdani v žico, je po vojni izpeljal idejo o ureditvi Poti ob žici okupirane Ljubljane, znane tudi kot Pot ob žici, Pot spomina in tovarištva oz. danes Pot ali Zeleni prstan Ljubljane. Izbral je 35,5 km dolgo traso, izdelal načrte in postavil 102 spominska stebra. Mesto Ljubljana mu je za njegove vojne in povojne zasluge leta 1982 podelilo Zlato plaketo ilegalca. ↩︎
15. Za obnovo propadajočih Plečnikovih Žal, ki se je pričela leta 1986 in zaključila leta 1992, je leta 1992 prejel Plečnikovo priznanje. Za sodelovanje pri obnovi Plečnikove tržnice v Ljubljani je leta 1996 prejel Plečnikovo medaljo, Slovensko konservatorsko društvo mu je podelilo tudi Steletovo priznanje. ↩︎
16. Stan običajno pomeni pastirsko kočo, izjema je Velika planina, kjer stan pomeni pastirsko selišče s tremi ali več kočami. ↩︎

15. decembra 1981 je slovenski alpski smučar, Boris Strel, v Cortini d´Amprezzo prismučal prvo moško veleslalomsko zmago, edino zmago, ki je bila vse do zmage Žana Kranjca, 18. decembra 2018, tudi edina slovenska moška veleslalomska zmaga.

Boris Strel je bil v osemdesetih letih, ko je bilo jugoslovansko smučanje na vrhuncu, del ekipe smučarskih junakov, ki so jo tvorili še Bojan Križaj, Rok Petrovič in Jože Kuralt. Vrhunec kariere Borisa Strela je bila sezona 1981/1982, v kateri je prišel do svoje edine zmage v svetovnem pokalu. Le to je zgolj tri mesece kasneje dopolnil z bronastim odličjem na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kar je bilo prvo odličje za slovensko smučanje na svetovnih prvenstvih.

Ob osvojitvi odličja na svetovnem prvenstvu je Boris Strel dočakal veličasten sprejem svojih krajanov na mestnem trgu v Škofji Loki.

Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) hrani vrsto tematsko in časovno raznolikih zbirk, ki z različnih zornih kotov predstavljajo zgodbe oseb, dogodkov in procesov v 20. in 21. stoletju v slovenskem etničnem prostoru.

Eni zadnjih večjih pridobitev in novo osnovanih zbirk predstavljata zbirki protokolarnih daril drugega in tretjega predsednika Republike Slovenije (PRS) dr. Janeza Drnovška (2002-2007) in dr. Danila Türka (2007 – 2012), ki sta jih prejela v času njunega predsedovanja. S tem se je nadaljevala kontinuiteta načrtnega zbiranja predsedniških protokolarnih daril. Naš muzej že od novembra 2002 hrani in upravlja darila prvega predsednika RS Milana Kučana (1992 – 2002). S prevzemom, ki ga je spodbudila tedanja direktorica dr. Marjeta Mikuž, so zbirke MNZS postale bogatejše za 702 protokolarni darili.

Izbor daril je bil kmalu zatem (15. decembrom 2002 – 31. januarjem 2003) razstavljen v prostorih našega muzeja. Občasna razstava z naslovom »Od brezove metle do srebrnega krožnika«, na kateri so bila na ogled raznolika darila ter domača in tuja odlikovanja, ki jih je predsednik Kučan prejel v obdobju svojega desetletnega predsedovanja, je naletel na izjemen odziv obiskovalcev. Slabih 19 let kasneje se je zbirka protokolarnih daril predsednikov RS dopolnila in znatno razširila. Po prizadevanju tedanje direktorice dr. Kaje Širok je bil namreč januarja 2021 sklenjen dogovor z uradom Predsednika Republike Slovenije (UPRS) in Vojaškim muzejem Slovenske vojske, kjer so bila darila shranjena, o prevzemu daril predsednikov RS dr. Janeza Drnovška in dr. Danila Türka. Darila so bila istega leta prevzeta, prepeljana in shranjena v depojih MNZ v okviru Državnih depojev v Pivki.

Vas zanima kaj so predsednikoma Republike Slovenije dr. Drnovšku in dr. Türku ob medsebojnih srečanjih podarili ruski voditelj Vladimir Putin, papež Benedikt XVI., generalni sekretar OZN Ban Ki – Moon, hrvaški predsednik Stjepan Mesić in številni drugi evropski in svetovni voditelji ter veleposlaniki v RS, slovenske občine, različne domače in tuje ustanove in posamezniki  ter s čim so ju razveselili vrtčevski otroci in šolarji?

Odgovor na zgornje vprašanje se nedvomno skriva v njuni izjemni zbirki protokolarnih daril, del katere je od maja 2022 na ogled v odprtih depojih našega Muzeja novejše zgodovine Slovenije (v okviru Depojev državnih muzejev) v Pivki. Nacionalna zakladnica predsedniških protokolarnih daril je prava paša za oči. Širok razpon daril sega od porcelanastih, srebrnih in glinenih čajnih/kavnih servisov, fotografij kronanih glav in predsedniških parov, umetelno izdelanih reliefov iz biserne matice, spominskih kovancev in kristalnih vaz pa tudi vrhunskih izdelkov domače obrti – vrhniškega pirha, tržiških čevljarskih svetil in miniatur kurentov do iskrenih otroških izdelkov ter številnih likovnih del bolj ali manj znanih avtorjev. Muzej je poleg predsedniških daril v hrambo in upravljanje prevzel tudi 369 fotografskih albumov. Enkratna fotografska kronika prikazuje številne protokolarne dogodke tako drugega PRS dr. Drnovška (tudi v vlogi predsednika vlade) kot tretjega PRS dr. Danila Türka. Fotografije njunih obiskov doma in v tujini ter sprejemov številnih gostov hkrati odlično dopolnjujejo in interpretirajo okoliščine, v katerih so bila darila podarjena.

To pa niso edina protokolarna in priložnostna darila, ki jih hrani in razstavlja naš muzej. V odprtih depojih MNZS v Pivki, si obiskovalci lahko ogledajo tudi darila Državnega sveta RS in darila, ki jih je RS poklonila svojim gostom ob prvem in drugem predsedovanju Svetu EU, leta 2008 in 2021. Zanimiv je tudi  nabor večinoma etnološko obarvanih daril jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, ki jih je prejel v času svojega bivanja v rezidenci Brdo pri Kranju, posamična darila podarjena najvišjim političnim funkcionarjem v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc) ter darila, ki so jih slovenska gospodarska podjetja leta 1948 podarjala II. kongresu Komunistične partije Slovenije. Z zbiranjem (predsedniških) daril želimo nadaljevati tudi v prihodnje.

Aktualni predsednik (2. 12. 2022) Borut Pahor je v dveh predsedniških mandatih (2012-2022) in ob zelo aktivnem lokalnem in globalnem udejstvovanju prejel številna darila. Izbor smo si od UPRS izposodili in skupaj z darili njegovih treh predhodnikov razstavili na lanskoletni občasni razstavi SLOVENIJA. 30 LET. Seznam prejetih daril PRS Pahorja (do vključno leta 2020) je tudi javno dostopen. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) namreč od leta 2012 objavlja Kataloge prejetih daril organov RS, iz katerih so med drugim razvidna tudi darila, ki jih je prejel Urad oziroma PRS od začetka svojega prvega mandata leta 2002. V katalogih ni daril v vrednosti do 25 €, vsebuje pa tista, ki presegajo 75 €. Protokolarna ali priložnostna darila, ki presegajo vrednost 75 € namreč postanejo last RS, lokalne skupnosti oz. organizacije, kjer funkcionar opravlja svojo funkcijo.

Pomladi v letu 1946 je propagandni oddelek mestnega odbora Osvobodilne Fronte pripravil razstavo najboljših stenčasov različnih tovarn v trgovski šoli v Ljubljani. Stenčasi so bili ogledala družbe v socialističnem obdobju slovenske države, zlasti v njegovem prvem desetletju. To so bili stenski časopisi, ki so jih pridne roke okraševale, ročno risale, lepile nanje fotografije, se trudile z oblikovanjem besedila, ki je imelo mnogokrat propagandno politično noto. Stenčasi so bili namenjeni obveščanju, poročanju o preteklih dogodkih v tovarnah, društvih, javnih ustanovah ali pa samo znotraj rajona. Kološeva fotografija se nahaja v seriji fotografskih posnetkov znotraj filma FS 3128 v Zbirki Foto Slovenija. Fotografije več ali manj prikazujejo skupine radovednih bralcev, ki skrbno prebirajo vsebine. Med obiskovalci je fotografovo oko pritegnila meščanka s klobukom, ki se je sprehodila po razstavi. 

»Joco je Ahilova peta Muzeja novejše zgodovine Slovenije.« To je bila izjava Iva Vraničarja, dolgoletnega vodje fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije – najbogatejše zbirke fotografij v državi iz obdobja več kot stotih let. Ivovo izjavo sem potem, ko se je Joco prvič navdušil nad muzejsko negoteko in s fotografijami rad sodeloval pri razstavi Samostojni! Fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni, zapisala v božično-novoletni voščilnici in pripisala željo, da bi se Ahil spremenil v Amorja. Ta muzejska anekdota, ki jo je – naključno ali ne – Joco prejel v času težav z Ahilovo tetivo, je dejansko poživila pot tesnejšemu sodelovanju med Jocom in muzejem. Deloma podarjene in deloma odkupljene fotografije v letih 2020–2022 so kronale prizadevanja po muzejski pridobitvi fotografskih originalov znamenitega imena slovenske fotografije.

V času epidemije covida je bila s podporo Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Cankarjevega doma pripravljena razstava Jocovih fotografij z naslovom Leta preloma, posvečena tridesetletnici samostojne Slovenije. Ob Jocovem optimizmu ni nihče slutil, da je to zadnja razstava v njegovem življenju. Sočasno s prevzemanjem fotografij je potekalo dokumentiranje in digitaliziranje. V izogib večjim tveganjem okužbe s koronavirusom, prostor dokumentiranja ni postal muzej, pač pa gostoljubni dom Joca in njegove žene Ane v Ljubljani. Skozi Jocove roke, izostreno oko in bister um, je šel vsak, sleherni negativ fotografije ali vsaka kontaktna kopija fotografij preden jo je prepustil hrambi muzeja. Joco se je bolezni navkljub mesece razdajal, da bi ob fotografijah zapustil tudi njihovo sporočilno vrednost, kot jo je on sam videl in čutil. Nizal je brezštevilna imena znanih osebnosti doma in po svetu, utemeljeval, zakaj je potrebno določene fotografije posebej čuvati, priklical je ozadja nastanka fotografij in posebej označeval fotografske ‘izbranke’. To so bili njegovi zadnji sprehodi po življenjskem fotografskem opusu, ki so ga zapečatili superlativi kot še pri nobenem slovenskem fotografu doslej.

Prva Jocova spogledovanja s fotografijo so bila pri šoštanjski poklicni fotografinji, pri učiteljici zgodovine in moralne vzgoje in obenem ljubiteljici fotografiranja narave, pri gimnazijskem sošolcu v Celju, ki mu je posojal fotoaparat in pri bratu Julijanu v Ljubljani, ki mu je sredi Jocovega študija medicine prepustil fotografiranje za študentski list Tribuno. Na Tribuni na Poljanski cesti je organiziral Šoltovo temnico in se uril v razvijanju fotografij. Pravi podjetniški podvig mu je uspel konec šestdesetih let, ko je sprejel ponudbo za fotografiranje pri Foto študentskem servisu za osebne legitimacije na dvorišču Oražnovega doma na Wolfovi ulici, kjer je kot študent tudi domoval. Portretirance, med njimi tudi znane osebnosti, je znal razigrati in jim fotografije, za razliko od ljubljanskih fotografov, priskrbel že naslednji dan. Toda Jocov svet ni bil zaprt atelje umetne svetlobe, pač pa atelje na prostem v vseh spektrih družbe in narave. Tako je pristopil k fotografiranju za časopis Tedenska tribuna (TT) in za revijo Tovariš, kjer se je razživel v fotoreportažah.

Nad ponudbo fotografiranja za časopis Delo leta 1974 prvotno ni bil navdušen, zaradi bojazni, da bi mu dnevni tisk onemogočal fotoreportaže. Toda zaskrbljenost je spremenil v priložnost. S prenovitvijo fotografskega oddelka, novimi fotolaboratoriji in kadrovsko okrepitvijo je narekoval skokovit vzpon, ne le svojega lastnega dela, pač pa tudi ekipe sodelavcev fotoreporterjev, ki jo je kreiral. Tri leta po prihodu na Delo je v Van Goghovi galeriji v Amsterdamu kot prvi slovenski fotograf prevzel tretjo nagrado prestižne World Press Photo. Režijo je v kategorijah Narava in Foto sekvence prepričal z zaporedjem dramatičnih fotografij natovorjenega konja, ki je v zasneženem Triglavskem pogorju drsel proti prepadu, in vodnika, ki je zdrs v prepad preprečil. Isto leto je kot prvi slovenski fotograf prejel nagrado Prešernovega sklada. S foto ciklom Živinski vagoni je bil prepoznan za glasnika človečnosti.

Ustvarjalnost, radovednost, čut in vztrajnost so bili tudi v prihodnje del njegove fotografske biti, zato tudi uglednih naročil in nagrad ni manjkalo. Po upokojitvi leta 1998 je fotografiral za revijo Otrok in družina. Balzam za dušo pa so vse bolj postajale fotografije lepot Slovenije, ki jih je objavljal v impresivnih fotomonografijah. Joco Žnidaršič je zapustil zgodovinski fotografski opus. Osupljivi del zgodovine pišejo njegove fotografije.

Leto 2023 bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije Jocovo leto. Z muzejskimi aktivnostmi bo posvečeno spominu nanj. Premišljevanja o fotografskem opusu bodo utrla pot retrospektivni razstavi in knjigi v prihodnje, ki si ju je Joco Žnidaršič tako močno želel.  

Gospod Joco, počivajte v miru.

Irena Uršič, skrbnica Fotografskega fonda Joca Žnidaršiča

Dr. Janez Drnovšek, predsednik dveh držav (SFRJ in RS) in štirikratni predsednik vlade RS, je bil od leta 1989 do svoje prezgodnje smrti leta 2008 ena najbolj znanih in prepoznavnih slovenskih političnih osebnosti. Ekonomist z doktoratom, ki je tekoče govoril več jezikov, je svojo pot v visoko politiko začel z izvolitvijo za člana Predsedstva SFRJ leta 1989. Pred kuliso številnih sprememb in postopne demokratizacije slovenskega političnega prostora je s 57 % volilno podporo nekoliko presenetljivo premagal uveljavljenega politika Marka Bulca. 15. maja istega leta je po načelu rotacije za eno leto postal Predsednik predsedstva SFRJ. Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je aktivneje vključil v slovensko politiko. Po padcu prve demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta spomladi 1992, ga je nasledil na mestu predsednika vlade in vodil drugo, tretjo, četrto in šesto Vlado RS. Potem ko je bil leta 2002 izvoljen za predsednika RS, je predčasno odstopil z mesta predsednika Vlade RS.

Dr. Drnovšek je kot dolgoletni predsednik vlade vseskozi sodeloval in spremljal proces približevanja RS k Evropski uniji (EU). Ta se je začela julija 1992 s pogajanji za sklenitev sporazuma o sodelovanju in končala s polnopravnim članstvom RS v EU, 1. maja 2004.¹ Dobrih 12 let zatem, ko so se prebivalci Slovenije decembra 1990 referendumsko odločali o tem, ali naj RS postane samostojna in neodvisna, so se  državljani 23. marca 2003 udeležili posvetovalnega referenduma o pristopu Republike Slovenije k Evropski uniji. Na vprašanje »Ali se strinjate, da Republika Slovenija postane članica Evropske unije?« so pritrdilno odgovorili v 89,61 %. Slovenija se je tako pridružila dotedanjim petnajstim članicam EU v njeni do tedaj največji širitvi. Hkrati se ji je pridružilo kar 10 držav novink, med katerimi je bila Slovenija po gospodarskih kazalcih (BDP-ja na prebivalca – 17.665 USD²) v samem vrhu.

Uspešnemu posvetovalnemu referendumu je 16. april 2003 sledil podpis Pristopne pogodbe k EU v prestolnici takrat predsedujoče države EU Grčije, v Atenah. Vodja delegacij in hkrati tudi eden od podpisnikov pogodbe je bil predsednik Republike Slovenije (PRS) dr. Janez Drnovšek, v času pristopnih pogajanj predsednik Vlade RS. Ob tej priložnosti mu je gostitelj, predsednik grške vlade Constantine Simitis podaril simbolično darilo. Prejel je srebrno skodelico na nizkem podstavku z umetelno oblikovanima ročajema ob strani (15 x 7 x 10 cm), ki stoji na kvadratnem podstavku (8 x 8 x 5 cm) iz pleksija. Na sprednji stranici je ploščica z vgraviranim napisom v angleškem jeziku  “SIGNITURE OF THE TREATY OF ACCESSIONTO THE EUROPEAN UNION ATHENS 16 APRIL 2003” (Podpis pristopne pogodbe k Evropski uniji, Atene, 16. april 2003).

Zanimivo ozadje zgodbe o podpisovanju pogodbe, s katero je RS 1. maja 2004 postala ena od 25 članic EU, pa se skriva tudi v enem³ od 369 fotografskih albumov protokolarnih dogodkov PRS dr. Drnovška in dr. Türka, ki jih je muzej prevzel hkrati s predsedniškimi darili. Albumi, urejeni po letih, mesecih in posameznih protokolarnih dogodkih, so opremljeni tudi z obvestili za medije, ponekod tudi s programom obiska⁴. Nič drugače ni v primeru njegovih aprilskih obveznosti leta 2003. Iz  albuma 6/2003, ki fotografsko dokumentira Drnovškove protokolarne obveznosti od 9. do 24. aprila 2003 izvemo, da je predsednik še 15. aprila 2003 na ločenih dogodkih prevzel poverilna pisma izrednega in pooblaščenega veleposlanika Velikega vojvodstva Luksemburg g. Paula Faberja ter japonskega veleposlanika g. Hroshija Hashimota, dan zatem pa se je je udeležil Vrhunskega zasedanja EU – podpisa pristopne pogodbe in evropske konference.

Iz priloženega programa obiska⁵ je razvidna vsa intenziteta dvodnevnega dogajanja, 16. in 17. aprila 2003. Pot vodje delegacije PRS dr. Drnovška se je začela ob 9.30, ko je v družbi dr. Janeza Potočnika, ministra za evropske zadeve in nekaj najbližjih sodelavcev z vladnim letalom poletel z brniškega letališča. Po pristanku na letališču v Atenah ob 12.30 je bilo ob 12.55 že predviden prihod v Zappeion Hall. Po kosilu za vodje držav/vlad, ki sta se ga udeležila s predsednikom vlade Republike Slovenije mag. Tonetom Ropom, so se vodje držav in vlad po protokolarnem vrstnem redu odpeljali v atensko Agoro. Pred kuliso zgodovinske lokacije se je ob 15.15 začela ceremonija podpisa. Po otvoritvenem govoru gostitelja predsednika vlade Simitisa so podpisniki po abecednem redu in predvidenem tri minutnem nagovoru podpisali oba dokumenta. »Treaty of Accesion« in »Final Act«. Slovenski PRS dr. Drnovšek je bil na vrsti kot 20 od 24 govornikov. V govoru je med drugim poudaril, da »je za Slovenijo in Evropo danes pomemben dan« in pred 220 državniki iz 25 sedanjih in prihodnjih članic med drugim dodal, da »Evropa lahko postane model tvornega in trdnega sodelovanja med narodi«⁶. Pogodbo sta podpisala skupaj s predsednikom vlade Republike Slovenije mag. Ropom, kasneje jo je podpisal tudi minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel⁷.

V fotografskem albumu 6/2003 sta v papirnati mapi z vizitko grškega predsednika vlade Simitisa shranjeni tudi dve spominski fotografiji. Leva je s skupinskega fotografiranja, ki so se ga takoj po podpisu pogodbe, pozno popoldne (med 17.30 in 17.45) udeležili tudi predsednik RS, predsednik vlade in minister za zunanje zadeve, desna je nastala dan kasneje. Po skoraj 3 urni ceremoniji podpisa je ob 18. uri sledila enourna tiskovna konferenca vodstva EU z desetimi državami pristopnicami, na kateri je govoril dr. Drnovšek. Za najvišje predstavnike – vodje držav/vlad in ministre za zunanje zadeve se je zgodovinski dan ob 23. uri zaključil z večerjo, ki jo je gostil predsednik Grčije Stephanopoulos v obmorskem predelu Vouliagmeni, nedaleč od središča Aten.  

Naslednji dan, 17. april 2003, se je začel z dvournim zasedanjem Evropske konference. Po njenem zaključku je ob 12.15 nastala druga spominska skupinska fotografija shranjena v albumu 6/2003. Ceremoniji sajenja oljk, posvečeni miru in olimpijskemu ognju⁸, je ob 13. uri sledila skupna tiskovna konferenca slovenskih predstavnikov – podpisnikov in prisotnih pri podpisu: PRS dr. Janeza Drnovška, predsednika vlade mag. Toneta Ropa, predsednika Državnega zbora RS Boruta Pahorja⁹ in ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla. Sledil je aperitiv in ob 13.45 kosilo. Pol ure po zaključku kosila je ob 15.50 v enaki, 6-članski zasedbi kot dan prej poletelo vladno letalo z letališča v Atenah in ob 16.50  pristalo v Ljubljani.

Na zgodovinskem dogodku, ki je Slovenijo umestil v krog držav EU, so med drugimi prisostvovale osebnosti, ki so, in (nekatere) še vedno zaznamujejo slovenski in evropski družbeno-politični prostor: Alojz Peterle, predsednik komisije DZ za Evropske zadeve, Jelko Kacin, predsednik Odbora DZ za zunanjo politiko, Janez Lenardič, svetovalec predsednika vlade za zunanje zadeve, Jožica Puhar, veleposlanica RS v Grčiji in dr. Ciril Štokelj, veleposlanik, vodja misije RS pri EU.

Naslednji dogodek, ki se ga je po zgodovinskem podpisu pogodbe v Atenah udeležil dr. Drnovšek je bilo odprtje 8. slovenskih Dnevov knjige 22. aprila 2003 na Kongresnem trgu v Ljubljani.

---

Opombe

1. https://www.gov.si/teme/vkljucevanje-slovenije-v-evropsko-unijo/, 30. 11. 2022 ↩︎
2. Delo, Božo Mašanović: Evropska širitev s kočljivo perspektivo, 17. april 2003, št. 89, str. 3 ↩︎
3. ALBUM 6/2003. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
4. Obveznosti PRS dr. Drnovška v mandatu 2002 – 2007 so razvidne tudi na https://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/jd.nsf/vseobjaveweb?OpenView&start=1401&count=20 ↩︎
5. Shranjen v ALBUM 6/2003. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije ↩︎
6. Delo, Božo Mašanović: Slovenija podpisala Pristopno pogodbo, 17. april 2003, št. 89, str. 1 ↩︎
7. https://www.uradni-list.si/_pdf/2004/Mp/EPsl2000.pdf, SKLEPNA LISTINA POGODBE O PRISTOPU K EVROPSKI UNIJI 2003, UL RS št. 3/2004, 10. 2. 2004, glej str. 2101. ↩︎
8. Atene so avgusta 2004 gostile poletne olimpijske igre moderne dobe. ↩︎
9. Današnji predsednik RS Borut Pahor je  tudi podpisnik odloka o razpisu posvetovalnega referenduma v vstopu v EU, ki ga je DZ sprejel 30. januarja 2003. ↩︎

Veseli december, ki ga zaznamuje tudi tradicionalen prižig lučk po slovenskim mestih, je v polnem teku. S tokratnim izborom praznično okrašene stavbe Merkur, kasnejšim Centromerkurjem in današnjo Galerijo Emporium, vas bomo popeljali nazaj v leto 1967.