Po koncu prve svetovne vojne se je na Slovenskem končalo več kot 600-letno obdobje vladavine Habsburške dinastije. Ljubljana je postala kulturno, politično in upravno središče Slovencev, ki se je na račun svoje upravne in politične funkcije, živahne kulturne dejavnosti ter povečanja obrti in trgovine pričela hitro širiti. Gospodarski razvoj je spremenil podobo mestnega središča, kjer se je ob današnji Slovenski cesti razvilo novo upravno-poslovno središče. Tu so zrastle imenitne poslovne stavbe, ki so jih takrat imenovali palače, ter znameniti Nebotičnik – v tistem času najvišja stavba v srednji Evropi, do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu ter najvišja ljubljanska stavba vse do leta 1993, ko ga je prehitel World Trade center. Intenzivna pozidava je zajela tudi bližnje vasi in naselja, ki so se s širitvijo začela spajati z mestom. Ljubljana je pričela dobivati značilno obliko mesta z intenzivno pozidavo okrog mestnih vpadnic ter zabrisanimi mejami med mestom in njegovo okolico.

Širitev mesta je prinesla tudi stanovanjsko vprašanje. V samem mestnem središču so poleg poslovnih stavb bila stanovanja, namenjena bogatejšemu sloju. Premožnejši meščani so gradili hiše tudi na obrobju centra, kjer so nastajale četrti meščanskih vil (na Mirju, pod Rožnikom, za Bežigradom). Za potrebe rastočega sloja uradništva so bili zgrajeni kompleksi stanovanjskih hiš (Meksika na Njegoševi ulici, Rdeča hiša na Poljanski cesti). Najslabše je bilo poskrbljeno za delavce. Nastajale so zasilne delavske kolonije – Sibirija, Harlem, Gramozna jama, Cesta na Brdo s prenaseljenimi, vlažnimi, hladnimi in nehigienskimi bivališči. Stanovanjski problem delavstva so reševale javne borze dela z izgradnjo več sto stanovanj, po letu 1935 pa se mu je začela intenzivneje posvečati tudi mestna občina. Na obrobju mesta so za delavstvo zgradili stanovanjske bloke in preproste enodružinske hiše z vrtom.

V tem času je na podobi Ljubljane svoj neizbrisen pečat pustil arhitekt Jože Plečnik. V Ilustriranem Slovencu so o arhitektu Plečniku zapisali: »Vsak Ljubljančan in Slovenec je lahko vesel in zadovoljen, da krmari porajanje nove, lepše Ljubljane vendarle roka tihe vztrajnosti, premišljene sistematike, globokega umetniškega čustva in iskrene ljubezni do naše slovenske prestolnice. To je roka prof. Plečnika, ki nam ga je dala Previdnost v pravi čas. Že to, kar je ustvaril prof. Plečnik iz poprej najbolj zapuščenih predelov Ljubljane samo v zadnjih par letih (ureditev šentjakobskega trga, Valvasorjevega trga itd.) mora vzbuditi hvaležnost slehernega Ljubljančana in obenem vzbuditi željo, da bi ta umetnik tudi nadalje vodil vsa, pa prav vsa nadaljnja dela, navzlic vsem kratkovidnim nergačem.« (Ilustrirani Slovenec, 8. 12. 1929)

Leta 1940 je bil razpisan javni natečaj za nov urbanistični načrt, s katerim je želela mestna oblast urediti širše mestno središče, vendar pa je v nadaljnjo izpeljavo načrtov posegla druga svetovna vojna.

Direndaj na ljubljanskih tržnicah se verjetno prav nikoli ne konča. Tako so pred dobrim šestdesetimi leti ljubljansko tržnico tako kot vsako leto dotlej napolnili prodajalci lubenic iz Srbije in okolice Negotina. A leta 1966, po besedah časopisa Dnevnik, kar 5x več.

Lubenice pa zato niso izgubile svoje cene, za kar so trgovci okrivili zlasti prevozne stroške. Preprost izračun v Dnevniku se je glasil: »2000 N-din za prevoz lubenic, 50 N-din fantom, ki so pomagali pri razkladanju in sortiranju debelih zelenih buč, 5 N-din popoldne za poltretji meter prostora na stojnici in še 150 N-din za blaten prostor pod kostanjem, kjer naj bi bilo skladišče, in naposled še 3 N-din za pravico prodaje v popoldanskem času.« Ob tem pa britko spoznanje: »Eh, slab kruh je iz tele moke! Tam v Južni Srbiji in v Vojvodini so res lubenici po deset, petnajst dinarjev, pa zavoljo njih še ni nihče obogatel. Pri vas v Ljubljani jih prodajamo po šestdeset, osemdeset pa zaradi tega tudi ne bomo obogateli. Kakorkoli se sučemo, vselej pridemo na začetek in to je – prazen žep!«

Kopališče na Ljubljanici je bilo živahno seveda v najbolj vročih poletnih dneh. Že eno leto pred nastankom fotografije, ki jo danes objavljamo, je bila v ilustrirani reviji Tovariš (32. številka, 15. 8. 1947) objavljena fotoreportaža o naravnih kopališčih. »V vročih dneh iščejo mnogi Ljubljančani osvežitve in razvedrila od bližnjih rekah, na Ljubljanici, Savi in Sori. Najbolj priročna je Ljubljanica, ki v velikem loku objema Ljubljano. Sicer je hladna, vendar omogoča vsakomur izživljanje v plavanju, pa tudi veslanju.« Na Špici je bila postavljena tudi skakalnica za najbolj pogumne plavalce. Družine in majhni otroci pa so lahko za kratkočasenje izkoristili tudi bližnje vrtiljake.

Jurij Aleksejevič Gagarin je bil ruski kozmonavt in vojaški pilot. Velja za prvega človeka v vesolju. Podvig je njemu in Sovjetski zvezi uspel ravno na današnji dan leta 1961. Rodil se je 9. marca 1934 v vasi Klušino. Gagarina so leta 1960 izbrali v prvi odred kozmonavtov Sovjetske zveze, v katerem je bil tudi še German Titov. Kasneje so oba izbrali za prvi polet s človeško posadko v vesolje. Za »glavnega« kozmonavta je bil Gagarin, Titov je bil imenova za njegovega nadometnika. Oba sta se 12. aprila 1961 na kozmodromu Bajkonur vkrcala na avtobus, ki ju je pripeljal do rakete Vostok 1. Vanjo se je vkrcal samo Gagarin. Sedem minut čez 9 uro zjutraj so se motorji rakete prižgali in Gagarin je poletel v vesolje. Celoten polet je trajal 108 minut in s tem tudi obkrožil celotno Zemljo. Slabo uro po vzletu so Sovjeti svetu javili uspešno novico o prvem poletu čoveške posadke v vesolje. Gagarin je pristal blizu mesta Engels v domači Sovjetski zvezi. S tem se je zapisal v zgodovino in postal zvezda. Leta 1963 je Gagarin obiskal tudi Jugoslavijo in posledično Slovenijo.

Gagarin je umrl le nekaj let kasneje v letalski nesreči. Ta se je zgodila 27. marca 1968. Star je bil 34 let.

Zaradi potreb in razvoja mesta Ljubljana so leta 1961 širili nekdanjo Titovo cesto. Približno na mestu današnje knjigarne Konzorcij je takrat stala Kozlerjeva hiša, ki so jo zaradi potreb širjenja Titove porušili, kljub ugovorom Ljubljančanov.

Hiša je bila zgrajena med letoma 1750 in 1752 po načrtih arhitekta Candida Zulianija. Investitor je bil odvetnik Janez pl. Pichentall. Načrtovana je bila kot vrtna palača z glavno fasado usmerjeno na ulico ter vrtovi, ki so jo obdajali s treh strani. V roke trgovske družine Kozler je hiša prešla šele slabih sto let po izgradnji. Zaradi kasnejše prodaje vrtov, so na teh mestih zrasle stavbe na današnjih ulicah Tomšičevi in Beethovnovi.  

V 60-ih letih 20. stoletja se je sicer na osnovi Generalnega plana urbanističnega razvoja (GUP), odvijala velika prenova in razvoj mesta Ljubljane. Takratni GUP je bil namreč prvi celovit urbanistični načrt za Ljubljano po drugi svetovni vojni.

Gradnja enega izmed največjih trgov v Ljubljan, Trga republike (takrat Trg revolucije), se je začela z gradnjo garažne hiše pod današnjim trgom.

Območje trga je zgodovinsko bogato, saj je na njem v času antike stalo emonsko obzidje in zgodnjekrščansko središče. Stoletja kasneje so na njem Turjaški uredili baročni vrt. Le-ta je v 18. stoletju postal del Uršulinskega samostana. V času med obema vojnama je mesto pozidalo območje vse do roba vrta. Ključno spremembo je prostor doživel v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je skupina arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja pripravila načrt pozidave območja. Gradnja kompleksa Trga republike, kakršnega poznamo danes, se je začela leta 1963 z gradnjo garažne hiše, ki danes leži pod trgom. Trg je svojo današnjo podobo dobil leta 1982 z dokončanjem Cankarjevega doma, leta 2014 pa so mestne oblasti, ki so v vmesnem času pridobile lastništvo trga, z njega »pregnale« tudi parkirišče za avtomobile.