• Kabinet čudes

Ura Oskarja Ebenspangerja

Ura Oskarja Ebenspangerja

15. junija 1945 je nekdanji taboriščnik Radoslav Tomažič predal Štabu za repatriacijo v Ljubljani zapečaten ovoj. Jugoslovanski narodni odbor v Mauthausnu ga je pooblastil, da prevzame 80 vrečic iz t.i. Effektenkammer (skladišča osebnih predmetov in vrednot taboriščnikov, ki so jih morali oddati ob sprejemu) v koncentracijskem taborišču Mauthausen. V ovoju je bilo 76 različnih vrednot, od žepnih ali ročnih ur do prstanov, nekaj še zapečatenih vrečk, pa tudi praznih vrečk. Posebej so poudarili, da so bile nekatere vrečke raztrgane in da vsebina ne odgovarja popisu. Namen prevzema je bil, da jih Štab za repatriacijo razdeli svojcem.

Mauthausen Memorial, Umrli v bolnici junij 1944–maj 1945, str. 355: z datumom in krajem odhoda 3. marec 1945 in Ljubljana: Pavel Pollak, Oskar Ebenspanger, Emil Hoffmann.

Med dragocenostmi so bili tudi predmeti treh starejših ljubljanskih Judov Pavla Pollaka (roj. 1873, Sisak), ing. Emila Hoffmanna (roj. 1874, Podolí) in Oskarja Ebenspangerja (roj. 1879, Ljubljana). Vsi so bili aretirani v zadnjih aretacij ljubljanskih Judov v noči z 11. na 12. september 1944. Po skoraj petih mesecih zapora v Ljubljani so bili poslani v Mauthausen, kamor so prispeli 3. marca 1945. Ob prihodu v taborišče so bili pretepeni in zato premeščeni v bolnico, kjer so kmalu umrli: Hoffmann po petih, Pollak po šestih in Ebenspanger po 15 dneh. Tomažič je predal Štabu poročni prstan Emila Hoffmanna, žepno uro in poročni prstan Pavla Pollaka in žepno uro Oskarja Ebenspangerja. Muzej narodne osvoboditve, Ljubljana (sedanji Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije), je decembra 1952 prevzel od Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije 172 ur, ki so bile odvzete taboriščnikom v različnih koncentracijskih taboriščih. Od predmetov omenjenih Judov je bila v muzej predana le ura Oskarja Ebenspangerja. Predmete ostalih dveh so očitno prevzeli sorodniki.

Žepna ura Oskarja Ebenspangerja, zaplenjena 3. februarja 1945 ob njegovem prihodu v taborišče Mauthausen (hrani: MNSZS). Iz priloženega formularja je vidna njegova taborišča številka in kategorija ter sicer napačna letnica njegovega rojstva.
Zakonca Ebenspanger: Oskar in Adela/Ada, roj. Hammerschmidt v fotografskem ateljeju Avgusta Bertholda v Ljubljani, po 1905 (fotografija: Helga Kambič).

Oskar Ebenspanger je bil sin trgovca s kmetijskimi pridelki Abrahama/Alberta Ebenspangerja (1845, Schlaining – 1932, Ljubljana) in Terezije, roj. Neuwirth (1853, Čakovec – po 1937, verjetno Ljubljana). Oskarjev oče je bil med prvimi Judi v Ljubljani po letu 1867, ko jim je bilo ponovno dovoljena stalna naselitev. V letih 1889–1893 je bil Oskar Ebenspanger dijak ljubljanske realke. Njegovo pripadnost meščanskemu sloju takratne Ljubljane nam potrjuje članstvo v Filharmonični družbe v letih 1903–1906. Gotovo je iz tega obdobja fotografija Oskarja Ebenspangerja z ženo Adelo/Ado, roj. Hammerschmidt (1884, Ljubljana – 1972, Ljubljana), ki ni bila Judinja. Na fotografiji nastali v fotografskem ateljeju »petega slovenskega impresionista« Avgusta Bertholda (1880, Puštal – 1919, Ljubljana), ki bi lahko bila ilustracija v znameniti knjigi Včerajšnji svet Stefana Zweiga (1881, Dunaj – 1942, Petrópolis), je na Oskarjevem telovnika vidna verižica za ročno uro, nemara prav za to uro, ki mu je bila odvzeta v Mauthausnu. Po prvi svetovni vojni je Oskar prevzel očetovo podjetje in ga še naprej uspešno vodil. Leta 1932 je kupil in dal v modernističnem slogu prenoviti vilo s sedanjim naslovom Tomšičeva 12 na takrat in danes prestižni lokaciji v središču Ljubljane. Z zakoncema Ebenspanger je v vili živela njuna hči Marija/Marija-Luiza (1910, Ljubljana – 1961, Ljubljana). Po poroki leta 1937 z Judom kemijskim inženirjem Brunom Mikolašom (1906, Zagreb – 1944, Beograd) se je preselila v Split, a se redno vračala na daljše obiske k staršema. V vili je bilo več umetniških slik, med njimi tudi slika Cvet Božidarja Jakca (1899, Novo mesto – 1989, Ljubljana).

Zračni posnetek središča Ljubljane, pred 1941. V zgornjem delu fotografije so ob takratni Aleksandrovi (danes Cankarjevi) cesti vidne z leve proti desni Narodni dom (danes Narodna galerija), Poštna hranilnica in Palača Trboveljske premogokopne družbe (oboje danes državni uradi). V spodnjem delu fotografije so vidne z leve proti desni vila Ebenspanger, danes neobstoječa vila Piccoli in Opera.

Italijanska okupacija Ljubljane in Splita v letih 1941–1943 je bila zaradi mešanega porekla do družin Ebenspanger in Mikolaš prizanesljivejša v primerjavi z družinami »pravih« Judov. Začetek nemške okupacije je pomenil deportacijo Bruna Mikolaša skupaj z ostalimi splitskimi Judi v Beograd. Usoda Mikolaša in večine moških iz splitskega transporta je bila še posebej grozljiva: do usmrtitve aprila 1944 so odkopavali in sežigali trupla v letih 1941 in 1942 ubitih žrtev nacističnih zločinov v Beogradu in okolici. Oskar in Ada Ebenspanger ter Marija Mikolaš so bili prvič aretirani oktobra 1943. Iz zapora so bili izpuščeni, a jim je bila zaplenjena vila v katero so namestili zdravnike iz bližnje bolnice SS v prostorih Mladike (danes Ministrstvo za zunanje zadeve). Ponovno aretacijo v noči z 11. na 12. september 1944 so dočakali v stanovanju na Gajevi 10. Ada je bila kot arijka kasneje izpuščena, Marija je bila 23. septembra 1944 kot »Poljudinja« poslana v zunanji del koncentracijskega taborišča Auschwitz in je vojno preživela, Oskar je bil 28. februarja 1945 poslan na pot brez vrnitve v Mauthausen.

Ada Ebenspanger in Marija Mikolaš po vojni nista živeli v vili na Tomšičevi 12, saj je bila uporabljena za stanovanje pomembnih funkcionarjev. Morda tudi zato ura njunega moža in očeta Oskarja Ebenspangerja po vojni ni prišla do njiju in je ostala v muzejskem depoju. Mačehovski odnos povojnih oblasti se je spremenil z letom 1957, ko je vilo začelo upravljati Društvo pisateljev Slovenije. Najprej s primernejšo najemnino, po smrti hčere in vdove Oskarja Ebenspangerja pa tudi z odkupom od dedičev, je vila upravičeno postala Pisateljska vila. Imela je pomembno vlogo v demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Od leta 2018 je vila kulturni spomenik državnega pomena. Pred njo so od leta 2020 stolpersteini (tudi tlakovci spomina ali spotikavci) v spomin na tragično usodo družin Ebenspanger in Mikolaš med holokavstom. Upava, da sva z zapisom o delčku »včerajšnjega sveta«, pozabljeni in ponovno najdeni uri Oskarja Ebenspangerja, ob letošnji 80. obletnici zadnjih aretacij ljubljanskih Judov spomin nanje vrnila tja kamor sodijo: v vedenje sedanjih in prihodnjih Ljubljančanov.

Za pomoč pri nastajanju prispevka se zahvaljujeva ge. Helgi Kambič in dr. Barbari Vodopivec iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.

Današnji izgled vile Ebenspanger oz. Pisateljske vile (fotografija: Andrej Furlan, ljubljanainfo.com).
Vsi prispevki

E - novičnik

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.