Film iz zbirke Foto Slovenija prikazuje foto reportažo dneva volitev v narodnoosvobodilne odbore, ki ga je fotograf Jože Kološa posnel v poznem juliju leta 1945. Vojaki so najprej pregledali kandidatno listo in nato volili. Tajnost glasovanja pri teh volitvah zagotovo ni bila v ospredju, saj skupina vojakov izpolnjuje volilne glasovnice kar skupaj. Visoki pismenosti slovenskega prebivalstva gre levji delež, da so volitve lahko bile izvedene pisno, s posameznimi glasovnicami. 

Za razliko so volitve v ustavodajno skupščino, ki so 11. novembra 1945 potekale v celotni Jugoslaviji, zaradi visokega deleža nepismenosti potekale z volilnimi kroglicami. To je volivec vrgel v eno od dveh skrinjic. Volitve bi lahko primerjali z referendumom za Titov režim ali proti njemu. Čeprav je imela oblast leta 1945 še veliko podporo ljudstva, volitve niso pokazale realnega razmerja politične moči v državi. K popolnemu zmagoslavju Ljudske fronte na volitvah so poleg številnih, ki niso smeli voliti, pripomogle tudi nepravilnosti pri izvedbi volitev. Za režim so bile te volitve zadnja obveznost, ki jo je moral formalno izpolniti pred priznanjem zahodnih velesil. 

Fotografija prikazuje območje Pogačarjevega trga pred Plečnikovim posegom. Projekt prenove tržnic se je začel leta 1939 in zaključil tri leta kasneje. Plečnik je preuredil celotno območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Tržnice je vključil v svojo vizijo monumentalnega mestnega prostora, ki ga je osnoval po vzoru antičnih mest. Med obema mostovoma je zgradil niz, ki ga sestavljajo paviljon, stebrna lopa, stoa in tempelj. Zgoraj je predvidel prodajalne, pod njimi pa promenado z ribarnico, do katere se meščani spustilo prek vretenastega stopnišča. Ob začetku niza tržnic obiskovalca pozdravi cvetličarna, oblikovana po Palladijevem vzoru templja v templju. Predvidel je tudi pokrit most stojnicami, ki bi povezal oba bregova. Navdih je dobil po mostu Rialto v Benetkah, a ideja ni bila uresničena. Mestna občina Ljubljana je leta 2009 ponovno aktivirala njegovo idejo mostu, ki jo je tudi izvedla z izgradnjo novega mostu leta 2010, čeprav ta ni bil zgrajen povsem po Plečnikovih načrtih. 

Prepletanje različnih identitet v muzejski predmet: čilim

Ljudje se premikamo, selimo, migriramo, nikakor nismo pri miru. Selimo se kot posamezniki, z družino ali v skupinah. Simboli premikanja so vsekakor kovčki, ki so vstopna točka razstave. 

Največji predmet na razstavi ODJUGA: Zgodbe o identitetah na prepihu, ki se zaključuje s prvim majem 2022, je umetniško delo – volnena tkanina čilim, ki uspe narediti nemogoče: v unikatno celoto stke prav tako unikatne in razvejane zgodbe in identitete pričevalcev in pričevalk razstave. Da lahko čilim, tradicionalno ročno tkano volneno preprogo predstavimo, se bomo najprej ustavili pri človeku, migracijah in identiteti. Preko tega bomo spoznali razstavo ODJUGA in njen ne le največji, ampak tudi najbolj barvit predmet.

Ljudje se premikamo, selimo, migriramo, nikakor nismo pri miru. Selimo se kot posamezniki, z družino ali v skupinah. Premikanje je del nas. Odkar človek obstaja, obstajajo migracije, saj smo se ljudje skozi celotno zgodovino človeštva nenehno premikali: prisilno ali prostovoljno, fizično in čustveno. Zato lahko rečemo, da je zgodovina človeka zgodba o njegovi mobilnosti.
Četudi so migracije človekova stalnica in so z nami že čisto od začetka, na ta vidik človeštva pozabljamo ali pa mu pripisujemo status izrednosti, odmika od normalnega stanja. Pri tem običajno pomislimo na selitve v zelo oddaljene kraje in tuje države, čeprav so po svetu med najpogostejšimi notranje migracije. 

Že če samo pogledamo Evropo, ima za sabo živahno zgodovino izseljevanj in priseljevanj. Najprej je do sredine 20. stoletja veljala za značilno območje izseljevanja. V stoletju pred 1930 je staro celino namreč zapustilo 50 milijonov ljudi. Med najbolj priljubljenimi ciljnimi območji štejemo Kanado, Združene države Amerike, Avstralijo, Brazilijo in Argentino.

V obdobju po drugi svetovni vojni pa se je stanje spremenilo: Evropa se je razvila v pomembno destinacijo za priseljence. Od leta 1960 se je število migrantov stalno večalo, po večini kot posledica dekolonizacije ali rekrutacije delovne sile.

Obenem so avtoritarni režimi, ki so oblikovali dvajseto stoletje, pogosto poskušali ustvariti homogeno politično pokrajino, kar je botrovalo notranjemu preseljevanju evropske populacije. Geografska širitev Evropske unije je z združitvijo Nemčije, priključitvijo Portugalske in Španije ter gospodarsko rastjo južnoevropskih držav na eni strani in vihrami, kot sta padec železne zavese in jugoslovanska vojna, na drugi strani, ustvarila veliko število beguncev, ki so iskali (politični) azil v Evropi.

Nadaljnje širitve Evropske unije na vzhod v letih 2004 in 2007 so povzročile znatne migracijske tokove tako na vzhodu kot tudi na zahodu. Pestrost migracij med evropskimi državami se nenehno ohranja.

Migracije za sabo nepreklicno potegnejo tudi prevpraševanje lastne identitete in iskanje odgovora na vprašanji: Kdo sem? Kam (ne) spadam? Socialni teoretiki trdijo, da je identiteta ključnega pomena za vse ljudi: omogoča, da osmislimo svoj obstoj in uredimo svoj svet; oblikujemo svoje norme in vrednote. Identiteta prispeva k temu, kako posamezniki in skupine dojemamo in konstruiramo družbo, kako osmišljamo in kako (pre)delujemo, razmišljamo, glasujemo, se družimo, veselimo, kupujemo, zaznavamo, delamo, jemo, presojamo ali se sproščamo. 

Čeprav je nemogoče postaviti enoznačne definicije identitet, jih pogosto obravnavamo kot samoumevne ter kot nekaj, kar je dano, določeno in ima jasno podobo. Toda praksa vedno znova kaže, da na identitete ne moremo gledati tako poenostavljeno.

Razstava ODJUGA: Zgodbe o identitetah na prepihu

V sklopu obsežnega evropskega projekta Identiteta na prepihu je Muzej novejše zgodovine Slovenije dokumentiral in raziskoval dediščino zgodb ljudi in njihovih potomcev, ki so se iz nekdanjih jugoslovanskih republik preselili v Slovenijo v obdobju po drugi svetovni vojni pa vse do slovenske osamosvojitve. Iz tega je nastala tudi participativna razstava z naslovom ODJUGA: Zgodbe o identitetah na prepihu, ki je zasnovana na osebnih izkušnjah več kot štiridesetih pričevalcev. Njihove zgodbe osvetljujejo raznolike, pogosto večplastne razloge za selitev, srečevanje kultur, medkulturne odnose in strategije (pre)oblikovanja individualne ter kolektivne identitete v skupni državi Jugoslaviji in po njenem razpadu v novonastali Republiki Sloveniji. Pri tem pa počlovečijo procese pripadanja, samo-spoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije, drugačenja – in nenehnega gibanja med njimi. 

Prav na to spreminjanje nakazuje tudi naslov razstave ODJUGA, saj se koncept identitete – kakor zimski sneg ob južnem vetru – iz zaledenele nepremičnosti, statičnosti taja in preide v fluiden proces nenehnega nastajanja in spreminjanja. Obenem pa se naslov hudomušno poigrava še s hegemonskimi stereotipi javnega diskurza, ki pogosto govori o (domnevno) hladni avstro-ogrski slovenskosti in (prav tako domnevno) toplem temperamentu južnejših sosedov. 

Razstava ODJUGA, ki temelji na ustni zgodovini in kot predmet razstave obravnava zgodbe ljudi, se obenem osredotoča na participativne pristope pri razstavnem projektu, ki je zajemal več-mesečno vključujoče delo s pričevalci in demokratičen pristop pri ustvarjanju razstave. Pristop, ki smo ga razvili in izvedeli, je nadgradnja že ustaljenih participativnih praks v slovenskih muzejih in cilja na najvišjo stopnjo participacije. S tem se muzej udejanja kot demokratična ustanova, ki tenkočutno obravnava senzibilne tematike in tako dela za družbo z družbo in skupaj s spremljevalnim katalogom gradi most med različnimi akterji.

ODJUGA obiskovalce najprej uvede v pojem migracij in zgodovino migracijskih procesov v Evropskem prostoru ob dejstvu, da smo ljudje premikajoča se bitja. Nato nadaljuje razstavno pripoved v štirih poglavjih. Vsa poglavja in podpoglavja razstave so naslovljena s citati pričevalcev, ki s tem na kratek in hudomušen način osredinijo tematiko. Prvo poglavje zraven osnovnih informacij o preseljevanju v Slovenijo med leti 1945 in 1991 iz bivših republik Jugoslavije ilustrira različne vzroke za priseljevanje. Naslednje poglavje preide v družinsko intimno sfero in s tem odpira teme: jezik, družina, glasba, hrana, vera, odnosi. Iz varnega družinskega zavetja se razstava premakne v javno sfero, kjer doseže svoj pripovedni vrh in zaplet s prehodom skozi osamosvojitev Slovenije na družbeno področje, ki obiskovalce seznani z močnimi in pogosto bolečimi temami: vojne v Jugoslaviji in begunstvo ter izbrisani, naslavljanje stereotipov, procesov drugačenja, stigmatizacije, izključevanja. V četrti sobi obiskovalci doživijo razplet zgodbe z aktualizacijo in s prikazom sodobnih primerov opolnomočenja in mnoštva identitet pričevalcev, ki jih razumejo kot enakovredne. Osrednje polje raziskovanja, prikazovanja in interpretacije ne zajema torej samo migracijskega procesa ampak tudi prikaz vpliva preseljevalneizkušnje na individualno in kolektivno identiteto, s čimer se ODJUGA pripovedno zaključi in služi kot katarza v pripovednem loku razstave ter ob koncu pozornost usmeri v obiskovalce in v vprašanje, kdo sem jaz.

Bogastvo razstave je v tem, da na prvem nivoju omogoča večplastenin večglasen prikaz zgodovinskega procesa preseljevanja, ki ga v slovenskem muzejskem prostoru prvič obravnavamo celostno; na drugem nivoju pa senzibilizirano in multimedijsko podprto potopitev v človeške zgodbe, ki soustvarjajo slovensko družbo.

Razstavo na koncu sklene velik čilim, ki je tradicionalna ročno tkana volnena tkanina, ki se lahko uporablja kot preproga, odeja ali pregrinjalo za pokrivanje postelje ali kavča, lahko pa se uporablja tudi za okrasitev sten in oken. 

Pod čilimom sta podpisani Ivana Blaž in Nina Mršnik, arhitektka iz Bosne ter oblikovalka in ilustratorka iz Slovenije, ki skupaj tvorita Kobeiagi Kilims. Potem ko sta živeli in študirali po vsem svetu, sta danes spet doma na Balkanu, kjer odpirata novo poglavje oživljanja bosanskih čilimov. Zamisel o začetku projekta je dozorela po obisku Bosne in Hercegovine, kjer sta ugotovili, da se skoraj nihče več ne ukvarja s to tradicionalno, stoletja staro obrtjo. Ob tej priložnosti sta spoznali gospo Lejlo, gonilno silo majhne skupnosti žensk v Bosni, ki še danes nadaljuje s proizvodnjo. 

Vzorec pričujočega čilima so izdelali s pomočjo računalniškega programa, ki prevaja vnesene vsebine v unikatne ekspresivne vzorce. Izdelan program deluje na način, da vanj vnesemo tekstualno ali vizualno gradivo. Ta čilim je nastal podlagi izbranih 100 najbolj reprezentativnih besed, ki se pojavljajo v zgodbah pričevalcev razstave ODJUGA: Zgodbe o identitetah na prepihu. Računalniški program je nato teh 100 ključnih besed uporabil za iskanje navezujočih vsebin na svetovnem spletu. Izbrano preneseno digitalno gradivo so nato obdelale algoritmične predelovalne metode, ki so iz binarnih podatkov ustvarile unikatne vizualne abstrakcije. Rezultat takšnega procesa so abstrahirani vzorci, ki so zaradi načina delovanja programa neponovljivi. Vzorce so v delavnici gospe Lejle s pomočjo tradicionalnih obrtnih izvedli za razstavo ODJUGA. S tem smo uvodno snovanje in vezenje razstave, ki se preko zgodb plete vse do konca, sklenili v skupnem umetniškem delu, ki s svojo barvitostjo simbolno odslikava pestrost identitet posameznikov z migracijskimi izkušnjami.

Človek je torej premikajoče se bitje. Vsak od nas ima zgodbo preseljevanja v svoji družini –  če je že nismo izkusili na lastni koži. To prispeva pomembno nit v nizu identitet, ki jim pravimo jaz in ki jutri mogoče ne bo več enak današnjemu. Na tem mestu vas vabimo, da z nami delite svoje zgodbe in primaknete svoj košček k mozaiku zgodb. 

Za konec pa se želimo še enkrat zahvaliti vsem pričevalcem, ki so nam med pripravo projekta zaupali svoje osebne in družinske zgodbe, se odzvali na javni poziv, udeleževali posvetovanj in delavnic snovanja razstave ter s predmeti, predlogi in komentarjj soustvarjali razstavo ter razmišljali z nami. Vi ste resnični ustvarjalci in srce razstave ODJUGA: zgodbe o identitetah na prepihu. V čast nam je bilo sodelovati z vami.

Ob 70. obletnici rojstva – Nejc Zaplotnik, slovenska alpinistična legenda svetovnega kova na fotografijah iz fondov in zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije

»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«¹

Letos mineva 70 let od rojstva legendarnega slovenskega alpinista svetovnih razsežnosti – Nejca (Jerneja) Zaplotnika. Ob tej priložnosti je v obliki knjige izšel Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika, ki ga je pisal med letoma 1969 in 1971, potekali so različni dogodki, nanj so se spomnili številni alpinistični kolegi in medijske hiše, aprilsko številko revije Planinski vestnik pa je zaznamoval kot Nejc, legenda z razlogom, kjer so se mu med drugimi poklonili tudi Andrej Štremfelj,² Tone Perčič,³ Viki Grošelj,⁴ Tomaž Jamnik⁵ idr.

Nejc se je rodil 15. aprila 1952 v Kranju. Z alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1969 in se že naslednje leto pridružil tudi Gorski reševalni službi v Kranju. Leta 1975 je bil prvič v Himalaji, kjer je osvojil vrh gore Makalu – svojega prvega osemtisočaka. Leta 1977 se je povzpel na vrh Gašebruma 1, ki je bil hkrati njegov drugi osemtisočak in leta 1979 kot eden prvih Jugoslovanov, skupaj z Andrejem Štremfljem osvojil najvišjo goro sveta – Mount Everest. Leta 1981 se je udeležil odprave na Lhotse, leta 1983 pa se je še zadnjikrat udeležil odprave na Manaslu, kjer je 24. aprila 1983 tragično preminil v podoru serakov.

Nejc je poleg vzponov na Himalajo, vseh po prvenstvenih poteh, opravil še več kot 350 vzponov v Evropi, Afriki in Severni Ameriki, med drugim je kot prvi Jugoslovan skupaj z Janezom Gradišarjem preplezal tudi slovito smer Salathev južni steni El Capitana v narodnem parku Yosemite.⁶ Tudi ta vzpon še danes velja za enega od njegovih vrhunskih dosežkov. Nejc je opravil tudi veliko solo vzponov, eden od njih je bil tudi vzpon na Varianto Aschenbrennerja, v svoj repertoar dosežkov pa je dodal tudi več kot 30 prvenstvenih vzponov doma in v tujini. Nejc pa ni bil samo »zagrižen« alpinist, temveč tudi velik ljubitelj ekstremnega smučanja; spustil se je z Jalovca, po Kačjem jeziku, po severni strani Mlinarskega sedla idr.⁷

Nejc, ki je bil med drugim mentor mladim plezalcem, gorski reševalce in inštruktor v šoli za gorske vodnike v Nepalu, je prav zagotovo pustil svoj pečat, ne samo v svetu alpinizma, temveč tudi v širše v celotnem slovenskem in mednarodnem prostoru.

Nejc Zaplotnik na fotografijah iz zakladnice muzejske fototeke

V muzejski fototeki, kjer skupno hranimo okvirno 3 milijone fotografskih enot, med drugim hranimo tudi fotografije, na katerih je Nejc Zaplotnik. Večina teh fotografij so del fotografskega fonda Aleš Kunaver, ki obsega 6.254 večinoma barvnih diapozitivov različnih formatov. Aleš Kunaver je bil zaslužen slovenski alpinist, vodja petih jugoslovanskih himalajskih odprav in ene odprave v Hindukuš, snemalec prvih slovenskih in jugoslovanskih himalajskih filmov, konstruktor alpinistične opreme, gorski reševalec in predavatelj. Med podarjenimi diapozitivi je glavnina posnetkov iz pionirskega obdobja slovenskega in jugoslovanskega himalajizma med letoma 1960 in 1984, in sicer z odprav na Trisul v Indiji leta 1960, v Hindukuš v Afganistanu leta 1968 ter z odprav v Nepal: na Anapurno leta 1969, na Makalu v letih 1972 in 1975, na Lhotse leta 1981 in na Manaslu leta 1984.⁸

Fotografije Nejca Zaplotnika v Kunaverjevem fondu se najdejo pri odpravah, ki sta se jih udeležila skupaj. Prva med njimi je bila šesta jugoslovanska himalajska odprava na Makalu (Nepal), ki je trajala od 4. avgusta do 15. novembra 1975. Poleg Aleša in Nejca so bili v odpravi še: Janko Ažman, Stane Belak-Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik-Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viktor Grošelj-Viki, Tomaž Jamnik-Mišo, Stane Klemenc, Ivan Kotnik-Ivč, Janez Lončar-Šodr, Marjan Manfreda-Marjon, Bojan Pollak-Bojč, Milan Rebula-Bistri, Roman Robas-Romi, Jože Rožič-Joža, Dušan Srečnik-Zobi, Damjan Meško (zdravnik), Radovan Riedl (tv snemalec) in 10 šarp.⁹

Nejc je vrh dosegel 8. oktobra 1975, skupaj z Jankom Ažmanom. V navezi (skupini), kjer je bil Nejc, sta bila še Roman Robas in Danilo Cedilnik. Cedilnik ni uspel priti na vrh zaradi poškodbe kolena, ki jo je povzročil odkrušen kos ledu, Robasu pa je nagajala kisikova bomba, zato se je malo pod robom stene odločil za umik.¹⁰ Sicer pa so se dosežki te jugoslovanske odprave vrstili eden za drugim: sedem alpinistov (tretjina odprave) je po prvenstveni smeri v južni steni Makaluja (8459 m) dosegla vrh; Stane Belak je bil prvi Slovenec in Jugoslovan na vrhu osemtisočaka, skupaj z njim je bil tudi Marjan Manfreda, ki je kot prvi Zemljan na tej višini osvojil vrh brez kisika in tako postavil svetovni alpinistični rekord, Janez Dovžan pa je na višini 8000 m izvedel solistično reševalno akcijo,¹¹ kar je v svetovni alpinistični zgodovini pomenilo izjemno dejanje. Na tej odpravi je treba omeniti še prvenstveni vzpon Belaka, Kunaverja in Robasa na Trekking Peak (6157 m), prvenstveni vzpon Erjavca in Pollaka na Vrh jugoslovansko-šerpovskega prijateljstva (5900 m) ter osvojitev vrha Isvala Peak (5500 m), ki ga je izvedel Bojan Pollak.¹² To odpravo so izvedli z namenom, da dokončajo vzpon na vrh iz leta 1972, Mednarodna alpinistična zveza (UIAA) pa je njihov dosežek uvrstila med tri dotlej najboljše alpinistične dosežke. UIAA je ocenila tudi, da gre za najtežjo preplezano veliko himalajsko steno, odprava pa je bila odlikovana z redom zaslug za narod in z zlato zvezdo.¹³

Naslednja odprava, ki sta jo skupaj izvedla Aleš Kunaver in Nejc Zaplotnik je bila enajsta jugoslovanska himalajska odprava na Lhotse (Nepal), ki je potekala med 10. marcem in 28. majem 1981. V odpravi so bili še Filip Bence-Tačrn, Janez Benkovič, Borut Bregant-Čita, Stipe Božić, Slavko Frantar-Čopek, Viktor Grošelj-Viki, Franček Knez, Ivan Kotnik-Ivč, Rajko Kovač-Rok, Marjan Kregar, Marjan Manfreda-Marjon, Peter Markič-Pero, Vanja Matijevec, Željko Perko, Pavel in Peter Podgornik, Jovan Popovski, Andrej in Marko Štremfelj, Miro Šušteršič-Čeha, Iztok Tomazin ter spremljevalna ekipa.¹⁴

Nejc Zaplotnik je skupaj z Markom Štremfljem in Pavlom Podgornikom 14. maja 1981 dosegel najvišjo točko v smeri proti vrhu – 8250 m, vendar so jim močno sneženje in zadnja zahtevna skala preprečili naskok do vrha. Kljub temu je bil to veličasten dosežek, saj tega pred njimi ni dosegel nihče. Naveza Franček Knez in Vanja Matijevec je nato v 24-urnem plezanju v izredno nevarnih razmerah¹⁵ 18. maja 1981 dosegla rob stene na višini 8100 m, se po isti poti vrnila nazaj in s tem je bil cilj dosežen – stena je bila preplezana.¹⁶ Tudi ta dosežek je Mednarodna alpinistična zveza ocenila kot najtežji poseg v Himalajo do tedaj, tuje alpinistične revije pa so dosežek opisovale kot »fantastičen, neverjeten in veličasten podvig, s katerim je bil rešen problem južne stene Lhotseja.«¹⁷

V fotografskem fondu Aleša Kunaverja se nahajajo še fotografije Nejca Zaplotnika iz časa, ko je bil eden od prvih inštruktorjev na prvi alpinistični šoli za nepalske gorske vodnike, za katero je bil zaslužen prav Kunaver, Nejčevo ime pa se v dokumentaciji posredno pojavlja še pri odpravi na Manaslu iz leta 1984. Odprava, ki je trajala od 4. aprila do 15. maja 1984 je bila zaznamovana s smrtjo Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, ki sta svoje življenje izgubila leto dni pred to odpravo. Alpinisti so z njim v mislih uspešno dosegli svoj cilj, med potjo pa so se ustavili še pri Nejčevem grobu in se mu poklonili (pokopali so ga na morenskem robu ledenika pod južno steno Manasluja).¹⁸ Na žalost se je le nekaj mesecev po uspešni šestnajsti jugoslovanski odpravi, ki je bila tudi ena prvih odprav v alpskem slogu¹⁹ v helikopterski nesreči smrtno ponesrečil tudi Aleš Kunaver.

Fotografije Nejca Zaplotnika se v manjši meri nahajajo tudi v drugih fotografskih fondih in zbirkah, in sicer: v fondu Naceta Bizilja najdemo Nejčeve posnetke v sklopu jugoslovanske odprave na Mount Everest, odprave na Makalu in Lhotse. V fondu Marjana Cigliča se hranijo posnetki, vezani na odpravo na goro Gašebrum 1, v fondu Joca Žnidaršiča pa najdemo npr. posnetke iz odprave na Mont Blanc iz leta 1970. Omeniti je treba še, da je Joco Žnidaršič dokumentiral tudi t.i. »odpravo slovesa«, ko je Viki Grošelj leta 1996 popeljal Nejčevo ženo Mojco in njegove tri sinove na njegov grob, odpravo pa je spremljal tudi novinar Željko Kozinc. Rezultat je vsebinsko bogata in z vrhunskimi fotografijami opremljena knjiga Pot k očetu: Po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo, ki predstavlja še en mozaik Nejčeve življenjske poti, namreč dve leti pred smrtjo je izdal knjigo Pot.

Nejc v tej knjigi dogajanjepred prihodom na najvišjo goro na svetu²⁰ kjer izreče tudi besede, ki so bile poleg citata o dosegi cilja²¹, mnogokrat citirane (»sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi …«), opisuje takole:

»Ničesar več ne vidiva, megla postane nepredirna.²² Sneži. Saj je vseeno, zgubila se ne bova. O Everestu sva toliko prebrala, pregledala toliko slik, da ga poznava kot Triglav. Razgled je nepomemben. Preveč je bilo naporov, da bi lahko uživala ob razgledu kakor v domačih gorah.

Položnejša snežišča se zožijo v žleb, ki se vse bolj strmo dviga v zadnji skok pod vrhom. Greben se zopet strmo požene, a tokrat zadnjič. Ni nama več treba sneti rokavic. Na nekaj mestih drug drugemu pomagava, da se ni treba navezati. /…/ Položno pobočje, črn pesek, kjer je veter odnesel ves sneg. Oster snežen grebenček, nato pa v megli zagledava aluminijast stativ – kitajska piramida! Počakam Andreja. Zamenjava se v vodstvu. Najprej noče, potem pa le stopi naprej. Prijateljska zadeva, nič drugega. Oba dobro veva, da je popolnoma vseeno, kdo bo pri stopil na vrh, a v tem trenutku mi stopijo solze v oči. Na Gašebrumu sem jaz prvi stal na vrhu, sedaj pa je vrsta na Andreju.

Vrh!

Objameva se, tolčeva po ramenih. Solze …Snameva krošnji, kisikovi maski. Skupaj sedeva v sneg h kitajski piramidi. Brez misli, samo srečna, da je konec. S tresočimi se rokami vzamem radijsko postajo iz krošnje: »Halo, enka, halo Tone, javi se!«, »Na sprejemu, na sprejemu!« »Tone, na vrhu sva!« Po postajah iz vseh taborov se zasliši huronsko vpitje, čestitke, vsi vpijejo drug čez drugega.²³ /…/ Ko je konec zveze, sem utrujen in zadihan. Vzameva jugoslovansko in nepalsko zastavico in ju priveževa na kitajski drog. Izmenično slikava, z vseh strani. /…/ Sedim v snegu, držim zastavici, Andrej pa pritiska na sprožilec. Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi … Šele kasneje v bazi, ko sem poslušal najin pogovor s Tonetom, sem zvedel za svoje besede. S temi besedami, ko nisem niti najmanj vedel, kaj govorim, se je izrazilo bistvo in smisel vsega mojega početja, alpinizma in smisel vsega mojega življenja. Smisla ni, cilja ni, le večna pot je v meni, pot in postaje ob njej. Več kot desetletje garanja, samoodpovedi, tveganja, sanj in hrepenenja, več kakor mesec dni trpljenja štiridesetih mož, samo zato, da sedajle sedim pri kitajski piramidi in ne vem kaj bi. Toda zakaj bi se človek ukvarjal samo s pustimi stvarmi, za katere ima vedno pripravljen odgovor …«²⁴

Nejčevo Pot so leta 2009 prevedli v hrvaški jezik (Put), leta 2020 v italijanski jezik (La Via) in letos v nemški jezik (Das Weg).²⁵ Knjiga danes velja »za prvo in edino alpinistično biblijo in enega od razlogov, zaradi katerih je spomin nanj še danes tako živ.«²⁶

Ob tej priložnosti bi se rada najlepše zahvalila sodelavki Jožici Šparovec, ki mi je od svojem odhodu v zaslužen pokoj predala izjemno skrbno dokumentirano in digitalizirano gradivo alpinistov iz dveh različnih fondov: Fond Aleš Kunaver in fond Marjan Keršič – Belač.

---

Opombe

1. Nejc Zaplotnik, Pot, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985 (tretja izdaja), str. 26 ↩︎
2. Planinski vestnik, Andrej Štremfelj, Moji spomini na Nejca, uvodnik ↩︎
3. Planinski vestnik, Tone Perčič, Dragi prijatelj, str. 11-12 ↩︎
4. Planinski vestnik, Viki Grošelj, Najboljši med nami, str. 9-10 ↩︎
5. Planinski vestnik, Tomaž Jamnik,  Prijatelj, soplezalec, vzornik, str. 8-9 ↩︎
6. Planinski vestnik, Jure K. Čokl, »Tone, na vrhu sva!«, Fenomen Nejca Zaplotnika, april 2022, str. 6 ↩︎
7. Planinski vestnik, Peter Mikša, Med najboljšimi svojega časa, Zaplotnik, Messner, Kukuczka, april 2022,str. 15 ↩︎
8. Fototeka, Fotografska zapuščina XX. stoletja, Jožica Šparovec, Fond Aleš Kunaver (1958-1984), 2017, str. 356 ↩︎
9. Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Makalu, Nepal, 2014, str. 25 ↩︎
10. Dušica Kunaver, Brigita Lipovšek, Makalu, Aleš Kunaver s prijatelji, Druga naveza na vrhu, 2005, str. 108 ↩︎
11. Njegov soplezalec Zoran Bešlin je moral le nekaj metrov pred vrhom odnehati, ker mu je zmanjkalo moči. V izjemnem mrazu je čudežno preživel noč, naslednji dan pa mu je na pomoč priskočil Dovžan, ki mu je pomagal sestopiti. ↩︎
12. Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Makalu, Nepal, 2014, str. 26 ↩︎
13. Prav tam ↩︎
14. Prav tam, str. 29 ↩︎
15. V svetovnih alpinističnih krogih so steno Lhotse poimenovali kot steno plazov in največji alpinistični izziv na svetu. ↩︎
16. To je bila tudi edina realna možnost za dosego roba stene na zahodnem grebenu; prečila sta zgornji lijak in skrajno tvegane snežne žlebove ↩︎
17. Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Lhotse, Nepal, 2014, str. 29 ↩︎
18. Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Manaslu, Nepal, 2014, str. 32 ↩︎
19. Po letu 1980 se je začelo novo poglavje v zgodovini himajalizma, namreč aplinisti po stenah niso več napenjali vrvi in postavljali višinskih taborov, ampak so vstopali v himalajske stene enako kot v Alpah – s šotorčkom v nahrbtniku, kar so poimenovali alpski stil. ↩︎
20. 13. maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. ↩︎
21. Glej citat v uvodu besedila ↩︎
22. Na Everest se je skupaj z Nejcem Zaplotnikom in Andrejem Štremfljem takrat odpravil tudi Andrejev brat Marko Štremfelj, ki pa se je moral vrniti zaradi težav s kisikovo bombo. ↩︎
23. Nejc Zaplotnik, Pot, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985 (tretja izdaja), str. 197, 198 ↩︎
24. Prav tam, str. 200, 201 ↩︎
25. Planinski vestnik, Nejc, legenda z razlogom, april 2022, str. 11 ↩︎
26. https://siol.net/sportal/sportal-plus/na-danasnji-dan-se-je-v-himalaji-iztekla-pot-legendarnega-nejca-zaplotnika-foto-video-240429 ↩︎

Lepe spomladanske dneve izkoristite za ogled naše občasne razstave Avtobusi in trolejbusi Ljubljane 1927–1994. Razstava vas s pomočjo starih podob  nakaže spremembe in razvoj mestnega prometa v slovenski prestolnici. Na ogled je na muzejski ploščadi vse do 5. maja 2022.

V nedeljo,  1. aprila 1956 je v Ljubljani prišlo do prve zamenjave tramvajev z avtobusi. Zamenjava se je zgodila na progi proti Rakovniku, ker so zaradi gradnje predora pod Gradom morali tramvajske tračnice na Gornjem trgu predčasno odmontirati. Slovesnost, ki se je odvijala pod rakovniško cerkvijo je spremljala tudi razstava novih avtobusov.  Vsi avtobusi so bili lakirani v dvojni zeleni barvi: stranska pločevina v svetlejši zeleni, streha, odbijači in blatniki pa v temnejšem tonu. Številni Ljubljančani so ta dizajn imenovali »dermastja« po Matiji Dermastji, županu Ljubljane med letoma 1954 in 1960.  Ob 15.45 je nato prvi avtobus odpeljal proti mestu.

Na Žagi pri Bovcu so se nekateri že od nekdaj ukvarjali s pletenjem raznovrstnih košar. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne pa so ustanovili posebno pletarsko podjetje, zadrugo Vrbopletarska.  Že na prodiščih reke Soče so imeli na razpolago precej vrbovega šibja, pričeli pa so gojiti tudi divjo vrbo.  Kot se spominjajo nekateri domačini,  je bila zadruga v hiši, kjer je danes gostilna Pri mostu. Prostore je imela zgoraj, spodaj pa je imela vojska konje. Levo v prizidku poslopja so imeli velik kotel, kjer so kuhali »bike« oz. vrbe. V hiši so moški pletli zibke in razne večje košare, dekleta, po domače »čeče«, pa so v hiši v bližini pletla manjše košare, t. i. japonke. Košarice so sušili na balkonu. Direktor je bil Aldo Bležunu (domače ime). Vojska se je okrog leta 1965 preselila v Bovec, v hiši pa so naredili gostilno (glej: Slovenski poročevalec, 14. julij 1958, str. 2; ustni viri: Ana Rot, Lucija Šturm, Zoran Pavlin, Matjaž Žagar).

Fotografiji bosta na ogled na novi tematski razstavi 36-tih fotografij znanega fotoreporterja Edija Šelhausa z naslovom Edi Šelhaus na Bovškem in ob reki Soči, ki jo je pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije – avtorica Jožica Šparovec. Razstava bo najprej na ogled v Tolminskem muzeju v Tolminu (13. april–1. junij 2022), nato v Kulturnem domu v Bovcu (2. junij–31. avgust 2022) in v oktobru 2022 še v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.