Maribor, 23. 6. 1988

21. junija 1988, na dan, ko je v Ljubljani potekalo zborovanje v podporo četverici/ JBTZ, se je v Mariboru začela večdnevna stavka. V naslednjih dneh so mariborske ulice, trge in železniško postajo preplavili nezadovoljni delavci nekaterih paradnih mariborskih tovarn (TAM, Primat, Metalna, Elektrokovina, Merinka, Metalna, …), ki so se v času nebrzdane inflacije v državi znašle v nezavidljivi finančni situaciji. Poleg zahteve, naj gospodarstvo vodijo gospodarstveniki, je bila glavni povod za stavko zahteva po zvišanju osebnih dohodkov. Na pogovore s stavkajočimi so iz Ljubljane prišli tudi predstavniki slovenskega Izvršnega sveta, ki pa jih z argumentom, da iz krize lahko pridejo samo z dobrim delom, niso prepričali.

V petek, 29. avgusta 2024 se je začel stečajni postopek še enega od nekoč pomembnih mariborskih industrijskih podjetij, 100 let delujoče Mariborske livarne Maribor.

Poletne počitnice, najljubši čas marsikaterega šolarja ali dijaka, se bližajo h koncu in kmalu se bo začelo novo šolsko leto.

1. septembra 1993 je v šolske klopi sedlo okrog 217.000 osnovnošolcev, od tega je bilo 25.000 prvošolčkov. Prag srednjih šol je prestopilo okrog 97.000 dijakov, od tega je bilo 32.500 dijakov 1. letnikov. Ker je bila generacija srednješolcev izjemno močna, so srednje šole, na katerih je bil vpis omejen, lahko v posamezni razred sprejele večje število dijakov. S tem je želelo ministrstvo za šolstvo omogočiti nadaljnje šolanje čim več mladim, ki so končali osnovno šolo.

Leta 1959 so v Lukovici prvič organizirali Rokovnjaški tabor – folklorno prireditev, ki prikazuje življenje rokovnjačev v času Napoleonovih Ilirskih provinc. V tem času so se namreč rokovnjači, ki so sicer obstajali že prej, močno razširili in so bili kljub svojemu zloglasnemu slovesu predstavljeni kot skupina ljudi, ki jemlje bogatim in daje revnim.

Osnovo predstavlja tudi zgodovinski roman Rokovnjači avtorjev Josipa Jurčiča in Janka Kersnika. Slednji je po Jurčičevi smrti roman tudi dokončal. Eden od osrednjih dogodkov na taboru je tako prikaz rokovnjačev, ki izvedejo drzen rop na blagajno Francozov, ki so zasedli slovensko ozemlje, njihovo delovanje pa povezujejo z angleškim Robinom Hoodom, ki naj bi prav tako jemal bogatim in pomagal revnim. Prvi zapis o rokovnjačih iz Cigličevih dnevnikov najdemo iz leta 1961, zadnjega pa iz leta 1986.

»Svet okrog Bovškega Grintovca je čudovit kraj, med najprijetnejšimi kotički slovenske zemlje,« so avgusta 1950 zapisali v časopisu Tovariš. Fotoreporter Leon Jere se je namreč julija 1950 podal na Bovško in posnel dobrih sto fotografskih posnetkov življenja pastirjev.

»Tu prebivajo ljudje, ki jih je zoblikoval kamniti gorski svet: v svojih življenjskih zahtevah so skromni, toda vedno ponosi; pri delu so marljivi in vztrajni; v svojih besedah preprosti, nevsiljivi in iskreni,« je pastirje opisal fotoreporter.

Fotoreporter je reportažo naredil na planini Bali (1181 m) pod Bavškim Grintavcem, kjer so bili pastirji zadolženi za pašo 200 koz ter preko 400 ovac. Glavni proizvod pastirjev je bil polmastni planinski sir, ki ga pridobivajo po dolgotrajnem postopku, po katerem mleko segrevajo kar v 120-litrskih kotlih. Iz 800 litrov mleka pridobe 28 kg sira (4 hlebci po 7 kg) ter 12 kg skute.

Zadnje čase se mnogokrat soočamo s težavami, ki jih prinašajo močna neurja in za seboj puščajo opustošenja. O podobnih težavah so mediji pisali tudi leta 1967. Časopis Dnevnik je marca tega leta poročal, da je neurje prizadelo predvsem območja na Bledu, Železnikih, Radovljici in Kranju. Sunki vetra so odkrivali strehe in rušili drevesa. Največ dreves je veter izruval na Pokljuki in Mežaklji, podrta drevesa pa je veter nanesel tudi na železniško progo Kranj – Podnart. Zaradi neurja je bilo poškodovano tudi električno omrežje ter telefonske linije. O slabih vremenskih razmerah so takrat poročali tudi iz Bosne in Črne Gore.

Na fotografiji domačija Vinka Marklja v Železnikih, kjer je iz strehe je odneslo več kot tisoč strešnih kritin. Železniki, 15. marec 1967, foto: Marjan Ciglič. Hrani: MNSZS, inv. št.: MC670325_11.

Poskus zdravljenja oslovskega kašlja s pomočjo letenja v letalu se je zgodil poleti v letu 1950. Jugoslovanski aero transport je izvedel poskus, s katerim so želeli otroke popeljati v višave. Letalo je poletelo z ljubljanskega letališča proti Gorjancem, zavilo proti Štajerski, nato pa je nad Gorenjsko doseglo višino 3600 m.

Fotografija medicinske sestre z malčkom pozornost pritegne tudi zaradi lutke, ki jo drži otrok v rokah. Temnopolti dojenček asocira novo pot, na katero je stopila Jugoslavija po sporu z Informbirojem in je v ospredje stopila politika neuvrščenosti.

Mednarodna kolesarska dirka po Hrvaški in Sloveniji se je začela 24. junija 1950. Dopoldne sta na Kongresnem trgu v Ljubljani zbranih 87 tekmovalcev iz različnih držav pozdravila predsednik Kolesarske zveze Slovenije Pleško, v imenu Komiteja za fizkulturo pa dr. Dougan. Dolga in naporna pot je bila razdeljena v sedem etap. Na cilj so tekmovalci prihiteli v soboto, 1. julija 1950 popoldne. Zmagala je italijanska ekipa. Med posamezniki je bil prvi Fanti iz Italije, drugi pa je bil Franja Varga. (Deloma povzeto po ilustrirani reviji Tovariš, 26. številka, 13. julij 1950).

Poletni meseci so kot nalašč za raziskovanje domačih krajev. Zavetje pred vročino nam lahko ponudijo tudi grajski zidovi. V našem fotografskem arhivu smo danes poiskali fotografije gradu Borl, ki je letos aprila v prenovljeni podobi ponovno odprl vrata obiskovalcem.

Grad Borl je srednjeveški grad, ki se v Halozah dviga nad reko Dravo. Začetki gradu segajo v 12. ali 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji grad spremenili v zbirno taborišče, od koder so pošiljali ljudi v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad podržavljen, nekaj časa je v njem delovalo tudi zavetišče za vojne sirote. Leta 1952 so nato v gradu začeli z gostinsko dejavnostjo, ki so jo leta 1972 razširili v sodoben hotel, le ta pa je bil nato po letu 1980 zaprt.

Grad Borl stopa na novo pot. V prenovljeni viteški dvorani se načrtuje koncertna dejavnost, različni dogodki pa naj bi se odvijali tudi na zunanjih grajskih dvoriščih. Grad trenutno ponuja tudi zanimivo razstavo o zgodovini gradu ter o biotski raznovrstnosti območja ob reki Dravi. Morda zanimiva ideja za poletni obisk te kulturne dediščine.

Obeta se nam vroč julijski vikend, ki kar kliče po tem, da si poiščemo prijetno osvežitev v naravi. Čeprav danes slovenski vrhovi ne omogočajo več snežne osvežitve, današnja porumenela fotografija prikazuje ravno to. Poletno smuko na Vršiču.

Vršič je že od nekdaj privabljal turiste od blizu in daleč. Gre za gorski preval, ki je z 1611 metri najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Visokogorska cesta prek Vršiča ima kar 50 serpentin, na samem vrhu prelaza pa najdemo planinsko postojanko Tičarjev dom (1620 m). Postojanka na vrhu Vršiča nudi turistom zatočišče že od 4. avgusta 1912. Takrat se je imenovala Slovenska koča in je predstavljala »protiutež« takratni nemško-avstrijski Vossovi koči (današnja Erjavčeva koča).

Leta 1966 so ob takratni manjši koči zgradili nov, sodoben objekt, katerega slovesna otvoritev je potekala 31. julija 1966. Otvoritvena slovesnost leta 1966 pa je kljub poletnemu času potekala še čisto v snežnih razmerah. Vršič je bil namreč, kot nam prikazujejo tudi fotografije, po nekaterih delih še dodobra prekrit s snegom. Snega je bilo toliko, da so si smučarski nadobudneži lahko privoščili pravo poletno smuko. Privoščite si tudi vi prijetno poletno ohladitev.

Direndaj na ljubljanskih tržnicah se verjetno prav nikoli ne konča. Tako so pred dobrim šestdesetimi leti ljubljansko tržnico tako kot vsako leto dotlej napolnili prodajalci lubenic iz Srbije in okolice Negotina. A leta 1966, po besedah časopisa Dnevnik, kar 5x več.

Lubenice pa zato niso izgubile svoje cene, za kar so trgovci okrivili zlasti prevozne stroške. Preprost izračun v Dnevniku se je glasil: »2000 N-din za prevoz lubenic, 50 N-din fantom, ki so pomagali pri razkladanju in sortiranju debelih zelenih buč, 5 N-din popoldne za poltretji meter prostora na stojnici in še 150 N-din za blaten prostor pod kostanjem, kjer naj bi bilo skladišče, in naposled še 3 N-din za pravico prodaje v popoldanskem času.« Ob tem pa britko spoznanje: »Eh, slab kruh je iz tele moke! Tam v Južni Srbiji in v Vojvodini so res lubenici po deset, petnajst dinarjev, pa zavoljo njih še ni nihče obogatel. Pri vas v Ljubljani jih prodajamo po šestdeset, osemdeset pa zaradi tega tudi ne bomo obogateli. Kakorkoli se sučemo, vselej pridemo na začetek in to je – prazen žep!«