Reportažni posnetki ostarelega para iz Dravograda so nastali v zgodnjih sedemdesetih letih. Spadajo v skop zgodnjega ustvarjanja fotografa Jenda Štovička in jih je Muzej 10. septembra 2025 odkupil ter tako pomembno obogatil svoje fotografske zbirke.

Fotografija Jenda Štovička je za slovenski prostor izjemnega pomena, ker se je posvetil svoji izvirni interpretaciji različnih motivov, njegove fotografije pa so oblikovno in kompozicijsko premišljene. Štovičkov fotografski slog je bil izrazito edinstven in nekoliko temačen. Njegove fotografije odlikuje izjemna umetniška intenzivnost tako po izrazni kakovosti kot tudi po izbiri motivov. Pritegovala ga je tudi socialna tematika in notranje občutenje portretirancev, ki jih rad postavi neposredno pred objektiv.

Oktobra letos bi eno najpomembnejših imen slovenskega gradbeništva, podjetje GRADIS, praznovalo 80. obletnico delovanja. Njegova zgodovina predstavlja pomemben del gospodarskega  in infrastrukturnega razvoja Slovenije, hkrati pa odraža širše procese družbenih, političnih in ekonomskih preobrazb, ki so zaznamovale prostor nekdanje Jugoslavije in samostojne Slovenije.

Ustanovitev in prvi koraki

Podjetje, uradno poimenovano Ministrstvo za gradnje, Gradbena direkcija Slovenije »GRADIS«, državna gradbena podjetja, centrala Ljubljana, je bilo v okviru državnega gospodarskega plana s pravilnikom k uredbi Narodne vlade Slovenije ustanovljeno 4. oktobra 1945. Nastalo je z združevanjem in nacionalizacijo več dotedanjih gradbenih podjetij v Ljubljani in okolici, kot so Dukić ing. in drug, Gradbeno podjetje ing. Josip Dĕdek, podjetje Slograd in druga. Že ob ustanovitvi je zaposlovalo več kot 3.000 delavcev, ki so sodelovali pri velikopoteznih gradbenih projektih po Sloveniji in Jugoslaviji. Kot največje slovensko gradbeno podjetje je Gradis pomagal pri obnovi države v času prve petletke. Gradil je hidroelektrarne, železarne, tovarne, kasneje stanovanjske soseske, poslovne stavbe, trgovske in kmetijske objekte, ter sodeloval pri vzpostavitvi cestnega in elektroenergetskega omrežja. Poleg osnovne dejavnosti je združeval tudi lesnoindustrijsko, projektivno, strojno-prometno in železokrivsko.

Organizacija in rast

Kmalu po ustanovitvi je podjetje sprejelo svoj prvi poslovnik, ki je postavil temelje tehničnemu, komercialnemu in administrativnemu upravljanju. S tem je GRADIS postal eno najbolj organiziranih gradbenih podjetij in nosilec tehnološkega razvoja slovenskega in jugoslovanskega gradbeništva.

Direkcija s sedežem v Ljubljani je delovala kot centralno vodstvo podjetja s strokovnim svetom in centralnim knjigovodstvom. Na terenu pa so bila gradbišča s svojimi vodstvi. Direkcija je bila razdeljena na tajništvo, oddelke, odseke, knjigovodstvo, blagajno in ekonomat. Gradbišča so bila samostojne enote (vendar ne kot pravne osebe), morala so imeti samostojno knjigovodstvo. Podjetje je moralo imeti tudi svojo prometno bazo, skladišča, delavnice in stranske obrate s samostojnim knjigovodstvom, vezanim na centralno.

Preoblikovanje in samoupravljanje

S sprejetjem Temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih je leta 1950 prišlo do sprememb. Po sprejetem pravilniku se je podjetje preimenovalo v Gradbeno industrijsko podjetje Slovenije – Ivan Maček Matija (Gradis IMM) s sedežem v Ljubljani. Ostalo je državno, pod vodstvom Glavne direkcije gradbenih podjetij LRS. Poslovanje podjetja je ostalo enako kot prej, delovno področje pa območje LRS, oz. po naročilu Glavne direkcije gradbenih podjetij LRS ali povabilu druge republike (jugoslovanske op. a.), je podjetje lahko opravljalo dela tudi zunaj LRS.

Z novim zakonom je prišlo do reorganizacije podjetja, saj so v skladu s prvim členom pravico do gospodarjenja s tovarnami, rudniki, prometnimi, prevoznimi, trgovinskimi, kmetijskimi, gozdnimi, komunalnimi in drugimi gospodarskimi podjetji, kot splošnim ljudskim premoženjem dobili delovni kolektivi. Ti pa so izvajali omenjeno gospodarjenje po delavskih svetih in upravnih odborih podjetij. Delavski svet, ki se je volil na eno leto je sestavljalo od 15 do 120 članov kolektiva. V pristojnost delavskega sveta je denimo sodila tudi pravica, da kot predstavnik delovnega kolektiva, voli in razrešuje upravni odbor in izvaja še druge z zakonom določene pravice.

Prvi delavski svet podjetja Gradis je bil izvoljen 21. oktobra 1950.

Vstop na tuje trge

V šestdesetih letih, v času gospodarske krize v Jugoslaviji, je podjetje priložnost poiskalo v tujini – in jo tudi našlo. Prvo pogodbo za investicijska dela je GRADIS sklenil z nemškim gradbenim podjetjem Philip Holzmann, A.G. iz Frankfurta. S tem je podjetje pridobilo lastna devizna sredstva, potrebna za nakup strojne opreme in nadomestnih delov, hkrati pa je omogočilo zaposlitev številnim delavcem iz domovine.

V Frankfurtu je Gradis zgradil bolnišnico, pivovarno, objekte za sejmišče, upravno poslopje zvezne banke ter več objektov v okolici mesta (hotele, trgovski center, stanovanjska naselja, idr.). Gradili so še v drugih nemških mestih, pa tudi v Avstriji, Franciji, Libiji, kasneje v  Iraku, idr. Povprečno je enota v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let 20. stol. zaposlovala več sto delavcev. Število zaposlenih v Nemčiji se je v sedemdesetih letih zaradi ukrepov v zvezi z investicijami, začelo zmanjševati.

Skrb za človeka in družbeni standard

Podjetje Gradis je vse od začetka svojega delovanja veliko skrb in pozornost namenjalo človeku. Izhajalo je iz prepričanja, da je človek v takratnem samoupravnem sistemu središče in končni cilj vsake aktivnosti. Posebno pozornost je namenjalo izobraževanju in zato štipendiralo številne dijake in študente gradbene stroke, ter usposabljalo vajence. Redno so se zaposleni družili na športnih igrah podjetja ter sodelovali tudi na vseslovenskih športnih igrah gradbincev. Za počitek in oddih svojih zaposlenih pa je Gradis zgradil več počitniških domov v Ankaranu, na Pohorju, v Poreču in Biogradu na moru.    

Podjetje je v začetku leta 1961 izdalo Pravilnik o organizaciji in poslovanju počitniških domov s prilogama cenikom in hišnim redom, ki je nastal na osnovi Zakona o ustanavljanju in poslovanju počitniških domov iz konca 50-ih let 20. stol., ter navodilih in sklepih delavskega sveta podjetja. Počitniški domovi so sodili v okvir Kadrovsko-socialne službe in delovali po navodilih delavskega sveta. Sicer pa jih je upravljal upravni odbor počitniških domov.

V »ceniku uslužnostnih storitev v počitniških domovih«  je denimo cena (za člane kolektiva) za prenočišče, kosilo, večerjo, zajtrk in »režijo« znesla 350 din, kar po današnjih izračunih znaša približno 7,46 eur. Za otroke do 6. leta starosti se je znesek prepolovil. Dodatno so gostje morali plačati še stroške prevoza z avtobusom, kar je po tedanjem ceniku zneslo 700 din (15,83 eur). V primeru, da so v počitniških domovih bivali tuji gostje, je bil znesek enakih storitev na osebo skoraj štirikratnik zgoraj omenjene cene. S hišnim redom so bila določena pravila obnašanja v počitniških domovih. Ob želji, da bi se gostje počutili kar se da prijetno in da bi pazili na inventar v domovih, pa velja opozoriti na nekaj duhovitih napotkov, ki še danes prikličejo nasmeh, na primer:

»V dneh vašega dopusta pustite vse skrbi doma, tukaj pa uživajte vsaj teh 14 dni brezskrbno življenje. Vroči solnčni žarki, naj vam obarvajo vašo kožo, da ste kakor na ražnju pečen odojek v valovih sinjega Jadrana. Morje pa naj vam hladi in blaži vaše bolečine in skrbi«.

»Da pa ne boste živeli v popolnem brezdelju smo vam priskrbeli dovolj zabave, bodisi v kegljišču, pri odbojki, šahiranju itd. Sitnim in jeznim ljudem pa igrice »Človek ne jezi se««.

»V kolikor se zgodi, da napadejo kogarkoli maligani v obliki Isterske »črnine« naj si vsak zapomni, da mu je postelja v tem primeru najboljši zaveznik in prijatelj«.

Organizacijske spremembe in samostojna pot

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja, po uveljavitvi ustavnih sprememb, so se v Gradisu začele priprave na reorganizacijo. V skladu s prihajajočo novo ustavo so se, glede samoupravljanja in neposrednega odločanja delavca v združenem delu o vseh zadevah, povezanih z gospodarjenjem in upravljanjem podjetja, začeli priprave na organiziranje Temeljnih organizacij združenega dela (TOZD). Delavci so v sestavu GIP Gradis organizirali 18 temeljnih organizacij in se združili v delovno organizacijo GIP Gradis s samoupravnim sporazumom o združevanju. S sporazumom so uredili in določili medsebojna razmerja ter način poslovanja, osnovali so skupne službe. Samoupravni sporazum o združevanju v GIP Gradis so delavci TOZD-ov sprejeli na zborih aprila 1973, konec leta 1973 pa je bil izvršen tudi vpis v sodni register. Z organiziranjem t. i. TOZD-ov in določitvijo dejavnosti za vsako od njih, so bili dani vsi pogoji za njihovo poslovanje. Vsaka TOZD je imela svoj delavski svet in direktorja. Za doseganje skupno zastavljenih ciljev in za odločanje o skupnih zadevah, pa je deloval delavski svet, sestavljen iz delegatov vseh TOZD-ov.

V začetku leta 1990 so se TOZD-i s Samoupravnim sporazumom o spremembah v organiziranosti delovne organizacije GIP GRADIS, preoblikovali v samostojna podjetja, kar pa je vodilo v popolno osamosvojitev številnih projektantskih skupin.

Leta 1991 je bilo ustanovljeno Gospodarsko interesno združenje gradbeno industrijskih podjetij Gradis (GIZ GRADIS), ki je skupaj sodelovalo pri velikem nacionalnem projektu gradnje avtocestnega križa Slovenije. Kljub ambicioznemu začetku pa so poznejši gospodarski in politični pretresi privedli do propada ali stečajev mnogih deležnikov GIZ Gradis-a, od katerega je danes aktivno le še podjetje GRADIS, BP MARIBOR d.o.o.

Gradis je v času delovanja zgradil več kot 4.500 različnih objektov, 70% vseh po drugi svetovni vojni zgrajenih mostov, podvozov, viaduktov, več kot 150 skladišč, več kot 200 kilometrov cest. Prvi v Jugoslaviji je začel izdelovati gradbeno mehanizacijo, zgradil je 400 betonarn, 150 asfaltnih baz. Konec osemdesetih let 20. stol. je zaposloval skoraj 7.500 delavcev.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je pred kratkim pripravil razstavo z naslovom Leta dela, truda in ponosa: zapuščina podjetja Gradis. V prihodnjem letu pa načrtuje skupaj z zunanjimi sodelujočimi, nekdanjimi zaposlenimi ter Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije izid obsežnega zbornika, ki bo celovito predstavil zgodovino in dosežke slovenskega gradbenega velikana, ki je bilo ponos številnih generacij »gradisovk« in »gradisovcev«.

Štiriindvajsetega oktobra 1917 se je začela 12. soška ofenziva, danes poznana tudi kot bitka pri Kobaridu. K uspehu ofenzive je pripomoglo več dejavnikov, ki so še danes predmet številnih zgodovinskih obravnav, v italijanski javnosti pa je »Caporetto« postal sinonim za katastrofo. Napredovanje nemških in avstro-ogrskih enot se je zaustavilo šele na reki Piavi, italijanska vojska pa je ob tem imela tudi velikanske izgube. Zlasti veliko italijanskih vojakov je pristalo v ujetništvu.

V enem od albumov nemškega letalskega oddelka 14 (Flieger-Abteilung 14) se je ohranilo tudi nekaj fotografij, najverjetneje posnetih v začetku novembra 1917, le nekaj dni po napadu v Zgornjem Posočju. Med temi je tudi fotografija italijanskih vojnih ujetnikov in njihovih nemških stražarjev na zbirnem mestu, ki ga je za ta namen vzpostavil nemški korpus Stein. Nahajalo se je na lokaciji »Na Brdu«, nad cesto med Knežo in Grahovim ob Bači. Na desni strani fotografije je lepo viden značilen obris Kojce (1303 m).

Naslednje leto bo minilo 60 let od kar je bila v Ljubljani s strani gostinskih in turističnih delavcev, predstavnikov Kompasa, časopisa Ljubljanski dnevnik, mesta Ljubljana in Ljubljanske turistične zveze, organizirana prva Kmečka ohcet. V istem času je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v hokeju v Hali Tivoli. Z namenom približanja slovenskih šeg in navad tudi tujim obiskovalcem prvenstva, sta se tako na očeh več tisoč glave množice, ki je 8. marca 1966 spremljala dogajanje na ljubljanskih ulicah, hkrati poročila dva para. Slovenski Fani Kozinc in Janez Potočnik ter švedski Berit in Evert Jacobsson.

Kot poroča časnik Delo z dne 9. marca 1966, se je poročna povorka vila z Gospodarskega razstavišča do hotela Lev, kjer sta se ženinoma pridružili nevesti in potem dalje, mimo gostišča Figovec, hotela Slon, po Čopovi ulici proti Tromostovju, mimo Robbovega vodnjaka na Magistrat. Na poti je mladoporočencem igral trio Slak, pred hotelom Slon je bila »šranga« (zapora) in ženina sta morala plačati za svoji nevesti, da sta ju lahko odpeljala do Magistrata.

Mladoporočence sta poročila Ivan Bizant ter matičarka Anica Podgoršek. Po obredu sta oba para stopila na balkon in pozdravila navdušene gledalce, zatem pa sta se odpeljala nazaj na Gospodarsko razstavišče, kjer se je nadaljevalo poročno slavje, kjer so plesalci folklorne skupine France Marolt zaplesali več plesov. Že pred tem sta oba para prejela darila številnih podjetij.

14. oktobra 1809 je Napoleon Bonaparte z dekretom ustanovil t. i. Ilirske province, ki so do 13. oktobra 1814, ko so prenehale obstajati, obsegale zahodni del današnje Koroške, Kranjsko, Hrvaško, Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst, Istro, Dalmacijo do Boke Kotorske, ozemlje Dubrovniške republike ter današnjo Tirolsko. Gre za ozemlja, ki so jih Francozi po zmagi v peti koalicijski vojni vzeli Avstrijcem. Francoska oblast je s seboj prinesla tudi določne reforme v skladu z načeli francoske revolucije. Takratne intelektualce je navdušilo predvsem spoštovanje kulturne avtonomije in slovenskega jezika s strani novih oblasti ter krepitev šolskega sistema, kjer je bil učni jezik slovenščina. Kljub temu pa večina prebivalstva novi oblasti ni bila pretirano naklonjena, predvsem zaradi uvedbe visokih davkov, ki so jim ljudje rekli »fronki«.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja so zaostrene nacionalne razmere v Avstro-Ogrski privedle do preoblikovanja spomina na Ilirske province. Pojavila se je idealizirana podoba takratne francoske oblasti. Francozi so bili predstavljeni kot osvoboditelji slovenskega naroda in kulture izpod habsburškega jarma, ki so poskrbeli tudi za razvoj slovenskega šolstva ter veljavo slovenskega jezika. Med obema vojnama se je začelo obdobje Ilirskih provinc še posebej poudarjati za krepitev vezi s politično zaveznico Francijo, Kraljevina SHS pa jih je izpostavljala tudi kot začetno točko povezovanja jugoslovanskih plemen. »Tako so se prvič v novem veku sklenili, vsaj deloma, bratje po krvi, in tako so tudi pri Slovencih, dasi ne pri vseh, začasno padle deželne meje.« (Slovenec, 13. 10. 1929)

V tem vzdušju je bil 13. oktobra 1929, ob 120-letnici ustanovitve Ilirskih provinc, na Valvasorjevem trgu (danes Trg francoske revolucije) v Ljubljani odkrit Ilirski steber, imenovan tudi Napoleonov spomenik. Zasnoval ga je arhitekt Jože Plečnik, ki je v ta namen uredil tudi njegovo okolico, bronasti glavi, ki sta na njem, pa sta delo kiparja Lojzeta Dolinarja. »Monumentalen snežnobel steber se vidi daleč naokoli. Spomenik stoji na 2.30 m širokem podstavku z izbočenim robom in je visok 14 metrov. Narejen je iz hvarskega marmorja. Na vogalih podstavka podpirajo srednji steber štirje po 40 cm debeli in 1.80 m visoki štirioglati stebriči. Med njimi sloni na 7 cm visoki blazinici kocka s stranico 1 m, na katero je položenih 16 enako širokih, a le 75 cm visokih marmornatih kvadrov, vrh katerih je pritrjen kovinast grb nove, svobodne Slovenije: polumesec stare Ilirije s tremi celjskimi zvezdami. Ob stiku 4. in 5. kvadra je na vsaki strani na stebru 55 cm visoka bronasta glava Ilirije, na drugi pa glava Napolenona.« (Slovenski narod, 12. 10. 1929) Na stebru so vklesani verzi, ki sta jih napisala Valentin Vodnik, sodobnik Ilirskih provinc, in Oton Župančič, vanj pa je vzidan prah padlega Napoleonovega vojaka.

Nedelja, 13. oktober 1929, je postregla s sončnim vremenom, kot naročenim za svečanosti ob odkritju spomenika. Po vsem mestu so visele državne trobojnice, hiše so bile okrašene s cvetjem in zastavicami, celo izložbe trgovin in avtomobili so bili ustrezno opremljeni za to priložnost. Dogajanje je pritegnilo veliko število ljudi. Že ob 10. uri dopoldne je s Krekovega trga proti Valvasorjevem trgu krenila velika povorka, na čelu katere je bila sokolska konjenica, za njo je stopala vojaška godba, v povorki pa so sodelovali tudi oddelki Orlov in Orlic, množice šolske mladine, skavti, ženske v narodnih nošah, čete gasilcev, ljubljanski pevski zbori ter mnoga narodna društva in organizacije. Na slavnostni tribuni, ki je bila postavljena pri Ilirskem stebru, so bili zbrani visoki francoski in jugoslovanski predstavniki: francoski minister Emile Dard, zastopnik francoske vojske general Roset, jugoslovanski minister za vojsko in mornarico ter predstavnik jugoslovanske vlade na ilirskih svečanostih armadni general Stevan Hadžić, komandant Dravske divizije in kraljev zastopnik general Sava Tripković, ter mnogi drugi. Po zaključku svečanosti na Valvasorjevem trgu se je odvila manifestacija še pred spomenikom Valentina Vodnika, ki je bil naklonjen takratni francoski oblasti. Časopis Slovenec z dne 15. oktobra 1929, je z navdušenjem sporočal, da je bila to »ena najlepših narodnih svečanosti, kar smo jih v Ljubljani sploh doslej doživeli.«

O pomembnosti dogodka prav tako priča njegova medijska pokritost – poleg vsega časopisja, ki je pisalo o njem, je dogodek prenašal tudi Radio Ljubljana, snemali sta ga kar dve francoski filmski družbi, v Zbirki časopisa Slovenec pa je ohranjenih 35 fotografij, ki prikazujejo dogajanje tistega dne.

Rudolfa della Schiavo (29. 3. 1921-?) iz Podpece je gestapo aretiral v Celovcu 4. novembra 1943. Konec meseca je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dobil taboriščno številko 58888. Ob prihodu v taborišče so mu odvzeli vse osebne predmete in dokumente. Med njimi je bilo več pisem, osebna izkaznica, potrdilo o vpisu v vojaško evidenco, potrdilo o dovoljenem obisku pri bratu v Mitterwaldu, dve železniški karti in 25 fotografij. Na eni izmed njih prepoznamo Rudolfa z violino. Mladenič s harmoniko je morda njegov mlajši brat.

Gradivo Rudolfa della Schiave in ostalih več kot devetdesetih taboriščnikov je muzeju predal Glavni odbor Rdečega križa Slovenije leta 1952.

V noči med 7. in 8. oktobrom leta 1991 se je iztekel trimesečni moratorij za proces osamosvajanja Slovenije, določen z Brionsko deklaracijo. Že mesec dni pred tem je na prvi seji mirovne konference o Jugoslaviji v Haagu, predsednik predsedstva Milan Kučan potrdil, da namerava Slovenija po poteku moratorija uveljaviti popolno neodvisnost. To je pomenilo tudi menjavo valute. Z iztekom moratorija so kot začasno valuta v obtok prišli vrednostni boni, ki se jih je dalo z jugoslovanskim dinarjem menjati po menjalnem tečaju 1:1. V pričakovanju novega denarja so že nekaj dni prej državljani v bankah čakali v vrstah. Fotoreporter Aleš Černivec je 30. septembra posnel vrsto pred poslovalnico Ljubljanske banke na Bratovševi ploščadi v Ljubljani, ki jo je še dodatno podaljšalo izplačilo pokojnin. V tem času še ni bilo znano, kako se bo imenovala nova slovenska valuta. Ime tolar so poslanci skupščine Republike Slovenije potrdili 8. oktobra, okrog pol enih zjutraj, pol ure po koncu moratorija.