Naslovnico zadnje številke revije Tovariš leta 1956 je krasila podoba Dedka mraza, ki jo je upodobil slovenski slikar, ilustrator številnih razglednic in prejemnik Prešernove nagrade leta 1953 Maksim Gaspari.

Tako so o njem leta 1956 zapisali v Tovarišu: » Na Gradišču v Ljubljani boste često srečali moža z naočniki, s psičkom na konopcu ter dobrodušnim nasmehom na obrazu. To je Maksim Gaspari. Sedem križev in še tri leta na vrhu mu je že naložil starec Čas na pleča, toda Gaspari je grča, ki mu niti sedem križev in še tista tri leta ne morejo do živega. Ni čudno, saj je kmečka korenina iz Selščka pri Cerknici…«

Njegova umetnost je bila uprta na slovensko ljudsko izročilo, rdeča nit njegovega likovnega izraza pa je bilo ustvarjanje podob načina življenja slovenskega naroda. Kot so zapisali v Tovarišu, je Maksim Gaspari ustvaril tudi … »podobo (k nam »uvoženega«) Dedka Mraza takšnega, kakršen naj bi bil – vedra grča s kučmo, s pisno uvezenim plaščem in košem.« Fotografske posnetke je v decembrskih dneh leta 1956 v slikarjevi hiši posnel fotoreporter Svetozar Busić.

Objavljena fotografija naj služi tudi kot povabilo na ogled nove občasne razstave v Slovenskem etnografskem muzeju z naslovom: »Maksim Gaspari: Ustvarjanje podobe naroda,« kjer je vse do 31. oktobra 2025 na ogled kar 120 najrazličnejših slikarjevih del.

Na obronkih Radizla pri Orehovi vasi se je 9. aprila 1972 odvijala dirka za 7. nagrado Štajerske v motokrosu, hkrati pa je veljala tudi za Jugoslovansko državno prvenstvo. Med 33 dirkači iz Italije, Danske, Finske Švedske, Nizozemske, Jugoslavije, CSŠR in ZRN je nagrado suvereno osvojil Čehoslovak Jiri Schmalz na motorju CZ. Osvojil je prvo mesto v obeh vožnjah in daleč za seboj pustil rojaka Vlastimila Hlousa, ki je dosegel drugo mesto in s tem dokazal premoč Čehoslovakov. 

Najboljši slovenski tekmovalec tistega dne je bil Karlovčan Leno Šoštaršić, ki je dosegel tretje mesto v obeh vožnjah. Čeprav so tekmovalci iz Madžarske, Francije, Avstrije in Švice odpovedali nastop zaradi strahu pred črnimi kozami, je skoraj 10.000 gledalcev prisostvovalo dvema zanimivima bojema. Nekaj ur pred tekmo je namreč na Štajerskem močno deževalo, zato je bila proga prekrita z blatom, kar je nekaterim tekmovalcem povzročalo obilo preglavic.

Pred tekmovanjem je bila narejena tudi anketa – vprašanja so se glasila: Kaj menite o zapletu zaradi prestopa tekmovalcev Milka Vesenjaka, Borisa Frasa in Petra Šegule iz AMD Orehova vas k Ptuju? Kaj si naši tekmovalci lahko obetajo na dirki v Orehovi vasi in prihodnji mesec na SP v motokrosu v Tržiču? Kakšna se vam zdi organizacija? Kakšna je proga? Ste zadovoljni z uvrstitvijo naših tekmovalcev? Na zgornja vprašanja je odgovorilo nekaj posameznikov, njihove izjave pa so bile 10. aprila 1972 objavljene v časopisu Dnevnik.

Sloviti vrvohodec »profesor« Arthur Strohschneider se je v vročih avgustovskih dneh leta 1930 teden dni mudil tudi v Ljubljani. Po vrvi, napeti več metrov nad tlemi med Glasbeno Matico in realko na Vegovi ulici, je izvajal drzne akrobacije ter dan za dnem z njimi jemal dih večtisočglavi množici, ki ga je prišla gledat. Po vrvi je strumno korakal po ritmu godbe, plesal, poskakoval, se vozil s kolesom ter si na njej privoščil celo kosilo ali večerjo.

Strohschneider je izviral iz znamenite rodbine vrvohodcev, saj je bil že dvanajsti po vrsti, ki se je ukvarjal s to dejavnostjo. Kadar je bil visoko nad tlemi, si je sugeriral, da ne more pasti, zato ga ni bilo strah. Leta 1907 je v San Remu med izvajanjem akrobacij padel z vrvi in se močno poškodoval. Okreval je šele po devetih mesecih. Drugi padec, ki se je aprila 1934 zgodil z višine 30 metrov v romunskem mestu Sighetu Marmatiei, je bil zanj usoden.

V središču Korošinovega zanimanja so bili vedno ljudje. Njegov priljubljeni motiv so bili otroci ali pa starostniki, odločujoči dejavnik pri pritisku na sprožilec pa je bila vsakokrat njegova jasna vizija, kaj želi s svojo fotografijo sporočiti gledalcu. Včasih ga je pritegnila revščina v neposredni bližini, iskal je modrost, ki se zrcali v očeh starejših ljudi, prestrezal razigranost mladine ali pa gledalca le izpraševal o teži življenja. Globine človeške duše je namreč zmogel prikazati na zelo neposreden način in tako je dosegal veliko izpovedno moč svojih posnetkov.

Fotografsko gradivo Janeza Korošina skupaj z avtorjevo dokumentacijo in arhivom objav o njem hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in sicer od 2. novembra 2023. Avtorju se iskreno zahvaljujemo za izkazano zaupanje, Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pa za finančno podporo pri odobritvi odkupa.

Ob tej izjemni pridobitvi novega fotografskega gradiva bo v preddverju Viteške dvorane Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije od 8. novembra 2024 dalje na ogled razstava Janez Korošin: Grobozrnati pečat. Prijazno vabljeni na ogled!

Pogled na fotografiji nam kaže kopališče Ilirijo, ki je trenutno v faze velike prenove, zraven pa park Tivoli s Cekinovim gradom v ozadju ter obvozno cesto, ki je bila potrebna, zaradi urejanja cestnega podvoza oz. železniškega nadvoza na Celovški cesti.

Celovška cesta je ena najdaljših cest ter ena glavnih vpadnic v glavno mesto. Ime je dobila po mestu Celovec, saj je iz Ljubljane proti Gorenjski tekla stara trgovska pot, ki se je nadaljevala v smeri Celovca. Ime ceste se sicer v nemški različici pojavi že v 18. stol.

Na območju med parkom Tivoli, Celovško cesto in kopališčem Ilirijo, so v dvajsetih letih 20. stol., postavili Ljubljanski velesejem, ki so ga v petdesetih letih iz Šiške prestavili v novozgrajeno Gospodarsko razstavišče.  Zaradi vedno bolj gostega železniškega prometa, pa je bilo potrebno nujno urediti podvoz pod železniško progo. V šestdesetih letih so tako poleg podvoza v Šiški, uredili tudi podvoz na Dunajski cesti in kmalu na obe cesti postavili prve semaforje.

Celovško cesto so v naslednjih letih širili, dograjevali, prenavljali v skladu s smernicami razvoja mesta Ljubljana in gradnje cestnega obroča okoli Ljubljane.

Oktobra 1929 so se med Ljubljano, Vrhniko in Škofjo Loko, na območju Polhograjskih Dolomitov, odvijali jesenski manevri ljubljanske garnizije. Moči sta merili zahodna in vzhodna armada sodelovale pa so tako pehotne in topniške enote ter celo tri letala, ki so za ta namen vzletela iz Zagreba. Manevri so se začeli zgodaj zjutraj 21. oktobra s »spopadom« pri Kosezah in umikom zahodnih enot proti Podutiku, končali pa 23. oktobra popoldne z osvojitvijo 898 m visoke Grmade in zmago vzhodne armade.

Nekaj fotografij manevrov je objavil tudi »Ilustrirani Slovenec«, med njimi tudi postroj vojaštva ob koncu manevrov na polju pri Srednji vasi pri Polhovem Gradcu. Pregled enot na konju opravlja tedanji poveljnik Dravskega divizijskega območja, divizijski general Sava Tripković. Spremljata ga načelnik Štaba Dravskega divizijskega območja, generalštabni polkovnik Leon Rupnik in oficir z belim trakom na kapi (eden od kontrolorjev pravilne izvedbe manevrov).

Poročnik Jan Trdina (r. 1895) je med prvo svetovno vojno služil v enoti 10. oklepnega vlaka, v Kanalski dolini. V zapuščini njegove sestre Silve Trdine se je ohranil njegov fotografski fond iz prve svetovne vojne, večinoma iz let 1916 in 1917.

Skupinski portret, ki ga danes objavljamo, na prvi pogled ni nič posebnega. Mnogo zanimivejši je pravzaprav napis na zadnji strani fotografije, ki ga je napisal Jan Trdina: »Ljuba mi Anka! Ko sem se včeraj na kolodvor peljal se me za slovo Dunajčanje še malo okrcali v tramvaju. Radoveden sem kako je slavnost v Beču izpadla. Ali je tovariš Rus kaj potem govoranco držal? Ljubljana vsa v zastavah, drugače pa mir in red. Jaz pridem seveda na Dunaj nazaj. Le ne bodi prehitro domov in pokukaj še malo A. Salpetovo, da se ji še ostala kožica na rokah privadi. Bo pa imel slavni klub »Palačinka« njega vredno predsednico. Bog i narod! Janez Trdina. Pozdrav vsem Palačinkarjem!«

Naslovljena »ljuba Anka« je tudi ena od treh žensk na fotografiji, na desni. To je Ana Mayer Kansky, ki je med vojno na Dunaju študirala kemijo in fiziko. V vojnemu pomanjkanju je pogosto kuhala skromno večerjo zase in za prijatelje kar v laboratoriju, na špiritnem gorilniku ali v skromnem najetem stanovanju. Ob pomanjkanju so pogosto jedli palačinke iz različnih, tudi »nadomestnih« sestavin in svojo družbo poimenovali »Klub palačinka« in njegove člane »Palačinkarje«. Ana in Jan sta bila rojena leta 1895. Zaradi razpada Avstro-ogrske je Ana študij nadaljevala v Kraljevini SHS in leta 1920 postala prva doktorica znanosti univerze v Ljubljani. Njen prijatelj Jan Trdina je umrl dve leti prej, star komaj 23 let.  

Trgovec iz Brežic, veteran prve svetovne vojne in partizanski fotograf, Vinko Bavec, je bil v okviru Fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta odgovoren za organizacijo fotoreporterskih mrež in fotografiranja dogodkov na terenu. Med ohranjenim gradivom iz poletja 1944 so tudi spominski posnetki partizank. Delež žensk v partizanskih enotah je bil približno štiriodstoten.

20. september 1959

Velenje je bilo poleg Nove Gorice drugo slovensko mesto, ki je zraslo po vojni. Mesto je bilo v veliki meri zgrajeno s prostovoljnim delom zaposlenih v rudnikih, saj je bil to pogoj za pridobitev stanovanjske pravice. Krajani Velenja so s prostovoljnim delom in udarniškimi akcijami regulirali reko Pako in zgradili mestno središče.

Foto: Miloš Švabić, 20. september 1959, Velenje

Že v 80. letih 20. stoletja je bila Ljubljana precej prometno obremenjena. Nespoštovanje najosnovnejših prometnih pravil pa je vse skupaj še oteževalo. Varnost pešcev in kolesarjev je bila le stvar dobre volje in mogoče kulture drugih udeležencev v prometu. V Delu, kjer so tej problematiki namenili novico, so zapisali: »Ampak prepričani smo, da bi bilo vendarle nekoliko drugače, če bi za napačno parkiranje določili ustrezne kazni in jih tudi – izterjali.« (Delo, 23. 9. 1987, str. 11)

Do danes se je prometna kultura precej dvignila pa tudi mesto je naredilo velik korak v smeri večje prometne varnosti za vse udeležence – Ljubljana je postala pešcem in kolesarjem prijazno mesto.