24. septembra 1932 je bil na Zaloški cesti 9 v Ljubljani odprt sanatorij Šlajmerjev dom. Sanatorij je bil v lasti Trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani, ki je združevalo vse zaposlene v trgovinski dejavnosti. Društvo je oskrbovalo bolne člane, pomagalo pri plačilu pogrebnih stroškov umrlih članov in podpiralo člane, ki so bili potrebni pomoči, svojim članom pa je nudilo tudi bolniško zavarovanje. Sanatorij je bil zgrajen z namenom zagotavljanja čim bolj kakovostne zdravstvene oskrbe članom društva. V tistem času je bilo to eno izmed najmodernejših zdravilišč v vsej državi.

Sanatorij je bil urejen v nekdanji vili pionirja slovenske moderne kirurgije Edvarda Šlajmerja, po katerem je bil tudi poimenovan. Sprejemal je vse operativne in interne primere, izvzeti so bili bolniki z nalezljivimi in duševnimi boleznimi ter porodnice. Imel je dve operacijski dvorani, septično in antiseptično, laboratorij, rentgen ter celo vrsto drugih naprav. Celotna stavba je bila skrbno načrtovana. Prostori v njej so bili premišljeno razporejeni in lično urejeni, posebna pozornost pa je bila posvečena njihovi higieni: »Vse je urejeno tako, da se nabira kar najmanj prahu in da se da vse čistiti.« (Slovenec, 5. 5. 1940) »Sanatorij ima 50 prostorov. V kleti so najmoderneje urejene kuhinje s plinskimi štedilniki, potem umivalnica, pralnica, shrambe za živila in naprava za centralno kurjavo. Vse delo v pralnici se opravlja s pomočjo hladilnih strojev. V shrambi je velika hladilna naprava (frigidaire). Higienična centrala za kurjavo dovaja segreto vodo po radiatorjih, ki so nameščeni po sobah in hodnikih. Ta centralna kurjava se kuri z nafto, ki ima to prednost, da ne povzroča smradu in dima. Ves obrat v gospodinjstvu se vrši s pomočjo nafte, elektrike in plina, razen enega pralnega kotla, ki mora biti kurjen z drvmi.« (Domači prijatelj, junij 1933) Poleg tega je imel kar tri dvigala – eno za prevažanje bolnikov, drugo za prevoz hrane, tretje pa za čisto perilo.

Sprva je bilo bolnikom namenjenih 30 postelj, od tega so bile 4 postelje namenjene najmlajšim pacientom, po prenovi sanatorija leta 1940 pa se je število bolniških postelj povečalo na okrog 100, na novo pa je bil odprt še porodniški oddelek. Bolniške sobe so bile udobno in moderno opremljene, bolnikom pa so bili na voljo tudi park okrog stavbe in dve terasi na strehi.  

Leta 1945 je Trgovsko bolniško in podporno društvo prenehalo obstajati. Zavarovance je prevzel Državni zavod za socialno zavarovanje v Beogradu. Od leta 1947 v prostorih nekdanjega sanatorija Šlajmerjev dom deluje Ortopedska klinika Ljubljana.

Velika noč je največji krščanski praznik. Praznuje se prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, in sicer med 22. marcem in 25. aprilom. Ta dan se verniki po vsem svetu spominjajo vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih – je praznik veselja in upanja. »Prav tako je pa velika noč tudi praznik vstajenja narave. Po dolgih, meglenih in brezsolnčnih zimskih dnevih nam zasijejo zopet prvi krepki solnčni žarki, ki ožive in prerode pozimi skoro otrplo telo in zbude tudi naravo iz večmesečnega žalostnega spanja.« (Ilustrirani Slovenec, 5. 4. 1931)

Velikonočni prazniki se začnejo že s cvetno nedeljo, to je nedelja pred veliko nočjo, s katero se začne véliki teden, ki predstavlja vrhunec cerkvenega leta. V tem tednu se dnevom od četrtka do sobote doda pridevnik véliki, saj so ti dnevi namenjeni spominu postavitve zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.

V nadaljevanju je predstavljena tradicija praznovanja velikonočnih praznikov na Slovenskem preko fotografij iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Nekateri običaji so se ohranili do danes, nekateri so po drugi svetovni vojni zamrli, nekateri pa so se v novejšem času znova začeli oživljati.

Na cvetno nedeljo v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem verniki prinesejo v cerkev k blagoslovu »butaro« – povezano zelenje, ki se po izdelavi in sestavi loči od pokrajine do pokrajine. Nekdaj so »butare« v cerkev nesli otroci, na njih pa je bilo poleg zelenja povezano tudi sadje – posladek za otroke. »Od ‘butar’, ki jih prinesejo otroci iz cerkve od blagoslova, se dobro spravi in zlasti ceni kot pripomoček zoper hudo uro oljka in šibje, ki je iz njega sestavljena ‘butara’, sadje pospravijo otroci, zelenje pa se da živini med krmo.« (Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929)

Na véliki četrtek zvečer zaradi spomina na Kristusovo trpljenje in smrt cerkveni zvonovi umolknejo do sobote zvečer, ko po cerkvah poteka velikonočna vstajenjska sveta maša ali vigilija – uvod v Kristusovo vstajenje. V tem času zvonove, za katere se reče, da se »zavežejo« ali pa da »gredo v Rim«, nadomesti raglja. 

V teh dneh se po cerkvah postavi božji grob, ki spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na Slovenskem postavili frančiškani, in sicer že v 16. stoletju, ob njih pa so se nato razvile ljudske pobožnosti.

Na véliko soboto duhovniki blagoslavljajo velikonočne jedi (t. i. »žegen«), ki jih verniki prinesejo v cerkev v pletenih košarah, včasih pa so jih nosili tudi v jerbasih. Dekleta so med seboj kar tekmovala, katera bo imela lepši in večji »žegen«. »Pravijo tudi, da se bo tista, ki prva prinese ‘žegen’ iz cerkve, tudi prva poročila tisto leto in prva oplela proso. Zaradi tega se dekleta zelo trudijo, katera bo prva in prej stopila iz cerkve z blagoslovom.« (Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929)

Na velikonočno nedeljo v jutranjih urah se verniki udeležijo vstajenjske procesije, po sveti maši pa se družina zbere pri slovesnem velikonočnem zajtrku, kjer se postreže jedi iz »žegna«. Nekdaj so fantje za procesijo tudi streljali ali pokali z možnarji. Ta navada izvira iz ljudskega prepričanja, da hrup odganja zle sile.

Obvezen del velike noči so tudi pirhi, s katerimi imajo veliko veselje zlasti otroci. Pirhe se lahko izdela na zelo različne načine, kar dopušča veliko kreativnosti, z njimi pa so povezane tudi raznorazne igre, kot so trkanje, trkljanje in sekanje pirhov.

Po koncu prve svetovne vojne se je na Slovenskem končalo več kot 600-letno obdobje vladavine Habsburške dinastije. Ljubljana je postala kulturno, politično in upravno središče Slovencev, ki se je na račun svoje upravne in politične funkcije, živahne kulturne dejavnosti ter povečanja obrti in trgovine pričela hitro širiti. Gospodarski razvoj je spremenil podobo mestnega središča, kjer se je ob današnji Slovenski cesti razvilo novo upravno-poslovno središče. Tu so zrastle imenitne poslovne stavbe, ki so jih takrat imenovali palače, ter znameniti Nebotičnik – v tistem času najvišja stavba v srednji Evropi, do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu ter najvišja ljubljanska stavba vse do leta 1993, ko ga je prehitel World Trade center. Intenzivna pozidava je zajela tudi bližnje vasi in naselja, ki so se s širitvijo začela spajati z mestom. Ljubljana je pričela dobivati značilno obliko mesta z intenzivno pozidavo okrog mestnih vpadnic ter zabrisanimi mejami med mestom in njegovo okolico.

Širitev mesta je prinesla tudi stanovanjsko vprašanje. V samem mestnem središču so poleg poslovnih stavb bila stanovanja, namenjena bogatejšemu sloju. Premožnejši meščani so gradili hiše tudi na obrobju centra, kjer so nastajale četrti meščanskih vil (na Mirju, pod Rožnikom, za Bežigradom). Za potrebe rastočega sloja uradništva so bili zgrajeni kompleksi stanovanjskih hiš (Meksika na Njegoševi ulici, Rdeča hiša na Poljanski cesti). Najslabše je bilo poskrbljeno za delavce. Nastajale so zasilne delavske kolonije – Sibirija, Harlem, Gramozna jama, Cesta na Brdo s prenaseljenimi, vlažnimi, hladnimi in nehigienskimi bivališči. Stanovanjski problem delavstva so reševale javne borze dela z izgradnjo več sto stanovanj, po letu 1935 pa se mu je začela intenzivneje posvečati tudi mestna občina. Na obrobju mesta so za delavstvo zgradili stanovanjske bloke in preproste enodružinske hiše z vrtom.

V tem času je na podobi Ljubljane svoj neizbrisen pečat pustil arhitekt Jože Plečnik. V Ilustriranem Slovencu so o arhitektu Plečniku zapisali: »Vsak Ljubljančan in Slovenec je lahko vesel in zadovoljen, da krmari porajanje nove, lepše Ljubljane vendarle roka tihe vztrajnosti, premišljene sistematike, globokega umetniškega čustva in iskrene ljubezni do naše slovenske prestolnice. To je roka prof. Plečnika, ki nam ga je dala Previdnost v pravi čas. Že to, kar je ustvaril prof. Plečnik iz poprej najbolj zapuščenih predelov Ljubljane samo v zadnjih par letih (ureditev šentjakobskega trga, Valvasorjevega trga itd.) mora vzbuditi hvaležnost slehernega Ljubljančana in obenem vzbuditi željo, da bi ta umetnik tudi nadalje vodil vsa, pa prav vsa nadaljnja dela, navzlic vsem kratkovidnim nergačem.« (Ilustrirani Slovenec, 8. 12. 1929)

Leta 1940 je bil razpisan javni natečaj za nov urbanistični načrt, s katerim je želela mestna oblast urediti širše mestno središče, vendar pa je v nadaljnjo izpeljavo načrtov posegla druga svetovna vojna.

Blejsko jezero in njegova okolica s svojo naravno slikovitostjo od nekdaj privlačita ljudi. Na Blejskem otoku je bilo že v predkrščanski dobi postavljeno svetišče slovanski boginji življenja in plodnosti Živi, pozneje pa so tukaj postavili cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je postala priljubljena romarska pot. Bled je postajal zanimiv tudi za druge obiskovalce, ki so občudovali njegove naravne in kulturne znamenitosti ali pa so v termalnih vrelcih ob jezeru iskali zdravje in dobro počutje. V sredini 19. stoletja se je kraj začel razvijati v turistično središče. Ob jezeru so zrastle počitniške vile premožnejših meščanov in plemičev, s čimer je Bled postal kraj srečevanja družbene elite. V tem času je eno izmed zemljišč ob jezeru kupil Ernest Ferdinand Weriand knez Windischgrätz, član ene najpomembnejših rodbin habsburške monarhije. Tu je dal postaviti dvorec Windischgrätz, znan tudi kot Schloss Seebach, v katerem je preživel vsaj dva meseca na leto.

9. junija 1922 je kralj Aleksander I. Karađorđević s svojo ženo kraljico Marijo prispel na poročno potovanje na Bled. Nastanila sta se v dvorcu, ki ga je kralj slaba dva meseca pozneje odkupil od nekdanjih lastnikov in Bled razglasil za kraljevo poletno rezidenco. Dvorec je bil preimenovan v Suvobor po hribu v Srbiji, kjer je med prvo svetovno vojno Kraljevina Srbija porazila avstro-ogrske čete. Že ob nakupu je kralj Aleksander I. imel v načrtu, da v bližini dvorca zgradi poslopja za dvorne oficirje in uradnike, vojašnico za gardiste ter zimsko garažo.

Kraljeva družina se je čez poletje umaknila na Bled pred vročino Beograda. Tu so imeli na voljo kopališče, teniško igrišče ter lepo urejene vrtove, kjer so se igrali najmlajši pripadniki kraljeve dinastije, jezero pa je ponujalo še dodatno možnost rekreacije. Kralj Aleksander I. in njegova žena kraljica Marija sta bila strastna lovca, zato sta se večkrat podala na lov po bližnji okolici. V Suvoboru je bil 28. junija 1929 rojen najmlajši sin kraljevega para princ Andrej. Poleg dvorca na Bledu so imeli Karađorđevići na Gorenjskem v lasti tudi grad Brdo pri Kranju in lovski dvorec v Bohinju.

V poletnih mesecih je postal Bled središče političnega in diplomatskega življenja tedanje kraljevine, saj se je skupaj s kraljem sem preselil tudi velik del dvora, visoki politiki in tuji veleposlaniki. Kralj je potreboval večji dvorec, zato je arhitektu Jožetu Plečniku zaupal izdelavo načrtov za novo poslopje, ki bi bilo umeščeno na posestvu. Gradnja se je začela leta 1934, vendar jo je le nekaj mesecev pozneje zaustavil atentat na kralja v Marseillu 9. oktobra 1934. Kraljica Marija del ni nadaljevala. Sklenila je porušiti stari dvorec in na njegovem mestu zgraditi novega. Načrte zanj je izdelal beograjski arhitekt Rajko Tatić. Leta 1939 so na mestu v letih 1937–1938 porušenega dvorca Suvobor začeli z izgradnjo novega poslopja, ki pa jo je zaustavila druga svetovna vojna.

V času nemške okupacije je nedokončani dvorec postal last nemškega gradbenega urada. Tu naj bi postavili Grajski hotel v skladu z nemško strategijo za razvoj Bleda, ki naj bi postal eno najjužnejših nemških letovišč. Leta 1947 je nova jugoslovanska oblast posestvo nacionalizirala, na njem pa uredila poletno rezidenco Josipa Broza Tita, ki je danes preurejena v hotel Vila Bled.

Letos obeležujemo 50. obletnico XX. poletnih olimpijskih iger v Münchenu leta 1972. Iger se je udeležil tudi znani fotoreporter Edi Šelhaus, takrat zaposlen pri časopisu Delu, ki je bil kot fotoreporter sicer kar na štirih olimpijskih igrah, a le v Münchnu uradno akreditiran. Tam je posnel več kot 5.000 posnetkov, sedaj v hrambi Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot del obsežnega fonda Edija Šelhausa. Iz izbora teh posnetkov je muzej že leta 2012 ob 40-letnici iger pripravil razstavo »Münchenski olimpijski utrinki 1972 – iz fotografske zbirke Edija Šelhausa« z avtorico razstave Jožico Šparovec.

Na razstavi so bili posnetki otvoritve iger, raznih zanimivosti in utripa, predvsem pa posnetki 24-tih slovenskih, nekaterih jugoslovanskih in drugih športnikov iz držav udeleženk, jugoslovanskih in nekaterih drugih dobitnikov medalj, pa tudi posnetki tragične zgodbe napada palestinskih teroristov na izraelsko ekipo. Petega septembra zgodaj zjutraj so namreč palestinski komandosi vdrli v olimpijsko vas, ubili dva člana izraelske ekipe in zajeli devet izraelskih športnikov, sodnikov in trenerjev, drama pa  je trajala ves dan in še ponoči naslednjega dne ter se končala  grozljivo: umrlo je 17 ljudi, od tega 11 članov izraelske ekipe (pet športnikov, trije sodniki in trije trenerji), pet palestinskih komandosov in en nemški policist.

Jugoslavija je na igrah leta 1972 osvojila dve zlati, eno srebrno in eno bronasto medaljo, med Slovenci pa je bila med posamezniki najboljša metalka kopja Nataša Urbančič z doseženim petim mestom. Svetovni košarkarski prvaki iz leta 1970 (ekipa Jugoslavije) so bili na teh igrah šele peti. Izbor iz omenjene razstave bo v prvi polovici septembra 2022 na ogled v prostorih Olimpijskega komiteja Slovenije na Ameriški ulici 2 v Ljubljani.

Edi Šelhaus, znani slovenski fotoreporter časopisov Slovenski poročevalec in Delo ter tednika Tovariš, je tako po službeni dolžnosti kot na lastno iniciativo prepotoval Slovenijo po dolgem in počez in tako tudi na Primorskem posnel mnogo zanimivih fotografij. 

Muzej novejše zgodovine Slovenije je doslej pripravil že 10 razstav Šelhausovih fotografij iz njegovega izjemno obsežnega opusa, ki ga hrani muzej. Ideja za novo razstavo z naslovom Edi Šelhaus na Bovškem in ob reki Soči je nastala zaradi dejstva, da se je avtorica razstave Jožica Šparovec v iskanju pomoči pri raziskovanju vsebine nekaterih fotografij obrnila na prijateljico Gizelo Flajs iz Bovca. Ta se je izjemno zavzela in s podatki pripomogla k dokumentiranju fotografij. Zelo obsežen Šelhausov fotografski fond je ob prevzemu  namreč imel le zelo skope podatke o vsebini, večji del fotografij pa je bil celo povsem brez njih, zato bi bilo dokumentiranje brez pomoči domačinov iz omenjenih krajev izredno težavno in zamudno.

Pri raziskovanju vsebine pa je pomagala tudi Gizelina hčerka Tina z objavo nekaterih fotografij na spletnem portalu »Pu Buško«, ki je prinesel presenetljiv odziv publike in s tem tudi precej podatkov o fotografijah. Razstava je tako prvenstveno namenjena prebivalcem Posočja, seveda pa tudi vsej slovenski in širši publiki. Glede na to je razstava od aprila do septembra 2022 najprej gostovala in bila na ogled v Tolminskem muzeju v Tolminu in nato v Kulturnem domu v Bovcu, v septembru 2022 (do 25. septembra) pa bo na ogled še v preddverju viteške dvorane Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Razstava na ogled postavlja črno-bele fotografije iz Zgornjega Posočja – iz Bovca,  Kal – Koritnice, Čezsoče, Žage, Serpenice, Trnovega, Kobarida, Tolmina, Mosta na Soči in iz Kanala ob Soči, pa tudi iz  Strmca in Trente, iz obdobja med letoma 1958 in 1976. Na fotografijah oživijo nekdanje podobe krajev, ulic, hiš, prometa in vsakdanjega življenja ljudi, starejših in otrok, ki se v marsičem razlikujejo od današnjih dni. Fotografije poleg utrinkov iz vsakdanjega življenja ljudi in motivov iz krajev od Trente do Kanala ob Soči pripovedujejo tudi zgodbe, med njimi o nekdanji pletarski zadrugi na Žagi, o življenju v Čezsoči, o načrtovanem atentatu na Benita Mussolinija v Kobaridu leta 1938 in o rešenih ameriških zavezniških letalcih, sestreljenih med 2. svetovno vojno. 

Zgodba o pletarski zadrugi na Žagi je bila kot fotoreportaža objavljena v tedniku Tovariš, nekatere fotografije pa v časopisih ali na pregledni razstavi ob 100. obletnici rojstva Edija Šelhausa leta 2019. Kar nekaj pa jih je prvič na ogled javnosti.

V letu 2022 mineva 50 let od četrte jugoslovanske himalajske odprave na Makalu v Nepalu (8.475 m), ki je potekala med 15. avgustom in 18. novembrom 1972.  V odpravi so bili sami Slovenci. Vodja je bil karizmatični Aleš Kunaver, osem je bilo alpinistov, člani odprave pa so bili še zdravnik, trije znanstveniki, ki so na območju gibanja odprave preučevali živalski, rastlinski in geološki svet, novinar in 10 nepalskih Šerp.

Člani odprave na Brniku 15. avgusta 1972 – slovo pred odhodom na Makalu. Zgoraj slika z leve: predsednik Komisije za odpravo v tuja gorstva pri PZS inž. Pavle Šegula, politik Marijan Brecelj, dr. Miha Potočnik (prejšnji predsednik PZS), botanik dr. Tone Wraber, Janez Brojan – Bron, ornitolog dr. Janez Gregori, zdravnik Borut Pirc, vodja Aleš Kunaver, Matija Maležič, novinar Zoran Jerin, Marjan Manfreda – Marjon, Danilo Cedilnik – Den, Franc Štupnik – Cicko, Stane Belak – Šrauf, Janko Ažman, Janez Kunstelj s hčerko v naročju in geograf dr. Jurij Kunaver.

Vrh so želeli doseči po najtežji smeri – čez južno steno, a so vzpon oteževali plazovi, hud mraz, sneženje, pa tudi slaba podpora Šerp, ki niso bili usposobljeni za prenos tovora na velike višine. Ob koncu odprave jih je presenetilo izredno močno sneženje. Zaradi tega jim iz doline niso več mogli dostavljati hrane, ki jo je že zmanjkovalo. Kljub temu so z izrednimi napori uspeli preseči magično mejo 8000 m.

Najvišje (približno do 8200 m) sta prišla Janko Ažman in Matija Maležič in potrebovala bi le še en dan, da bi prišla na vrh. Kljub požrtvovalnim naporom vodje Aleša Kunaverja in alpinista Dena Cedilnika, ki sta vršni navezi odnesla kisik in hrano, so morali po 57 dnevih plezanja v steni zaradi  hudega sneženja hitro pobrati najpomembnejšo opremo z gore in se s 50 nosači, ki so bili večinoma bosi in slabo oblečeni, spustiti proti dolini, ki so jo z izrednimi napori, izčrpani in lačni, dosegli po šestih dneh hoje.

Čeprav niso prišli na vrh, je dosežek odprave močno odmeval med poznavalci v alpinističnem svetu – po le 12 letih, ko so prvič videli Himalajo, so se jugoslovanski alpinisti približali najboljšim odpravam na svetu.

Pomembnost njihovega dosežka sta potrdila dva nadaljnja poskusa po njihovi smeri, saj avstrijski odpravi leta 1973 in ameriški z mednarodno udeležbo leta 1974 ni uspelo ponoviti njihovega dosežka. Vrh Makaluja je jugoslovanska odprava dosegla leta 1975, ko je nanj stopilo kar sedem članov ali ena tretjina odprave, med njimi Marjan Manfreda – Marjon brez kisika, kar je bil takrat svetovni alpinistični rekord.

Glej: Jožica Šparovec, Dušica Kunaver: Himalajski vodja Aleš Kunaver, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2014 (razstavni katalog)

Območje Ankarana je bilo na prelomu iz 19. v 20. stoletje središče organiziranega zdravljenja tuberkuloze, saj je imelo veliko sončnih dni, ležalo je v zavetrju in je imelo posledično dobro klimo, morje pa je bilo na tem območju najbolj čisto. Sprva je bilo v Valdoltri odprto otroško obmorsko okrevališče, ki je delovalo zgolj čez poletje in ni nudilo uspešnega zdravljenja, nato pa so leta 1909 odprli celoletno okrevališče – Ospizio marino di Valdoltra. Okrevališče je bilo sestavljeno iz sedmih paviljonov, in sicer glavnega (240 postelj), kirurškega (opremljen z najmodernejšo kirurško opremo), pralnice in dezinfekcije, kuhinje in jedilnice, strojnice in kotlovnice, izolirnice, imelo pa je tudi verando na plaži, ki so jo uporabljali za terapijo z zrakom. Zanimivo je, da je bilo okrevališče tudi izjemno »samozadostno«, imelo je namreč lasten vodovod in električno energijo, kanalizacijo, telefonske povezave znotraj in zunaj bolnišnice, med Trstom in Valdoltro je bila v poletnih mesecih vzpostavljena direktna prometna povezava s parnikom, posestvo ob okrevališču pa je objekt oskrbovalo s sadjem in zelenjavo. Razvoj okrevališča je prekinila prva svetovna vojna, po vojni pa je to ozemlje postalo del Kraljevine Italije. Ker so bili stroški vzdrževanja ustanove previsoki, je pokroviteljstvo nad njo prevzela vojvodinja Elena d’Aosta, po kateri je okrevališče tudi dobilo ime – Ospizio Marino »Duchessa Elena d’Aosta«.Šele konec dvajsetih let je objekt dobil naziv bolnišnica – Ospedale Marino »Duchessa Elena d’Aosta«.

V tridesetih letih je bila izpeljana prenova, ki je modernizirala prostore. Bolnišnica je tako imela lasten rentgen in mavčarno, uvajali so moderne metode zdravljenja tuberkuloze, hkrati pa so skrbeli za dobro počutje bolnikov. V ta namen so vpeljali t. i. švedsko gimnastiko, zgradili so gledališki oder, na katerem so nastopali tako bolniki kot tudi amaterski igralci, predvajali so filme ipd. Bolnišnica je pod italijansko upravo delovala do kapitulacije Italije leta 1943, nato pa se je vanjo naselila nemška vojska, ki je tu ostala do konca druge svetovne vojne.

V zbirki Foto Slovenija hranimo nekaj fotografij omenjene bolnišnice iz obdobja po drugi svetovni vojni, nekatere izmed njih je posnel tudi fotograf Marjan Pfeifer. Po drugi svetovni vojni je ozemlje bolnišnice spadalo pod jugoslovansko vojaško upravo, vendar njen status še ni bil dokončno pojasnjen. Jugoslavija je sicer bolnišnico vključila v svojo zdravstveno mrežo in tako je Valdoltra postala prva bolnišnica v Jugoslaviji, ki se je ukvarjala z zdravljenjem kostne in sklepne tuberkuloze (OAT). Leta 1947 se je za kratek čas preoblikovala v Zvezni inštitut za proučevanje OAT, z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) je ponovno prenehala delovati, leta 1951 pa so bili z obnovo postavljeni temelji današnje Ortopedske bolnišnice Valdoltra.¹

---

Opombe

1. Ortopedska bolnišnica Valdoltra. Zgodovina bolnišnice. https://www.ob-valdoltra.si/sl/o-nas/zgodovina-bolnisnice (Dostop: julij 2021). ↩︎

Fizkultura oziroma telovadba je imela že pred drugo svetovno vojno izjemno pomembno vlogo, ki se je odražala predvsem v obnovljenem sokolskem gibanju med obema vojnama. Telovadba ni bila edini smisel delovanja telovadnih društev pri nas, saj so se člani tovrstnih društev tudi nacionalno-politično udejstvovali, tako so bili člani sokolskega gibanja eni izmed ustanovnih članov osvobodilne fronte.

Do leta 1945 se je telesna kultura delila na telovadbo (poudarjala vzgojni smoter) in šport (poudarjal individualnost in profesionalnost). Po drugi svetovni vojni pa je v jugoslovanskem prostoru sokolsko gibanje s predvojno telesno vzgojo nadomestila sovjetska socialistična fizkultura, ki je prej razdeljeno telovadbo in šport združila, predvsem pa je stremela k vsestranskosti in množičnosti. To pomeni, da bi se ljudje iz vseh družbenih slojev ukvarjali z različnimi športnimi panogami.

Maja 1945 je bil v Beogradu ustanovljen Fizkulturni odbor Jugoslavije (FOJ), iz katerega se je oblikoval Fizkulturni odbor Slovenije (FOS), kasneje preimenovan v Fizkulturno zvezo Slovenije (FZS). Ta je združil telovadne, športne in planinske organizacije. Istega leta so bila organizirana prva športna tekmovanja in prireditve, med katerimi so poseben ugled uživali fizkulturni zleti. Slednji so precej spominjali na predvojne sokolske. Bili so množično obiskani, tako se je npr. 1. zleta Zveze fizkulturnih društev v Ljubljani udeležilo 25.000 udeležencev iz celotne Slovenije. Tovrstni zleti pa niso imeli zgolj športnega pomena, temveč so bili tudi sredstvo propagande in posledično politično angažirani. Fizkulturniki so tako pod vodstvom mladinske organizacije izvajali Titovo štafeto, se vključevali v mladinske delovne brigade ipd.

Glavna naloga Fizkulturne zveze Slovenije je bila »vzgoja vaditeljskega kadra«. Organiziranih je bilo več tečajev in šol za vaditelje, ob tem pa so poudarili, da je na univerzi potrebno osnovati fizkulturno institucijo, ki bi skrbela za razvoj fizkulturnega učiteljskega kadra za osnovne, srednje in višje šole.

Marjan Pfeifer starejši se je kot fotoreporter udeležil 1. zleta Zveze fizkulturnih društev Slovenije v Ljubljani, ki je potekal med 17. in 19. avgustom 1945. Na začetku avgusta je bilo za atlete na igrišču bivšega ljubljanskega športnega kluba Primorje organizirano izbirno tekmovanje. Organizatorji so imeli pri izvedbi tekmovanja več težav, saj so bila po vojni igrišča in tudi sama oprema v precej slabem stanju. Prvi zlet je potekal na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, udeležil pa se ga je tudi takratni slovenski politični vrh, in sicer predsednik vlade Boris Kidrič, minister za zunanje zadeve Zoran Polič, minister za gradnje dr. Miha Kambič, generalni major Levičnik in zastopniki sovjetske vojaške misije.

Ljudje svoja stališča, zahteve, prepričanja in želje izražamo na različne načine. Eden izmed pomembnejših prenosnikov je med drugim tudi pisana beseda. Danes se za javno izražanje mnenj poslužujemo predvsem družbenih omrežij, v preteklosti in tudi še danes pa so ljudje svoje zahteve in prepričanja izražali z grafiti, parolami, letaki in drugimi politično-propagandnimi napisi.

Posebna akcija pisanja politično-propagandnih in drugih napisov je potekala po drugi svetovni vojni na Primorskem, ko je postalo jasno, da bo o zahodni meji odločala mednarodna razmejitvena komisija.

Januarja 1946 je Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor (PNOO) in njegov študijski odsek pripravil okrožnico, s katero je predvidel načrtovanje priprav za sprejem mednarodne razmejitvene komisije. Vsaka vas naj bi tako imela posebno delegacijo, ki bi sprejela komisijo. Naloga delegacije je bila aktivirati prebivalstvo, očistiti vas, pripraviti domače jedi in vino, velik pomen pa so dajali tudi politično-propagandnim napisom oz. parolam. Želeli so »dati zunanji videz slovenstva slovensko naseljenim krajem s tem, da se obnovijo, in kjer še niso, napravijo novi napisi po zidovih. Dobro je, da se narišejo slovenske in jugoslovanske zastave po zidovih s peterokrako zvezdo; po večjih vaseh in glavnih cestah naj se napravijo slavoloki, kjer so že postavljeni pa obnovijo. Dobro je, da se po zidovih ali na slavolokih napišejo številke, ki izražajo padle, ranjene, itd. v NOB.«¹

Da bi bile parole razumljive tudi mednarodni razmejitveni komisiji, so jih prevajali v angleščino, ruščino in francoščino. Tako se denimo pojavljajo napisi: We want Tito! (Hočemo Tita); British Americans: We have fought our common enemy for 4 years – Help us now to our free choice of joining Yugoslavia (Angloameričani: Štiri leta smo se borili s skupnim sovražnikom – pomagajte nam zdaj pri naši prosti izbiri za pridružitev k Jugoslaviji), Let us be free on our soil! (Pustite nas svobodne na naši zemlji) …

Zgoraj navedeno arhivsko gradivo lahko podkrepimo tudi s fotografijami Marjana Pfeiferja, ki je potoval po Primorskem in fotografiral različne napise. V Bazovici je bilo na pročelju cerkve izpisano število domačih borcev, invalidov, pogrešanih in tistih v internaciji. Na fotografiji iz Kontovela pa lahko na zidovih obcestnih hiš opazimo tudi parole v angleščini, ki nagovarjajo mednarodno razmejitveno komisijo.

---

Opombe

1. Okrožnica: Priprave za sprejem mednarodne komisije. AS1816 PNOO, t. e. 377, a. e. III/1; Okrožnica vsem Krajevnim NOO na Goriškem, 13.1.1946. AS 1807 ONOO Brda, t. e. 426, a. e. 1.  ↩︎