Med 6. in 15. marcem bo italijanska Cortina d´Ampezzo gostila paraolimpijske igre, na katerih bosta slovenske barve zastopala paraalpski smučar Jernej Slivnik in smučarska tekačica Tabea Dolžan. 

V marčevski številki časopisa Tovariš iz leta 1964 smo zasledili članek, ki podrobneje osvetljuje začetke smučanja za slepe in slabovidne v Sloveniji. Kot njen pobudnik je predstavljen Tine Košir, strasten smučar, ki je v svet smučanja najprej popeljal svojega prijatelja.

V začetku šestdesetih let so se v KUD slepih »Karel Jeraj« iz Ljubljane odločili organizirati prvi smučarski tečaj za slepe. Kot idealno prizorišče se je izkazala kratka, a primerna strmina v dolini na Uskovnici nad Bohinjem. Prvih petnajst tečajnikov se je najprej učilo osnov hoje s smučmi po ravnini in vzpenjanje, nato pa še bočno vožnjo, ustavljanje in nazadnje vijuganje.

Zanimanje slepih in slabovidnih je bilo tolikšno, da so zgolj v nekaj letih organizatorji pripravili kar pet sedemdnevnih tečajev, s čimer so smučanje približali tudi slepim in slabovidnim.

Muzejsko fotografsko zbirko smo v nekaj letih povečali z več fotografskimi albumi iz obdobja prve svetovne vojne. Med njimi je tudi album 17. pehotnega polka s prizori življenja v strelskih jarkih na Šmihelu in v zaledju kraškega bojišča iz obdobja med oktobrom 1915 in februarjem 1916. Album A 57 je velikosti 38 x 26,7 cm, obsega 85 fotografij, večinoma formata 11 x 8,5 cm in je zelo dobro dokumentiran. Vsaka fotografija ima čitljiv podnapis v nemščini. Fotografije v albumu niso povsem neznane poznavalcem soškega bojišča in zgodovine 17. pehotnega polka, saj podoben album s fotografijami, narejenimi iz istih negativov, hrani v svoji zbirki tudi Goriški muzej. To potrjuje, da je bil album izdelan v več izvodih in razdeljen udeležencem bojev, najverjetneje primarno častnikom v spomin na dogodke, ki so jih doživeli na soškem bojišču. Zagotovo bi nam več o albumu in fotografijah razkril podatek o prvotnem lastniku in avtorju/jih fotografij, ki pa na žalost še vedno niso znani. Odgovor, zakaj je album pomemben, lahko iščemo v dejstvu, da gre za album ene od najpomembnejših vojaških enot na Slovenskem. Obenem pa so na fotografijah podobe vsakdanjega življenja vojakov v strelskih jarkih prve svetovne vojne na doberdobskem krasu, torej na geografski lokaciji, ki je postala simbol vojnega trpljenja, ki se je ohranil vse do današnjih dni: Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob …

17. pehotni polk je bil ustanovljen davnega leta 1674 na Češkem in njegova zgodovina je od leta 1817 tesno povezana z deželo Kranjsko. Na Kranjskem je imel svoje naborno območje in v Ljubljani je bila njegova vojašnica in poveljstvo. S tem je postal osrednji domači polk s slovensko večino moštva in s tem povezano prepoznavnostjo v svojem okolju. V ljudskem spominu se je ohranil kot »pešpolk kranjskih Janezov« ali preprosto »Kranjski Janezi«. Drugo njegovo ime »cesarjeviči« po Ottu Habsburškemu, sinu cesarja Karla in polkovnemu pokrovitelju od konca leta 1916 dalje, pa je po razpadu monarhije hitreje odšlo v pozabo.

V začetku prve svetovne vojne so vojaki 17. pehotnega polka doživeli svoj ognjeni krst v bojih z rusko vojsko 26. avgusta 1914 v Galiciji. Pozneje so njegovi vojaki sodelovali na soškem in tirolskem bojišču v vojni proti Italiji. 23. maja 1915, z italijansko vojno napovedjo in odprtjem novega bojišča ob reki Soči, je avstro-ogrsko poveljstvo hitelo premeščati na hitro zbrane bataljone vojakov z vzhodnega bojišča in redke preostale enote iz zaledja. Za ustavitev trikrat številčnejšega nasprotnika so, z umikom iz predvojne mejne črte na gorske grebene, izkoristili naravne danosti terena; razstrelili so cestne in železniške mostove ter poplavili območja ob izlivu reke Soče. Tudi vojaki 17. pehotnega polka so bili oktobra 1915 z drugimi enotami 3. korpusa prestavljeni na soško bojišče. Pridružili so se svojemu 10. pohodnemu bataljonu, ki je že od začetka italijanskega napada od junija 1915 branil položaje pri Doberdobu. V prvih ofenzivah je bil pritisk napadalcev posebej intenziven prav na kraškem odseku soškega bojišča, ki je segal od Gorice na severu do Devina oz. Jadranskega morja na jugu. Na tem odseku bojišča so se od začetka bojev do spomladi 1916 z vojaki drugih narodov monarhije bojevale tudi stotnije in bataljoni vojakov iz slovenskih nabornih območij. Najhujši boji so potekali na širšem območju Doberdoba pri Martinščini (S. Martino del Carso), Šmihelu (S. Michele del Carso), Griži (Monte dei sei Busi) in Kosiču (M. Cosich), kjer so napadalci in branilci utrpeli hude izgube. Njihovo izkušnjo najdemo zabeleženo v dnevnikih in spominih, dogajanje na položajih 17. pehotnega polka pa je popisal tudi njihov poveljnik Otto Kiesewetter.

Kako je izgledalo vsakdanje življenje na prvi bojni črti pri Šmihelu /Sv. Mihaelu oziroma na Debeli griži in v bližnjem zaledju, lahko slutimo tudi iz fotografskih podob v obravnavanem albumu A57. Fotografije potrjujejo, da so bile bivalne razmere v strelskih jarkih izjemno slabe. Iz zapisov vemo, da so bili vojaki utrujeni, neprespani, umazani in razcapani. Vsakodnevno so živeli med nepokopanimi trupli in se borili z ušmi in podganami. Zato so se širile bolezni, med njimi tudi kolera in tifus. Obrambni položaji so bili v začetku bojev le zasilno utrjeni in hitro zgrajeni, zato pred silovitim topniškem obstreljevanjem niso omogočali najboljše zaščite. Kamniti kraški teren je še krepil uničevalno moč topniških izstrelkov in smrtonosne drobce kamenja pršil po slabo zaščitenih branilcih. Veliko težav je vojakom povzročala tudi preskrba z vodo in žeja, saj je na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu primanjkovalo vode.Vojaki so se podnevi v izpostavljenih zaklonih skušali čim manj premikati, da ne bi izdali svojih položajev nasprotniku. Z žičnimi ovirami prepredeno bojišče so ponoči osvetljevali reflektorji. Vojaki pa so v zavetju noči utrjevali porušene zaklone, dopolnjevali opremo, vezali presekane telefonske kable in kopali jarke ter kaverne.

Posamezne ofenzive so se na soškem bojišču običajno začenjale z nekaj urno ali nekaj dnevno topniško pripravo, ki je prehajala v bobneči ogenj. Vojaki so se takrat, razen »mrtvih straž«, umaknili iz prve bojne črte v kaverne in bližnja kritja. Ko se je topniški ogenj iz prve bojne črte preusmeril na zaledje, da prepreči prihod novih enot in omogoči lastni napad, je to bil znak branilcem, da so se vrnili na svoje položaje. V prvi bojni črti so pričakali juriš nasprotnikove pehote prek vmesnega polja, prepredenega z žičnimi ovirami, ki so jih posebni oddelki v zaščitnih oklepih in s škarjami za žico predhodno odstranjevali. Branilci so skušali ustaviti napadalce z ognjeno točo izstrelkov iz strojnic, pušk, topov in minometov, pozneje tudi z metalci plamena. Če je napadalcem uspelo priti do nasprotnikovih položajev, so jih tam pričakali od topovskega obstreljevanja povsem zblazneli vojaki, s puškami, bajoneti, gorjačami, bojnimi noži in nabrušenimi lopatkami. Ob vsem uporabljenem sodobnem orožju se je v teh trenutkih pokazalo barbarsko bistvo vojne. Ko se je spopad ustavil, so borbo, tokrat za reševanje ranjencev, prevzeli zdravniki in sanitetno osebje. Umrljivost med vojaki je bila izjemno visoka in preživeli so le težko čakali na zamenjavo in odhod iz prve bojne črte v zaledje. V zaledju bojišča so nastala številna pokopališča. Kraji na območju bojev na Krasu in na Goriškem so bili povsem opustošeni in razdejani. Ples nasilja in smrti se je s povečano silovitostjo ponavljal v vseh dvanajstih soških bitkah.

V prvih petih ofenzivah se, kljub velikemu številu mrtvih, bojna črta na bojišču ni bistveno spreminjala. Marca 1916 so bili vojaki polkov iz slovenskih nabornih območij, med njimi tudi vojaki 17. pehotnega polka, zaradi priprav na veliko avstro-ogrske ofenzivo na Tirolskem v večjem številu premeščeni na bojišče na območje severno od Asiaga. S pehotnim polkom, ki je bil označen s številko 17 in usodami vojakov, katerih prepoznavna barva na ovratnikih je bila temno rjavo-rdeča, so povezani številni kraji, ki jih hranimo v spominu kot primere vzdržljivosti, junaštva in trpljenja, od Doberdoba in Podgore, do Monte Chiese, Ortigare in Piave. Njihove pripovedi so vezane tudi na kraje v zaledju, kot je bil Judenburg, kjer so se njegovi vojaki uprli in bili grobo kaznovani, ali Lebring, kjer so se številni borili s pomanjkanjem in lakoto. Ne smemo pozabiti ranjencev v prenapolnjenih bolnišnicah daleč v zaledju in nepreštetih ujetnikov in ujetniških taborišč od Sibirije do Apeninskega polotoka in drugih lokacij in vojaških točk, kjer so »sedemnajsti« pustili svoje sledi.

---

Literatura

Karol Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1915.
Otto Kieseweter, Mit den Siebzehnern im Weltkrieg, Vojni arhiv Dunaj (ÖST. STA/KA)
Vasja Klavora,Doberdob, Kraško bojišče 1915–1916, Celovec, Ljubljana, Dunaj 2007.
Franc Rueh, Moj dnevnik 1915 -1981, Ljubljana: Slovenska matica, 1999.
Drago Sedmak, Soška fronta 1915-1917, Nova Gorica: Goriški muzej, 1987.
Marko Simić, Po sledeh soške fronte, Ljubljana 1996.
Ferdinand Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.und k. Infanterie -Regiments Ritter von Milde Nr. 17, 1674 -1910, Laibach: Kleinmayr & Bamberg, 1911.
Marko Štepec (ur.) Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana, 2010.
Marko Štepec, “Bedna kritja pod planoto tik nad Sočo”: v strelskih jarkih soškega bojišča 1915-1917, Zgodovina v šoli, št. 1-2, letnik 24, 2016, str. 28-38.
Janez J. Švajncer,»Kranjski Janezi« – tudi naša zgodovina, v: Karol Capuder, Zgodovina C. in kr. pešpolka št. 17, Ljubljana: Karantanija, 2005, str. 180 -187.

Spletni vir

Šentpetrska vojašnica 17. pehotnega polka https://www.muzej-nz.si/sentpetrska-vojasnica-17-pehotnega-polka/

Fotograf in medijski teoretik ter komunikolog dr. Hanno Hardt je bil prepoznaven po svojih obsežnih dokumentarnofotografskih projektih, posvečenih vsakdanjemu življenju v različnih družbenih in geografskih okoljih, med drugim na Irskem, v Združenih državah Amerike, v nekdanji Vzhodni Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji in Sloveniji. Med njegovimi najpomembnejšimi projekti izstopajo večletno dokumentiranje ljubljanske tržnice (1984–1994), raziskovanje bralnega procesa med letoma 1990 in 2011 ter obsežni projekt Slovenci (1991–2008), v katerem je skozi fotografske podobe zajel dve desetletji slovenske tranzicije.

V Hardtovem fotografskem opusu najdemo tudi podobe slovenskega podeželja. V tem kontekstu ostajajo tematska izhodišča njegovega zanimanja primerljiva z urbanimi motivi, pri čemer se je pogosto posvečal tudi krajinski fotografiji. Za tovrstne motive je značilna uporaba panoramskega formata, ki omogoča razširjeno vizualno zajetje prostora in poudarjanje prostorskih razmerij. Vsekakor pa se je s svojim fotoaparatom rad pomudil na področjih, kjer se je zadrževalo več ljudi. Tako je namreč lahko postal za množico bolj neopazen. Takšne vrste družabnost se je odvijala na veselicah in sejmih, kjer poleg skupinskih plesov in pomenkov za mizo na Hardtovih fotografijah najdemo tudi podobe vrtiljakov in podajnih kioskov za karte – oboje zelo značilno za motive njegovih fotografij, ki so nastajale večinoma na ameriških tleh.

Fotografija, ki jo danes predstavljamo je del fotografske razstave Hanno Hardt: odtisi preteklega, ki je na ogled do 26. maja 2026 v Galeriji S na Ljubljanskem gradu.

Franci Petek je 10. februarja 1991 na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju dosegel zgodovinski uspeh, ko je postal svetovni prvak v smučarskih skokih na 120-metrski skakalnici v Predazzu v Italiji. Devetnajstletni skakalec je s tem osvojil prvi naslov svetovnega prvaka v moški konkurenci smučarskih skokov za Slovenijo, tedaj še Jugoslavijo. Tekmovanje je potekalo v zelo izenačenih razmerah in ob močni mednarodni konkurenci. Po prvi seriji je Petek zasedal drugo mesto, zaostajal je le za Japoncem Akiro Higašijem. V finalni seriji je Petek nastopil pod izrazitim pritiskom in njegov 117-metrski skok je tedanji športni komentator Tomaž Lajevec pospremil z besedami: »To bo slavje. Odprite steklenice, lepo vas prosim.«¹ Higaši se v odločilnem nastopu ni dobro odrezal in končal šele na desetem mestu, končni vrstni red pa je Petku prinesel zlato medaljo.²

Petkova zmaga ni sprožila navdušenja le med domačo javnostjo, temveč je imela velik vpliv tudi za mednarodni ugled slovenske smučarske reprezentance. Njegov dosežek je predstavljal pomembno prelomnico v zgodovini slovenskih smučarskih skokov.

---

1. Video: 25 let od slavja Francija Petka v Predazzu, 10. februar 2016, Ljubljana – MMC RTV SLO https://www.rtvslo.si/sport/zimski-sporti/video-25-let-od-slavja-francija-petka-v-predazzu/385536 ↩︎
2. Delo (11.02.1991), letnik 33, številka 34. ↩︎

V obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je del slovenskega ozemlja spadal v Kraljevino SHS in pozneje v Kraljevino Jugoslavijo, je marsikateri slovenski kraj postavil spomenik v čast kraljevi družini Karađorđević. Pri postavljanju spomenikov zaslužnim monarhom manjši kraji niso želeli zaostajati za večjimi mesti, čeprav je bilo zbiranje denarja za spomenik za marsikatero lokalno skupnost precej velik zalogaj. Nenazadnje je bil spomenik znamenje prestiža, s katerim se je lokalna skupnost lahko dostojno oddolžila spominu na vladarja, hkrati pa tudi »označevalec« nacionalnega prostora. Prav zaradi slednjega so bili številni spomeniki kralju Aleksandru postavljeni v naseljih ob državnih mejah z Avstrijo. Leta 1937 so spomenik kralju Aleksandru postavili tudi na Rakeku, ki je s tem postal edini kraj ob jugoslovansko-italijanski meji s Karađorđevićevim spomenikom.

Ideja za postavitev spomenika na jugozahodni meji Kraljevine Jugoslavije se je porodila junija 1936. Takoj se je ustanovil pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval Franjo Tavčar, tajnik odbora pa je bil Tone Gaspari, ravnatelj meščanske šole in brat slikarja Maksima Gasparija. Spomenik je izklesal akademski kipar Ivan Sajevic, v bron pa ga je vlilo podjetje Mostar na Galjevici v Ljubljani. »Mogočna kraljeva postava v nadnaravni velikosti stoji vzravnana, s pogledom proti meji in rokama oprtima na sablo. Kralj je upodobljen v vojaškem plašču, v svojem najljubšem odelu. Trg pred kolodvorom [tu je stal spomenik kralju Aleksandru; op. a.] so tudi primerno uredili, in naša obmejna postojanka ima sedaj prostor, kjer se bodo odslej vršile vse velike narodne manifestacije.« (Jutro, 19. 10. 1937)

V nedeljo, 17. oktobra 1937, je bil spomenik slovesno odkrit. Ljudje z vseh delov Notranjske pa tudi iz drugih krajev so se ta dan zgrinjali na Rakek – peš, s kolesom, z vozovi in avtobusi, ob 10. uri pa je iz Ljubljane krenil tudi vlak, na katerega se je že takoj na začetku vkrcalo preko 1000 potnikov. Na trgu pred rakovškim kolodvorom, ki je bil slavnostno okrašen z zelenjem in državnimi zastavami, se je trla množica obiskovalcev. Kot je razvidno iz ene izmed fotografij, ki so nastale na dan dogodka, so si nekateri čim boljši razgled na dogajanje zagotovili kar s streh bližnjih stavb. Nasproti spomenika je bila postavljena tribuna za častne goste – zastopnik kralja Petra II. divizijski general Lazar Tonić, ban Dravske banovine Marko Natlačen, zastopnik ministra vojske in mornarice brigadni general Dušan Dodić, francoski konzul Remerand, ljubljanski župan Juro Adlešič idr.

Slovesnost se je začela ob 12.30 s sprejemom kraljevega zastopnika divizijskega generala Tonića, ki mu je vojaška godba v pozdrav zaigrala koračnico. Zbrane sta nagovorila predsednik in tajnik pripravljalnega odbora, na koncu pa je župan rakovške občine Andrej Modic sprejel spomenik v varstvo. Na prireditvi je nastopil tudi moški zbor Sloga z dvema pesmima z nacionalnim nabojem: Slovan na dan! in Buči morje Adrijansko. Po končani slovesnosti je sledilo še polaganje vencev pred spomenikom s strani občin, društev, organizacij, šol itd. Kljub široki zastopanosti raznoraznih društev in organizacij na odkritju spomenika, ki »je bilo zamišljeno kot splošna, nadstrankarska, zgolj narodna prireditev« (Ponedeljski Slovenec, 18. 10. 1937), se prireditve niso udeležili Sokoli, Narodna odbrana in četniki, kar kaže na napete odnose med različnimi političnimi tabori.

Slaba štiri leta po odkritju spomenika, 11. aprila 1941, je na Rakek vkorakala prva italijanska patrulja. Že poleti istega leta je italijanska oblast podrla Aleksandrov spomenik, ki je potem nekaj časa stal pod enim izmed kozolcev v bližini, nato pa bil prepeljan neznano kam. Podobno usodo so doživeli tudi ostali spomeniki Karađorđevićem na slovenskem ozemlju, kar pa se je ohranilo do konca vojne, je nato odstranila nova oblast, ki ideji monarhije ni bila naklonjena. Trg pred rakovško železniško postajo je sicer obdržal svojo značilno podobo, namesto spomenika kralju Aleksandru pa sedaj tam stoji spomenik padlim borcem NOB, po katerih se trg danes tudi imenuje.

Ladja Maud, poimenovana po norveški kraljici, je bila zgrajena leta 1917 v ladjedelnici Christiana Jensena v kraju Vollen na Norveškem. Njen naročnik je bil sloviti norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872–1928), ki je med letoma 1903 in 1906 prvi s plovilom prečkal Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom ter 4. decembra 1911 kot prvi dosegel Južni tečaj. Ladjo je zasnoval posebej za svojo odpravo na Severni tečaj, ki naj bi ga po načrtih dosegli tako, da bi ladjo zamrznili v ledu in nato z ledenim tokom drseli proti severu. Ker je bilo takrat splošno znano, da je Severni tečaj že osvojen, je bil cilj Amundsenove odprave izključno znanstveno-raziskovalni.

7. junija 1917 je Amundsen krstil ladjo. Namesto steklenice šampanjca je za krst uporabil kos ledu. Ob tem je dejal: »… že zdaj boš občutila nekaj svojega pravega elementa. Zgrajena si za led in svoj najboljši čas boš preživela v ledu, kjer boš izpolnila svoje naloge. Z dovoljenjem naše kraljice te krstim za ‘Maud’.«¹

Poleti 1918 je ladja izplula proti Severnemu tečaju. Odprava je trajala kar sedem let, vendar ladja ni uspela pripluti do cilja. Kljub temu je odprava pod znanstvenim vodstvom Haralda Ulrika Sverdrupa (1888–1957) opravila prelomno znanstveno zbiranje podatkov, ki je postalo znano po vsem svetu, njeni znanstveni rezultati pa so pomembni še danes.

Zaradi Amundsenovih neplačanih dolgov so upniki leta 1925 ladjo zasegli, nato pa je bila na prisilni družbi v Seattlu, ZDA prodana družbi Hudson’s Bay Company. Novi lastnik je ladjo uporabljal do leta 1930, ko je potonila v zalivu Cambridge Bay v Kanadi. Leta 2016 so ladjo dvignili na površje, dve leti pozneje pa se je po stotih letih vrnila na Norveško.

---

Vir

1. https://frammuseum.no/polar-history/vessels/the-polar-ship-maud/ ↩︎