Umetniški opus Ljuba Ravnikarja (1905–1973), nastal med internacijo v italijanskih taboriščih druge svetovne vojne, je dragocen vizualni dnevnik življenja v ujetništvu. Ravnikar, slikar in tigrovec, je skozi risbo in akvarel ujel prizore, ki na prvi pogled delujejo vsakdanje, a ob natančnejšem pogledu razkrivajo veliko več: vztrajanje pri človečnosti, iskanje smisla v brezsmislu in ohranjanje dostojanstva v razmerah, kjer je bila to stalnica odpora. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije hrani v svoji zbirki poleg del iz drugih obdobij preko 200 taboriščnih del Ljuba Ravnikarja.
Ljubo Ravnikar je po študiju na Umetnostni akademiji na Dunaju in kasneje na slikarski šoli Mateja Sternena sprva deloval kot ilustrator, grafični oblikovalec in scenograf. Leta 1941 je bil interniran v Italijo in nato velik del vojne preživel v italijanskih zaporih in taboriščih, kjer je ustvaril obsežen opus risb, akvarelov in skic. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom Prekomorske brigade in o povratku je uspel ohraniti opus iz obdobja internacije, ki ostaja eno njegovih najmočnejših pričevanj o vojnem obdobju. V taboriščih je bil zaprt z več rojaki, med drugim tudi skupaj s tržaškim odvetnikom Fortunatom Mikuletičem, ki je kasneje v svojih spisih opisal patološko stanje internacije, ki ga je poimenoval Internatitis. Mikuletič je literarno zapisal tisto, kar je Ravnikar ujel v podobah, tj. vsakdanje življenje v ujetništvu, drobne trenutke preživetja in sožitja ter tudi absurda.
Ravnikarjeva dela iz taborišč niso monumentalne kompozicije, temveč intimni zapisi vsakdana. Večinoma gre za prizore vsakdanjika internacije (prehranjevanje, delo v delavnici), ki jih dopolnjujejo prizori krajine in vedut okoliških mest. Neredki so tudi prizori skupin moških, ki sedijo za mizami, so v pogovoru ali pa so zatopljeni v šahovsko partijo ali napeto igro s kartami. Ti prizori so dokumentarni, a hkrati tudi umetniško prečiščeni ter beležijo trenutke umika, v katerih so interniranci uspeli vzpostaviti neko lastno strukturo časa in smisel.
Ravnikarjeva risba je v teh prizorih neposredna, hitra, a nikoli površna. Slednje se vidi prav v skicah v tehniki svinčnika, kjer zasledimo živahno, skoraj nervozno risbo, ki pa kljub hitrosti ne izgubi jasnosti. Figure, začrtane z nekaj linijami, so z rahlim senčenjem spretno umeščene v prostor, ki ga vedno zaznamujejo enostavne, pregledne kompozicije. V času internacije je Ravnikar ustvaril kar nekaj del tudi v akvarelni tehniki, kjer se njegova poteza nekoliko umiri in kjer prideta do izraza njegova občutljivost za barvo in prostorsko razporeditev. Barvna paleta, ki pri Ravnikarju pogosto vključuje hladnejše modrine, sive odtenke, kombinirane s subtilnimi toplimi toni, spretno vizualno razmejuje notranjščine. Kompozicije, pogosto centrirane okoli miz in gest igralcev, poudarjajo povezave med upodobljenci, ne le njihove fizične bližine, temveč tudi vzpostavljeno človeško povezanost, trenutke prijateljstva in uteho. Ravnikar v prizorih igranja šaha ali kart deluje kot kronist, saj ne išče dramatičnih perspektiv, ampak daje prednost preglednosti in jasnosti. Prostor barake je na primer nakazan le z nekaj potezami, pogosto le z zaveso, oknom ali steno v ozadju. V nekaterih prizorih pa je prostor bolj razprt, posebno kadar so igralci prikazani zunaj, z veduto pokrajine v ozadju. Tam pridejo do izraza svetlejše barve in lahkotnejša kompozicija, ki ustvarja vtis svobode, čeprav začasne in omejene.
Najmočnejši element Ravnikarjevih podob so obrazi in telesne drže. V njih se kaže zbranost, koncentracija, a tudi notranja napetost. Njegovi liki niso anonimne figure, saj gre za slikarjeve znance, prijatelje, sointernirance. Še posebej v šahovskih partijah je mogoče čutiti simboliko pomena boja v iskanju utehe, ko se dve osebi v miselni igri spopadeta z mirnostjo in zbranostjo, kot da bi šlo za življenje samo. Ta tiha tekma, uokvirjena v preprosto mizico, postane metafora odpora in preživetja. Partija kart ali šaha sta dejavnosti, ki zahtevata družbo in prav slednje je bilo tisto, kar je internirancem pogosto omogočilo, da niso izgubili smisla samega sebe. V kolektivni izkušnji igre so našli nekaj, kar je nadomestilo manko svobode, tj. strukturo, ritmizacijo časa, občutek normalnosti.
Dela Ljuba Ravnikarja iz italijanskih taborišč so opomnik, da je mogoče tudi v najbolj nečloveških okoliščinah ustvariti prostor človečnosti. V njegovih akvarelih hladne barve barak in taboriščnih prostorov prežema toplina druženja, ki preusmeri pozornost stran od pomanjkanja in utesnjenosti. V risbah preprostih miz ob partiji kart ali šaha se razkriva tiha, a trdna monumentalnost odpora, ki se ni kazal v orožju, temveč v miselnosti, v ohranjanju koncentracije, razmisleka in človeške bližine.