Reportažni posnetki ostarelega para iz Dravograda so nastali v zgodnjih sedemdesetih letih. Spadajo v skop zgodnjega ustvarjanja fotografa Jenda Štovička in jih je Muzej 10. septembra 2025 odkupil ter tako pomembno obogatil svoje fotografske zbirke.

Fotografija Jenda Štovička je za slovenski prostor izjemnega pomena, ker se je posvetil svoji izvirni interpretaciji različnih motivov, njegove fotografije pa so oblikovno in kompozicijsko premišljene. Štovičkov fotografski slog je bil izrazito edinstven in nekoliko temačen. Njegove fotografije odlikuje izjemna umetniška intenzivnost tako po izrazni kakovosti kot tudi po izbiri motivov. Pritegovala ga je tudi socialna tematika in notranje občutenje portretirancev, ki jih rad postavi neposredno pred objektiv.

Štiriindvajsetega oktobra 1917 se je začela 12. soška ofenziva, danes poznana tudi kot bitka pri Kobaridu. K uspehu ofenzive je pripomoglo več dejavnikov, ki so še danes predmet številnih zgodovinskih obravnav, v italijanski javnosti pa je »Caporetto« postal sinonim za katastrofo. Napredovanje nemških in avstro-ogrskih enot se je zaustavilo šele na reki Piavi, italijanska vojska pa je ob tem imela tudi velikanske izgube. Zlasti veliko italijanskih vojakov je pristalo v ujetništvu.

V enem od albumov nemškega letalskega oddelka 14 (Flieger-Abteilung 14) se je ohranilo tudi nekaj fotografij, najverjetneje posnetih v začetku novembra 1917, le nekaj dni po napadu v Zgornjem Posočju. Med temi je tudi fotografija italijanskih vojnih ujetnikov in njihovih nemških stražarjev na zbirnem mestu, ki ga je za ta namen vzpostavil nemški korpus Stein. Nahajalo se je na lokaciji »Na Brdu«, nad cesto med Knežo in Grahovim ob Bači. Na desni strani fotografije je lepo viden značilen obris Kojce (1303 m).

Naslednje leto bo minilo 60 let od kar je bila v Ljubljani s strani gostinskih in turističnih delavcev, predstavnikov Kompasa, časopisa Ljubljanski dnevnik, mesta Ljubljana in Ljubljanske turistične zveze, organizirana prva Kmečka ohcet. V istem času je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v hokeju v Hali Tivoli. Z namenom približanja slovenskih šeg in navad tudi tujim obiskovalcem prvenstva, sta se tako na očeh več tisoč glave množice, ki je 8. marca 1966 spremljala dogajanje na ljubljanskih ulicah, hkrati poročila dva para. Slovenski Fani Kozinc in Janez Potočnik ter švedski Berit in Evert Jacobsson.

Kot poroča časnik Delo z dne 9. marca 1966, se je poročna povorka vila z Gospodarskega razstavišča do hotela Lev, kjer sta se ženinoma pridružili nevesti in potem dalje, mimo gostišča Figovec, hotela Slon, po Čopovi ulici proti Tromostovju, mimo Robbovega vodnjaka na Magistrat. Na poti je mladoporočencem igral trio Slak, pred hotelom Slon je bila »šranga« (zapora) in ženina sta morala plačati za svoji nevesti, da sta ju lahko odpeljala do Magistrata.

Mladoporočence sta poročila Ivan Bizant ter matičarka Anica Podgoršek. Po obredu sta oba para stopila na balkon in pozdravila navdušene gledalce, zatem pa sta se odpeljala nazaj na Gospodarsko razstavišče, kjer se je nadaljevalo poročno slavje, kjer so plesalci folklorne skupine France Marolt zaplesali več plesov. Že pred tem sta oba para prejela darila številnih podjetij.

Rudolfa della Schiavo (29. 3. 1921-?) iz Podpece je gestapo aretiral v Celovcu 4. novembra 1943. Konec meseca je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dobil taboriščno številko 58888. Ob prihodu v taborišče so mu odvzeli vse osebne predmete in dokumente. Med njimi je bilo več pisem, osebna izkaznica, potrdilo o vpisu v vojaško evidenco, potrdilo o dovoljenem obisku pri bratu v Mitterwaldu, dve železniški karti in 25 fotografij. Na eni izmed njih prepoznamo Rudolfa z violino. Mladenič s harmoniko je morda njegov mlajši brat.

Gradivo Rudolfa della Schiave in ostalih več kot devetdesetih taboriščnikov je muzeju predal Glavni odbor Rdečega križa Slovenije leta 1952.

V noči med 7. in 8. oktobrom leta 1991 se je iztekel trimesečni moratorij za proces osamosvajanja Slovenije, določen z Brionsko deklaracijo. Že mesec dni pred tem je na prvi seji mirovne konference o Jugoslaviji v Haagu, predsednik predsedstva Milan Kučan potrdil, da namerava Slovenija po poteku moratorija uveljaviti popolno neodvisnost. To je pomenilo tudi menjavo valute. Z iztekom moratorija so kot začasno valuta v obtok prišli vrednostni boni, ki se jih je dalo z jugoslovanskim dinarjem menjati po menjalnem tečaju 1:1. V pričakovanju novega denarja so že nekaj dni prej državljani v bankah čakali v vrstah. Fotoreporter Aleš Černivec je 30. septembra posnel vrsto pred poslovalnico Ljubljanske banke na Bratovševi ploščadi v Ljubljani, ki jo je še dodatno podaljšalo izplačilo pokojnin. V tem času še ni bilo znano, kako se bo imenovala nova slovenska valuta. Ime tolar so poslanci skupščine Republike Slovenije potrdili 8. oktobra, okrog pol enih zjutraj, pol ure po koncu moratorija.

Med gradivom, ki so ga ob koncu vojne pripeljali v domovino člani taboriščnih odborov in ga je muzej prevzel leta 1952 od Glavnega odbora Rdečega križa, je tudi več dokumentov in dve fotografiji, ki jih je hranil France Mede (rojen 9. novembra 1910 v Retnjah). Ob prihodu v koncentracijsko taborišče Dachau je moral oddati, tako kot vsi ostali taboriščniki, vso osebno lastnino. Iz ohranjenih dokumentov izvemo, da se je junija 1943 prijavil pri policijskih oblasteh v Celovcu. Najmanj od septembra 1943 je delal kot sedlarski pomočnik pri celovškem sedlarju Johannu Rotarju. Ob koncu tedna je odhajal domov na Gorenjsko. Nič pa ne vemo o fotografiji, na kateri je mlajša ženska z nekajletnim otrokom v naročju.

Po podatkih je bil Franc Mede deportiran v Dachau 16. maja 1944 in dobil taboriščno številko 68134. Manj kot mesec prej je bil registriran v vojaške evidence v Celovcu. Petega decembra 1944 je bil prestavljen v koncentracijsko taborišče Buchenwald, zunanje taborišče Langensalza (tab. št. 96730). Vojno je preživel. Na poti domov je bil v Sloveniji 12. julija 1945 zabeležen v repatriacijske sezname.

Podnapis: Fotografija, ki so jo odvzeli Francetu Medetu ob prihodu v koncentracijsko taborišče Dachau. Hrani MNSZS, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 17.

Maja 2025 smo v dar prejeli zanimiv arhiv črno belih fotografij in raznovrstnega dokumentarnega gradiva Mladena Romiha. Tako kot naš muzej je s svojimi fotografijami sodeloval na razstavi SLOVENSKI PUNK IN FOTOGRAFIJA. Prijazno se je odzval na naš predlog, da nam svoje fotografije zaupa v varstvo in maja letos muzeju podaril zadnji sklop gradiva: črno-bele negative leica format, fanzine ljubljanske Galerije Škuc in Kluba mladih Maribor ter izredno redke in dragocene avdio glasbene kasete, vse iz obdobja med letoma 1979 in 1983. Gradivo je dokumentirano in digitalizirano ter zato toliko bolj dragoceno.

Mladen Romih je diplomirani politolog. S črno-belo fotografijo se je intenzivno ukvarjal v svojih srednješolskih in študentskih letih od druge polovice sedemdesetih do začetka osemdesetih let 20. stoletja. V objektiv svojega fotoaparata in pod vplivom francoske revije PHOTO je med drugim ujel motive ljubljanskega študentskega vsakdana, živahno spremljajoče družabno dogajanje, pogosto se je posvečal panoramam slovenske prestolnice, za širši slovenski prostor pa so toliko bolj zanimivi posnetki ustvarjeni izven Ljubljane, predvsem na različnih lokacijah na Štajerskem.

Med njimi izstopa fotografija koncerta skupine Pankrti na drsališču v celjskem mestnem parku, ki je nastala poletnega dne leta 1980. Avtor je povsem od blizu dokumentiral morda na prvi pogled nekonvencionalno koncertno druženje pevca Pankrtov Petra Lovšina z obiskovalci. Fotografija odraža odlično koncertno energijo/ sinergijo, ki je od začetne zadržanosti prerasla v spontan ples navdušenih obiskovalcev, ki so obkrožili smejočega se pevca.

Za podarjeno gradivo se avtorju Mladenu Romihu najlepše zahvaljujemo.

V strelskih jarkih na prvi bojni črti je bilo izjemno oteženo redno preskrbovanje s hrano. Avstro-ogrski obrambni položaji so bili v začetku bojev ob reki Soči zgrajeni v naglici in le zasilno utrjeni, zato so nudili slabo zaščito pred silovitim topniškim obstrejevanjem.

Vojaki so bili izčrpani, neprespani, umazani in razcapani. V strelskih jarkih so bile izjemno slabe higienske in bivalne razmere. Podnevi so v njih vojaki mirovali, kolikor se je dalo, da ne bi razkrili svojih položajev. Kljub reflektorjem, ki so ponoči osvetljevali bojišče, so strelski jarki oživeli saj so vojaki poglabljali jarke, popravljali zaklone, žične ovire in pretrgane telefonske žice. Prav tako so v tišini noči prek povezovalnih jarkov, kolikor je bilo možno, dopolnjevali opremo, zaloge municije ter nujnih potrebščin in prenašali hrano. V bližnjem zaledju prve bojne črte, praviloma v varnem zavetju pred obstreljevanjem, so bile vzpostavljene poljske kuhinje in obenem so za bojno črta nastajala obsežna preskrbovalna središča za pripravo in dostavo hrane s pekarnami, skladišči, stajami in hlevi za živino, klavnicami in drugimi obrati.

Na fotografiji je poljska kuhinja vojakov štajerskega 47. pehotnega polka na tirolskem bojišču. Del njegove vojne zgodovine je fotografsko dokumentiran v albumu A24, ki ga hranimo v muzejski zbirki in vključuje 100 originalnih fotografij na papirju. Vojaki štajerskega 47. pehotnega polka so se avgusta 1914 odpeljali na bojišče v Galicijo. Maja 1915 je bil 10. pohodni bataljon poslan na Sabotin in doberdobsko planoto nad reko Sočo. Marca 1916 so odšli na Tirolsko, kjer so sodelovali v bojih na planoti Lavarone in pri Asiagu. Po vrnitvi na soško bojišče so med drugim branili položaje pri Hudem Logu in na Grmadi. Po preboju italijanske črte so brez bojev prešli bojno črto in prečkali reko Tilment / Tagliamento in leto 1918 preživeli na italijanskem bojišču.

Pred štirimi dnevi, na prvega septembra, se je začelo novo šolsko leto. Po vsej Sloveniji so učilnice osnovnih in srednjih šol ponovno oživele. Začetek pouka vedno prinese nova doživetja, še posebej za tiste, ki prvič sedejo v šolske klopi. Letos je prag osnovnih šol prestopilo nekaj manj kot 20.000 prvošolcev, v srednjih šolah pa je novo poglavje začelo nekaj več kot 25.000 dijakov. Skupaj je v šolsko leto 2025/26 stopilo približno 280.000 učencev.

Za tokratno Porumenelo fotografijo smo izbrali posnetek Marjana Cigliča, ki je septembra 1965 v objektiv ujel učence Osnovne šole Frana Levstika v Ljubljani.

Z izostrenim občutkom za likovne linije in svetlobo je Janez Korošin fotografiral pokrajino. Rad je fotografiral predvsem manjše cerkvice, kapelice ali božja znamenja. »Zdi se mi, da božjepotna znamenja, kapelice ali manjše cerkvice nosijo v sebi veliko večji domoljubni naboj kot tiste večje, zato sem jih tudi rajši ujel v objektiv. Vsa ta sakralna dediščina slovensko pokrajino resnično bogati in ji daje poseben pečat,« je povedal fotograf. Predvsem na Korošinovih krajinskih fotografijah lahko najdemo temeljne značilnosti njegovega ustvarjanja v jasno izraženem dramatičnem realističnem tonu. Ta se kaže s poudarjeno uporabo temnega toniranja in pričevalnostjo motivov, kar je ddr. Damir Globočnik, ki se tudi že desetletja ukvarja s Korošinovo fotografijo, poimenoval s pojmom »črni realizem«.

Fotografija je razstavljena v sklopu razstave Janez Korošin: Pot k Luči, ki je do 27. septembra 2025 na ogled v Galeriji Družina.