Olivija Onič – taboriščna obleka in osebna korespondenca

V preteklem letu je muzej dobil pomembno donacijo – v dar smo prejeli odlično ohranjeno letno taboriščno obleko gospe Olivije Onič¹, ki jo je nosila v koncentracijskem taborišču KL Neuengamme oz. KL Wandsbeck ter dokumentacijo o njeni taboriščni poti.

Olivija Onič (1917-1984) je bila med vojno zaposlena na II. dekliški meščanski šoli. Od leta 1942 je bila aktivistka OF na terenu Ljubljana Bežigrad in 10. februarja 1944 jo je nemška tajna policija aretirala. Mučena in pretepana v sodnih zaporih – en mesec je preživela tudi v samici – je bila 6. maja 1944 deportirana v KL Ravensbrück. Skupaj s skupino 56.ih žensk so jo do postaje v Šentvidu prepeljali v zaprtih kamionih, nato pa so po petdnevni vožnji z vlakom prišle do kraja Fürstenberg, od koder so morale peš do koncentracijskega taborišča Ravensbrück.²

Ko so zvedele, da jim bodo vso osebno lastnino odvzeli, so ujetnice začele hlastno jesti in uničevati vse, kar so imele s seboj. Predati so morale tudi obleko, dobile pa so sivo-modro črtasto obleko, flanelasto perilo ter čevlje. Gospa Olivija je dobila taboriščno številko 38259. Ukradla je svoje lastne čevlje, ki pa so ji bili po treh dneh ukradeni. Podobno se je zgodilo še nekaterim drugim Slovenkam. Na pritožbe, da so jim druge taboriščnice ukradle čevlje, so morale stati na 8-urnem Straffappelu, ker so dovolile, tako so odločile taboriščne oblasti, da so jim bili ukradeni. Ker brez čevljev nisi smel biti, je za košček kruha gospa Olivija kupila druge. Dan se je pričel zgodaj. Vsak dan je bila od 4. do 5. ure zjutraj budnica, nato so se morale hitro umiti, opraviti toaleto, popiti črno kavo in teči pred barake na apel. Gospa Olivija je v povojnem zapisu omenila: “Če si omedlel si moral pač ležati, odnesti te ni smel nihče. Le najstarejše in najbolj izčrpane žene so smele na apelu sedeti, teh je bilo v baraki, kjer nas je bilo 832, samo 4 ali 5.”³

Gospa Olivija omenja tudi slabo prehrano: “Hrana je bila v pravem pomenu besede prašičja. Špinačo so pripeljali z njive na vozu, zmetali z vilami v kotle in servirali s peskom. Kadar je bilo poleg par drobnih krompirjev, je bil praznik. Košček kruha, kocka margarine ali košček neke salame in to kosilo, to je bilo vse kar smo prejele.”⁴

Taboriščnice so spale na visokih pogradih: “Vedno sem imela željo spati na vrhu kajti iz žimnic nabasanih z leseno slamo, je vse letelo. Postelje smo morali napraviti brezhibne na mizne robove v 5 minutah, preden smo se šle umivat. To je bilo prerivanja in godrnjanja.”⁵

Vsakodnevno so opravljale težavno delo; nalagale so premog, žagale drva, vozile vozičke s peskom, nakladale kamenje in pesek, izkopavale jarke in pri vsem tem trpele strahoten mraz čeprav je bil že maj. Nadzorovala jih je esesovka, ki je udrihala s palico.

Po enem mesecu, 7. junija 1944, so skupino taboriščnic poslali na delo v tovarno Drägerwerk v Hamburg – v zunanje taborišče Wandsbeck, ki je bil podružnica KL Neuengamme. Pot je trajala en dan in eno noč. Tu je ga. Olivija dobila novo taboriščno številko, 4491. Preoblekli so jih v svetlosive letne obleke, brez jopic, pokrite so bile z rutami in obute v visoke cokle. Spominjala se je kako so na njih gledali nemški prebivalci: “Ko smo korakale po hamburških ulicah je kar odmevalo in ljudje so nas začudeno gledali kot podljudi. Kako je bil nemški narod nadut in zaslepljen se vidi iz tega kako so nas v tovarni spraševale civilne delavke, če je taka noša v naših krajih.”⁶ Taborišče Wandsbeck, sta sprva sestavljali le dve baraki, taboriščnice pa so nato same zgradile še dve. Tovarna in taborišče sta bila povezana z odtočnim jarkom prek katerega so taboriščnice vsako jutro ob 6. uri korakale na delo in se vračale po 6. uri zvečer. V tovarni so delale plinske maske in dihalne aparate. Direktor tovarne je bil sin ruskih emigrantov prve svetovne vojne in je skušal taboriščnicam olajšati življenje z raznimi malenkostmi. Po vojni so taboriščnice za njega napisale jamstvene izjave katere so zahtevali od njega Britanci.

Poleg civilistov je delalo še pet Italijanov, ki so bili vojni ujetniki. Z njimi so se Slovenke povezale in dobivale časopise, iz katerih so izvedele dnevne vesti. Nemška civilna delavka jim je oddajala tudi skrivna pisma. Pošta je funkcionirala, tako da so bile v stiku z domačimi.

Ohranjenih je več pisem, ki jih je ga. Olivija pisala iz KL Wandsbeck, prvo takoj ob prihodu v novo taborišče: “Moja draga mama, bodite brez skrbi, sem zdrava in vsak dan mislim na vas. Ali si zdrava? Upam, da dobim od vas kakšno obvestilo. Pošlji moj naslov tudi Dušanu in stricu Milanu. Pozdrav vsem poznanim. Poljub tebi in Renati, vaša Olivija.”⁷ Ohranjena pisma so napisana na uradnem dvostranskem formularju z obrazložitvijo komandanta, da so obiski prepovedani in povpraševanja brez smisla. Iz taboriščnega reda je zapisano tudi, da lahko vsak taboriščnik v mesecu pošlje dve pismi, ki morata biti napisana dobro čitljivo. Pošiljanje denarja in fotografij je bilo prepovedano. Pakete so lahko taboriščniki prejemali kadarkoli in v kakršni koli količini. V pismih ga. Onič je uradni tekst popravljen s svinčnikom na eno (1) pismo na mesec. Po navadi so pisma lahko imela 4 strani, tu je popravljeno na dve strani po 15 vrstic. Kot je razbrati iz pisem, stik dolgo ni bil vzpostavljen in ga. Olivijo je zelo skrbelo za njene domače. Pisma so potovala tudi mesec in pol.

“Draga mama, tvoje pismo z dne 24.10 sem prejela 11. 12. Dobila sem tudi dva paketa in to 30. 11. iz Kranja in 14. 12. iz Ljubljane prek RK. Zelo sem se razveselila, da sem končno dobila novice. Draga mati, zahvaljujem se za pakete tebi in teti. Upam, da si sedaj zopet zdrava, imam samo eno željo, da te ob svoji vrnitvi vidim zdravo. Sta še dva dneva do božiča. Sem mislila, da bom do takrat že doma. Želim tebi in vsem poznanim srečno novo leto. Draga mati, piši mi takoj in tudi ostali mi naj kaj pišejo. Veliko pozdravov in poljubov, tvoja Olivija.”⁸

_{Dopisnica iz NDH, s štampiljko, v nemščini. Dopisnico je poslal oče Olivije Onič v KL Neuengamme, 13. 12. 1944 in
dopisnica, Displaced persons Field post Card, 31. 5. 1945.}

Paketi so bili še posebej pomembni, saj so si taboriščnice z njimi lahko dopolnjevale pičlo taboriščno prehrano.

Bolj osebno pismo, z več navodili, je ga. Olivija poslala domov prek nemške zaupnice:

“Draga mama, danes je že novo leto. Mislila sem, da bom že doma. Draga mami upam, da si pismo od 17/12 že dobila. Pisala sem ti pa tudi za božič in poslala novi naslov. 27/12 sem dobila paket iz Zagreba. Najlepša hvala. Dobila sem prepečenec, bonbone in meso v masti. Seznam nisem dobila in tudi ne vem kdo je poslal. Mislim papa. Ljuba mami, pošlji mi prosim staro štrikano jopico(zakrpano), zakrpane nogavice in zakrpane tople hlačke, zobno krtačko, pralni prašek, vse staro, novo ne dobim. Hrano pa, navaden prepečenec, prežganje tudi navadno s čebulo in česnom, fižolovo moko, marmelado ne v steklu, ker se razlije itd. Torej dobre stvari ne, imejte raje sama. Denar in cigarete tudi ne. Seveda pa, ljuba mami, vse to prosim samo, če lahko kaj pošlješ. Če ne moreš, potem nič, ker bom že prestala. Da bi bil ti radi tega bila lačna, to ne. Ampak piši pa, da bom vedela kako je. Ta teden imam nočko, delam celo noč. Po noči kar rada delam. Pozdravi Nado, Dušana, tetico Frido in vse v hiši. Tebe pa poljublja, tvoja Olivija.”⁹

Spomladi 1945 so na taboriščnicah opravljali poskuse. 100 internirank so zaprli v manjši prostor in preverjali koliko časa zdržijo v prostoru brez zračenja. Te podatke so različni nemški strokovnjaki zbirali za ukrepanje v primerih, ko so bili ljudje zasuti ob bombnih napadih. Taboriščnice so še dolgo trpele za različnimi stranskimi učinki teh poskusov. Leta 1963 je ga. Olivija sicer vložila zahtevek za odškodnino zaradi vivo poskusov, ki pa je bil zavrnjen.

V taborišču so bile tudi taboriščnice drugih narodnosti: Belgijke, Nizozemke, Danke, Rusinje in Čehinje. Nasilje nad taboriščnicami je bilo vsakodnevno. Zaradi sabotaže pri delu je bila obešena mlada 16-letna Rusinja, na begu je bila ustreljena Poljakinja in je ležala mrtva za barako ves dan in vso noč. Beg se je posrečil Heleni Rupnik, zato je sledila kazen za ostale Slovenke, ki pa so jo sprejele z veseljem, saj so se tolažile, da se je vsaj ena rešila.

V tolažbo so bili taboriščnicam tudi vsakodnevni preleti in bombardiranja zavezniških letal: “Čim več je bilo svetlih ptic na nebu, bolj so nam utripala srca in niti malo ni bilo strahu.“¹⁰

Konec aprila 1945 je v tovarni zmanjkovalo dela, hrana se je slabšala, in 2. maja so jih poslali v koncentracijsko taborišče Eidelstedt, ki je bilo nekdanje judovsko taborišče. Tam so se jim pridružile ženske s transportov z vzhoda, ki so prišle izčrpane, umazane in bolne. Že 3. maja so taborišče prevzeli policisti, 5. maja 1945 pa so jih osvobodili britanski vojaki. Bolne so poslali v bolnišnice, v taborišče pa so poslali nemške civiliste, da so očistili okolico.

Taboriščnice je pregledal tudi zdravnik in v karanteni so ostale še tri tedne. Dobile so pakete od Rdečega Križa in kar so najbolj cenile: “(…) smele smo se svobodno gibati, ni nas več budila piščalka, ne kričala paznica, ni bilo dolgih apelov, spale smo kadar smo hotele.”¹¹

_{Potrdilo o prijavi v taborišče v Altoni, 7. 6. 1945 in Potrdilo iz nekdanjega taborišča za vojne ujetnike Camp Churchill, brez datuma.}

Nato so jih preselili v zbirno taborišče Churchill camp v Altoni. Tu so se slovenske taboriščnice organizirale in povezale z zbirnimi taborišči vse do Kiela. Imele so pevski krožek, telovadni odsek in tudi šole za otroke, ki so prišli s starši iz drugih taborišč. Iz Altone sta ohranjeni dve pismi,v katerih ga. Olivija piše mami o življenju in čakanju na odhod domov. Predvsem pa jo je skrbelo kako je z družino:

“Draga moja mami! Upam, da si pismo od 13 t. m. že prejela, pa Ti je gotovo lažje, ko veš, da sem še vedno živa in zdrava. Sedaj ti bom lahko večkrat pisala. Od 22/5 sem v Altoni. To je eno prehodno taborišče. Koliko časa ostanem tukaj še ne vem. Od tukaj bomo šli pa v skupni jugoslovanski lager in od tam nas bodo pa transportirali domov. Seveda si pa najbolj želim tistega dneva, ko se bom res že peljala proti domovini. Kako sita sem že vsega. Tako rada bi bila že doma pri tebi. Kljub temu, da imam sedaj vse kar si poželim, je edina moja želja domov. Najhujše je seveda to, da že od februarja nimam nobenega glasu od tebe – sploh od nobenega. Kako to grozno boli, ko ne veš kako je doma. Ali ste še vsi živi? Zdravi? Ali ste še vsi doma? Ali stradate? Ko bi vsaj eno pismo dobila od tebe. Ne morem verjeti, da bi mi ti samo enkrat pisala. Pa zopet, da bi ravno vso mojo pošto paznice uničile, je tudi čudno. Res me zanima kolikokrat ste mi pisali. Tudi sanje sem imela včasih tako hude, da me je resnično strah, kako je z vami. Zdi se mi pa, da je sedaj meni boljše kakor vam. Hrane imamo toliko, da smo se že vse popravile. Če pomislim, še pred dobrimi 4 tedni sem bila še tako lačna, da sem se opotekala. Sedaj pa tako sita kot boben. Kadar jem, se spomnim na vas in se vprašam: Bog ve če imajo doma kaj? Manjka nam samo še obleka in obutev, pa tudi to bomo dobile. Jaz sem že dva meseca v copatah, ki sem jih sama v tovarni naredila. Angleži pa zelo skrbijo za nas. Včeraj smo tudi pivo dobile. Cigaret imamo tudi dovolj. Zdravnika imamo tudi in tudi bolnico. Sedaj bomo pa še zobozdravnika dobile. No, tega pa že komaj čakam, ker zobe imam pa slabe. Ljuba mami, zanimaj se če lahko pišeš, saj toliko, da bi zvedela, ali si zdrava. Ti, Nata, Dušan, tetka in ostali? In če ste vsi še doma? Mogoče bom pa kmalu doma. Francoze in Ruse so že začeli transportirati. Upamo, da bodo tudi nas kmalu poslali. Danes bom pisala papanu, da se mu zahvalim za paket, ker preje nisem smela pisat. Upam, da radio poslušate, da boste vedeli kako se nam je godilo. Ljuba mami, pozdravi vse, Tebe pa poljublja Tvoja Olivija.”¹²

Iz internacije se je vrnila 10. septembra 1945 prek repatriacijske baze v Domžalah in se zopet zaposlila na II. dekliški meščanski šoli.

1. Sivo-modra črtasta obleka s kratkimi rokavi ima našito taboriščno številko 4491. ↩︎
2. V KL Ravensbrück je bilo deportiranih okoli 2300 Slovenk, prve so prišle 10. septembra 1941: Erna Muser in Vida Zavrl, FKL žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, Ljubljana, 1971. ↩︎
3. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Življenjepis. ↩︎
4. Prav tam. ↩︎
5. Prav tam. ↩︎
6. Prav tam. ↩︎
7. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič- Pismo mami Mariji Onič, v Ljubljano, 22. 7. 1944. ↩︎
8. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič- Pismo mami Mariji Onič, iz KL Neuengamme, z znamko za 12pf, 11.1. 1945. ↩︎
9. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Pismo Olivije Onič, brez kuverte, 1.1. 1945. ↩︎
10. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič – Življenjepis. ↩︎
11. Prav tam. ↩︎
12. MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, Olivija Onič-Pismo iz Altone, 24.5. 1945. ↩︎