Rednim bralcem muzejske rubrike porumenela fotografija se morda že svita, da bomo pisali o muzeju na prostem, ki se je nekoč raztezal na bregovih z gozdom zaraščene grape, zamejene s potjo za stavbo Cekinovega gradu in današnjo Jesenkovo potjo. Dandanes skorajda nepredstavljiv projekt po zasnovi tedanjega Muzeja narodne osvoboditve je nastal leta 1956. Postavljenih je bilo kar sedem rekonstrukcij objektov partizanskih tiskarn iz različnih delov Slovenije. Ob želji po predstavitvi nekaj tipičnih partizanskih objektov je postavitev narekoval tudi vedno večji pritok gradiva in posledično pomanjkanje prostora muzeja, ki je bil po obnovi za javnost odprt leto prej. Hkrati je tedanje vodstvo muzeja ocenjevalo, da bi s tem številne propadle, razpadajoče ali težko dostopne objekte tako lahko obiskalo neprimerno večje število obiskovalcev. Ambiciozne načrte je muzej nadaljeval tudi v letu 1957, ko je na območju gozda med Jesenkovo potjo in današnjim parkiriščem za Halo Tivoli načrtoval postavitev še dodatnih osmih rekonstrukcij partizanskih bolnišnic. Načrte je ustavila Komisija za določevanje zemljišč v gradbene namene, ki je pobudo sicer pozdravila, vendar odločila, da predlagana lokacija ni dobro izbrana, saj bi bile z izgradnjo objektov Tivoliju odtegnjene prevelike gozdne površine, prav tako pa ne bi bila zaželena bližina hotelu Bellevue. Tako je muzej na prostem ostal pri prvotnih sedmih rekonstrukcijah objektov. Avtentična umestitev objektov v razgiban teren v gozdu pa je s časom terjala svoj davek. Zaradi propadanja lesa in vedno dražjega vzdrževanja se je leta 1965 muzej odločil, da rekonstrukcije partizanskih tiskarn ukine.
Sedemdeset let po nastanku muzeja na prostem se nas je nekaj sodelavcev iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije odločilo, da s pregledom terena in primerjavo ohranjenih virov in fotografij poskušamo ugotoviti, kaj od nekdanjih objektov je morda še ostalo.
Raziskovanje začenjamo neposredno za stavbo našega muzeja, na prostoru nekdanjega vhoda v muzej na prostem. Danes je tu začetek steze, ki iz poti za Cekinovim gradom po grapi vodi v smeri Šišenskega hriba do začetka velikega ovinka, ki ga Jesenkova pot naredi nad Halo Tivoli.
Pred 70. leti so vhod označevale žične ovire in napisi, ki so opominjali na razkosanje slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno. Krožna pot je vodila desno navkreber približno po današnji stezi, ki se nad Halo Tivoli spoji z Jesenkovo potjo. Naš obhod začenjamo po levi poti, torej v obratni smeri. Po približno 40 metrih lahko na levi strani ob bregu vidimo ostanke betonske škarpe, kjer je stala rekonstrukcija partizanske ciklostilne tehnike »Cankar« iz Savinjske doline.
Le nekaj metrov stran so ob poti še vedno zelo dobro vidni ostanki rekonstrukcije tiskarne »Trilof«, katere original se je nahajal v Ločniški dolini v Belem potoku pri Medvodah. Ker so pri rekonstrukciji uporabili precej betona (ki je bil kasneje oblečen v les) je omenjeni objekt vsaj v osnovi še vedno precej dobro ohranjen.
Enak pogled na rekonstrukcijo notranjosti tiskarne leta 1956. Foto: Srečko Habič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka tekoče gradivo, PL 3967. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.
Nadaljujmo pot navkreber proti Jesenkovi poti. Na koncu struge, kakšnih 10 metrov od betonske pregrade, najdemo na nekdanji lokaciji rekonstrukcije električne centrale in strojnice »Partizanske tiskarne« s Kočevskega Roga le še nekaj kotanj.
Od tu nas pot vodi na drugi breg grape, kjer nam pogled nazaj proti vzhodu odkriva nekaj slabo vidnih ostankov škarpe, pred katero je stala rekonstrukcija stavnice tiskarne »Slovenija« iz grape »V studencih« pri Vojskem.
Po rahlem spustu ob strugi lahko na levi opazimo nekoliko bolj izravnan teren, pod listjem pa še opazne temelje rekonstrukcije »Partizanske tiskarne« iz Kočevskega Roga. Kot zanimivost omenimo, da so leta 1960 prav pred vhodom v ta objekt posneli tudi nekaj kadrov slovenskega filma Veselica režiserja Jožeta Babiča (glavno vlogo je odigral Miha Baloh).
Pot nas vodi nekaj metrov višje, kjer je stala rekonstrukcija klišarne, nad njo, le nekaj nižje od velikega ovinka Jesenkove poti nad Halo Tivoli, pa še baraka t. i. »Lado-punkta«. Obe sta bili del partizanske tiskarne »Triglav« na Goteniškem Snežniku. Tudi o lokaciji teh dveh objektov nam danes pričajo še vedno vidni ostanki temeljev.
In s tem se naš obhod po ostankih nekdanjega muzeja na prostem konča. Če vas kdaj pot zanese v ta del Tivolija in pod listjem ter smetmi naletite na kak opisan ostanek preteklosti, naj vas ta spomni, da bi pred desetletji na istem mestu lahko srečali šolsko skupino, tujo delegacijo ali celo filmsko ekipo.
Glavni uporabljeni viri:
Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem, I. Osrednje tiskarne. Partizanska knjiga: Ljubljana 1972.
Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem, II. Primorske tiskarne. Partizanska knjiga: Ljubljana 1973.
Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem, III. Gorenjske in Štajerske tiskarne. Partizanska knjiga: Ljubljana 1976.
Krall, Jože: Partizansko tiskarstvo v Slovenskem Primorju. Mestni muzej v Idriji: Koper 1972.
N. N.: Partizanske tiskarne v Ljubljani, v: Borec, št. 8-9, letnik VIII (1956), str. 311–313.
Žganjar, Matija: Muzejske zbirke v: Muzej novejše zgodovine, Zbornik 1948-98. Muzej novejše zgodovine: Ljubljana 1998, str. 39–46.
Arhiv in fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Raziskave: Peter Gorenšek, Manca Murakezi, Anja Zver in avtor objave.