V letu 2022 smo z odkupom dela zasebne zbirke razglednic iz prve svetovne vojne muzejsko zbirko dopolnili s prizori iz vojaškega in ujetniškega življenja v Ljubljani v vojnem času. Med njimi smo odkupili tudi skupino starejših razglednic ljubljanskih vojašnic. V obdobju pred prvo svetovno vojno je bilo v Ljubljani več vojašnic: šempetrska vojašnica z bataljonom 17. pehotnega polka, pehotna vojašnica s tremi bataljoni 27. pehotnega polka, ki je bila širši javnosti znana po svojem častnem pokrovitelju belgijskemu kralju kot »belgijska vojašnica«.
V Ljubljani so bivali vojaki topniškega, artilerijskega polka št. 7, ki je leta 1898 dobil novo zgrajeno topniško vojašnico ob Dunajski cesti in dva bataljona 4. domobranskega pehotnega polka, ki sta bila nastanjena v leta 1891 zgrajeni C. kr. domobranski vojašnici ob Domobranski, danes Roški cesti. Če prištejemo še vojaška skladišča, konjušnico, vojaško kopališče na Ljubljanici, bližnje strelišče pod Golovcem, sanitetne oddelke in začasne barake vojaških pisarn ob Lattermanovem drevoredu, smo nekako povzeli stanje vojašnic in na vojsko vezanih lokacij v Ljubljani v času pred prvo svetovno vojno. Vojake, v začetku dvajsetega stoletja, 1. oktobra 1901 ustanovljenega 27. domobranskega pehotnega polka, so zaradi pomanjkanja prostorov nastanili v bivši ljubljanski tovarni sladkorja – cukrarni. Leta 1906 so se vojaki 27. domobranskega polka končno lahko preselili v novo ljubljansko vojašnico, ki je bila zgrajena ob Poljanski cesti. Po vseh bojnih izkušnjah na vzhodnem, soškem in tirolskem bojišču je bil polk 19. marca 1917 preimenovan v Gorski strelski polk št. 2 (K.k. Gebirgs Schützen Regiment N.2, GSR2).
Zgodovina Cesarsko-kraljevega domobranskega pehotnega polk št. 27 (K.k. Landwehr infanterie regiment Nr. 27, LIR 27 ) z nabornim okrajem na Kranjskem in Goriškem ter s sedežem v Ljubljani je precej dobro raziskana. O njegovi vojaški poti in usodah vojakov med prvo svetovno vojno je ohranjenih več odličnih spominskih in dnevniških zapisov. V polku je med drugimi služil pisatelj Ivan Matičič in o tem napisal spomine, ki so prvič izšli že leta 1922 in so v slovenskem prostoru prek ponatisov in razširjenih izdaj ohranjali spomin tako na omenjeni polk kot na prvo svetovno vojno. Polk je kot vse avstro-ogrske vojaške enote odseval strukturo svojega nabornega okraja in je po narodni sestavi moštva vključeval prek 85 % slovenskih vojakov. Podobno kot 4. domobranski pehotni polk pred tem se je tudi 27. domobranski pehotni polk, ki je dal ljubljanski vojašnici prepoznavno ime, 1. marca 1911 preoblikoval v avstrijsko gorsko enoto. To pomeni, da je bila enota posebej opremljena za gorske razmere in njeni vojaki izurjeni za potrebe in namene gorskega bojevanja. Datum preoblikovanja polka v gorsko enoto se šteje kot začetek slovenskih gorniških enot. Ob stoletnici je bila temu dogodku prvič namenjena večja pozornost slovenske javnosti.
Spominske drobce kako je izgledalo šolanje v domobranski kadetnici in vojaško življenje pred in med svetovno vojno v vojašnicah in na bojiščih nam je zapustil slovenski častnik Herman Vidmar v neobjavljenem rokopisu, ki ga hrani Mojca Vidmar. Svoje spomine je Herman Vidmar začel pisati septembra 1926 in z desetletnim presledkom s pisanjem nadaljeval septembra 1936. Rodil se je v Lokvah nad Gorico v Trnovskem gozdu, 30. marca 1875, v družini trinajstih otrok »v gozdarski hiši v gozdu zraven državne ceste«. Po več selitvah se je njegova družina ustalila v Ljubljani. Njegova želja, da bi postal avstro-ogrski častnik se je začela uresničevati avgusta 1893, ko je z dunajske kadetnice dobil obvestilo, da je uspešno naredil sprejemne izpite.
Z vstopom v dunajsko domobransko kadetnico se je zanj začelo povsem novo življenje.
»Do sedaj prost, svobodomiseln, narodnostno krepak, telesno izvrstno razvit, v vsakem pogledu še nepokvarjen sem prišel pod vojaško disciplino.« Življenje v kadetnici je povzel z besedami: »Takoj prve ure so nam inštruktorji v glavo vtepavali da nosimo »des Kaisers Rock«, da smo bodoči oficirji, da moramo držati na čast. Vsi, da ne moremo priti kot princi na svet; pokolenje iz nižjega stanu ni nobena sramota, vendar, da morajo oni, ki so iz nižjega stanu, počasi pozabiti, ter iskati občevanja le z osebami, ki so oficirskemu stanu primerne. Svojih staršev, bratov, sester, sorodnikov se ni treba sramovati, vendar se ni treba z njimi javno pokazati. … To je bila že prva grenka pilula.«
Razočaranja je v kadetnici že zgodaj doživel tudi glede narodne enakopravnosti. Zapisal je, da se je tudi glede »narodnosti pralo brez vode«: »Vse narodnosti so v monarhiji priznane, toda občevalni in službeni jezik v vojski je nemški, tega morajo vsi znati. Da bi se mu priučili, se je prepovedalo drugače med seboj občevati kot nemški. Bolj kot naši predstojniki so na to gledali naši nemški tovariši. … Prve dneve smo jih ubogali, kmalu pa ne več. Začeli so nas tožariti…. Vse politično in narodnostno mišljenje so nam takoj zatrli«. Gojenci naj bi vedno imeli pred očmi svoj cilj, da postanejo avstro-ogrski častniki, ki naj bi ne bili »narodnjaki, temveč samo Avstrijci in cesarjevi verni sluge«. Vidmar si je zabeležil, da so se »navidezno tega držali, v srcu pa so bili drugačni«. Svoje ostre kritične misli, ki so razkrivale dileme bodočega slovenskega častnika je omilil z besedami, da mora »resnici na ljubo navesti, da so drugače z nami lepo ravnali, da smo bili obilno in prav dobro prehranjeni, oblečeni in tudi stanovali smo udobno. Smatralo se nas je bolj kot bodoče mlajše tovariše«. Kratko povzeto: »Hrana je bila jako dobra in obilna. Spali smo na vojaških posteljah, slamnjačah, v sobah po 18 – 20 gojencev. Vsak teden smo enkrat imeli od 7 do 16 ure ekserciranje in vojaške vaje. Nato pa od 16 ure prosto, da smo lahko šli v mesto. V nedeljo je bila maša, popoldne pa prosto. Tako je šlo dan za dnem.« Njegovi slovenski sošolci, sodobniki in znanci, ki jih je srečeval v kadetnici so bili Rudolf Maister, Karl Petsche, Martin Majcen in drugi. O vsakemu si je zabeležil kakšno drobno opombo, značilnost ali usodo: »umrl je kot poročnik v Lvovu, bil odličen in neustrašen narodnjak« ali »Ljubljančan, o katerem se ni vedelo ali je Slovenec ali Nemec«, ki njegovim spominom dajejo osebno noto in dodaten zgodovinski pomen, saj razkrivajo vrednote in predsodke častnikov obravnavanega obdobja.
Po končanem šolanju v kadetnici je bil Herman Vidmar dodeljen v prvo stotnijo 23. domobranskega pehotnega polka v Zadru in je začel živeti življenje mladega častnika. V oktobru 1901 je bil premeščen v Krakov, kjer je 1. novembra 1901 postal nadporočnik: »Deloma sem bil vesel, da sem prišel med Slovane, žalosten pa, ker sem bil daleč od Zorke«. Iz Krakovega je bil premeščen v trdnjavsko mesto Przemysl, pozneje v Prago, Dubrovnik in druge kraje Dalmacije. Po 18 letih »službe v tujini«, kot je sam zapisal, je končno prišel nazaj v » domovino« k 27. domobranskemu pehotnemu polku v Ljubljano. »Nepopisni so bili moji občutki, ko sem nastopil službo vkraju, kjer sem se šolal, kjer sem preživel lep del svoje mladosti. Z užitkom sem prehodil kraje, kjer smo se kot dijaki igrali. Na vse sem se spomnil. … Kdor je vedno živel v Ljubljani na varnem ta mojega veselja in zadovoljstva ne more razumeti.« Kljub domačemu, ljubljanskemu okolju v katerem se je kmalu uveljavil, pa njegovo splošno razočaranje nad odnosom visokih častnikov do nenemških narodov ni bilo nič manjše kot v drugih vojašnicah: »Polk je bil gorski Gebirgsregiment, vsled tega, in tudi iz političnih ozirov, je služilo v tem polku največ tujcev, nadutih nemških nacijonalcev, osobito Korošcev.«
Pred vojno so bili vojaki 27. domobranskega polka namenjeni za varovanje meje z Italijo in poslani na gorska območja od Gorice do Rombona. Tudi nadporočnik Herman Vidmar, ki je s svojimi vojaki služboval v okolici Kobarida in tik pred vojno vodil priprave za poletne vojaške vaje, naloge in organiziranje bivanja vojakov, se je spominjal: »Moj rajon je bil od Kuka (1700 m) do Matajurja (1900 m). Livek sam je bil 900 m nad morjem. Naloga: moštvo izučiti, da pozna vsak kot, odrediti obrambo in eventuelni napad. Zmajal sem z glavo, ko sem videl, da moji predniki niso ničesar naredili. Samo jedli, pili in eksercirali so, taktično niso sploh nič delali. Šel sem takoj na delo. Oficirjem to ni bilo ljubo, ker so bili lažje, a dlje zaposleni. Rekli so: brez ekserciranja ni vojaštva. Ko sem, dobil še 1 četo sem se spravil nad ceste in pota. Ljudem, vaščanom, sem šel na roko.« Ob tem terenskem delu je navezal tesne stike s slovenskimi prebivalci mejnega območja ob reki Soči.
Ker so izhodišče našega zapisa razglednice »nove« ljubljanske domobranske vojašnice, zaključujem z drobcem iz Vidmarjevih spominov, ki omenjajo načrte za gradnjo neke druge vojašnice za avstrijsko domobranstvo: »Zopet sedim enkrat v menaži pri pisalni mizi ter skiciram – novo vojašnico. Narisal sem jo kolikor sem pač znal.« Pri ljubiteljskem risanju ga je nepričakovano obiskal visok štabni častnik. Njegov nadrejeni je risbo pohvalil, dodal nekaj popravkov in mu predlagal naj vloži prošnjo za dovoljenje, da se v Liveku zgradi vojašnica. Kljub naklonjenosti pristojne komisije je uresničitev pobude preprečila svetovna vojna in z njo povezani dogodki. 14. avgusta 1914 so se pohodni bataljoni vojakov 27. domobranskega pehotnega polka, opremljeni in izurjeni za gorsko bojevanje, iz ljubljanske železniške postaje odpeljali proti bojišču v Galicijo.
Viri in literatura
TomažBudkovič, 27. domobranski pehotni polk, Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2010, str. 28-29.
Die k. k. Landwehr Gebirgstruppen. Geschichte, Uniformierung und Ausrüstung der österreichischen Gebirgstruppen von 1906 bis 1918. Herausgeber: Hermann Hinterstoisser, M. Christian Ortner, Erwin A. Schmidl, Wien: Verlag Militaria 2006.
Miomir Križaj, Vojna pot 2. gorskega strelskega polka 1914 -1918, 1. do 17. del. 1. del: Vojnozgodovinski zbornik št. 32/2008 str. 29 -35; do 17. del: Vojnozgodovinski zbornik št. 48/2012, str. 40-49.
Zvezdan Marković, Vojaštvo v Ljubljani med prvo svetovno vojno, Vojaška zgodovina, letnik 15, št. 1, 2019, str. 23 -39.
David Erik Pipan, Naši gorski strelci. Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno vojno, Nova Gorica: Goriški muzej 2011.
Jože Suhadolnik, Nataša Budna Kodrič, Poljansko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana 2013.
Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914-1918, Maribor: Pokrajinski muzej Maribor 1988.
Herman Vidmar, Spomini, rokopis, družinska last, hrani Mojca Vidmar.
