V središču Korošinovega zanimanja so bili vedno ljudje. Njegov priljubljeni motiv so bili otroci ali pa starostniki, odločujoči dejavnik pri pritisku na sprožilec pa je bila vsakokrat njegova jasna vizija, kaj želi s svojo fotografijo sporočiti gledalcu. Včasih ga je pritegnila revščina v neposredni bližini, iskal je modrost, ki se zrcali v očeh starejših ljudi, prestrezal razigranost mladine ali pa gledalca le izpraševal o teži življenja. Globine človeške duše je namreč zmogel prikazati na zelo neposreden način in tako je dosegal veliko izpovedno moč svojih posnetkov.

Fotografsko gradivo Janeza Korošina skupaj z avtorjevo dokumentacijo in arhivom objav o njem hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in sicer od 2. novembra 2023. Avtorju se iskreno zahvaljujemo za izkazano zaupanje, Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pa za finančno podporo pri odobritvi odkupa.

Ob tej izjemni pridobitvi novega fotografskega gradiva bo v preddverju Viteške dvorane Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije od 8. novembra 2024 dalje na ogled razstava Janez Korošin: Grobozrnati pečat. Prijazno vabljeni na ogled!

O veselju otroka in o žalostni usodi šestnajstletnika

V vasico Parje pri Pivki onkraj tedanje rapalske meje na Primorskem v Julijski krajini Kraljevine Italije je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja prišel prvi otroški tricikel. Prejel ga je Francelj Rebec iz Parij, po domače Zotlarjev, rojen 30. novembra 1927 mami Jožefi in očetu Francu. Podaril mu ga je oče, ki je s tapeciranjem žimnic petnajst let služil v Buenos Airesu v Argentini, od koder je odplačeval dolg za novo zgrajeno hišo, kajti njegovi obrti, ki jo je med leti 1932 in 1936 opravljal tudi v domači hiši v Parjah, razmere pod fašističnim režimom niso bile naklonjene. Tricikel je bil za Franceljna in za vaške otroke imenitna popestritev zgodnjega otroštva. To malo vozilo brez verižnega pogona in brez zavor, ki kot miniaturna različica spominja na starejše velocipede, je Franceljnu in njegovim vrstnikom omogočilo prvo samostojno vožnjo na kolesih na nožni pogon s pedali. Ker so noge poganjale pedala na velikem sprednjem kolesu (z dimenzijo 40 cm), se je vožnja začela s pogostimi zavoji.

Tricikel je bil izdelan v znanem italijanskem podjetju otroških vozil »Ditta Raffaele Giordani Giocattoli« iz Bologne, ki je pozneje zaslovelo po izvirnih pomanjšanih različicah najrazličnejših vozil za otroke in ki deluje že od leta 1875. Uradno ime modela »Triciclo normale smontabile brevettato« pomeni običajen, razstavljiv in patentiran tricikel.

Razstavljiva dela sta olajšala pakiranje in pošiljanje. Sedež je snemljiv, krmilo s prednjim kolesom pa je z okvirjem povezano z razcepko, medtem ko so drugi železni deli pritrjeni s kovicami.

Pet kilogramski tricikel se je proizvajal med leti 1930 in 1934 in je bil na voljo v petih različicah, ki so se razlikovale po velikosti koles. Polne gume na obročih niso originalne 13 milimetrske, saj so bile pozneje zamenjane in preprosto spojene z žico. Krmilu manjkata originalna ročaja. Da bi bila vožnja Franceljnu udobnejša, je oče Franc originalni železni sedež prevlekel s klobučevino in lanenim platnom in ga tako napravil mehkejšega.

S triciklom so se vozile ali igrale tudi Franceljnove sestre Cveta, Lidija in Zinka v času od poznih tridesetih let 20. stoletja do prvega desetletja po drugi svetovni vojni. Franceljnu dveh najmlajših sester ni bilo dano poznati. Po hudi poškodbi desne noge, ki jo je doživel kot šestnajstleten partizanski kurir na Ravbarkomandi pri Postojni, je bil z letališča Nadlesk v Loški dolini prepeljan na zdravljenje v Grumo Appulo pri Bariju. Umrl je 3. septembra 1944. Toda družina o njegovi tragični usodi ni vedela ničesar oziroma le, kar je ostalo zapisanega v dokumentu Krajevnega ljudskega odbora Zagorje z dne, 31. 1. 1947, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru: »Tov. Rebec Franc, sin Franca in Šabec Jožefe, roj. 30. 11. 1927 v Parjah št. 24, je šel v N.O.V. 21. 4. 1944. Bil je kurir IX. korpusa stanica R. 4. Pri izvrševanju svoje službe je bil težko ranjen 1. 9. 1944 pri Ravbarkomandi pri Planini. Navzoč, ko je bil ranjen, je bil tov. Žele Jakob iz Sv. Petra. Ranjenega je z vozičkom spremljal v Loško dolino Bajc Franc iz Bukovja pri Postojni. Iz vozička v bolnico ga je prenesel tov. Čeligoj Anton Parje 3. Od takrat ni nobene vesti o njem.«

Leta 1968, po desetletjih iskanja in upanja, je Franceljnova starša obiskal znanec Franc Čopič, po domače Pikelčov iz Drskovč, ki je prebival na Reki. Prinesel jima je hrvaški tednik Arena z objavljenim poimenskim seznamom pokopanih žrtev v Grumo Appuli, ker je v njem zagledal izpisano ime Franc Rebec. Obisk je bil pravi blagoslov za Franceljnova starša, saj sta končno izvedela, kje iskati sinov grob. Še isti teden sta se z vlakom odpeljala iz Pivke na jug Italije. V Grumo Appuli sta našla sočutnega grobarja Francesca Fioreja, ki jima je pokazal mrliško knjigo in grob. Prenos sinovih posmrtnih ostankov v domač grob ni bil mogoč, ker so bile po dogovoru med Jugoslavijo in Italijo leto pozneje (1969) prekopane vse vojne žrtve iz pokopališča v Grumo Appuli, njihovi posmrtni ostanki pa preneseni v na novo zgrajeno kostnico v Barletti. Francesco Fiore je Franceljnovima staršema omogočil, da sta bila ob drugem prihodu v Grumo Appulo prisotna pri prekopu. Iz groba sta vzela peščico zemlje in jo pokopala v domačem grobu pri Sv. Pavlu v Zagorju. Na grobni spomenik, ki je postal kenotaf, sta napisala sinovo ime.

Leta 2019 je Zinka Vadnjal iz Parij na Pivškem muzeju podarila tricikel Franceljna Rebca v spomin nanj. Otroško vozilo je eno izmed redkih ohranjenih tovrstnih triciklov.

Za potrditev proizvajalca tricikla in za podrobnejše podatke se lepo zahvaljujemo Alessiu Zoedduju in Antoniu Campigottu iz Muzeja industrijske dediščine v Bologni (Museo del Patrimonio Industriale di Bologna), kakor tudi Pieru Piniju. E-korespondenca: Irena Uršič in Alessio Zoeddu, marec 2024.

Za podatke o Franceljnu Rebcu in njegovi družini se lepo zahvaljujemo Franceljnovima sestrama Cveti Čeligoj in Zinki Vadnjal.

---

<sub>Viri:
1. MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka Ustni viri, Marija Čeligoj (doma iz Parij, vrstnica Franceljna Rebca, rojena leta 1927), avdio posnetek pričevanja, 6. 6. 2019, intervjuvala Irena Uršič.
2. PAK – Pokrajinski arhiv Koper, KLO Zagorje, sig. 61.
3. Zoeddu, Alessio: Giordani – una grande industria al servizio dei piccoli. Scuola Officina, Museo del Patrimonio Industriale di Bologna, 2, 2012, str. 8–13.</sub>

Pogled na fotografiji nam kaže kopališče Ilirijo, ki je trenutno v faze velike prenove, zraven pa park Tivoli s Cekinovim gradom v ozadju ter obvozno cesto, ki je bila potrebna, zaradi urejanja cestnega podvoza oz. železniškega nadvoza na Celovški cesti.

Celovška cesta je ena najdaljših cest ter ena glavnih vpadnic v glavno mesto. Ime je dobila po mestu Celovec, saj je iz Ljubljane proti Gorenjski tekla stara trgovska pot, ki se je nadaljevala v smeri Celovca. Ime ceste se sicer v nemški različici pojavi že v 18. stol.

Na območju med parkom Tivoli, Celovško cesto in kopališčem Ilirijo, so v dvajsetih letih 20. stol., postavili Ljubljanski velesejem, ki so ga v petdesetih letih iz Šiške prestavili v novozgrajeno Gospodarsko razstavišče.  Zaradi vedno bolj gostega železniškega prometa, pa je bilo potrebno nujno urediti podvoz pod železniško progo. V šestdesetih letih so tako poleg podvoza v Šiški, uredili tudi podvoz na Dunajski cesti in kmalu na obe cesti postavili prve semaforje.

Celovško cesto so v naslednjih letih širili, dograjevali, prenavljali v skladu s smernicami razvoja mesta Ljubljana in gradnje cestnega obroča okoli Ljubljane.

Oktobra 1929 so se med Ljubljano, Vrhniko in Škofjo Loko, na območju Polhograjskih Dolomitov, odvijali jesenski manevri ljubljanske garnizije. Moči sta merili zahodna in vzhodna armada sodelovale pa so tako pehotne in topniške enote ter celo tri letala, ki so za ta namen vzletela iz Zagreba. Manevri so se začeli zgodaj zjutraj 21. oktobra s »spopadom« pri Kosezah in umikom zahodnih enot proti Podutiku, končali pa 23. oktobra popoldne z osvojitvijo 898 m visoke Grmade in zmago vzhodne armade.

Nekaj fotografij manevrov je objavil tudi »Ilustrirani Slovenec«, med njimi tudi postroj vojaštva ob koncu manevrov na polju pri Srednji vasi pri Polhovem Gradcu. Pregled enot na konju opravlja tedanji poveljnik Dravskega divizijskega območja, divizijski general Sava Tripković. Spremljata ga načelnik Štaba Dravskega divizijskega območja, generalštabni polkovnik Leon Rupnik in oficir z belim trakom na kapi (eden od kontrolorjev pravilne izvedbe manevrov).

Poročnik Jan Trdina (r. 1895) je med prvo svetovno vojno služil v enoti 10. oklepnega vlaka, v Kanalski dolini. V zapuščini njegove sestre Silve Trdine se je ohranil njegov fotografski fond iz prve svetovne vojne, večinoma iz let 1916 in 1917.

Skupinski portret, ki ga danes objavljamo, na prvi pogled ni nič posebnega. Mnogo zanimivejši je pravzaprav napis na zadnji strani fotografije, ki ga je napisal Jan Trdina: »Ljuba mi Anka! Ko sem se včeraj na kolodvor peljal se me za slovo Dunajčanje še malo okrcali v tramvaju. Radoveden sem kako je slavnost v Beču izpadla. Ali je tovariš Rus kaj potem govoranco držal? Ljubljana vsa v zastavah, drugače pa mir in red. Jaz pridem seveda na Dunaj nazaj. Le ne bodi prehitro domov in pokukaj še malo A. Salpetovo, da se ji še ostala kožica na rokah privadi. Bo pa imel slavni klub »Palačinka« njega vredno predsednico. Bog i narod! Janez Trdina. Pozdrav vsem Palačinkarjem!«

Naslovljena »ljuba Anka« je tudi ena od treh žensk na fotografiji, na desni. To je Ana Mayer Kansky, ki je med vojno na Dunaju študirala kemijo in fiziko. V vojnemu pomanjkanju je pogosto kuhala skromno večerjo zase in za prijatelje kar v laboratoriju, na špiritnem gorilniku ali v skromnem najetem stanovanju. Ob pomanjkanju so pogosto jedli palačinke iz različnih, tudi »nadomestnih« sestavin in svojo družbo poimenovali »Klub palačinka« in njegove člane »Palačinkarje«. Ana in Jan sta bila rojena leta 1895. Zaradi razpada Avstro-ogrske je Ana študij nadaljevala v Kraljevini SHS in leta 1920 postala prva doktorica znanosti univerze v Ljubljani. Njen prijatelj Jan Trdina je umrl dve leti prej, star komaj 23 let.