V matičnem koncentracijskem taborišču (KT) v Mauthausnu in njegovih 49 podružnicah je bilo zaprtih več kot 4100 Slovencev. Pripeljani so bili kar iz 19 zaporov in taborišč. Zadnji Slovenec je prišel v KT Mauthausen 1. maja 1945. Največ Slovencev je bilo v KT Gusen (I, II, III) in KT Ebensee. Po podatkih je umrlo v matičnem taborišču in njegovih podružnicah več kot 1500 Slovencev.
Po do sedaj zbranih podatkih je bilo v koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III najmanj 1468 Slovencev.
Koncentracijsko taborišče Gusen so kot zunanje taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen pričeli graditi konec leta 1939. Maja 1940 so bili registrirani prvi zaporniki.
V začetku leta 1944 je bilo koncentracijsko taborišče Gusen razširjeno še z novo podružnico Gusen II. Taboriščniki so morali v bližnjem St. Georgnu zgraditi tunelski sistem za oborožitveno industrijo pod kodnim imenom “Bergkristall”. Decembra 1944 je bilo v Lungitzu, nekaj kilometrov stran, odprto taborišče Gusen III. Od izgradnje do osvoboditve maja 1945 je bilo v taboriščih zaprtih vsaj 71.000 taboriščnikov iz skoraj 30 držav. Več kot polovica jih ni preživela.
Prvi so prišli v taborišče Gusen Slovenci z Avstrijske Koroške. Že leta 1940 je bil v taborišču Anton Tuder iz Lipe nad Vrbo (Lind ob Velden), ki je umrl v Gusnu avgusta 1941. Med prvimi so bili zaprti tudi Slovenci borci v španski republikanski armadi, ki so bili zajeti v Franciji. Tako je 25. januarja 1941 prišel v Gusen Alojz Ivanc iz Gorice pri Krškem. V istem transportu tudi Martin Gostinčar in pet soborcev. Zajeti so bili 4. junija 1940 pri Dunkerqueu, kjer so delali pri utrdbenih delih. Vsi so umrli še isto leto. Pozneje sta prišla še dva španska borca, ki sta ravno tako umrla, eden po dveh mesecih leta 1942, drugi pa po desetih mesecih leta 1943. Skupno je bilo v Gusnu devet Slovencev španskih borcev.
Iz Slovenije pa so bili v KT Mauthausen prvi taboriščniki prepeljani 24. avgusta 1941 iz Maribora.
V koncentracijska taborišča Gusen I, II in III so prišli Slovenci v najmanj 63. transportih. Prihajali so iz zaporov v Begunjah, Mariboru, Borlu in Trstu. Največkrat so prihajali iz Begunj od koder so prišli v 26. transportih. Prestavljeni so bili tudi iz drugih koncentracijskih taborišč – Dachau, Natzweiler, Flossenbürg, Auschwitz, Gross Rosen. Zadnji transport je bil 15. februarja 1945 iz Gross Rosna.
Navajamo le nekaj najpomembnejših transportov. Iz zapora v Begunjah je prišel prvi zapornik v Gusen že avgusta 1941, v naslednjem transportu 18. novembra 1941 pa štirje. Povprečna preživetvena doba je bila tri mesece in ta se v nadaljnjih vojnih letih ni spreminjala. V transportu iz KT Dachau je 30. maja 1942 prišlo deset Slovencev. Večinoma so bili to udeleženci januarske vstaje leta 1942 na Dovjem in Mojstrani. Umrli so v dveh mesecih po prihodu. Slovenci, ki so bili premeščeni iz KT Auschwitz so prišli 10. junija 1942. Dva sta prišla v Gusen in umrla že po mesecu dni. Iz Gusna so 1. septembra 1942 prestavili 17 Slovencev nazaj v Mauthausen in ti so dobili nove taboriščne številke. Celotni transport iz Begunj je prispel v Gusen 9. januarja 1943 in je štel 30 zapornikov. Umrlo jih je 24, le trije so preživeli več kot eno leto, ostali so umrli v dveh do štirih mesecih. Iz Begunj je tudi 24. januarja 1943 prišlo 31 oseb. Med njimi je bilo 26 partizanov borcev Kokrškega odreda, ki so bili zajeti v Udinem Borštu septembra 1942. Prvi zapornik je iz Maribora v Gusen prišel 21. maja 1943.
12. oktobra 1943 je prispel iz italijanskega koncentracijskega taborišča Cairo Montenotte transport 875 Primorskih Slovencev (iz vasi Žabče, Volče, Vrabče, Sela, Štjak, Čiginj…). V Gusen so bili prestavljeni 13. oktobra. Do spomladi 1944 so jih odpustili 789, umrlo jih je 201.
12. januarja 1944 je prišlo prvih sedem Slovencev iz Trsta. V transportu iz Flossenbürga je 11. marca 1944 prišlo šest Slovencev. Iz Natzweilerja je 15. in 31. julija 1944 prišlo v Gusen pet Slovencev. Od 5. do 7. avgusta 1944 so prišli iz Srbije in Trsta štirje slovenski zaporniki. Iz Natzweilerja je 25. avgusta 1944 prišel transport, med njimi tudi pet mladoletnih Slovencev, eden izmed njih je bil Dušan Stefančič. Iz Auschwitza so prišli prvi Slovenci v Gusen že 10. julija 1942. Trije so prispeli 29. januarja 1945, še dva pa 2. februarja 1945.
Po osvoboditvi
KT Gusen je bil osvobojen 5. maja 1945, nacionalni taboriščni odbori pa so organizirali vračanje.
Po osvoboditvi taborišča je bila večina stavb v kratkem času porušenih. Velik del območja taborišča Gusen I in II je bil zelo kmalu pozidan. Na območju taborišča je bila zgrajena nova stanovanjska soseska. Leta 1947 so sovjetske okupacijske sile poskušale uničiti tunelski sistem “Bergkristall”, vendar so bili le delno uspešni. Pokopališče žrtev, ki ga je uredila ameriška vojska na območju med taboriščema Gusen I in Gusen II je bilo opuščeno sredi petdesetih let, posmrtni ostanki umrlih pa so bili preneseni v spominsko središče Mauthausen. Večina ohranjenih stavb ali arheoloških ostankov je bilo v zasebni lasti.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so mednarodni taboriščni odbori poskrbeli za izgradnjo spomenika v Gusnu. Sestavni del je bil tudi krematorij. Od leta 1997 je Republika Avstrija odgovorna za vzdrževanje spomenika. Leta 2004 so ob njem odprli center za obiskovalce in razstavo.
Republika Avstrija je v letih 2021/22 končno odkupila od zasebnih lastnikov zemljišč več nepremičnin na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča Gusen I na območju občin Langenstein in St. Georgen an der Gusen. Na njih se nahajajo dve SS baraki, drobilnik kamenja in del nekdanjega zbornega mesta. Pridobila je tudi zemljišče na vhodu v sistem predorov “Bergkristall” v kraju St. Georgen an der Gusen.
Obstoječe spominsko območje se je tako močno razširilo, v prihodnjih letih naj bi bila vsa nova območja zasnovana kot spominska območja, povezana z obstoječimi spominskimi obeležji Spominskega središča Gusen. V letu 2022 se je začel postopek vključitev mednarodnih, nacionalnih in regionalnih interesnih skupin v pripravo projekta.
Spominski plošči v Spominskem centru Gusen, 2022. Foto: Aleksandra Elenovski, MNSZS
V Spominskem centru v Gusnu je postavljena tudi slovenska spominska plošča, v prostoru ob krematoriju pa je tudi več individualnih spominskih plošč. Slovenski taboriščni odbor Mauthausen se skupaj s slovenskim veleposlaništvom vsako leto udeleži komemoracij v Mauthausnu in Gusnu. Koordinator slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen je Dušan Stefančič, članica je tudi dr. Monika Kokalj Kočevar. Dušan Stefančič je tudi častni predsednik Mednarodnega odbora Mauthausen (CIM), dr. Monika Kokalj Kočevar pa je članica izvršnega odbora CIM.
