Poletni meseci so kot nalašč za raziskovanje domačih krajev. Zavetje pred vročino nam lahko ponudijo tudi grajski zidovi. V našem fotografskem arhivu smo danes poiskali fotografije gradu Borl, ki je letos aprila v prenovljeni podobi ponovno odprl vrata obiskovalcem.

Grad Borl je srednjeveški grad, ki se v Halozah dviga nad reko Dravo. Začetki gradu segajo v 12. ali 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji grad spremenili v zbirno taborišče, od koder so pošiljali ljudi v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad podržavljen, nekaj časa je v njem delovalo tudi zavetišče za vojne sirote. Leta 1952 so nato v gradu začeli z gostinsko dejavnostjo, ki so jo leta 1972 razširili v sodoben hotel, le ta pa je bil nato po letu 1980 zaprt.

Grad Borl stopa na novo pot. V prenovljeni viteški dvorani se načrtuje koncertna dejavnost, različni dogodki pa naj bi se odvijali tudi na zunanjih grajskih dvoriščih. Grad trenutno ponuja tudi zanimivo razstavo o zgodovini gradu ter o biotski raznovrstnosti območja ob reki Dravi. Morda zanimiva ideja za poletni obisk te kulturne dediščine.

Obeta se nam vroč julijski vikend, ki kar kliče po tem, da si poiščemo prijetno osvežitev v naravi. Čeprav danes slovenski vrhovi ne omogočajo več snežne osvežitve, današnja porumenela fotografija prikazuje ravno to. Poletno smuko na Vršiču.

Vršič je že od nekdaj privabljal turiste od blizu in daleč. Gre za gorski preval, ki je z 1611 metri najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Visokogorska cesta prek Vršiča ima kar 50 serpentin, na samem vrhu prelaza pa najdemo planinsko postojanko Tičarjev dom (1620 m). Postojanka na vrhu Vršiča nudi turistom zatočišče že od 4. avgusta 1912. Takrat se je imenovala Slovenska koča in je predstavljala »protiutež« takratni nemško-avstrijski Vossovi koči (današnja Erjavčeva koča).

Leta 1966 so ob takratni manjši koči zgradili nov, sodoben objekt, katerega slovesna otvoritev je potekala 31. julija 1966. Otvoritvena slovesnost leta 1966 pa je kljub poletnemu času potekala še čisto v snežnih razmerah. Vršič je bil namreč, kot nam prikazujejo tudi fotografije, po nekaterih delih še dodobra prekrit s snegom. Snega je bilo toliko, da so si smučarski nadobudneži lahko privoščili pravo poletno smuko. Privoščite si tudi vi prijetno poletno ohladitev.

Direndaj na ljubljanskih tržnicah se verjetno prav nikoli ne konča. Tako so pred dobrim šestdesetimi leti ljubljansko tržnico tako kot vsako leto dotlej napolnili prodajalci lubenic iz Srbije in okolice Negotina. A leta 1966, po besedah časopisa Dnevnik, kar 5x več.

Lubenice pa zato niso izgubile svoje cene, za kar so trgovci okrivili zlasti prevozne stroške. Preprost izračun v Dnevniku se je glasil: »2000 N-din za prevoz lubenic, 50 N-din fantom, ki so pomagali pri razkladanju in sortiranju debelih zelenih buč, 5 N-din popoldne za poltretji meter prostora na stojnici in še 150 N-din za blaten prostor pod kostanjem, kjer naj bi bilo skladišče, in naposled še 3 N-din za pravico prodaje v popoldanskem času.« Ob tem pa britko spoznanje: »Eh, slab kruh je iz tele moke! Tam v Južni Srbiji in v Vojvodini so res lubenici po deset, petnajst dinarjev, pa zavoljo njih še ni nihče obogatel. Pri vas v Ljubljani jih prodajamo po šestdeset, osemdeset pa zaradi tega tudi ne bomo obogateli. Kakorkoli se sučemo, vselej pridemo na začetek in to je – prazen žep!«

Kopališče na Ljubljanici je bilo živahno seveda v najbolj vročih poletnih dneh. Že eno leto pred nastankom fotografije, ki jo danes objavljamo, je bila v ilustrirani reviji Tovariš (32. številka, 15. 8. 1947) objavljena fotoreportaža o naravnih kopališčih. »V vročih dneh iščejo mnogi Ljubljančani osvežitve in razvedrila od bližnjih rekah, na Ljubljanici, Savi in Sori. Najbolj priročna je Ljubljanica, ki v velikem loku objema Ljubljano. Sicer je hladna, vendar omogoča vsakomur izživljanje v plavanju, pa tudi veslanju.« Na Špici je bila postavljena tudi skakalnica za najbolj pogumne plavalce. Družine in majhni otroci pa so lahko za kratkočasenje izkoristili tudi bližnje vrtiljake.