Dragi obiskovalci, dobrodošli na naši novi spletni strani. Morebitne začetne nepravilnosti odpravljamo sproti, da bo vaša uporabniška izkušnja čim boljša. Hvala za razumevanje.
  • Porumenela fotografija

Ženske na olimpijskih igrah

Ženske na olimpijskih igrah

Ideja o oživitvi olimpijskih tekmovanj po antičnem vzoru se je realizirala leta 1896, ko so bila v Atenah organizirana prva moderna tekmovanja. Ženske so na olimpijskih igrah moderne dobe prvič nastopile štiri leta kasneje na poletnih OI  v Parizu. Izmed 997 udeležencev je bilo le 22 žensk, ki so se lahko pomerile v tenisu, jadranju, kriketu, golfu in jahanju. Od leta 1992 morajo v vsakem novem športu, ki se priključi olimpijskim igram, tekmovati tudi ženske. Tako se je leta 2012 v Londonu prvič zgodilo, da so imele vse udeležene države v ekipi vsaj eno žensko in da so ženske sodelovale v vseh disciplinah.

Prve Slovenke so nastopile na IV. poletnih olimpijskih igrah leta 1936 v Nemčiji. Telovadke reprezentance Kraljevine Jugoslavije, med njimi Lidija Rupnik, Katarina Hribar, Ančka Keržan in Marta Pustišek, so v ekipni preizkušnji zasedle 4. mesto. Med prvimi slovenskimi udeleženkami je bila tudi sabljačica Ivka Tavčar, ki se je pomerila v disciplini floret. Prvo zlato olimpijsko odličje je med slovenskimi športnicami osvojila Alenka Cuderman. Osvojila jo je na poletnih OI v Las Angelesu leta 1984 kot članica takratne jugoslovanske rokometne ekipe. Na prvo olimpijsko kolajno v samostojni Sloveniji smo morali počakati do leta 1996, ko je srebro v teku na 100 metrov z ovirami na OI v Atlanti osvojila Brigita Bukovec.

Članice Zveze Sokola kraljevine Jugoslavije.
Na fotografiji članice Zveze Sokola kraljevine Jugoslavije na Olimpijskih igrah v Berlinu, avgusta 1936.
Z leve: Dragana Đorđević (Beograd), Marta Pustišek (Ljubljanski Sokoli), Lidija Rupnik (Ljubljanski Sokoli), Ančka Keržanova (Ljubljanski Sokoli), Milica Šepa (vodnica, Beograd), Dušica Radivojevič (Beograd), Katarina Hribar (Ljubljanski Sokoli), Olga Rajković (Beograd) in Angelina Goropenko (Beograd). Hrani MNSZS, Fotografska zbirka Sokoli.

Angela Kordež je bila smučarska tekačica, ki se je kot prva Slovenka udeležila VI. zimskih OI leta 1952 na Norveškem. Prvo žensko zimsko olimpijsko kolajno v takratni Jugoslaviji je na OI v Calgaryju leta 1988 osvojila Mateja Svet. Osvojila je srebrno medaljo v slalomu ter za osem stotink zgrešila bronasto medaljo v veleslalomu. Prvo zimsko olimpijsko odličje za samostojno Slovenijo je osvojila komaj 18-letna alpska smučarka Alenka Dovžan na OI v Lillehammerju leta 1994. Njen uspeh je z odličnim nastopom dopolnila še Katja Koren s tretjim mestom v slalomski preizkušnji.

Ne smemo prezreti še uspehov športnic invalidk. Dobitnica prve paraolimpijske medalje za RS Slovenijo je Dragica Lapornik. Na poletnih OI v Barceloni leta 1992 je v kategoriji suvanje krogle THW5 osvojila tretje mesto. Svoje športne uspehe je dopolnila še z osvojenim bronastim odličjem na poletnih OI leta 2000 v Sydneyu. Dve paraolimpijski medalji v ženski kategoriji smo dobili še na poletnih OI v Atenah leta 2004, kjer je srebrno medaljo v metu kopija F54/55 in bronasto odličje v suvanju krogle F54/55 osvojila Tatjana Majcen Ljubič.

Vsi prispevki
  • Kabinet čudes

Živo rumena bunda podjetja NIKON

Živo rumena bunda podjetja NIKON

Živo rumena bunda podjetja NIKON – prepoznani znak fotoreporterjev na XIV. olimpijskih igrah v Sarajevu 1984

Letos mineva 40. let od XIV. olimpijskih iger, ki jih je od 8. februarja do 19. februarja 1984 gostila Jugoslavija. Obletnica in občasna razstava Srebrne igre 1984, ki je nastala kot skupni projekt Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzeja športa in Olimpijskega komiteja Slovenije, ponuja priložnost za podoživetje časa in zgodb, ki jih je spisal ta največji športni dogodek, ki ga je gostila Jugoslavija.

Končno podobo sarajevskim olimpijskim igram so s svojim delom in znanjem dali številni Slovenci. Tako je npr. Meta Hočevar, priznana slovenska scenografka, poskrbela za vizualno podobo otvoritvene in zaključne slovesnosti. Akademski slikar Jože Trobec je s podobo uradne maskote volka Vučka igre približal javnosti in pri tem ustvaril še danes prepoznavno olimpijsko maskoto. Svojo podobo igram sta s postavitvijo dveh smučarskih skakalnic na Igmanu dodala tudi inženirja Janez in Vlado Gorišek ter gozdni inženir Peter Lakota, ki je poskrbel, da sta smučišči Jahorina in Bjelašnica ustrezali takratnim veljavnim predpisom za izvedbo FIS tekmovanj. Olimpijsko dogajanje v Sarajevu so na male ekrane in televizijske zaslone ponesli Radio in Televizija Ljubljana ter številni slovenski časopisi, ki so jih s fotografijami opremili njihovi fotoreporterji.

Novinarski »čebelnjak« v Sarajevu je štel kar 4.121 ljudi. Akreditiranih novinarjev je bilo 2.050, fotografov pa 390. Prišli so iz 41 držav, 769 časopisnih hiš, 67 radio in televizijskih družb. Koliko poročil so iz Sarajeva poslali v svet, pa je težko oceniti.1

Ekipa Televizije Ljubljana je skupno štela 191 delavcev in je bila sestavljena že dve leti pred samimi igrami. Vodil jo je urednik športnega programa Ivo Milovanović, njihova glavna zadolžitev v okviru olimpijskih iger pa je bil mednarodni prenos slike in tona iz Bjelašnice, za kar so kupili tudi nov reportažni avto. Številčna je bila tudi ekipa Radia Ljubljana. V Sarajevu so imeli svoj lastni studio, posebno reportersko mesto pa so si zagotovili tudi v olimpijskih vasi. Pripravili so za skupno prek 150 ur radijskega programa. Vodja slovenskega radijskega programa je bil Blaž Lavrič, programski vodja ekipe Radio Ljubljana pa Franci Pavšer.2

Živo rumena bunda podjetja Nikon, ki je tudi na ogled na občasni razstavi Srebrne igre 1984, je v Sarajevu postala prepoznavni znak fotoreporterjev in fotografov. Le ti, akreditiranih je bilo 390, so v štirinajstih olimpijskih dneh v uradnem fotolaboratoriju razvili več kot 20 tisoč filmov.

Njihove delovne razmere prav zagotovo niso bile lahke. V prvi polovici iger so jih zaznamovale obilne snežne padavine ter nizke temperature. Če je takrat ameriška ABC televizijska hiša svoje snemalce na vsakih 20 minut zalagala s toplimi vložki, za katere so imeli pod površniki prav posebne žepe, so se morali jugoslovanski znajti po svoje.3

Slovenski fotoreporterji, ki so tvorili del številčne novinarske karavane, so v Sarajevu zastopali naše najmočnejše časopisne hiše. Joco Žnidaršič z večino barvnimi posnetki in Janez Pukšič s črno – belimi negativi sta s fotografijami opremljala časopisno hišo Delo. Nace Bizilj je zastopal časopisno hišo Dnevnik, Egon Kaše pa je v Sarajevu skrbel za reportaže tednika Pavliha. Skupno se je v našem arhivu, delno pa v privatni lastni, ohranilo prek 5.000 večinoma leica posnetkov. V tem naboru posnetkov so izstopajoče fotografije Egona Kašeta, ki je izkoristil osebno poznanstvo z dobitnikom srebrne medalje moškega veleslaloma Juretom Frankom in z njim naslednje jutro po medalji 15. februarja 1984 posnel serijo barvnih fotografij na t.i. »cevcu«.

Jure Franko leži na snegu in je prekrit s snegom.
Egon KAŠE, Jure Franko na zasebnem fotografiranju. Sarajevo, 15. februar 1984. Foto: Egon Kaše, zasebna last.

Prav s posebno tehniko pa se je kasneje v domačem fotolaboratoriju preizkusil Janez Pukšič. Ob spremljanju dogajanja za službene namene je na svoj barvni negativ posnel okoli 20 posnetkov motivno zanimivih športnih trenutkov. Tem je nato v domačem laboratoriju vdahnil gibanje ter ujeto fotografsko podobo preoblikoval skoraj do likovnega motiva.

Tekmovalci v bobu
Janez PUKŠIČ, Tekmovalci v bobu. Zasebna last.
  1. Šoštarič, U., Sarajevu so dale igre veliko, pa tudi Sarajevčani igram, v: Teleks, informativni tednik Dela, Ljubljana, št. 8, 23. 2. 1984, str. 15. ↩︎
  2. Maksimovič, B., Radio in Televizija Ljubljana v Sarajevu, v: revija Stop, Ljubljana, 9. 2. 1984. ↩︎
  3. Povzeto po: Šoštarič, U., Bojan začel, Primož pa pravi, da sam še ni končal, v: Teleks, informativni tednik Dela, Ljubljana, 16. 2. 1984, str. 19. ↩︎
Vsi prispevki

E - novičnik

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.