Slovenski alpinizem sodi med najuspešnejše in mednarodno najbolj prepoznavne alpinistične tradicije. Slovenske alpiniste zaznamujejo vrhunski dosežki v tehnično izredno zahtevnih smereh, visoka raven gorskega vodništva ter pomembna pionirska vloga pri raziskovanju in osvajanju gorstev po svetu.
V številnih odpravah so dosegli izjemne rezultate, posebej pa so jih zaznamovali vzpon na Makalu leta 1975 ter osvojitev Mount Everesta leta 1979. Na Makalu (8475) v Nepalu so se sicer prvič odpravili že leta 1972 v t.i. četrti jugoslovanski alpinistični himalajski odpravi. Med člani odprave je bilo poleg vodje Aleša Kunaverja še 8 alpinistov, trije znanstveniki, zdravnik in novinar. Odprava je potekala od 15. 8. do 18. 11. 1972, v južni steni Makaluja pa so dosegli višino 8200 m (Janko Ažman in Matija Maležič). Zaradi hudega sneženja so se mogli s stene umakniti, ko jim je do vrha manjkal le še dan lepega vremena. Vrh so dosegli v odpravi leta 1975 in sicer 7 alpinistov, kar je jugoslovanske alpiniste postavilo v sam svetovni vrh. Tudi odprava leta 1972 je bila zelo odmevna, saj do leta 1975 nobena odprava v tej steni ni uspela priti višje.
Fotoreporter Marjan Ciglič je v svoj objektiv ujel člane četrte jugoslovanske alpinistične himalajske odprave na Makalu na Brniku pred odhodom. Na fotografiji so: predsednik Komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS inž. Pavle Šegula, predsednik PZS Tomaž Banovec, politik Marijan Brecelj, nekdanji predsednik PZS dr. Miha Potočnik, botanik dr. Tone Wraber, Janez Brojan – Bron, ornitolog dr. Janez Gregori, zdravnik Borut Pirc, vodja Aleš Kunaver, Matija Maležič, novinar Zoran Jerin, Marjan Manfreda – Marjon, Danilo Cedilnik – Den, Franc Štupnik – Cicko, Stane Belak – Šrauf, Janko Ažman, Janez Kunstelj in geograf dr. Jurij Kunaver, brat Aleša Kunaverja.