V obdobju pred prvo svetovno vojno je bila vojaška bolnišnica in z njo povezano vojaško oskrbovališče v poslopjih bivšega samostana sester klaris ob Dunajski (danes Slovenski) cesti in Franca Jožefa (danes Cankarjevi) ulici. Samostan je bil na tem mestu zgrajen v letih 1650 in 1657 in je deloval do leta 1782, ko ga je z odlokom razpustil avstrijski cesar Jožef II. Samostanska poslopja so bila spremenjena v avstrijsko vojaško bolnišnico in v samostanski cerkvi je bila urejena bolniška kapela. Vojaška bolnišnica je v teh prostorih delovala vse do potresa 1895, ko so bila poslopja bivšega samostana tako poškodovana, da niso bila primerna za bivanje in jih je bilo potrebno porušiti.
Med letoma 1896 in 1899 je bila v Šentpetrskem predmestju v Vodmatu, med Zaloško ulico in Dolenjsko železnico, zgrajena nova sodobna vojaška bolnišnica št. 8 (K. u. k Garnisons-Spital N.8), ki je obsegala 10 objektov. Kljub temu njene kapacitete ob izbruhu prve svetovne vojne niso zadoščalo za veliko število ranjencev in bolnikov, ki so med letoma 1915 in 1917 napolnili Ljubljano kot pomembno zaledno središče soškega bojišča. V tem obdobju so bile za potrebe zdravstvene oskrbe in namestitve ranjencev uporabljene tudi civilne bolnišnice ter številne druge javne ustanove in šole. V času prve svetovne vojne je vojaško bolnišnico z vojaškim oskrbovališčem (Militar Verpflegs Magazin) in Domobransko vojašnico (Landwehr Kaserne) povezal nov most čez Ljubljanico.
Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je vojašnice ljubljanske garnizije, med njimi tudi objekte vojaške bolnišnice in vojaškega preskrbovališča, prevzela vojska Kraljevine SHS. Po končani 2. svetovni vojni jih je vse do svojega odhoda iz Slovenije upravljala JLA pod imenom Vojna bolnica Moste, ki je bila skupaj z vojaško bolnišnico Mladika osrednja vojaška zdravstvena ustanova v Ljubljani. Po slovenski osamosvojitvi so zgradbe vojaške bolnišnice v Vodmatu postale del Univerzitetnega kliničnega Centra v Ljubljani.