V sedemdesetih letih 20. stoletja se je Jugoslavija in z njo Socialistična republika Slovenija soočala z nenehno rastjo inflacije, ki je v osemdesetih letih dosegla vrtoglavo stopnjo. Leta 1978 je Slovenija prejela prvi zemeljski plin iz Sovjetske zveze. Le-ta ni predstavljal le priliva izredno pomembne surovine in vir energije, temveč, po izjavah gospodarstvenikov, tudi »uspeh mogočne ustvarjalne sile novega socialističnega prijateljstva med deželama.«(Delo, 17. 11. 1978) Medtem ko se je predsednik Socialistične republike Romunije Nicolae Ceausescu mudil pri gostitelju Josipu Brozu Titu v Beogradu, so v Vodicah pri Ljubljani, 17. novembra 1978 simbolično odprli zahodni krak jugoslovanskega plinovodnega omrežja, po katerem je stekel plin iz Sibirije. Toda v prvem desetletju oskrba z edinim dobaviteljem plina iz Sovjetske zveze (začetek dobave zemeljskega plina iz Alžirije je bil namreč šele po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992), ni bila zanesljiva. Delo je leto pozneje (22. 11. 1979) poročalo, da se utegne dobava pralnega praška, kave in južnega sadja, izboljšati, »nekoliko dlje pa bomo morali potrpeti, če bomo hoteli brez težav kupiti meso, pa tudi za premog in plin se bo še treba postaviti v vrsto.« Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj je ob koncu sedemdesetih let fotografiral eno od tovrstnih »razgrabitev« plina, potem ko so ljudje, da bi si zagotovili dragoceni plin, ne le čakali v vrstah, pač pa se prerivali, prebijali skozi okna in tekli z jeklenkami.
